Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 12. maja 2005

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 313/2001 z dne 6. 3. 2003 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 393/95 z dne 13. 6. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora ter preizkusna doba štirih let s posebnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancem njihove premoženjskopravne zahtevke z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je v adhezijskem postopku oškodovancema tudi prisodilo premoženjskopravni zahtevek (v skupni višini 3.131.000 SIT) in pritožniku naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka ter plačilo povprečnine. Pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožnik ni napovedal. Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Zaradi neizpolnitve posebnega pogoja teče zoper pritožnika postopek za preklic pogojne obsodbe. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 21., 23., 25. in 29. člena Ustave.
2. Pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (prvi odstavek 21. člena Ustave) naj bi mu bila kršena, ker dne 11. 4. 2001 sodnica ni prekinila glavne obravnave in ni ugodila zahtevi za postavitev izvedenca medicinske stroke, kljub temu, da je pritožnik večkrat zatrdil, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ne more slediti obravnavi, in je sodišču predložil ustrezno zdravstveno potrdilo.
3. Pravica do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave) naj bi mu bila kršena, ker naj bi se sodnica, ki je izdala sodbo, seznanila z vsemi listinami iz celotnega predkazenskega postopka, s sodnim spisom o zadevi, v kateri je bila pred leti izrečena sedaj že izbrisana obsodba, in z listinami, ki niso povezane z obravnavano zadevo.
4. Pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) naj bi mu bila kršena, ker ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper sodbo, saj je sodišče prve stopnje opravilo obravnavo in izdalo sodbo v njegovi nenavzočnosti. Navaja, da je pisni odpravek sodbe prejel šele po njeni pravnomočnosti, tako da ni mogel napovedati pritožbe zoper sodbo. Dodaja, da ni bil nikoli opozorjen, da mu bo odvzeta pritožba, če se obravnave ne bo udeležil, sam pa se tej pravici tudi ni odrekel. Tudi na pravico do pritožbe, na dolžnost napovedi pritožbe in na posledice njene nenapovedi naj ne bi bil nikoli opozorjen. Meni, da bi moralo sodišče tudi v njegovem primeru smiselno upoštevati sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 315/99 in št. I Ips 126/2000.
5. Pravna jamstva v kazenskem postopku (prva in druga alineja 29. člena Ustave) naj bi mu bila kršena, ker naj ne bi imel primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe, saj naj ne bi bil pravilno vabljen na glavno obravnavo. Vabilo za obravnavo dne 13. 6. 2001 naj bi mu bilo vročeno 11. 6. 2001 ob 14. uri in s tem naj bi mu bila kršena 3. točka (pravilno tretji odstavek) 439. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Izpodbija stališče sodišča, da mora biti tridnevni rok iz navedene določbe spoštovan le v primeru začetka glavne obravnave, ne pa tudi v primeru njenega nadaljevanja. Navaja, da v ZKP ni podlage za tako razlikovanje. Dodaja, da je sodišče po prejemu vabila pisno obvestil, da se ne strinja s skrajšanjem roka. Ker naj bi od zadnjega naroka za glavno obravnavo pretekla že več kot dva meseca, naj bi za pripravo na obravnavo potreboval več časa. Zaradi nepravilnega vabljenja naj bi mu bila kršena tudi pravica do strokovne obrambe. Meni, da glede na njegovo pripravljenost sodelovati v kazenskem postopku sodišče ne bi smelo opraviti glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti. Na obravnavi dne 11. 4. 2001 naj bi bil sicer poučen, da se obravnava lahko opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, vendar naj bi to opozorilo veljalo le v primeru nadaljnjega pravilnega vabljenja, pa še to le za naslednjo pravilno razpisano glavno obravnavo dne 15. 5. 2001, katere se je udeležil. Pritožnik dalje navaja, da zato, ker je bila obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti, ni bil seznanjen z modifikacijo obtožnega predloga in ni imel možnosti zoper njo ugovarjati.
6. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 24. 2. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane sodne odločbe. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Okrajnemu sodišču v Ljubljani in Vrhovnemu sodišču, ki nanjo nista odgovorili. V skladu z 22. členom Ustave je bila ustavna pritožba poslana tudi oškodovancema iz kazenskega postopka, ki nanjo nista odgovorila.

