Ustavno sodišče je v postopku, začetem na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), na seji dne 8. septembra 2005

Drugi stavek v drugem odstavku 32. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01, 98/03 in 134/03 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi.

1. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi št. Up-338/05 na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti drugega stavka v drugem odstavku 32. člena Zakona o azilu (v nadaljevanju: ZAzil). V odločbi št. Up-338/05 in U-I-176/05 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05) je navedlo, da bo presodilo, ali je izpodbijana določba v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
2. V skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUstS je odločbo o začetku postopka za oceno ustavnosti drugega stavka v drugem odstavku 32. člena ZAzil poslalo v odgovor Državnemu zboru. Ustavno sodišče ni prejelo odgovora Državnega zbora.
3. Vlada v mnenju navaja, da je azilni postopek specifične narave, v katerem je poseben poudarek namenjen varovanju človekovih pravic osebe, ki je v Slovenijo pribežala. Beseda "oziroma" v drugem odstavku 32. člena ZAzil naj bi se v praksi razlagala kot beseda "in", tako da naj bi se spisi vročali tako prosilcu za azil kot njegovemu pooblaščencu. Časovna razlika pri vročanju prosilcu za azil in pooblaščencu naj bi nastala, če je prosilec za azil nastanjen v Azilnem domu, kjer mu je lahko akt vročen neposredno po izdaji akta, saj sta sedež pristojnega organa in Azilni dom na isti lokaciji. Vlada meni, da je treba izpodbijano določbo razlagati tako, da se šteje spis za vročen, ko ga prejme prva oseba (prosilec za azil ali pooblaščenec), zato, da bi postopki vročanja v azilnih postopnikih potekali nemoteno. Pooblaščenec – svetovalec za begunce je financiran iz proračuna Republike Slovenije in so njegove naloge točno določene. Odstopanje od izvajanja teh nalog naj bi še dodatno podaljševalo azilne postopke in obremenjevalo proračun Republike Slovenije zaradi kasnejšega vročanja in nadaljevanja postopka. Vlada navaja, da je zakonska določba uvedena zaradi varovanja pravic prosilcev za azil in hitrega vodenja azilnega postopka ter vročanja spisov prosilcu za azil v razumljivem jeziku. Svetovalec za begunce pa naj bi bil dolžan svojega klienta seznaniti z določbami predpisov o azilu. Zato naj izpodbijana določba ne bi bila v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom Ustave.

