Na podlagi drugega odstavka 1. člena Zakona o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov (Uradni list RS, št. 2/04) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa načela za zavarovanje mednarodnih gospodarskih poslov pred političnimi riziki (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje), če:
– je to dano s strani zavarovatelja v imenu in za račun Republike Slovenije, ne glede na vrsto uporabljene police,
– je kreditni rizik krajši od štiriindvajsetih mesecev ali pa je kreditni rizik skupaj s kritim proizvodnim rizikom krajši od štiriindvajsetih mesecev, pri čemer mora biti proizvodni rizik krajši od dvanajstih mesecev,
– je posel sklenjen z javnim ali zasebnim dolžnikom,
– posel temelji na kreditu dobavitelja.
Ta uredba prenaša v pravni red Republike Slovenije Direktivo Sveta 71/86/EGS z dne 1. februarja 1971 o uskladitvi temeljnih določb v zvezi z garancijami za kratkoročne posle (politični riziki) pri javnih in zasebnih kupcih (UL L št. 36 z dne 13. 2. 1971, str. 14).

Zavarovatelj je Republika Slovenije, v imenu in za račun katere pooblaščena institucija v skladu z Zakonom o zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljnjem besedilu: ZZFMGP) opravlja dejavnosti, določene v prvem odstavku 2. člena ZZFMGP.

Za javnega dolžnika se po tej uredbi šteje subjekt, ki v kakršnikoli obliki predstavlja državno oblast in ga ni mogoče sodno ali upravno razglasiti za plačilno nesposobnega. Tako je javni dolžnik lahko državno pravni subjekt, npr. ministrstvo za finance ali centralna banka, ali pa katerikoli drug podrejeni javni organ, kot so regionalni, občinski ali pol-državni organi in druge javne institucije.
Zavarovatelj pri ocenjevanju ali gre za javnega dolžnika upošteva:
– pravni status dolžnika,
– dejanske možnosti za uspešno uveljavljanje tožbenih zahtevkov proti dolžniku,
– dolžnikove vire financiranja in prihodke; še posebej ali javni dolžnik lahko plača svoje dolgove tudi z uporabo virov, ki niso povezani s sredstvi vlade države dolžnika, na primer s prihodki iz lokalnih davkov ali z opravljanjem javnih storitev in
– stopnjo vpliva ali nadzora nad dolžnikom, ki jo lahko izvaja vlada države dolžnika.
Dolžnik, ki v skladu z merili iz prejšnjega odstavka ni javni dolžnik, se po tej uredbi šteje za zasebnega dolžnika.

Zavarovalna polica, ko jo izda zavarovatelj, se izda za dobo, ki ni krajša od šestih mesecev.

Posli z zasebnimi dolžniki se lahko zavarujejo pred naslednjimi političnimi riziki:
– ukrep ali sklep vlade države, ki ni država imetnika police, vključno z ukrepi in sklepi državnih organov, ki se štejejo za vladne posege, ki preprečujejo izvedbo kreditne ali gospodarske pogodbe;
– moratorij, ki ga razglasi vlada države dolžnika ali tretje države, prek katere naj bi se izvedlo plačilo v zvezi s kreditno ali gospodarsko pogodbo;
– preprečitev ali odlog prenosa sredstev, med katere sodijo politični dogodki, gospodarske težave, zakonodajni ali administrativni ukrepi, ki se zgodijo ali sprejmejo izven Republike Slovenije in preprečijo ali zadržijo prenos sredstev, plačanih v zvezi s kreditno ali gospodarsko pogodbo;
– sprejem predpisov v državi dolžnika, ki določajo, da so plačila dolžnika v lokalni valuti veljavna plačila dolgov, kljub temu, da taka plačila zaradi nihanj deviznih tečajev po preračunu v valuto gospodarske ali kreditne pogodbe ne pokrivajo več zneska dolga na datum prenosa sredstev;
– ukrep Vlade Republike Slovenije ali vlade države imetnika police, vključno z ukrepi in sklepi Evropske skupnosti, ki se nanašajo na trgovino med Republiko Slovenijo in tretjimi državami, na primer prepoved izvoza, če vlada države, ki sprejme tak ukrep, njihovih učinkov ne krije drugače;
– primeri višje sile zunaj Republike Slovenije, ki lahko vključujejo vojno, tudi državljansko vojno, revolucijo, vstajo, civilne nemire, ciklon, poplavo, potres, vulkanski izbruh, velik val plime in jedrsko nesrečo, če njihovi učinki niso zavarovani drugače.
Posli z javnimi dolžniki se lahko zavarujejo pred riziki iz prejšnjega odstavka in pred rizikom neizpolnitve obveznosti dolžnika in njegovega garanta.
Zavarovatelj lahko zoži seznam političnih rizikov iz prvega in drugega odstavka tega člena, ne more pa ga razširiti.

Kritje je lahko dano za znesek, ki ga dolžnik dolguje imetniku zavarovalne police in vključuje glavnico ter obresti. Zavarovanje ne more biti dano za zamudne obresti, pogodbene kazni in odškodnine, ki jih mora plačati dolžnik.

Za del zneska, ki ga zavarovatelj ne zavaruje, nosi rizik imetnik zavarovalne police.

Pri izplačilu nadomestila škode zavarovatelj upošteva naslednja načela:
– imetnik zavarovalne police, njegov zastopnik, sopogodbenik ali podizvajalec morajo pri sklenitvi in izvedbi zavarovanih poslov ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja;
– imetnik zavarovalne police je dolžan pridobiti potrebna dovoljenja in opraviti pravne formalnosti (vključno s tistimi, ki so do začetka veljavnosti pogodbe obveznost dolžnika);
– za nične dolgove se nadomestilo škode ne izplača.

Zavarovalna polica vsebuje taka pravila za razporeditev sredstev, ki jih imetnik zavarovalne police prejme iz naslova plačil ali povračil, da pri njihovi razdelitvi nezavarovani dolgovi nimajo prednosti pred zavarovanimi.

V zavarovalnih policah se upošteva načelo, da se sredstva povračil delijo med zavarovateljem in imetnikom zavarovalne police.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.