Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 9. junija 2005

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 391/2002 z dne 10. 4. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 386/2001 z dne 4. 7. 2001 in s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 516/98 z dne 11. 12. 2000 in z dne 18. 1. 2001 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom št. II P 516/98 z dne 11. 12. 2000 sklenilo, da se pravdni postopek ustavi. Na narok za glavno obravnavo tega dne pritožnik (v pravdi tožeča stranka) ni prišel in ker so bili že drugič izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, je sodišče po četrtem odstavku 209. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) štelo, da je tožba umaknjena. S sklepom št. II P 516/98 z dne 18. 1. 2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišč. Navaja, da je takoj zaprosil za vrnitev v prejšnje stanje, predlog pa je bil neutemeljeno zavrnjen, čeprav je predložil potrdilo ženine zdravnice. S tem naj bi sodišče kršilo pravico do sodnega varstva. Odločitvi Višjega in Vrhovnega sodišča, ki sta zavrnili njegovi pravni sredstvi, naj bi bili arbitrarni. Poleg tega navaja, da je zmotno stališče, po katerem so bili dne 11. 12. 2000 že drugič izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, ker naj bi bili prvič izpolnjeni v postopku izdaje začasne odredbe. Zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 18., 21., 22., 23., 24., 26., 33., 34., 49., 66. in 67. člena Ustave. V dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 10. 5. 2004 pritožnik zatrjuje, da bi sodišče moralo pred odločitvijo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opraviti glavno obravnavo.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-510/03 z dne 29. 6. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Ustavna pritožba je bila vročena tudi nasprotnici v pravdi (toženi stranki), ki je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da je z ustavnim pritožnikom v sporu in da imata odprte številne postopke. V zvezi z narokom za glavno obravnavo dne 11. 12. 2000, na katerega pritožnik ni prišel, pa navaja, da je bila sama navzoča skupaj s svojim pooblaščencem, poleg tega so na narok prišle tudi štiri priče. Pritožnik pa je tega dne ob deseti uri dopoldne popravljal avto in se pogovarjal s strankami na delu parcele št. 530/8, katere lastnik je družina B. Na tej parceli ima tudi ona pravico poti do dvorišča pred delavnico, ki pa ga ne more uporabljati, ker si ta del parcele lasti ustavni pritožnik.

4. Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena ZUstS). V tem okviru se je Ustavno sodišče glede na navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, omejilo na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču.
5. Sodišče je zavrnilo pritožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je ocenilo, da pritožnik ni zamudil naroka iz upravičenega vzroka. Institut vrnitve v prejšnje stanje je urejen v členih 116 do 121 ZPP. Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.
6. Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka, da je zaradi zamude prekludirana in da so zanjo nastale škodljive posledice, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje v predvidenem roku in da skupaj s tem opravi tudi zamujeno procesno dejanje.(*1) Kakšne okoliščine so upravičeni vzrok za zamudo, ZPP v prvem odstavku 116. člena ne določa. Določitev vsebine predpostavke upravičenega vzroka tako pomeni interpretacijo pravnega standarda.(*2) Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Upravičenost vzroka se tako presoja s subjektivnega stališča stranke (subjektivna teorija), pri čemer se presojajo okoliščine posameznega primera. Vrnitev v prejšnje stanje je torej pravnovarstvena institucija, ki ima namen odvrniti ostrine avtomatično delujoče prekluzije.(*3) Je sredstvo, ki izjemoma omogoča, da se postopek vrne v stanje, v katerem je bil pred zamudo, in se opravi zamujeno procesno dejanje. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč kot izjema nujno omejena le na tiste primere, ko gre za upravičen vzrok za zamudo, ker je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
7. Ob navedenih izhodiščih se izkaže, da sodišča pri zavrnitvi v prejšnje stanje niso kršila pritožnikovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. V obravnavani zadevi odločitev temelji na stališču, da je imel pritožnik kljub hospitalizaciji žene dovolj časa oziroma možnosti, da bi se udeležil obravnave ali da bi svoj izostanek na naroku opravičil vsaj po telefonu, če ni mogel zapustiti svoje žene, in da zato ne gre za upravičen vzrok, zaradi katerega bi bila lahko dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da pritožnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo in ni izkoristil možnosti, da bi dosegel preložitev naroka za glavno obravnavo. Ustavno sodišče pa je že sprejelo stališče, da je z ustavnimi zahtevami skladno izhodišče, da ni le odgovornost sodišča, ampak tudi strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevajo k zagotovitvi učinkovitosti in pospešitve sodnih postopkov (tako v sklepu št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000, OdlUS IX, 315). Res je, da pritožnik v postopku ni imel pooblaščenca in je torej prava neuka stranka, od katere ni mogoče zahtevati več kot običajno skrbnost v postopku, tj. skrbnost dobrega gospodarja, ne pa skrbnosti dobrega strokovnjaka.(*4) Od vestne in skrbne pravdne stranke, ki je bila posebej opozorjena na posledice ponovnega mirovanja postopka oziroma izostanka iz naroka, kot je to ugotovilo sodišče, pa se lahko pričakuje, da bo glede na okoliščine primera svoj izostanek opravičila. Očitek pritožnika, da je odločitev sodišč arbitrarna, je zato neutemeljen, kar prav tako velja za očitek, da je obrazložitev sodišč "specialna". Pritožniku je bilo namreč pojasnjeno, zakaj so sodišča štela, da bi svoj izostanek lahko opravičil, če ni mogel zapustiti svoje žene. Ocenila so namreč, da je bilo med hospitalizacijo žene (ob 7.00 uri) in razpisanim narokom (ob 11.00 uri) na voljo dovolj časa, da bi svoj izostanek opravičil vsaj po telefonu. Po oceni Ustavnega sodišča je to razumna pravna obrazložitev, zato je očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.
8. Pritožnikove navedbe o tem, da že drugič niso bili izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, zaradi česar je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 209. člena ZPP štelo, da je tožba umaknjena, so uveljavljanje procesnopravne nepravilnosti odločitve sodišča. Te pa so predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo le, če gre za kršitev katerega od procesnih jamstev. Pritožniku pa je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da pri ustavitvi postopka ne gre za odrekanje odločitve o zahtevku in da pritožnik lahko tožbo vloži ponovno. Zato je tudi ta pritožnikov očitek neutemeljen.
9. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Pritožnik uveljavlja tudi številne druge kršitve Ustave, vendar v ustavni pritožbi ni navedb, s katerimi bi pojasnil, v čem vidi zatrjevane kršitve. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače in da je nezadovoljen z odločitvijo sodišča, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi katere od zatrjevanih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
10. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Wedam Lukić.

(*1) J. Juhart: Procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 219–220.

(*2) S. Triva, V. Belajec in M. Dika: Građansko parnično proces-no pravo, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 312.

(*3) J. Juhart, L. Ude in D. Wedam Lukić: Pravdni postopek, Ljubljana 1974, str. 144.

(*4) Takšno je stališče tudi v teoriji. Glej na primer L. Rosenberg, K. H. Schwab, in P. Gotwald: Zivilprocessrecht, 16. izdaja, Verlag C.H. Beck, München 2004, str. 441. Enako W. Zeiss, Zivilprozess-recht, 8. izdaja, robna številka 250.