4. Drugi odstavek 32. člena ZAzil določa: "Spisi (vabila, odločbe, sklepi in drugi uradni spisi) v postopku se obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Spis se šteje za vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb."
5. Azilni postopek je poseben upravni postopek, ki je prilagojen značilnostim odločanja o pravicah prosilcev za azil. V skladu s 23. členom ZAzil se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor s tem zakonom ni določeno drugače. Drugega stavka v drugem odstavku 32. člena ZAzil ni mogoče razumeti drugače, kot da je vročanje urejeno na drugačen način, kot je predpisano v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZUP).(*1) Z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm ni mogoče priti do drugačne razlage, kot da se v azilnem postopku šteje vročitev za opravljeno in s tem nastanejo tudi vse pravne posledice vročitve, ko jo prejme prva od oseb, ki so naštete v drugem odstavku 32. člena ZAzil, in sicer prosilec za azil, njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec. Iz navedenega izhaja, da se šteje vročitev za opravljeno s trenutkom vročitve prosilcu za azil, čeprav ima prosilec za azil pooblaščenca.
6. Po prvem odstavku 23. členu Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pošteni, javni in učinkoviti sodni postopki z vsemi postopkovnimi jamstvi sestavljajo pravico do poštenega sojenja. Člen 25 Ustave določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta določba zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva. Da bi bilo posamezniku zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, mora biti najprej seznanjen z vsebino odločitve. To pa se zagotavlja z inštitutom vročitve v sodnih in upravnih postopkih.
7. Vročitev ima pomembne pravne posledice. Pravilna vročitev odločbe stranki v postopku je eden od procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
8. Ureditev v drugem stavku drugega odstavka 32. člena ZAzil onemogoča prosilcu za azil, da bi svoje pravice v postopku učinkovito varoval s pomočjo pooblaščenca. Zaradi kratkih rokov, določenih v azilnem postopku, lahko rok za vložitev pravnega sredstva poteče, preden je odločba vročena pooblaščencu.(*2) Takšna ureditev tudi omogoča, da pravne posledice vročitve nastanejo z vročitvijo odločbe procesno nesposobnemu prosilcu za azil in ne z dnem vročitve odločbe njegovemu zakonitemu zastopniku. Zato ureditev v drugem stavku drugega odstavka 32. člena ZAzil, ki določa, da se šteje vročitev za opravljeno, ko so spisi vročeni prosilcu za azil, čeprav ima pooblaščenca ali zakonitega zastopnika, pomeni poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
9. Ustavno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali je takšen poseg dopusten. Ugotoviti je treba, ali je poseg skladen s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je po ustaljeni ustavnosodni presoji mogoče poseči ali omejiti človekovo pravico le, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in sta poseg ali omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti (odločba št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).
10. Pri obravnavani zadevi je očitno, da izpodbijani ukrep ni sorazmeren v ožjem smislu. Pri presoji sorazmernosti v ožjem smislu je Ustavno sodišče tehtalo potrebo po določitvi drugačnega načina vročanja, kot je določen v ZUP, s težo posega v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Uveljavljanje pravice do azila je zahtevno tako s pravnega kot dejanskega vidika. Prosilec za azil se je v stiski znašel v tuji državi, nepoznavanje pravnega reda in neznanje jezika te države mu lahko dejansko prepreči uveljavitev pravice do azila. V azilnem postopku so zaradi hitrosti postopka določeni kratki roki za vložitev pravnih sredstev.(*3) Pri določitvi tako kratkih rokov v azilnem postopku in ob upoštevanju posebnega položaja prosilca za azil (nepoznavanje jezika in pravnega reda države) je vezanje nastanka pravnih posledic vročitve na trenutek vročitve spisa prosilcu za azil, in ne na trenutek vročitve njegovemu pooblaščencu ali zakonitemu zastopniku nesorazmerno z vrednostjo zasledovanega cilja. Finančni interes države, da čim prej zaključi azilni postopek, ne more odtehtati posega v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Zato je način vročanja, določen v drugem stavku drugega odstavka 32. člena ZAzil, v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom Ustave.
11. Zaradi ugotovljenih neskladnosti z Ustavo je Ustavno sodišče drugi stavek v drugem odstavku 32. člena ZAzil razveljavilo. S tem, ko je navedena določba, ki je izjema od splošnega pravila, določenega v ZUP, razveljavljena, se tudi za vročitev odločbe, izdane v azilnem postopku, uporabljajo določbe ZUP. Tako velja, da se v primeru, ko ima prosilec za azil zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, šteje vročitev za opravljeno, ko je vročena zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Prvi odstavek 88. člena ZUP določa: "Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu."

(*2) Na podlagi drugega odstavka 38. člena ZAzil je rok za vložitev tožbe zoper odločbo, izdano na podlagi drugega odstavka 35. člena ZAzil, 3 dni.

(*3) Zoper odločbo, izdano v azilnem postopku, je treba vložiti tožbo v 15 dneh od vročitve odločbe. Če je odločba izdana na podlagi drugega odstavka 35. člena ZAzil (zavrnitev v t. i. pospešenem postopku), je treba tožbo vložiti v treh dneh od vročitve odločbe. Upravno sodišče mora o tožbi odločiti v 30 dneh, če gre za tožbo zoper odločbo, izdano na podlagi drugega odstavka 35. člena ZAzil, pa v 7 dneh. Vrhovno sodišče mora o pritožbi odločiti v 15 dneh od prejema pritožbe (38. in 39. člen ZAzil).