Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji dne 12. maja 2005

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 558/2002 z dne 23. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1746/2001 z dne 17. 7. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 378/99 z dne 8. 3. 2001 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo za plačilo odškodnine. Višje sodišče je sodbo potrdilo. Obe sodišči sta presodili, da terjatve, glede katerih tožnik zahteva povrnitev vrednosti (kot odškodnino zaradi neupravičene obsodbe) ob izreku kazni zaplembe premoženja, bodisi niso obstajale bodisi tožnik ni izkazal, da bi terjatve v takratnih razmerah lahko izterjal. Vrhovno sodišče je reviziji delno ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek, ki se je nanašal na vrednost strojne opreme. V preostalem delu (tj. v delu, ki se je nanašal na terjatve in zahtevke za med okupacijo prodano blago in bombaž ter za dobavo že plačanega bombaža iz Sovjetske zveze) pa je revizijo zavrnilo. Glede na dejansko podlago zahtevka se je Vrhovno sodišče oprlo na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZIKS). Upoštevalo je, da je zaplemba celotnega premoženja zajela tudi vse terjatve in druge pravice, ne glede na to, kako je bil nato izpeljan postopek izvršitve zaplembe, in ne glede na to, ali je takratna država izkoristila vse dejanske in pravne možnosti za uveljavitev zaplenjenih pravic. Po mnenju Vrhovnega sodišča je cilj določb ZIKS, ki urejajo pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja, vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo prehoda premoženja iz obsojenčeve v državno oziroma zavezančevo pravno sfero. Ob izhodišču, da je ta pravica izpeljana iz 30. člena Ustave, je Vrhovno sodišče kot bistveno štelo vprašanje, ali je zaplemba zajela tudi sporne terjatve. Zato naj bi bila utemeljenost zahtevka odvisna od obstoja in od dejanske izterljivosti teh terjatev v času zaplembe.
2. Glede terjatve v zvezi s povrnitvijo vrednosti strojev in aparatov, ki jih je zaplenil nemški okupator, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje o njeni dejanski izterljivosti pomanjkljivi. Zato je v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrdilo pa je ugotovitvam sodišč druge in prve stopnje, da zaplemba ni zajela terjatev, ki se nanašata na vrednost med okupacijo prodanega blaga in na vrednost škofjeloški tekstilni tovarni med vojno prodanega bombaža, ker v tistem času nista več obstajali (drugi odstavek 10. člena Zakona o potrditvi in spremembah Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači, Uradni list FLRJ, št. 64/46 – v nadaljevanju: ZRP). Terjatev za dobavo sovjetskega bombaža pa naj bi sicer obstajala, vendar naj ne bi dejansko bila izterljiva. Vrhovno sodišče je presodilo, da obrazložitvi dokazne ocene, ki jo je v zvezi s tem sprejelo pritožbeno sodišče, ni mogoče očitati "nerazumljivosti ali pomanjkljivosti".
3. Pritožnik v ustavni pritožbi zoper odločbo Vrhovnega sodišča zatrjuje kršitve 14., 15., 22., 23., 26., 30. in 33. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Navaja, da je v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba, uveljavljal plačilo odškodnine v višini zahtevkov, ki jih njegov pravni prednik zaradi krivične kazenske sodbe ni mogel uveljaviti na podlagi ZRP. Do odločitve Vrhovnega sodišča naj bi bilo povsem jasno, da uveljavlja odškodninske zahtevke po Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP), ZIKS in Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR), medtem ko je Vrhovno sodišče štelo, da je pravna podlaga pritožnikovega zahtevka zgolj 145. člen ZIKS. Navedenemu stališču očita neskladje z ustavnimi določbami in z EKČP, sodišče pa naj ob sprejetju takega stališča tudi ne bi upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150). Meni, da ob jasni trditveni podlagi ne more biti dvoma, da gre za odškodninski zahtevek in da je tudi dokazal vse elemente odškodninske odgovornosti. Zato naj bi Vrhovno sodišče napačno uporabilo pravo in s tem kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno stališče Vrhovnega sodišča naj bi tudi omejevalo pritožnikove pravice in s tem kršilo četrti odstavek 15. člena Ustave kot specialno določbo v razmerju do 23. člena Ustave. Z vidika 26. člena Ustave naj bi bilo sporno stališče, da je tožena stranka odgovorna oziroma da mora povrniti le tisto premoženje, ki je dejansko prešlo v njeno premoženjsko sfero. Pritožnik je prepričan, da je sodišče v njegovi zadevi odločilo drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, ko imajo upravičenci po razveljavitvi kazenske sodbe pravico zahtevati vrnitev zaplenjenega premoženja in povračilo škode. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da je v nasprotju z namenom zakonske ureditve povsem napačno, samovoljno in arbitrarno interpretiralo določbe ZRP, še posebej 8. in 10. člen tega zakona. V zvezi s tem je pritožnikova kritika usmerjena tudi v pravičnost sojenja. Trdi, da v postopku ni bila zagotovljena enakopravnost med pravdnima strankama, ker bi morala tožena stranka sama dokazati neobstoj tožnikovih terjatev, ki jih je imel na podlagi ZRP. Sodišče naj bi z vodenjem postopka toženi stranki direktno omogočilo zlorabo procesnih pravic in s tem poseglo v načelo kontradiktornosti postopka in v načelo enakosti orožij (22. člen Ustave). Ravnanje sodišča, zaradi katerega naj bi bil pritožnik v primerjavi s toženo stranko postavljen v slabši položaj, naj bi pomenilo tudi kršitev 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Pravna interpretacija, na kateri temelji izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča, pa naj bi kršila tudi pravico iz 33. člena Ustave in iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Pritožnik utemeljuje zatrjevano kršitev s povzemanjem vsebine citirane določbe protokola in z opozarjanjem na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 27).

