Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Alenke Reisner iz Domžal in Andreja Lužarja iz Kamnika, ki ju zastopa dr. Andrej Berden iz Ljubljane, na seji dne 23. junija 2005

1. V določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – uradno prečiščeno besedilo, 2/04 in 36/04 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavita besedi "fizični osebi" ter besedilo "pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku pa do 1,000.000 tolarjev".
2. Določbe petega do sedmega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku se razveljavijo.
3. Določba 109. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo.

1. Pobudnika izpodbijata določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo kaznovanje ob zlorabi procesnih pravic, in določbe, ki urejajo žaljenje so­dišča, stranke ali drugega udeleženca v postopku v pisni vlogi. Člen 109 ZPP določa, da pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kaznuje ga po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, izrečena kazen pa ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. V prvem odstavku 11. člena ZPP ureja načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka ter načelo prepovedi zlorabe pravic. V drugem odstavku je določena možnost kaznovanja zaradi zlorabe procesnih pravic. Izpodbijani tretji do šesti odstavek 11. člena (ki se uporabljajo tudi pri kaznovanju po 109. členu ZPP) določajo, da lahko sodišče ob zlorabi pravic izreče denarno kazen fizični osebi do 300.000 tolarjev, pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku pa do 1,000.000 tolarjev. Sodišče izreče denarno kazen s sklepom, v katerem določi rok, v katerem je treba kazen plačati, ta rok pa ne sme biti krajši od 15 dni in daljši od treh mesecev. Če fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik ali odvetnik ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000 tolarjev denarne kazni določi največ en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za samostojnega podjetnika posameznika ali odvetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen zapora se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni. O spremembi denarne kazni po prejšnjem odstavku se odloči s posebnim sklepom. Sedmi odstavek 11. člena ZPP določa, da v primeru, ko pravna oseba ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, izterja sodišče to kazen, povečano za 50%, po uradni dolžnosti. Sklep o tako določeni denarni kazni je izvršilni naslov.
2. Pobudnika menita, da so navedene določbe ZPP v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), s pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), s pravico do sodnega varstva in do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave), z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) in s svobodo izražanja (39. člen Ustave). Navajata, da je temeljni cilj 11. člena ZPP zagotoviti, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, 109. člen ZPP pa sankcije razširja tudi na primere, ko ne gre za procesne pravice in njihovo zlorabo, temveč za kaznovanje za žalitve izven sicer s kazenskim pravom določenih pravil in postopkov. Ta institut naj ne bi koristil pospešitvi in ekonomičnosti postopka in naj tudi ne bi imel zveze s prepovedjo zlorabe pravic. Menita, da gre za institut, primerljiv s sankcioniranjem verbalnih deliktov v nekdanji SFRJ, ki naj bi bil namenjen varstvu oblastne strukture in sistema pred svobodo govora. Sporna določba naj, drugače kot 169. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 64/94 – v nadaljevanju: KZ), ne bi upoštevala načela proporcionalnosti, saj naj ne bi bili predvideni razlogi za izključitev protipravnosti – če so v igri še kakšne druge ustavne pravice, naj bi bila izjava protipravna le, če je izkazan namen zaničevanja. Menita, da navedeno še posebej velja za odvetnike, kar naj bi v primeru Nikula proti Finski potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Grožnja s kaznovanjem naj bi onemogočala izražanje upravičene kritike. Pojem zlorabe pravic v 11. členu ZPP naj ne bi bil dovolj natančno opredeljen, pri pojmu žalitve po 109. členu ZPP naj bi manjkali razlogi za izključitev protipravnosti. Pobudnika vidita v tem nasprotje z načeli zakonitosti v kazenskem pravu po 28. členu Ustave. Tudi zaradi pomanjkanja ustreznih postopkovnih določb naj bi bilo možno popolno arbitriranje sodnika. Navajata tudi, da ni v skladu s pravico do nepristranskega sodišča, da o kaznovanju zaradi žalitve odloča prav tisti sodnik, ki je bil oziroma naj bi bil užaljen. Sodnik naj bi torej odločal v lastni zadevi. Menita, da bi tudi za sodnika moralo veljati, naj v primeru, ko pride do žalitve njegove osebnosti, časti in dobrega imena, on sam ali, če zakon tako določa, državni tožilec zaradi te žalitve sprožil kazenski postopek. Ker je ureditev drugačna, naj bi s tem šlo za kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Naenkrat naj bi se srečali s kazenskim postopkom brez kazenskega materialnega in procesnega prava v civilnopravni sferi sodnega odločanja. Nadalje navajata, da ureditev omogoča dvojno kazenskopravno sankcioniranje istega dejanja. Možno naj bi bilo tudi, da bi civilno sodišče storilca kaznovalo, kazensko sodišče pa bi ga oprostilo. Brez glavne obravnave, brez kontradiktornosti, ustnosti, neposredne izvedbe dokazov in javnosti naj bi se v civilnem postopku lahko zgodilo karkoli, saj naj sodnik ne bi bil vezan na varovala kazenskega prava. V tem vidita kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave. Kršitev istih načel pa naj bi bila podana tudi zaradi neprimerljivih kazni v razmerju med določbami 109. in 11. člena ZPP na eni strani in kaznivimi dejanji po KZ na drugi strani; zagrožena kazen zapora naj bi bila nesorazmerna. Ne vidita tudi razloga za to, da so za odvetnike po členu 11 ZPP predpisane bistveno višje kazni, še posebej ob okoliščini, da npr. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) pri istovrstnih določbah o kaznovanju te razlike ne vsebuje, pa tudi splošno so tam predpisane kazni za žalitev sodišča bistveno nižje.
3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Vlada meni, da izpodbijane določbe niso v nasprotju z Ustavo. Navaja, da določbe tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP zagotavljajo učinkovitost določb o prepovedi zlorabe procesnih pravic in o prepovedi žalitev v pisnih vlogah. Kaznovanje za žalitve v pravdnem postopku naj ne bi predstavljalo kazenskopravnega varstva, na kar ZPP v 109. členu posebej opozarja z določbo, da kazen, izrečena za žalitev v vlogi, ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja. Namen prepovedi žalitve, podprte z učinkovito sankcijo, naj bi bilo omejevanje izražanja negativnih vrednostnih sodb. To naj ne bi zapiralo poti do uveljavljanja pravic v sodnem postopku. Meni tudi, da opredelitev prepovedanega ravnanja s pravnim standardom ni nedopustna. Vlada nadalje pravi, da namen izpodbijanih določb ni varovanje sodnika kot fizične osebe. Z negativno vrednostno oceno, s katero se žali dostojanstvo sodnika v zvezi z njegovim delom, se jemlje ugled sodni veji oblasti in državi. Navaja, da svoboda izražanja ni neomejena in da so omejitve lahko sankcionirane tako v kazenskem kot v civilnem pravu. Opozarja na prakso ESČP, po kateri legitimen interes države, da zaščiti ugled sodnikov, ni v nasprotju s pritožnikovim interesom, da mu je omogočeno sodelovanje v razpravi o vprašanju strukturne nepristranskosti sodišča. Navaja še, da izpodbijane določbe niso v nasprotju s pravico do nepristranskega sodišča. Meni, da razlikovanje v višini zagroženih kazni med (drugimi) fizičnimi osebami na eni strani ter odvetnikom na drugi strani ni neutemeljeno. Od odvetnika kot pravnega strokovnjaka, ki ga zavezujejo Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. – ZOdv) ter avtonomna pravila odvetniške stroke, naj bi bilo upravičeno pričakovati večjo skrbnost in kršitve njegovih obveznosti tudi ostreje sankcionirati.

4. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pobudnica izkazuje pravni interes, ker je bila v pravdnem postopku kot odvetnica stranke kaznovana po izpodbijanih določbah ZPP (zoper sklep o kaznovanju je vložila ustavno pritožbo). Ker pobudnica nedvomno izkazuje pravni interes za vložitev pobude, Ustavnemu sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali pravni interes izkazuje tudi pobudnik Andrej Lužar. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Ker je določba sedmega odstavka 11. člena ZPP v medsebojni zvezi z določbami tretjega do šestega odstavka 11. člena, je Ustavno sodišče po uradni dolžnosti začelo postopek tudi za oceno ustavnosti te določbe (člen 30 ZUstS).

5. Ustavno sodišče je najprej presodilo, ali je že možnost kaznovanja po 109. členu ZPP, ne glede na konkreten sistem sankcij po 11. členu ZPP, v neskladju s kakšno človekovo pravico. Pobudnica se glede tega sklicuje na svobodo izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave. Vendar je treba upoštevati, da je izvrševanje govora (tako glede ustnih navedb kot tudi glede pisnih vlog) v položaju stranke (ali njenega zastopnika ali pooblaščenca) pred sodiščem v funkciji učinkovitega izvrševanja ustavnih procesnih jamstev. Ustavno sodišče zato očitka o tem, da so izpodbijane zakonske določbe v neskladju s svobodo govora po prvem odstavku 39. člena Ustave, ni presojalo samostojno. Presojalo ga je v okviru ocene skladnosti te ureditve s pravico do izjavljanja pred sodiščem iz 22. člena Ustave.
6. Prepoved žaljivih izjav v postopku pred sodiščem je torej, ko gre za odvetnikove izjave, ki jih daje pri zastopanju stranke v konkretni zadevi pred sodiščem (enako kot bi veljalo za sankcioniranje izjav same stranke, ki v postopku sodeluje brez odvetnika), v zvezi s pravico do izjavljanja pred sodiščem, ki je del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar to še ne pomeni, da gre za poseg v omenjeno ustavno pravico, katerega dopustnost bi bilo zato treba presojati po strogem testu sorazmernosti. Po presoji Ustavnega sodišča gre le za določitev načina izvrševanja te pravice, skladno z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Ne gre namreč za to, da bi zakon glede izjav, ki so v funkciji izvrševanja pravice do izjavljanja pred sodiščem po 22. členu Ustave (le izjave, ki so po vsebini takšne, da bi lahko pripomogle k učinkoviti obrambi pravic v postopku pred sodiščem, so za presojo te problematike pomembne), po vsebini omejeval stranko pri tem, kaj sme oziroma česa ne sme navajati v postopku pred sodiščem. Iz izpodbijanih določb zakona izhaja le, da stranka izjav, ki bi ji lahko koristile pri obrambi pravic v postopku, ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Zato ne gre za omejitev obravnavane človekove pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja. Tudi v zvezi s tem je treba poudariti, da je bistvena okoliščina obravnavane zadeve v tem, da gre za izjavljanje pred sodiščem in ne na primer za izjavljanje pri umetniškem izražanju. Tam Ustava (v okviru zagotovljene svobode govora po prvem odstavku 39. člena) zagotavlja varstvo tako vsebine kot tudi oblike podajanja izjav in je zato omejevanje stranke pri določanju oblike izražanja že mogoče šteti za omejitev človekove pravice. Pri izjavljanju v postopku pred sodiščem gre za drugačen in poseben položaj; za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj, v ta okvir pa spada tudi izjavljanje pred sodiščem, urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam (med drugim tudi) glede načina izjavljanja. Sicer pa je treba upoštevati, da razmejitev med določitvijo načina izvrševanja človekovih pravic in med omejitvijo ustavnih pravic ni vedno enostavna. Da se je ustavodajalec zavedal, da se bo zakon ob urejanju načina uresničevanja človekovih pravic pogosto znašel na robu posega vanje, kaže tudi formulacija drugega odstavka 15. člena Ustave: tudi takšna ureditev je brez izrecne ustavne podlage pri posamezni pravici dopustna le, če je to nujno zaradi same narave pravice. "Nujnost" pa že nakazuje na enega od elementov sorazmernosti, ki ga je treba upoštevati pri posegih oziroma omejitvah človekovih pravic.(*1) Ustavno sodišče je ob presoji obravnavane zadeve to izhodišče upoštevalo, še prav poudarjeno zato, ker gre za zakonsko ureditev, pri kateri se določitev načina izvrševanja človekove pravice približuje meji, ko bi že lahko šlo za njeno omejevanje.(*2)
7. V izhodišču je treba spomniti, da so človekove pravice, ki se nanašajo na ravnanje strank v postopku pred sodiščem, pravica do izjavljanja pa med temi še prav posebej, že po sami naravi stvari takšne, da zahtevajo podrobnejšo ureditev z zakonom. Sodni postopek je namreč lahko učinkovit le v primeru, če je v njem zagotovljena določena stopnja formalnosti in reda.
8. Že iz samega smisla pravice do izjavljanja pred sodiščem izhaja, da ta ne more pomeniti pravice stranke (ali njenega zastopnika oziroma pooblaščenca), da pred sodiščem kakorkoli izjavlja karkoli. Pravica do izjavljanja pred sodiščem je zagotovljena v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in se logično nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Kolikor gre pri prepovedanih izjavah po 109. členu ZPP za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave sploh nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo pripomoči. Prepoved takšnih izjav zato sploh ne omejuje pravice do izjavljanja pred sodiščem glede tistega, zaradi česar je ta pravica zagotovljena; to pa je zagotoviti varstvo svojih pravic pred sodiščem in učinkovito (so)vplivati na odločitev sodišča. Tudi glede izjav, ki bi bile po vsebini sicer lahko bistvene za odločitev v konkretni zadevi, ni pretirana in omejujoča zahteva, naj stranka (oziroma njen zastopnik ali pooblaščenec) kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreče na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Prepoved žalitve sodišča po 109. členu ne preprečuje stranki, da bi npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljala razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe; 109. člen ZPP določa le meje načina podajanja te kritike. Kritiko konkretne sodne odločbe ali postopanja sodišča v konkretnem primeru pa je vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva ali ki pomeni oseben napad npr. na sodnikovo sposobnost za opravljanje sodniške službe.(*3) Ustavno sodišče se ne more strinjati z argumenti pobudnice, ki skuša v povezavi s ciljem učinkovite obrambe absolutizirati svobodo govora odvetnika pri zastopanju stranke pred sodiščem. Enako je tudi ESČP v sodbi v zadevi Nikula proti Finski izrecno zavrnilo argument tedanje pritožnice, da svoboda govora odvetnika pri zastopanju stranke ne bi smela biti z ničimer omejena.(*4)
9. Namen zakonodajalca pri prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva; ne konkretnega sodnika in sodišča, pač pa sodne veje oblasti v celoti. Gre izključno za varstvo ugleda sodne veje oblasti, ne pa za varstvo ugleda države v celoti, kot zmotno v odgovoru navaja Vlada. Obstajajo namreč posebni razlogi, zaradi katerih je utemeljeno, da sodstvo uživa posebno varstvo, drugače kot druge veje državne oblasti. Seveda tudi za delo sodstva, tako konkretnega sodnika kot sodišč na splošno velja, da je vzpostavljanje ugleda in zaupanja v sodstvo predvsem naloga njih samih, ki jo lahko najučinkoviteje uresničijo z zakonitim in korektnim vodenjem postopkov in z vsebinsko pravilnim in zakonitim odločanjem v sporih (brez nepotrebnega odlašanja) ter s kvalitetno obrazložitvijo sodnih odločb. Ne gre torej za to, da bi bil institut kaznovanja za žaljive vloge temeljni način zagotavljanja ugleda oziroma avtoritete sodišč. Je pa vendarle dodatni (in podrejeni) pripomoček, ki omogoča obrambo obstoječega ugleda oziroma avtoritete sodišč tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi, napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje vzpostavljanja nezaupanja v delo sodišč. Kot je ugotovilo ESČP, je treba upoštevati posebno vlogo sodstva v družbi. Kot garant pravice, temeljne vrednote v pravni državi, mora uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri svoji nalogi. Zato se lahko izkaže za nujno, da se to zaupanje zavaruje pred destruktivnimi napadi, ki so očitno neutemeljeni, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so sodniki, ki so bili podvrženi kritiki, omejeni z načeli, ki jim preprečujejo možnost, da na napad odgovorijo.(*5) Namen tovrstnih omejitev je varstvo avtoritete sodstva, natančneje varstvo cilja, da mora javnost imeti spoštovanje do sodišč in zaupanje, da sodišča zmorejo uresničiti svojo funkcijo.(*6) Varstvo avtoritete sodišča se nanaša na zavest, da so sodišča tisti forum, ki je namenjen reševanju sporov oziroma za odločanje o krivdi ali nedolžnosti, pri čemer je pomembno, da javnost v veliki meri uživa zaupanje v sposobnost sodstva, da to funkcijo izpolni.(*7)
