Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Rdečega križa Slovenije – Zveze združenj, ki ga zastopa generalni sekretar Srečko Zajc, na seji dne 6. oktobra 2005

1. Izvrševanje druge alineje 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (Uradne objave, št. 42/03), kolikor v tabeli pod točko g vrednoti javne stavbe na območju A, namenjene dejavnosti Rdečega križa Slovenije, se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.
2. Predlog, naj se do končne odločitve zadrži izvrševanje 3. in 7. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper, se zavrne.

1. Pobudnik kot zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju nadomestilo) izpodbija določbe 3., 7. in 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (v nadaljevanju Odlok), kolikor ga obremenjujejo s plačevanjem nadomestila za zemljišča na območju Mladinskega zdravilišča in letovišča Debeli rtič. Navaja, da so ta zemljišča po 3. členu Odloka uvrščena v II. območje stavbnih zemljišč, čeprav po kriterijih iz Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ84) ne sodijo v to območje. V 7. členu naj bi Odlok na tem območju razvrščal zemljišča in stavbe v skupino g (javne stavbe), vendar je ta skupina oblikovana tako splošno, da ne upošteva njenih dejanskih raznolikosti. Pobudnik meni, da so izpodbijane določbe Odloka v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker se na njihovi podlagi arbitrarno določa višina nadomestila. Za preteklo leto naj bi namreč plačal trikrat nižje nadomestilo, čeprav se kriteriji za njegovo odmero v tem času niso bistveno spremenili. Ustavno sodišče naj bi v odločbi št. U-I-335/98 z dne 22. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01 in OdlUS X, 56) že ocenilo, da je treba pri uporabi kriterija izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka dejansko ugotoviti morebitne ugodnosti, ki jih zavezancu prinaša ugodna lokacija. Njegovi pretežni dejavnosti na tem območju naj bi bili rehabilitacija otrok z zdravstvenimi težavami in njihovo letovanje, če so iz socialno šibkih družin, zato ne prinašata dobička. Stroške teh dejavnosti naj bi celo pokrival iz pridobitnih dejavnosti, ki jih na tem območju opravlja v manjšem obsegu. Predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih določb Odloka.
2. Mestna občina odgovarja, da ne drži zatrjevanje pobudnika, da se leta 2004 niso spremenile okoliščine za odmero nadomestila, saj se je 1. 1. 2004 začel uporabljati Odlok, ki je na novo uredil to dajatev. V 3. členu naj bi ta akt našteval lokacijske in druge prednosti stavbnih zemljišč, ki jih v nadaljevanju razvršča v območja, na katerih se plačuje nadomestilo. Uvrstitev spornih stavbnih zemljišč v II. območje naj bi bila utemeljena glede na njihove lokacijske in druge prednosti. Šlo naj bi namreč za stavbna zemljišča, ki so dostopna z javnimi prometnimi sredstvi in so zadovoljivo opremljena z javno infrastrukturo. Po prostorskem izvedbenem aktu naj bi bila ta zemljišča namenjena centralnim dejavnostim in zajemajo območje od obale do regionalne ceste II. reda Dekani–Lazaret, torej je konfiguracija terena njihov naravni element. Na tem območju naj bi prostorsko strategijo razvoja določal prostorski plan. V 7. členu naj bi Odlok na podlagi Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03) razvrščal zgradbe in stavbna zemljišča iz 2. člena tega akta v skupine od a do i. Humanitarna ustanova, ki opravlja zdraviliško in rekreacijsko dejavnost, naj bi sodila v skupino g. Odlok naj bi v 12. členu tudi določal, da je celotno obalno območje izjemno ugodna lokacija v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka. Sporna zemljišča naj bi bila na tej lokaciji uvrščena v območje A, zato so ovrednotena z 200 točkami. Navedena obremenitev stavbnih zemljišč naj ne bi bila povezana s pridobivanjem dobička na njih, temveč pomeni strošek lokacije, ki ga mora zavezanec plačati, ker mu Mestna občina na teh zemljiščih omogoča opravljati dejavnost.
3. Po določbi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Ustavno sodišče je izvrševanje Odloka v delu, ki pobudniku na območju Mladinskega zdravilišča in letovišča Debeli rtič nalaga plačevanje nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč tako, da se pri njegovi odmeri med drugim upošteva kriterij izjemnih ugodnosti v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka, zadržalo. Pobudnik namreč na tem območju pretežno opravlja humanitarne dejavnosti, s katerimi nudi rehabilitacijo otrokom z zdravstvenimi težavami in letovanja otrokom iz socialno ogroženih družin. Plačevanje nadomestila po izpodbijani določbi Odloka naj bi ogrožalo njegovo sposobnost opravljanja teh dejavnosti. To lahko povzroči škodljive posledice, ki bi jih bilo v primeru morebitne nezakonitosti izpodbijanih določb Odloka težko popraviti. Začasni izpad prihodkov iz tega naslova pa Mestni občini ne more povzročiti resnih motenj v delovanju. Začasno zadržanje pomeni, da se Odlok v zadržanem delu do končne odločitve Ustavnega sodišča ne more izvrševati (1. točka izreka).
4. Začasno zadržanje tudi 3. in 7. člena Odloka bi pomenilo, da pobudnik v tem času sploh ne bi plačeval nadomestila. Zato je Ustavno sodišče njegov predlog v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). To pomeni, da je pobudnik v času začasnega zadržanja dolžan plačevati nadomestilo po 3. in 7. členu Odloka.
5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.