4. Senat Ustavnega sodišča je dne 25. 1. 2005 sprejel v obravnavo ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizije. Ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o delni razveljavitvi sodb sodišč prve in druge stopnje pa je Ustavno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (sklep z dne 14. 2. 2005).
5. Ustavna pritožba je bila (v delu, v katerem je bila sprejeta v obravnavo) v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zakonitemu zastopniku v pravdi tožene stranke (tj. Republike Slovenije). Ne Vrhovno sodišče ne Državno pravobranilstvo na ustavno pritožbo nista odgovorila.

6. Vsebina 1. člena Prvega protokola k EKČP je zajeta v 33. členu Ustave, vsebina 6. člena EKČP pa v 23. členu Ustave. Ustavno sodišče je zato zatrjevani kršitvi EKČP in Prvega protokola k EKČP presojalo z vidika varovanih ustavnih pravic, ki vsebinsko ustrezajo določbam EKČP in Prvega protokola k EKČP.
7. Predmet presoje pred Ustavnim sodiščem je torej sodba Vrhovnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo revizijo zoper odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na terjatve v vrednosti med okupacijo prodanega blaga in bombaža (2.327.364 USD in 426.559 USD) ter na vrednost zaplenjene terjatve za dobavo že plačanega bombaža iz Sovjetske zveze (465.060 USD).
8. Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem graja stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je pravna podlaga navedenega tožbenega zahtevka pravica iz 145. člena ZIKS, ki naj bi bila po mnenju Vrhovnega sodišča izvedena iz instituta neupravičene obogatitve. Meni, da gre za klasični odškodninski zahtevek in da je izkazal vse elemente odškodninske odgovornosti. Iz navedb v ustavni pritožbi je razvidno, da pritožnik meni, da bi bila odločitev drugačna, če bi sodišče kot pravno podlago njegovega zahtevka upoštevalo določbe ZOR o odškodninski odgovornosti, na katere napoti ZKP. Iz česa naj bi to izhajalo, pa pritožnik ne pojasni. Tako odškodninski kot obogatitveni zahtevki so namreč zahtevki za povračilo različnih vrst prikrajšanja. Skupna predpostavka vsem tem zahtevkom je prav tožnikovo prikrajšanje.(*1)
9. Pritožnik sicer trdi, da je izkazal vse elemente odškodninske odgovornosti, saj naj bi šlo za prikrajšanje, ki je nastalo, ker njegov pravni prednik zaradi krivične kazenske sodbe in zaplembe premoženja v tistem času ni mogel uveljavljati spornih zahtevkov. Pritožnik torej izpodbijanemu stališču očita kršitev človekovih pravic na podlagi izhodišča, da so terjatve obstajale in da so bile izterljive. Izpodbijana odločitev pa temelji prav na presoji, da dve terjatvi nista obstajali, ena pa da ni bila izterljiva. Po stališču Vrhovnega sodišča je namreč v obravnavanem primeru tudi utemeljenost zahtevka po 145. členu ZIKS odvisna od obstoja in od dejanske izterljivosti terjatev v tistem času. Glede na to tudi drugačna kvalifikacija tožbenega zahtevka, tj. taka, kot jo želi pritožnik, sama po sebi še ne bi privedla do drugačne odločitve. Ne drži namreč trditev pritožnika, da naj bi po stališču Vrhovnega sodišča tožena stranka odgovarjala oziroma povrnila le tisto premoženje, ki naj bi dejansko prešlo v njeno premoženjsko sfero. Nasprotno, Vrhovno sodišče je izrecno navedlo, da je država na podlagi 8. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe premoženja (Uradni list FLRJ, št. 61/46 – v nadaljevanju: ZZP) pridobila vse pravice, ki so tvorile zaplenjeno premoženje (tudi terjatve in z ZRP priznane pravice), da je na podlagi te določbe ZZP takratna država imela vse pravne (na podlagi določb 14. do 16. člena ZZP pa tudi dejanske) možnosti za izvrševanje zaplenjenih pravic in da morebitna opustitev države ne more škoditi tožniku, ki od nje zahteva vrnitev zaplenjenega premoženja.
10. Z navedbami, s katerimi pritožnik utemeljuje, da bi tožena stranka terjatev za "ruski bombaž" lahko izterjala tako kot nekatere druge terjatve, pritožnik po vsebini izpodbija pravilnost presoje o (ne)izterljivosti te terjatve. Z očitki o napačni razlagi ZRP pa izpodbija pravilnost presoje o neobstoju drugih dveh terjatev.