10. Pobudnica sicer navaja, da posebno sankcioniranje za žalitve sodišča v 109. členu ZPP ni potrebno (nujno), saj naj bi ustrezno varstvo zagotavljale že določbe KZ o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (npr. kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ), za pregon glede teh kaznivih dejanj pa naj bi bil vedno mogoč poseben kazenski postopek. Vendar argumentacija pobudnice ne vzdrži. Možnost samostojnega kazenskopravnega varstva ni ustrezen (vsaj ne vedno) nadomestek in ne more zagotoviti zgoraj omenjenih učinkov. Argumentacija pobudnice je zgrešena že v tem, ko navaja, da bi sodnik, ko bi prišlo do žalitve njegove osebnosti, časti in dobrega imena lahko sprožil postopek. Kot je pojasnjeno zgoraj, namen kaznovalne določbe v 109. členu ZPP ni v varstvu konkretnega sodnika in ne gre za varstvo njegove časti in dobrega imena, pač pa sta varovani dobrini ugled in avtoriteta sodstva v celoti. Posebnega kaznivega dejanja, ki bi inkriminiral žalitev sodstva v celoti kot veje državne oblasti (in ne morda le konkretnega sodišča kot državnega organa), KZ sploh ne vsebuje. Poleg tega je treba upoštevati, da je velikega in tudi simbolnega pomena, da se pri dejanjih, ki rušijo avtoriteto sodišč, reagira takoj, tako da je tudi vsem udeležencem postopka (predvsem nasprotni stranki; ko gre za kaznovanje odvetnika, pa tudi stranki, ki jo sam zastopa) razvidno, da sodišče takšnih dejanj ne bo toleriralo. Ko gre za izjavljanje odvetnika, je izjemnega pomena tudi, da stranki lahko spoznata, da žaljiva ostrina nastopa pred sodiščem ni dokaz kakovostnega zastopanja in da ne bo pripomogla k uspehu v pravdi. S tem pa se tudi odvetnika odvrača od morebitne želje, da bi pred stranko želel napraviti dober vtis ne s kakovostjo pravnih argumentov (česar laična stranka pogosto niti ne zna oceniti), pač pa z ostrino in žaljivostjo nastopa. Sicer pa tudi splošno velja, da podvajanje sodnih postopkov zato, da se zavaruje učinkovitost sodnih postopkov, ne more biti pravi pristop. Omeniti velja, da je tudi ESČP v zadevi Nikula proti Finski (ki jo sicer omenja tudi sama pobudnica) izrecno zavzelo stališče, da je naloga sodišč in predsednikov senatov, da usmerjajo postopek na tak način, da se zagotovita primerno ravnanje strank in poštenost postopka – bolj kot da bi v naslednjem postopku presojali primernost strankinih izjav v predhodnem postopku.(*8) ESČP še ugotavlja, da sodišča smejo odgovoriti na takšno ravnanje, kadar ni niti nujno niti primerno začeti s kazenskim postopkom proti storilcu.(*9)
11. Pobudnica sicer meni, da prepoved žaljivih vlog nima nobene zveze s prepovedjo zlorabe pravic in s ciljem zagotavljanja načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vendar nima prav. Poleg razlogov, navedenih že v 8. in 9. točki obrazložitve te odločbe, velja omeniti, da prepoved po 109. členu ZPP k učinkovitosti sodnih postopkov v širšem smislu lahko pripomore tudi s tem, ko zagotavlja vzpostavitev ustreznega spoštovanja in sodelovanja med procesnimi subjekti ter osredotočenje navedb v vlogah na tisto, kar je za odločitev bistveno. Žaljive vloge (tako kot vsake vloge, ki se oddaljujejo od relevantnega ali ki so pretirano obremenjene s čustvenim nabojem) obremenjujejo sodni postopek in otežujejo njegovo izvedbo, povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tistega, kar je za odločitev v sporu bistveno, predvsem tudi otežujejo zasledovanje cilja mirne rešitve spora oziroma sklenitve sodne poravnave (kar ZPP v členu 305 še posebej poudarja).
12. Ker je pobudnica odvetnica, velja spomniti, da je njen poskus argumentacije, da omejevanje govora odvetnika onemogoča izpolnjevanje njegovega poslanstva obrambe pravic stranke pred sodiščem, v očitnem nasprotju s pravili in etičnimi standardi, ki so se uveljavili v avtonomnih pravilih samega odvetniškega stanu. Člen 77a Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94 in nasl.) kot eno izmed kršitev odvetniške dolžnosti navaja neprimerno ali žaljivo obnašanje ali izražanje pri opravljanju odvetniškega poklica. Med pravili Kodeksa odvetniške etike pa velja omeniti npr. drugi odstavek 9. člena, po katerem mora odvetnik pri opravljanju svojih nalog uživati zaupanje svojih strank, hkrati pa sodnih organov, pri katerih jih zastopa. Zato naj si prizadeva, da si to zaupanje pridobi, ga utrjuje in z nobenim dejanjem ne omaje. Odvetnikova pravniška in splošna kultura naj se pokaže v vsem njegovem poklicnem delu, v njegovih nastopih, vlogah in govorih ter v stikih s strankami in kolegi, s sodnimi in z drugimi organi (15. člen). Zvestobi do stranke odvetnik ne sme podrediti svojega osebnega in poklicnega poštenja. Nikdar naj ne izgubi samostojnosti in objektivnosti pri svojem delu. Vedno naj ostane dostojen, vljuden in stvaren do nasprotne stranke in njenega zastopnika ter do sodnih in drugih državnih organov (43. člen). Posebej pomemben z obravnavanega vidika je 18. člen Kodeksa: "Odvetnik naj pri svojem odvetniškem delu varuje ugled sodišč in oblastvenih organov. Njegova dolžnost je krepiti zaupanje javnosti v njihovo delo. Zato naj ne daje žaljivih ali omalovažujočih izjav o delu teh organov in njihovih odločitvah. Tudi svoje stranke naj napotuje na spoštljiv odnos." Glede na navedeno se izkaže, da je v samih avtonomnih pravilih odvetniške stroke nedvomno sprejeto, da "svoboda govora" odvetnika pri nastopanju pred sodiščem ni neomejena in da ima odvetnik kot del pravosodja posebno vlogo in odgovornost pri vzpostavljanju zaupanja v sodstvo in spoštovanja sodstva. Povzeta pravila tudi dokazujejo, da sama odvetniška stroka spoznava, ne le, da prepoved žaljivih in omalovažujočih izjav ne preprečuje učinkovitega izvrševanja odvetniških nalog, pač pa celo nasprotno. Prav primerno in korektno izjavljanje odvetnika je velikega pomena za to, da odvetnik lahko izpolni svoje naloge v razmerju do stranke, ki jo zastopa, kot tudi za odgovornost, ki jo ima kot del pravosodja do pravnega reda v celoti. Tudi zaradi omenjenih pravil, ki jih sprejema sama avtonomna organizacija odvetnikov, izgubi na teži argumentacija pobudnice, da ji prepoved žaljivih vlog onemogoča opravljanje odvetniškega poklica.
13. Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP torej ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Zato pri 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja. Seveda pa mora na vse zgoraj navedene vidike v vsaki konkretni zadevi pri uporabi obravnavane zakonske določbe paziti tudi sodišče. Sodišče, ki se odloča za uporabo 109. člena ZPP, mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in morda ostrih izjavah (npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo) za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (in tudi pravice do pritožbe po 25. členu Ustave). Če v konkretni zadevi sodišče teh vidikov ne upošteva v zadostni meri, gre lahko za omejitev, in to nedopustno, pravice do izjavljanja. Gre, kot ugotavlja tudi ESČP,(*10) za določitev prave mere in opredelitve meja. Na zakonski ravni tega ni mogoče natančneje opredeliti, pač pa mora na to paziti sodišče v vsakem konkretnem primeru; torej je tudi v vsakem konkretnem primeru sodišče dolžno upoštevati načelo sorazmernosti. Pri tem je po eni strani treba upoštevati, da okoliščina, da gre za izjavljanje, ki je dano ob priložnosti obrambe pravic pred sodiščem, govori v prid večje tolerance. Vendar pa je po drugi strani treba upoštevati poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč za to, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge.
14. Zgoraj je bilo hkrati že odgovorjeno tudi na pobudničin očitek o neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki naj bi bil podan v tem, da le za sodnike velja, da jim ni treba v primeru posega v njihovo osebnost oziroma čast in dobro ime sprožiti posebnega kazenskega postopka. Poudarjeni so bili posebni utemeljeni razlogi za tako ureditev, pa tudi okoliščina, da je objekt varstva pri institutu kaznovanja za žaljive vloge drugačen kot pri kaznivem dejanju razžalitve po 169. členu KZ, zaradi česar je ta očitek neutemeljen.
15. Glede na zgoraj navedene razloge je Ustavno sodišče ugotovilo, da določba 109. člena ZPP ni v neskladju z Ustavo.