7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I K 393/95.
8. Pravico do poštenega sojenja opredeljuje Ustava v 22. in 23. členu. V prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o (...) obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z določbo 22. člena Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Člen 22 daje obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, se pravi pristojni tožilec.
9. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 (OdlUS VII, 208) že zavzelo stališče, da je določba 29. člena Ustave specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Določba 29. člena Ustave namreč našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Za pošteno sojenje pa je po stališču Ustavnega sodišča bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena.
10. Pritožnik v ustavni pritožbi med drugim navaja, da zaradi obravnave, opravljene v njegovi nenavzočnosti, ni bil seznanjen z modifikacijo obtožnega predloga in ni imel možnosti zoper njo ugovarjati. S tem naj bi mu bila kršena pravica do obrambe.
11. Možnost spremeniti obtožnico na glavni obravnavi daje tožilcu 344. ZKP(*1), ki se v skladu s 429. členom ZKP uporablja tudi v skrajšanem postopku. Ta v prvem odstavku določa, da sme tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Drugi odstavek istega člena dopušča možnost, da sodišče v takem primeru zaradi priprave obrambe prekine glavno obravnavo.
12. Po določbi 125. člena Ustave je sodnik je pri odločanju vezan na Ustavo in zakon. Pri tem mora upoštevati tudi določbo prvega odstavka 23. člena Ustave, po kateri mora o obtožbah proti posamezniku odločiti brez odlašanja. Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju obdolženčevih pravic v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS 129, IV). Po določbi prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Če sodnik meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru oziroma na podlagi katere mora v konkretnem primeru postopati, protiustavna, mora prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sicer pa mora ravnati v skladu z zakonom, vendar nobene zakonske določbe ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku.
13. Do dopustnosti spremembe obtožnice na glavni obravnavi se je Ustavno sodišče že opredelilo v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165), kasneje pa še v sklepu št. U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003. Ugotovilo je, da navedena pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku – v tem primeru obdolženec – glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Glede prvega pogoja je Ustavno sodišče navedlo, da lahko predstavlja zlorabo pravice že okoliščina, da se upravičenje tožilca uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali pa mu "otežuje njegov položaj". Ustavno sodišče je tudi izrecno poudarilo, da mora sodišče ob izdaji sodbe preveriti spremembo obtožnice tudi s tega vidika in v primeru tožilčeve zlorabe pravice skladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Glede drugega pogoja pa je Ustavno sodišče navedlo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe (njeno spoštovanje posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe). Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila pa po stališču Ustavnega sodišča obdolžencu ne daje samo možnosti, da bo lahko obrambo pripravil vnaprej, ampak mu tudi zagotavlja, da zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
14. O spremembi obtožnega akta v skrajšanem postopku ZKP nima posebnih določb. Je pa v skrajšanem postopku dopustna in celo pogosta situacija, ko se izvede glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženega. Ker v skrajšanem postopku praviloma ni obvezne obrambe, na obravnavi ni navzoč niti njegov zagovornik. Enaka situacija je bila tudi v obravnavanem primeru. Glede na navedeno se zastavlja vprašanje, ali mora biti v skladu z določbo prve alineje 29. člena Ustave obdolženi vedno seznanjen s spremenjeno obtožbo (in mora imeti primeren čas in možnost za pripravo obrambe) ali je to odvisno od njenega pomena. V primeru, da je obdolženi navzoč na obravnavi, ima ob spremembi obtožbe možnost predlagati prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe. V takem primeru mora sodišče presoditi, ali gre za tako vsebinsko spremembo obtožbe, da je treba njegovemu predlogu ugoditi. Če sodišče predlogu obdolženca ne ugodi, po vsebini pa je šlo za takšne spremembe obtožbe, da je bila zaradi nadaljevanja glavne obravnave kršena pravica obdolženca do učinkovite obrambe, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vsaka nebistvena sprememba obtožbe ali celo sprememba v korist obdolženega sicer še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe (tudi zaradi zagotavljanja ekonomičnega procesnega vodenja kazenskega postopka in spoštovanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave). Vendar pa mora sodišče v vsakem posamičnem primeru, zlasti pa, ko je glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obdolženega (ki se zaradi navedenega dejstva ne more seznaniti s spremembo obtožbe na glavni obravnavi niti predlagati prekinitve glavne obravnave), tudi samo opraviti presojo, ali je sprememba obtožbe dopustna in ali je treba glavno obravnavo prekiniti zaradi priprave obrambe ali ne. Kadar sodnik presoja, ali je zaradi spremembe obtožnega akta v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP treba prekiniti glavno obravnavo, mora sprejeti takšno odločitev, s katero ne poseže, v nasprotju z ustavnimi pravicami, v obdolženčev procesnopravni položaj. Zlasti mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo spoštovana obdolženčeva pravica do obrambe, kakor jo določa prva alineja 29. člena Ustave. V skladu z 22. členom Ustave mora svojo odločitev v sodbi tudi obrazložiti.