11. Pritožniku je treba najprej pojasniti, da zgolj z zatrjevanjem napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega ali procesnega prava ne more utemeljiti ustavne pritožbe, ker je ta v skladu z določbo prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) namenjena varstvu človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Napačna odločitev sodišča namreč sama po sebi še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za zatrjevane kršitve človekovih pravic bi lahko v obravnavanem primeru šlo le, če bi izpodbijana odločitev temeljila na stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika varstva teh pravic.
12. Vrhovno sodišče z odločitvijo, ki temelji na stališču, po katerem je podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka pravica iz 145. člena ZIKS in ne ZOR, ni kršilo nobene od človekovih pravic, kot to zatrjuje pritožnik. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožnikovo sklicevanje na stališča Ustavnega sodišča iz odločb št. U-I-75/92(*2) in št. U-I-60/98(*3), saj iz njih ne izhaja, da bi pritožnik po določbah ZOR imel pravico do odškodnine tudi za terjatve, za katere ni bil prikrajšan. Zato so neutemeljeni tudi vsi očitki pritožnika, da so mu bile kršene človekove pravice (drugi odstavek 14. člena, 26., 30. in 33. člen Ustave) zaradi napačne opredelitve pravne podlage tožbenega zahtevka.
13. Pritožnik sicer sodišču očita, da je napačno in v njegovo škodo razlagalo določbe ZRP, še posebej 8. in 10. člen, na podlagi katerih je ugotovilo, da terjatvi za vrednost med okupacijo prodanega blaga in za vrednost škofjeloški tekstilni tovarni med vojno prodanega bombaža v času zaplembe nista obstajali. V okviru teh navedb bi Ustavno sodišče pravilnost uporabe materialnega prava lahko presojalo le, če bi bila razlaga zakonskih določb že na prvi pogled tako očitno napačna, da bi bilo sodišču mogoče očitati arbitrarno oziroma samovoljno sojenje, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča tega ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče namreč ni razlagalo 8. člena ZRP,(*4) temveč 8. člen ZZP (glej 9. točko obrazložitve te odločbe). Poleg tega je pravno vprašanje o obstoju terjatev Vrhovno sodišče presojalo glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZRP. Presoja je obrazložena, obrazložitev pa oprta na razumne in logične pravne argumente tako, da ji arbitrarnosti oziroma samovoljnosti ni mogoče očitati.
14. Iz navedb v ustavni pritožbi in iz kopij listin, ki jih je pritožnik priložil ustavni pritožbi, je razvidno, da je podjetje blago in bombaž prodal, in to potem, ko je okupator podjetje zaplenil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je okupator podjetje likvidiral leta 1944. Če okupator podjetja ne bi likvidiral, podjetje po drugem odstavku 10. člena ZRP ne bi moglo zahtevati vračila prodanih premičnin. Po ZRP bi se podjetje lahko vrnilo prejšnjemu lastniku. Da bi premoženje podjetja zajemalo tudi protivrednost med okupacijo prodanega blaga in bombaža, je lahko zgolj hipotetična predpostavka. Povojna zaplemba pa ni mogla zajeti hipotetičnega premoženja. Nesporno dejstvo je namreč, da podjetje v času povojnega podržavljenja ni več obstajalo. Če je bil pritožnikov pravni prednik prikrajšan zaradi tega, ker je podjetje likvidiral okupator, pa je dejstvo tudi, da povojna zaplemba ne bi mogla zajeti med okupacijo prodanega blaga in bombaža, prodanega Škofjeloški tekstilni tovarni, ker tedanja oblast ni uredila možnosti uveljavljanja zahtevkov iz naslova vojne škode. Če je bilo podjetje likvidirano, ga tudi nacionalizirati ni bilo mogoče. Terjatve same po sebi (neodvisno od obstoja podjetja) pa po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju: ZDen) niso premoženje, ki bi ga bilo mogoče zahtevati z denacionalizacijo (prvi odstavek 8. člena ZDen). Zato na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožnikovo sklicevanje na 22. točko 1. člena (pravilno 3. člena) ZDen, ki sicer določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ZRP. Tako