16. Pobudnica meni, da je v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave), ker tisti sodnik, na katerega se nanaša žalitev, nato sam odloča v svoji zadevi. Ne glede na to, ali pri institutu kaznovanja po 109. členu v zvezi s 11. členom ZPP sploh gre za zadevo, v kateri bi morala biti izpolnjena vsa procesna jamstva po 23. členu Ustave, je očitno, da ureditev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave. Pobudnica napačno razume pomen in namen instituta kaznovanja po 109. členu ZPP. Tako iz zakona kot tudi iz domače sodne prakse, prakse ESČP(*11) ter iz primerjalnega prava (npr. glede instituta contempt of court v anglosaških pravnih redih(*12)) je jasno, da pri tovrstnih institutih varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretnega sodnika, varovani dobrini sta varstvo zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti. Ko gre za kaznovanje po 109. členu ZPP, konkretni sodnik ni "žrtev" in z odločanjem po 109. in 11. členu ZPP ne varuje lastne časti in dobrega imena. Če gre za poseg v njegovo čast in dobro ime, ima seveda sam možnost uveljavljati varstvo prek institutov kazenskega in odškodninskega prava. Upoštevaje ta cilj in smisel kaznovanja po 109. členu ZPP (v zvezi z 11. členom ZPP) se izkaže, da ne drži očitek, da sodnik (če seveda pravilno razume 109. člen ZPP in pravilno obrazloži sklep o kaznovanju) odloča v zadevi, v kateri je bil sam žrtev oziroma oškodovanec. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