15. V obravnavanem primeru se je pritožnik v (skrajšanem) kazenskem postopku zagovarjal sam. Ker je menil, da na narok za glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, se ga ni udeležil. Nadaljevanje glavne obravnave je bilo izvedeno v njegovi nenavzočnosti. Po končanem dokaznem postopku je okrožna državna tožilka spremenila obtožna predloga. Takoj zatem je sodišče prve stopnje na podlagi spremenjenega obtožnega akta pritožniku izreklo pogojno obsodbo. Ker zoper sodbo ni nihče napovedal pritožbe, je sodišče izdalo sodbo brez obrazložitve, ki je bila že pravnomočna vročena pritožniku. Zoper pravnomočno sodbo je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je med drugim zatrjeval, da se zaradi odsotnosti na glavni obravnavi ni imel možnosti izjaviti o spremembi obtožbe. Vrhovno sodišče je na naveden očitek odgovorilo zgolj posredno, v okviru presoje obstoja zakonskih pogojev za sojenje v nenavzočnosti obdolženega. Navedlo je, da se je obsojenec s tem, ko brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo, sam odpovedal aktivni obrambi, za katero so mu bile med potekom kazenskega postopka dane vse zakonske možnosti, in pristal na vsa tveganja, povezana s pravico uveljavljanja obrambnih ugovorov, do katerih je upravičen. Navedenemu je dodalo, da to velja tudi za navedbo, da se zaradi odsotnosti na glavni obravnavi ni imel možnosti izjaviti o spremembi obtožbe.
16. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez obrazložitve. Iz nje zato ni razvidno, ali je sodišče opravilo presojo dopustnosti spremembe obtožnega akta (13. točka obrazložitve te odločbe) in še posebej presojo, ali je treba za pripravo obrambe zaradi spremembe obtožnega akta glavno obravnavo prekiniti ali ne. Edina obrazložena sodna odločitev, izdana v tem kazenskem postopku, je tako z ustavno pritožbo izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča. Očitek kršitve pravice do obrambe zaradi spremembe obtožnega predloga na glavni obravnavi, opravljeni v nenavzočnosti obdolženega, je pritožnik uveljavljal tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenim očitkom sprejelo stališče, da se je obsojenec s tem, ko brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo, sam odpovedal aktivni obrambi in s tem tudi možnosti izjaviti se o spremembi obtožbe ter pristal na vsa tveganja, povezana s pravico uveljavljanja obrambnih ugovorov, do katerih je upravičen. Navedeno stališče, ki sodišče v primeru obdolženčeve neopravičene nenavzočnosti odvezuje vsake aktivnosti v zvezi s spremembo obtožnega akta, je iz zgoraj navedenih razlogov v neskladju s prvo alinejo 29. člena Ustave (pravica do obrambe). Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi Vrhovnega in Okrajnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.
17. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo, ali so bile z njima kršene tudi druge človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je to zatrjeval pritožnik.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.

(*1) Člen 344 ZKP se glasi:
"(1) Če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico.
(2) Za pripravo obrambe sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo.
(3) Če senat dovoli prekinitev glavne obravnave zaradi priprave nove obtožnice, določi rok, v katerem mora tožilec vložiti obtožnico. Izvod nove obtožnice se vroči obtožencu; zoper to obtožnico ni ugovora. Če tožilec v danem roku ne vloži obtožnice, nadaljuje senat glavno obravnavo na podlagi prejšnje."