se pokaže kot neutemeljen tudi pritožnikov očitek, da je zaradi napačne razlage določb ZRP njegov položaj slabši od položaja, v katerem bi bil, če ne bi bilo krivične obsodbe. Kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) tudi sicer ni mogoče utemeljiti s primerjavo položaja, ki bi nastal z likvidacijo podjetja ("ker je bil namen okupatorja, da preda tovarno za izdelovanje produktov, potrebnih za vojno industrijo in ne za nadaljevanje tekstilne produkcije"), s položajem, ki bi nastal, če podjetje ne bi bilo likvidirano in bi bilo nacionalizirano še kot delujoče. Gre namreč za dva različna položaja.
15. Kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave tudi ni mogoče utemeljiti s tem, da so sodišča sodila v pravdnem in ne v nepravdnem postopku. Gre za očitek o kršitvi procesnega prava, ki tudi če bi držal, ne posega na ustavnopravno raven. Zgolj zato, ker je zadevo iz pristojnosti okrajnega sodišča obravnavalo okrožno sodišče in ker je bil postopek opravljen po pravilih pravdnega namesto po pravilih nepravdnega postopka, samo po sebi še ne pomeni, da je bila prizadeta pritožnikova pravica do sodnega varstva. Glede na to, da je bila v pravdnem postopku pritožniku zagotovljena kvečjemu višja raven procesnega varstva, tudi o kršitvi načela enakega obravnavanja pred sodiščem, ki bi bila pritožniku v škodo, ni mogoče govoriti.
16. Pritožnik nadalje zatrjuje, da je imela tožena stranka v postopku neprimerno boljši položaj, da je vlagala pavšalne ugovore v nasprotju z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP) in da je očitno zlorabljala procesne pravice z namenom zavlačevanja v nasprotju z 9. členom ZPP. Sodišče naj bi ji z vodenjem postopka takšne zlorabe procesnih pravic omogočilo in na ta način porušilo ravnotežje med strankama. S tem naj bi poseglo v načelo kontradiktornosti in v načelo enakosti orožij. Ti očitki, s katerimi zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave, so zgolj pavšalni. Pritožnik sicer navaja, da je tožena stranka vložila neobrazložen ugovor litispendence in da je z namenom zavlačevanja postopka zatrjevala, da je tožnik dobil odškodnino od ZR Nemčije. Ne pojasni pa, kako naj bi ta ugovora vplivala na izpodbijano odločitev oziroma na kršitev ustavnih procesnih jamstev.
17. Pritožnik tudi neutemeljeno trdi, da bi v primeru, če bi sodišče njegov zahtevek obravnavalo kot odškodninski, tožena stranka morala dokazati neobstoj tožnikovih terjatev. Po splošnih pravilih o dokaznem bremenu mora tisti, ki nekaj trdi, to tudi dokazati.(*5) Izjeme določa zakon. Tako določa 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ)(*6) obrnjeno dokazno breme za dokazovanje krivde, ne pa za dokazovanje obstoja škode ali vzročne zveze. Drži, da mora toženec dokazati dejstva, na katera opira svoje ugovore, vendar tožnika s tem ne razbremenjuje njegovega dokaznega bremena. Pritožnik tudi s tem ugovorom ni izkazal kršitev procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave. Zgolj dejstvo, da odločitev sodišča ni takšna, s kakršno bi se pritožnik strinjal, pa ne zadošča za sklep o kršitvi navedenih človekovih pravic.
18. Ker po navedenem iz pritožnikovih navedb ne izhaja, da bi bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Jože Tratnik je bil v tej zadevi izločen.

(*1)S. Lapajne, Reparacije civilnega prava, Slovenski pravnik št. 3–4/XLI, Ljubljana, 1927, str. 51 in 52, in S. Cigoj, Kontrakti in reparacije, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1979, str. 371 in nasl.

(*2) S to odločbo je Ustavno sodišče presojalo 29. točko 3. člena, 6., 12., 22., 23., 27. in 28. člen ZDen.

(*3) S to odločbo je Ustavno sodišče presojalo določbe ZIKS, ki so bile uveljavljene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 – ZIKS-G).

(*4) Določbe 8. člena ZRP so se nanašale na ureditev izročitve premoženja v upravo bližnjim sorodnikom.

(*5) L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Založba, Ljubljana, 2002, str. 256.

(*6) Enako, kot je prej to določal prvi odstavek 154. člen ZOR.