17. Ob ugotovitvi, da prepoved in sankcioniranje žaljivih vlog v pravdnem postopku ni v neskladju s pravico do izjavljanja pred sodiščem po 22. členu Ustave, je Ustavno sodišče nato moralo presoditi sam sistem sankcij po tretjem do sedmem odstavku 11. člena ZPP. Le glede tega se namreč na 11. člen ZPP navezuje 109. člen ZPP glede prepovedi žaljivih vlog. Navedbe pobudnice, ki se nanašajo na opredelitev zlorabe pravic po prvem in drugem odstavku 11. člena, za odločitev v tej zadevi niso relevantne (pobudnica jih ne izpodbija in v njeni zadevi, na kateri temelji pravni interes za to pobudo, jih sodišče tudi ni uporabilo) in Ustavnemu sodišču zato nanje ni treba odgovarjati.
18. Tretji do šesti odstavek 11. člena ZPP določa kazni za primer žaljivih vlog po 109. členu ZPP. Postavlja se vprašanje, ali sta takšen sistem kazni in izrekanje takšnih kazni v okviru pravdnega postopka sploh dopustna. Ustavno sodišče je glede tega moralo presoditi, ali ne gre pri takšnem kaznovanju za odločanje o obtožbah, za kar bi morala priti v poštev vsa procesna jamstva v kazenskem postopku in vsa materialnopravna ustavna jamstva glede odločanja o kaznivih dejanjih (med drugim tudi načelo zakonitosti v kazenskem pravu po prvem odstavku 28. člena Ustave, kar posebej uveljavlja pobudnica).
19. Ustavno sodišče ne sprejema argumenta, da bi že vsako sankcioniranje, pa čeprav ga zakon imenuje "kazen", morali šteti za odločanje o kazenski "obtožbi", kar bi hkrati izključevalo možnost, da se o tem odloča v okviru nekega drugega, na primer pravdnega postopka. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ni mogoče vsake opredelitve prepovedanih ravnanj (in sankcij za kršitev te prepovedi) šteti za opredelitev kaznivih dejanj, za kar bi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva, ki jih Ustava posebej določa za kazniva dejanja. Prav tako odločanja o izrekanju sankcij za kršitve teh prepovedi ni mogoče vedno šteti za kazenski postopek, v katerem bi zato morala biti izpolnjena vsa ustavna procesna jamstva, ki se posebej nanašajo na kazenski postopek (U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004; Uradni list RS, št. 123/04, in OdlUS XIII, 61). Tudi v primeru, če prepovedanih ravnanj ni mogoče šteti za kazniva dejanja, odločanje o izreku sankcij za kršitev teh ravnanj pa ne za kazenski postopek, pridejo v poštev splošna načela pravne države po 2. členu Ustave, za vsak sodni postopek pa splošno velja, da mora zagotoviti splošna jamstva poštenega postopka po 22. členu Ustave. Zgornja izhodišča je treba upoštevati tudi glede ureditve kaznovanja po 109. členu ZPP. Najprej je treba opozoriti (kar sicer ni že samo po sebi odločilno), da ne gre za institut, ki bi ga zakonodajalec uvrstil v kazenskopravno sfero. To je še prav posebej očitno zato, ker ZPP v izpodbijani odločbi izrecno določa, da kaznovanje po 109. členu ZPP ne preprečuje kaznovanja zaradi kaznivega dejanja. Predvsem glede na namen prepovedi po 109. členu ZPP, pa tudi glede na njeno naravo, ne gre za določitev kaznivega dejanja (niti v formalnem niti v materialnem smislu). Gre bolj za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in nujno procesno disciplino. Možnost izrekanja tega ukrepa temelji na izhodišču, da ima sodišče pravico in obveznost skrbeti za vodstvo postopka. Same po sebi torej določbe 109. člena ZPP ni mogoče šteti za opredelitev takšnega ravnanja, za katerega bi pri njegovi določitvi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva kazenskega prava (npr. po 28. členu Ustave) in pri katerem bi moralo biti izrekanje sankcij zagotovljeno v samostojnem postopku, v katerem bi bila izpolnjena vsa ustavna procesna jamstva kazenskega postopka. Vendar pa je ob tem treba upoštevati še sistem sankcij po 11. členu ZPP. Utemeljitev, da gre pri prepovedi žaljivih vlog v pravdnem postopku in pri možnosti izrekanja sankcij za kršitev te prepovedi znotraj pravdnega postopka za nekaj, kar je bližje disciplinskim sankcijam, ne pa določitvi kaznivega dejanja, namreč zdrži le, če same sankcije, ki jih je za takšna ravnanja mogoče izreči, niso pretirano visoke. Tudi sama narava in višina zagrožene sankcije namreč lahko dosega takšno stopnjo, da jo je mogoče izreči le v postopku, ki v celoti zadosti vsem ustavnim jamstvom kazenskega postopka. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995 (Uradni list RS, št. 13/95, in OdlUS IV, 10) sprejelo stališče, da odločanje o kazni zapora pomeni tako močan poseg v pravice prizadete osebe, da je mogoče govoriti o "kazenski obtožbi". Ustavno sodišče je takšno stališče zavzelo tedaj, ko je možnost izrekanja kazni zapora uporabilo kot argument, da mora biti o tem odločano v ustreznem sodnem postopku.(*13)
20. Tudi praksa ESČP je (glede uporabljivosti 6. člena EKČP) izoblikovala kriterije, kdaj gre za takšno odločanje o "kaznih", da je že mogoče govoriti o "kazenskih obtožbah" in morajo biti zato izpolnjena vsa procesna jamstva v kazenskem postopku. Opredelitev, ali gre za "odločanje o kazenski obtožbi", je odvisna od uvrstitve instituta v domačem pravu, od narave kršitve in od narave in višine kazni. Glede prvega kriterija je odločilno, ali zakonodaja določeno kršitev uvršča v sistem kazenskega prava in kazenskega postopka. ESČP glede tega presoja, kateri zakon določa "prepovedano ravnanje", kateri zakon določa "postopek, v katerem se odloča o tem ravnanju", vprašanje, ali se izrečena sankcija vpiše v kazensko evidenco, vprašanje, ali ima druge posledice, ki jih prinese kazenska obsodba.(*14) Sama uporaba besede "kazen" ni odločilna.(*15) Glede drugega kriterija (narava kršitve) ESČP ugotavlja, da gre pri tovrstnem kaznovanju bolj za izvajanje disciplinskih pooblastil kot za naložitev kazni za storjeno kaznivo dejanje.