Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Ip – Omekom, d.o.o., Jurovski Dol, ki jo zastopa Janez Starman, odvetnik v Kopru, na seji dne 26. maja 2005

1. Odlok o ekološki pristojbini v Občini Zavrč na mejnem prehodu Zavrč (Uradni list RS, št. 38/03) se razveljavi.
2. Pobudnica sama nosi svoje stroške postopka.

1. Pobudnica izpodbija Odlok o ekološki pristojbini v Občini Zavrč na mejnem prehodu Zavrč (v nadaljevanju: Odlok). Navaja, da je lastnica nekaterih zemljišč na mejnem prehodu Zavrč, na katerih je tudi zabojnik, v katerem Občina na podlagi Odloka pobira ekološko pristojbino. Odlok naj bi bil izdan na podlagi 28. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju: ZVO), vendar nima vsebine, namena in mehanizmov, ki jih narekuje ta določba Zakona, zato je z njo v neskladju. Na podlagi Odloka naj bi sporno dajatev plačevali vsi uporabniki komunalnih objektov skupne rabe, ki vstopajo ali izstopajo iz države in imajo carinske ali cestninske obveznosti, opravljajo uvozne ali izvozne posle, razen uporabnikov z osebnimi vozili. Sporna dajatev naj bi bila prihodek Občine, namenjen urejanju, vzdrževanju in gradnji objektov javne infrastrukture ter spremljanju in sanaciji ranljivosti okolja. Pobudnik meni, da se ekološka pristojbina dejansko plačuje za uporabo infrastrukture na njegovih zemljiščih, zato so ta nesorazmerno obremenjena, čeprav mu Občina zato ne plačuje nikakršnega nadomestila ali odškodnine in tudi nima izdelanih sanacijskih programov iz 64. člena ZVO. Odlok naj bi ta zemljišča nezakonito uvrščal na območje, ki ima status ogroženega, zato je izpodbijani predpis v neskladju z določbami 33., 67. in 69. člena Ustave. Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče Odlok odpravi in Občini naloži, naj ji povrne stroške postopka.
2. Občina odgovarja, da je pobudnica res lastnica zemljišč, na katerih začasno stoji zabojnik, v katerem pobira ekološko pristojbino, vendar jih je sama oddala v uporabo družbi Feršped. Ta družba naj bi ji proti plačilu polovice tekočih stroškov omogočila pobiranje sporne dajatve v zabojniku, ki je last te družbe. Občina meni, da so vsi očitki pobudnice neutemeljeni, saj temeljijo zgolj na njenih pavšalnih navedbah. Odlok naj bi bil sprejet na podlagi 28. člena ZVO. Med izvajanjem Odloka in obremenjevanjem zemljišč pobudnice naj ne bi bilo medsebojne zveze. Občina naj bi sredstva iz naslova ekološke pristojbine uporabljala namensko, zato ima pobudnica od njih le koristi in nobene škode. Pravnega interesa za vložitev pobude naj zato ne bi izkazovala.

3. Na podlagi 28. člena ZVO določa Odlok status ogroženega dela okolja tudi na zemljiščih, ki so v lasti pobudnice, zato ta izkazuje pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Odlok odreja obvezno plačevanje ekološke pristojbine na mejnem prehodu na območju Občine Zavrč v tolarski protivrednosti 5 EUR. Zavezanci so vsi uporabniki komunalnih objektov skupne rabe, ki vstopajo in izstopajo iz države, imajo carinske ali cestninske obveznosti, opravljajo uvozne ali izvozne posle, razen uporabnikov z osebnimi vozili.
5. Odlok je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZVO, ki je po 193. členu Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 – v nadaljevanju: ZVO-1) prenehal veljati. Na podlagi 190. člena ZVO-1 so bile Občine dolžne najkasneje do 31. 12. 2004 uskladiti predpise v zadevah varstva okolja, sprejete na podlagi ZVO, z novim zakonom.
6. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-38/01 z dne 16. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 105/03, in OdlUS XII, 81) že presodilo, da so v času veljavnosti tretjega odstavka 28. člena ZVO lokalne skupnosti lahko na njegovi podlagi s predpisom določile status ogroženega dela okolja, če so z njim določile tudi obvezne nosilce, pogoje, ukrepe, merila in standarde za uresničitev posameznih sanacijskih programov in ukrepov, roke njihove priprave in izvedbe ter obveznost vzpostavitve novega in nadomestitve prejšnjega stanja. Iz­pod­bijani odlok ni določal niti enega od meril, ki jih je za izdajo takšnega predpisa nalagala ta določba ZVO, zato je bil v času njene veljavnosti z njo v neskladju.
7. ZVO-1 lokalnim skupnostim ne daje več pristojnosti za določitev statusa ogroženega okolja. Zakonodajalec je menil, da reševanje navedenih kompleksnih problemov vedno presega meje lokalne skupnosti (Predlog Zakona o varstvu okolja, prva obravnava – Poročevalec DZ, št. 109/03). Ker Občina do 31. 12. 2004 Odloka ni uskladila z novim zakonom, je Odlok od takrat dalje v neskladju s 190. členom ZVO-1.
8. Po navedenem je bil Odlok v času veljavnosti ZVO v neskladju z njegovim 28. členom in je sedaj v neskladju s 190. členom ZVO-1. Ustavno sodišče ga je zato razveljavilo. Pobudnica je sicer predlagala odpravo Odloka, vendar pri tem ni navedla morebitnih škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba odpraviti, zato je Ustavno sodišče Odlok razveljavilo.
9. Pobudnica je zahtevala povračilo stroškov v postopku. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za takšno drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pobudnica ne navaja. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da svoje stroške postopka nosi sama (2. točka izreka).

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena in 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.