Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji dne 8. septembra 2005

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 883/2003 z dne 6. 11. 2003 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 322/2000 z dne 6. 3. 2003 se zavrne.
2. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje. To je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo zneska iz naslova prikrajšanj pri plači v obdobju po prezaposlitvi pritožnice k novemu delodajalcu (prvotožena stranka v delovnem sporu), naslovljen na pritožničinega bivšega delodajalca (drugotožena stranka v delovnem sporu). Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je lahko zavezanec za plačilo plače le delodajalec. Pritožbene očitke, da pritožnica od prvega delodajalca ni zahtevala plačila plače, temveč odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neizplačanih plač pri novem delodajalcu, je zavrnilo kot neskladne s tožbenimi navedbami.
2. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je zoper prvega delodajalca vložila tožbo na izplačilo odškodnine v obliki izpada plač, ker jo je kot invalida III. kategorije prezaposlil k delodajalcu v slabem finančnem stanju. Meni, da pomeni odločitev Višjega sodišča, da pritožnica od prvega delodajalca ni vtoževala odškodnine, temveč plačo, sprenevedanje. Z materialnopravno nepravilno odločitvijo, kakršna je po mnenju pritožnice, naj bi ji bile kršene pravice iz 49. in 66. člena Ustave, s pristranskim odločanjem pa tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita tudi, da je ignoriralo vsebino pritožbe, s čimer naj bi ji bila kršena pravica iz 25. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 18. 1. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (bivšemu delodajalcu kot drugotoženi stranki). Omenjena sta na ustavno pritožbo odgovorila.
4. Višje sodišče v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da bi morala pritožnica, če bi od drugotožene stranke dejansko zahtevala odškodnino zaradi neizplačane plače, tožbeni zahtevek oblikovati drugače. Ob tem ugotavlja, da pritožnica ni izpodbijala sklepa o prehodu k novemu delodajalcu, zaradi česar bi morala že v tožbi navesti, v čem je protipravnost ravnanja drugotožene stranke. Ne glede na to, da tožniku v odškodninskem sporu ni treba izrecno navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, morajo tožbene navedbe vsebovati trditve, iz katerih izhajajo vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tega v obravnavani zadevi ni mogoče trditi, saj tudi iz tožbenega zahtevka izhaja, da je pritožnica od obeh toženih strank zahtevala izplačilo plače, da gre za odškodninski spor, pa je navedla šele v pritožbi. Opozarja tudi na to, da je pritožnico v sporu zastopal odvetnik, tako zastopani stranki pa sodišče v okviru materialno-procesnega vodstva ni dolžno sugerirati oziroma ji celo ne sme sugerirati, kaj naj navede kot tožbeno podlago, katere dokaze naj predlaga in kakšen tožbeni zahtevek naj postavi, da bo utemeljen. Meni tudi, da so tožbi priloženi listinski dokazi v nasprotju z navedbami pritožnice, da naj bi bila s strani drugotožene stranke prerazporejena k prvotoženi stranki.
5. Nasprotna stranka iz delovnega spora pojasnjuje, da so bile predmet tožbenega zahtevka neizplačane plače pri novem delodajalcu, pri čemer je pritožnica del tega zneska dobila izplačanega v stečajnem postopku. Enako kot Višje sodišče opozarja, da pritožnica zoper odločitev o zagotovitvi zaposlitve pri drugem delodajalcu ni uveljavljala sodnega varstva. Nadalje navaja, da pritožnica v ustavni pritožbi nedosledno navaja, da ji je delovno razmerje pri drugotoženi stranki prenehalo kot trajno presežni delavki. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 66. člena Ustave meni, da ne gre za ustavno pravico, ki pomeni človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino. Prav tako meni, da pritožnici niso bile kršene pravice iz 23., 25. in 49. člena Ustave. Zatrjuje, da pritožnica v delovnem sporu ni dokazala utemeljenosti svojega zahtevka iz naslova neizplačanih plač oziroma odškodninske odgovornosti drugotožene stranke.

6. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za kršitev človekovih pravic gre v primeru, če je sodišče oprlo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika posamezne ustavne pravice nesprejemljivo.
7. Temeljni očitek pritožnice sodiščema v tej zadevi je, da njenega tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko nista presojali z vidika utemeljenosti po določbah o odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnice zoper drugotoženo stranko zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica v spornem obdobju ni bila v delovnem razmerju pri tej toženi stranki in zato od nje ne more zahtevati plačila plač. Pritožbene navedbe pritožnice, da je od drugega delodajalca zahtevala odškodnino zaradi neizplačanih plač, in ne plačilo plač, je Višje sodišče zavrnilo kot neskladne s tožbenimi navedbami. Štelo je, da iz tožbe izhaja, da je pritožnica od obeh toženih strank zahtevala izplačilo prikrajšanja pri plači. K navedenemu je dodalo, da bi morala pritožnica, če bi od prvega delodajalca dejansko zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neizplačanih plač pri drugem delodajalcu, to v tožbi tudi navesti. V tožbi bi morala zatrjevati nastanek škode in predlagati dokaze za obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti.
8. Stališče Višjega sodišča, da bi morala pritožnica, če bi od prvega delodajalca dejansko zahtevala plačilo odškodnine zaradi neizplačanih plač, to v tožbi tudi navesti, je v očitnem nasprotju z določbami ZPP, ki se skladno s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – ZDSS) uporabljajo tudi v obravnavanem delovnem sporu. Kot to v odgovoru na ustavno pritožbo ugotavlja tudi samo Višje sodišče, navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Tretji odstavek 180. člena ZPP izrecno določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, ko tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodnik ni vezan nanjo. Po načelu iura novit curia (da mihi factum dabo tibi ius) je torej pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča.
9. Dolžnost tožnika je, da navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek (tožbeni temelj oziroma dejanska podlaga tožbe). To pravilo izhaja iz prvega odstavek 7. člena ZPP, ponovljeno pa je tudi v določbi prvega odstavka 180. člena ZPP. Tožnik mora v tožbi navesti konkretna dejstva življenjskega primera, ki so pravno pomembna in kot takšna sestavina konkretnega dejanskega stanu, ki ga je mogoče podrediti ustreznemu zakonskemu dejanskemu stanu. Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. Dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, mora torej sodišče presojati z vseh možnih pravnih vidikov, to je s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede.(*1) Sodnik je namreč dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki jo sodišče prve stopnje obrazloži s tem, da utemeljenost zahtevka ne izhaja iz določenega pravnega pravila, lahko stranka izpodbija pred Višjim sodiščem in od njega zahteva, da prouči utemeljenost tožbenega zahtevka še s stališča drugih pravnih predpisov. Po pravnomočnosti te odločitve pa o isti zadevi ne more teči nova pravda, saj je sodišče dokončno odločilo, da iz določenega dogodka ne izhaja utemeljenost postavljenega zahtevka.(*2)
10. V zvezi s stališčem Višjega sodišča, da bi morala pritožnica v tožbi predlagati dokaze za obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti prvega delodajalca, pa velja ugotoviti, da iz določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) povsem jasno izhaja, da sme dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, stranka sodišču ponuditi tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek), pod določenimi pogoji pa tudi na poznejših narokih (drugi odstavek).
11. Glede na navedeno je razlaga zakona, na kateri temelji odločitev Višjega sodišča, očitno napačna in zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru pritožnici ta pravica ni bila kršena. Kot izhaja iz sodnega spisa, se pritožnica oziroma njen pooblaščenec nista udeležila nobenega naroka za glavno obravnavo. Tako sodišče prve stopnje ni imelo možnosti, da bi pritožnico v okviru pooblastil iz 285. člena ZPP pozvalo, naj navede (morebitna) manjkajoča dejstva in predlaga dokaze, na podlagi katerih bi bilo zahtevek mogoče obravnavati z vidika določb o odškodninski odgovornosti. Pravice stranke do enakega varstva pravic ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na to je dolžnost strank, da z aktivnim sodelovanjem v postopku prispevajo k uresničevanju svojih procesnih pravic in s tem k učinkovitemu sodnemu postopku.(*3)
12. Očitek pritožnice o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in očitek o kršitvi pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, ki ju pritožnica zgolj navaja, ne da bi ju kakorkoli utemeljila, je Ustavno sodišče zavrnilo. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi pritožničine očitke o kršitvah pravic iz 49. in 66. člena Ustave, ker jih je utemeljila le z nasprotovanjem pravilni uporabi materialnega prava.
13. Glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo pritožnice zavrnilo.
14. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Jože Juhart, Zbiranje procesnega gradiva, Pravnik, št. 5-8/1957, str. 220.

(*2) Glej Siniša Triva, Mihajlo Dika: Građansko parnično procesno pravo. Narodne novine, d.d., Zagreb 2004, str. 648.

(*3) Primerjaj stališče Ustavnega sodišča v sklepu št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000, OdlUS IX, 315.