(*16) ESČP še ugotavlja, da so tovrstna pooblastila sodišča običajna v pravnih redih držav članic. Ta pravila in sankcije temeljijo na izvirni pristojnosti sodišča, da zagotovi ustrezno in urejeno obnašanje v svojem postopku. Glede ureditve v slovenskem pravu je bilo že zgoraj pojasnjeno, da niti prvi niti drugi kriterij, ki bi omogočal opredelitev, da gre pri kaznovanju po 109. členu ZPP za kazensko obtožbo, ni izpolnjen. Ostane tretji kriterij: narava ter višina zagrožene kazni. Tudi če po nobenem od prvih dveh kriterijev zadeva ne ustreza pojmu "kazenska obtožba", bo ESČP ugotovilo, da gre za tak primer, če zagrožene kazni (tisto, kar grozi stranki) dosegajo dovolj visoko stopnjo. ESČP je glede avstrijske ureditve kaznovanja za žaljive vloge, ki je zelo podobno ureditvi v ZPP, ugotovilo, da zagrožena kazen v višini okoli 1500 EUR (ki se lahko spremeni v zaporno kazen do deset dni) ni tako visoka, da bi že bilo mogoče govoriti o izpolnitvi tretjega kriterija.(*17) Nasprotno pa je ugotovilo glede grozeče kazni do 16 dni zapora.(*18)
21. Glede na že uveljavljena stališča Ustavnega sodišča in glede na prakso ESČP je razvidno, da ureditev kaznovanja po 11. členu ZPP, predvsem glede zaporne kazni, ki lahko za fizično osebo doseže 30 dni, za (med drugim) odvetnika pa kar 100 dni, očitno dosega takšno stopnjo, ki bi utemeljila sklep, da gre za odločanje o kazenski obtožbi (za kar bi morala biti zagotovljena vsa procesna in materialnopravna jamstva glede kazenskega postopka in glede kaznivih dejanj).(*19) Očitno je, da ureditev kaznovanja – ne sama po sebi, pač pa zaradi višine zagroženih kazni, v 11. členu ZPP (torej v okviru pravdnega postopka) ni v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 23. člena Ustave in iz 6. člena EKČP in glede jamstev v kazenskem postopku. ZPP bi takšne kazni lahko določil le, če bi se o tem kaznovanju odločilo v postopku, ki bi v celoti ustrezal jamstvom ne le iz 23. člena Ustave, pač pa tudi iz 29. člena Ustave (jamstva v kazenskem postopku; npr. pravica do ustreznega časa za pripravo obrambe). Ureditev kaznovanja v 11. členu ZPP (v povezavi s 109. členom ZPP) je glede na navedene razloge v neskladju z Ustavo. V neskladju z Ustavo ni zato, ker kakršnokoli kaznovanje v okviru pravdnega postopka ne bi bilo mogoče, pač pa zato, ker določa tako visoke kazni, ki narekujejo sklep, da gre za odločanje o kazenski obtožbi in bi zato morala biti izpolnjena vsa procesna jamstva glede kazenskega postopka tudi po 29. členu Ustave. Ureditev v 11. členu Ustave bi bila ustavno skladna, če zagrožene kazni ne bi bile tako visoke. To velja predvsem za zagroženo kazen zapora. Možnost izrekanja zapornih kazni v postopku in na način, kakršnega določa 11. člen ZPP v povezavi s 109. členom ZPP, je Ustavno sodišče zato razveljavilo (peti in šesti odstavek 11. člena ZPP).
22. Vprašanje višine zagroženih kazni se postavlja tudi glede denarnih kazni. Pri tem se dodatno postavlja še vprašanje utemeljenosti razlikovanja med zagroženimi denarnimi kaznimi za fizične osebe na eni strani in odvetnike (ob tem pa še za pravne osebe in za podjetnike posameznike) na drugi strani. Ustavno sodišče ocenjuje, da višina zagrožene kazni za fizične osebe (300.000 SIT) ne dosega takšne stopnje, da bi se o tem lahko odločalo le v postopku, ki v bistvu ustreza vsem kriterijem kazenskega postopka, ne pa tudi v okviru pravdnega postopka. Zagrožena kazen za odvetnike (1 milijon SIT) pa je nasprotno že tako visoka, da bi bilo v skladu z zahtevami Ustave, da se o takšni kazni lahko odloča le v postopku, ki izpolnjuje vse kriterije kazenskega postopka. Ustavno sodišče ne ocenjuje, da je v zvezi z žaljivimi vlogami samo po sebi nedopustno, da je zakon do odvetnika strožji kot do stranke. Razlog za ostrejše kaznovanje odvetnikov je lahko v tem, da je odvetnik pravni strokovnjak, katerega naloga je (med drugim) profesionalno zastopanje strank pred sodiščem, in hkrati kot del pravosodja, ki ima odgovornost, da pripomore k ohranitvi ugleda sodišč in zaupanja v njihovo delo. Ta okoliščina (ki jo poudarja tudi ESČP(*20)) je nesporno pomembna in utemeljuje možnost, da je pristop do nedopustnih izjav odvetnikov strožji kot do izjav drugih udeležencev v postopku. Vendar ta vidik sodišče lahko upošteva že pri izrekanju kazni v razponu do zagroženih 300.000 SIT. Pač pa je zagrožena kazen v višini do milijon SIT previsoka, da bi se o njej lahko odločalo v okviru pravdnega postopka, brez posebne zagotovitve vseh procesnih jamstev kazenskega postopka. Za zagotovitev namena kaznovanja po 109. členu ZPP tako visoka kazen tudi ni potrebna. Tudi v tej zvezi je treba poudariti, da je pri kaznovanju za žaljive vloge primaren že simbolen pomen kaznovanja, ki naj zagotovi takojšen odgovor sodišča na ravnanje, ki lahko ogrozi tek sodnega postopka in avtoriteto sodstva. Ker hkrati velja, da kaznovanje za žaljive vloge po 109. členu ZPP ne preprečuje kazenskopravne odgovornosti, o kateri se lahko odloča v kazenskem postopku, ni stvarnega razloga, da so zagrožene kazni v 11. členu ZPP visoke (in hkrati neprimerno visoke glede na kazni, ki jih ob upoštevanju vseh jamstev kazenskega postopka in ob drugačnem namenu kaznovanja lahko izreče sodišče za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ). Zato je Ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 11. člena ZPP v delu, ki omogoča kaznovanje v višini nad 300.000 SIT.
23. Tako glede stališč v zvezi z izrekanjem zaporne kazni izven kazenskega postopka kot tudi glede stališč v zvezi z višino denarne kazni Ustavno sodišče poudarja, da se ta stališča nanašajo na primere, kakršen je podan pri kaznovanju udeležencev postopka za žaljive vloge v pravdnem postopku. Ni nujno, da bi bila stališča Ustavnega sodišča enaka v primeru, ko kaznovanje udeležencev postopka hkrati zasleduje tudi cilj zagotavljanja izvršbe v ožjem ali širšem smislu, predvsem primerov, ko je kaznovanje sredstvo, ki želi vplivati na voljo določene osebe, da opravi določeno ravnanje (kot je to npr. pri kaznovanju priče, ki neutemeljeno odreka odgovore na vprašanja; drugi odstavek 241. člena ZPP). O tovrstnih primerih se Ustavno sodišče v tej zadevi ne izreka.
24. Argumenti pobudnice o tem, da bi morale biti glede opredelitve prepovedanega ravnanja po 109. členu ZPP izpolnjene zahteve glede načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave), ne vzdržijo. Kot je obrazloženo zgoraj, je zaradi razveljavitve pretirano visokih zagroženih kazni utemeljen sklep, da pri kaznovanju po 109. členu ZPP v povezavi z 11. členom ZPP ne gre za kazenskopravno varstvo. Zato je logično, da tudi materialnopravna ustavna jamstva, ki se nanašajo na kazniva dejanja, ne pridejo v poštev. Posebna opredelitev razlogov, ki morebiti izključujejo protipravnost, tako kot je to v 169. členu KZ, ni potrebna. Takšnih razlogov ne določa posebej niti 179. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 82/01 – OZ) glede odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Sodišče mora ob odločanju o kaznovanju po 109. členu ZPP v vsakem primeru upoštevati načelo sorazmernosti glede razmerja do svobode govora in predvsem do pravice do izjavljanja kot dela pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, tako, kot to izhaja iz te odločbe. Na vprašanje, ali je razlog za izključitev protipravnosti lahko v tem, da ni izkazan namen zaničevanja, Ustavnemu sodišču v tej zadevi ni treba odgovarjati. Še enkrat pa je treba tudi v tem oziru opozoriti, da je namen prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP drugačen kot pri ustreznih kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (in tudi drugačen kot pri civilnopravnem varstvu časti in dobrega imena).
25. Že zgoraj je bilo omenjeno, da je načelo določnosti pravnih norm pomembno tudi, ko ne gre za kazenske zadeve. Omejitev pravice (podobno pa velja tudi za določitev načina njenega izvrševanja) je dovoljeno predpisati samo z zakonom, ki mora biti določen in jasen. S tem, da so zakonske norme jasne in določne, se po eni strani zagotavlja, da posameznik lahko iz norme ugotovi svoje pravice in obveznosti ter posledice morebitnega ravnanja v nasprotju z normo. Po drugi strani se s tem posameznik tudi varuje pred morebitnimi neupravičenimi posegi v njegove pravice in pravne interese (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/03). Pobudnica se na kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave s tem v zvezi sicer sklicuje, vendar je treba pojasniti, da je pojem "žalitev sodišča" (v širšem smislu) pravni standard, zato je zanj kakor za vse pravne standarde značilno, da ga v pravnem aktu ni mogoče ustrezno jezikovno in pravnotehnično izraziti.(*21) Pravni standardi so zgled tipičnega pravnega občutka,(*22) zapolnjevanje njihove vsebine pa je naloga organov, ki odločajo v konkretnih primerih. Opredelitev prepovedanega ravnanja s pravnim standardom ni nedopustna; sodišče, ki pravni standard uporabi tako, da ugotovi njegovo vsebino in razloge, ki jih je upoštevalo, ustrezno utemelji, ne uporablja prava svojevoljno, temveč v skladu z voljo zakonodajalca. Tudi iz ustavnosodne presoje izhaja, da uporaba nedoločnih pravnih pojmov ni sama po sebi v neskladju z načeli pravne države po 2. členu Ustave.(*23) Pojem "žalitve" je v teoriji in v sodni praksi tudi že dovolj konkretiziran, ne le na področju kazenskopravnih zadev, pač pa tudi v zvezi z odškodninskimi zahtevki za duševne bolečine zaradi žalitve časti in dobrega imena in tudi zato ni mogoče govoriti o njegovi neopredeljenosti. Enako velja tudi za opredelitev morebitnih razlogov za izključitev protipravnosti – o tem gl. obrazložitev v predhodni točki. Glede drugega zatrjevanega neskladja z načeli pravne države (glede višine in primerjave kazni) pa se Ustavnemu sodišču zaradi razveljavitve spornih določb o višini kazni ni treba opredeljevati. Navedbe pobudnice, da je določitev prepovedi žaljivih vlog v neskladju z načeli pravne države po 2. členu Ustave, torej niso utemeljene. Da bi sam postopek, v katerem sodišče odloča o kaznovanju, nasprotoval kakšnim jamstvom poštenega postopka (razen pravici do nepristranskega sodnika po prvem odstavku 23. člena Ustave – na kar je bilo že odgovorjeno), ki bi morala biti upoštevana, tudi če ne gre za kazensko zadevo, pa pritožnica ne zatrjuje in se s tem vprašanjem Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.
26. Iz razlogov, navedenih v točkah 19 do 22 obrazložitve te odločbe, je Ustavno sodišče razveljavilo določbe 11. člena ZPP o možnosti izrekanja kazni zapora in o možnosti izrekanja denarne kazni v višini nad 300.000 SIT. Zaradi razveljavitve teh določb izrekanje tovrstnih kazni tudi za pravne osebe in podjetnike posameznike ni več mogoče. Ker so razveljavljene določbe o kazni zapora, ki jih je sodišče doslej lahko izreklo v primeru, če denarna kazen ni bila plačana, pride ob neplačilu denarne kazni odslej v poštev redni izvršilni postopek. Razveljavljenih določb 11. člena ZPP prav tako ne bo mogoče uporabljati za primere kaznovanja za zlorabo pravic po prvem in drugem odstavku 11. člena ZPP ter za oviranje glavne obravnave po 304. členu ZPP. Glede na razveljavitev določb o kazni zapora ostane brez pomena tudi določba o nadomestni kazni za pravne osebe, ki jim po naravi stvari kazen zapora ni mogla biti izrečena (sedmi odstavek 11. člena ZPP). Zato je Ustavno sodišče razveljavilo tudi to določbo.
27. Glede na odločitev Ustavnega sodišča, da institut kaznovanja z denarno kaznijo (v omejeni višini) v pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo, se izkaže, da ne more biti ustavno sporna niti določba četrtega odstavka 11. člena ZPP, ki zgolj določa način izreka denarne kazni in rok, v katerem je to kazen treba plačati.

28. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Prvo in drugo točko izreka je sprejelo soglasno. Tretjo točko izreka je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnik Ribičič ter sodnici Škrk in Wedam Lukić. Sodnik Ribičič in sodnica Wedam Lukić sta dala odklonilno ločeno mnenje.

(*1) Testen v: Šturm in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 196.

(*2) Omeniti velja, da primerjava z ESČP, ki v okviru svobode govora po 10. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) uporablja izraz (dovoljenih) "omejitev", ne more biti odločilna. Tudi Jaklič ob primerjavi s prakso ESČP ugotavlja, da pridevnik "nujna" (necessary) ne sovpada vedno z najstrožjim ustavnosodnim testom, ki sicer zahteva, da so sredstva (pravna omejitev) "neizogibno potrebna" (indispensable) za dosego legitimnega cilja, niti ne sovpada z manj zahtevnim ustavnosodnim testom "razumne" (reasonable) zveze med sredstvi in legitimnim ciljem. Test nujnosti preprosto zahteva, da država izkaže "nujno družbeno potrebo" za omejitev izražanja, pri čemer mora biti omejitev v sorazmerju z zasledovanim legitimnim ciljem, kar vključuje presojo o tem, ali so razlogi, zaradi katerih je država omejila izražanje, relevantni in zadostni glede na določbo drugega odstavka 10. člena EKČP. Jaklič v: Šturm in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, str. 425 (ter primer Sunday Times proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 26. 4. 1979, št. 6538/74, par. 59).

(*3) Prim. argumentacijo ESČP v zadevi Barfod proti Danski, sodba z dne 22. 2. 1989, št. 11508/85 (par. 33 in 35).

(*4) Nikula proti Finski, sodba z dne 21. 3. 2002, št. 31611/96 (par. 49).

(*5) Prager in Oberschlick proti Avstriji, sodba z dne 26. 4. 1995, št. 15974/00 (par. 34).

(*6) Sodba Sunday Times proti Združenemu kraljestvu (par. 55).

(*7) Worm proti Avstriji, sodba z dne 29. 8. 1997, št. 83/1996 (par. 41).

(*8) Sodba Nikula proti Finski (par. 53).

(*9) Npr. Putz proti Avstriji, sodba z dne 22. 2. 1996, št. 18892/91 (par. 33).

(*10) Schoepfer proti Švici, sodba z dne 20. 5. 1998, št. 25405/94 (par. 33).

(*11) Npr. sodba Putz proti Avstriji, Ravnsborg proti Švedski, sodba z dne 23. 3. 1994, št. 14220/88.

(*12) Gl. npr. Barrie & Cowe, The law of contempt, 3rd Ed., Butterworths, London, 1996, str. 522.

(*13) “Sodniki za prekrške lahko za nekatere prekrške izrečejo tudi zaporno kazen. Z izrekanjem varnostnih ukrepov lahko posegajo v ustavno varovane pravice. Torej je treba sodnika za prekrške šteti za del sodne oblasti tako na podlagi 23. člena Ustave kot tudi z vidika vrste sankcij, ki jih izreka.”

(*14) Npr. sodba Putz proti Avstriji (par. 37).

(*15) Npr. Weber proti Švici, sodba z dne 22. 9. 1990, št. 11034/84 (par. 31).

(*16) Npr. sodbi Putz proti Avstriji (Par. 33), Ravnsborg proti Švedski (par. 34).

(*17) Sodba Putz proti Avstriji.

(*18) Weber proti Švici, sodba z dne 22. 9. 1990, št. 11034/84.

(*19) Npr. zadeva T. proti Avstriji, sodba z dne 14. 11. 2000, št. 27783/95.

(*20) Sodba Schoepfer proti Švici (par. 29 in 31).

(*21) M. Pavčnik, Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 52─53.

(*22) M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 194.

(*23) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220: "Vendar uporaba nedoločenih pravnih pojmov sama zase ni v neskladju z Ustavo. Naloga pristojnih organov (konkretno Agencije in sodišč) je, da dajo z uporabo metod razlage nedoločenemu pravnemu pojmu takšno vsebino, ki bo skladna z Ustavo in zakonom. Pri tem ne smejo ravnati arbitrarno. Ni pa mogoče vnaprej predvidevati, da bodo pristojni organi nedoločene pravne pojme interpretirali na način, ki ne bo skladen z Ustavo, in da bodo pri tem ravnali arbitrarno. Na takšen način tudi ni mogoče utemeljiti kršitve 2. člena Ustave."