Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., proizvodnja živil, trgovina, gostinstvo in turizem, d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 6. oktobra 2005

1. Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cpg 272/2003 z dne 14. 11. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. Ig 2002/00554 z dne 11. 6. 2003 se zavrne.
2. Nasprotni udeleženec Javno podjetje Okolje C., d.o.o., V., sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Okrajno sodišče v Piranu je s sklepom št. Ig 2002/00554 z dne 11. 6. 2003 zavrnilo ugovor ustavne pritožnice (v izvršilnem postopku dolžnice) zoper sklep o izvršbi, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo z rubežem in s prenosom dobroimetja na transakcijski račun upnika. Pritožnica se je zoper sklep pritožila, Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišči sta ugotovili, da ugovor ni obrazložen, ker pritožnica ni ugovarjala terjatvi iz sklepa o izvršbi (plačilo odvoza smeti od februarja do avgusta 2002 za lokal v Portorožu), temveč računu iz leta 2001 za lokal v Luciji.
2. Pritožnica se z odločitvijo sodišč ne strinja in navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi na podlagi nedoločenega izpiska iz poslovnih knjig, še zlasti zato ne, ker je pritožnica ugovarjala, da ni jasno, kaj upnik terja in iz katerega naslova izvirajo terjatve. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da ni ugovarjala terjatvi iz sklepa o izvršbi, temveč računu iz leta 2001. Račun iz leta 2001 naj bi namreč predložila (ugovoru) kot dokaz, da terjatve iz predloga za izvršbo nimajo pravne podlage in so pomota upnika. Ravnanje sodišč naj bi bilo tako samovoljno in v nasprotju z namenom, ki izhaja iz 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z 62. členom ZIZ. Sodišči sta s tem kršili pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnici naj bi bila kršena tudi pravica do »učinkovite pritožbe, to je pravica do sodnega varstva« iz 23. člena Ustave. Meni, da sodišči njenega ugovora ne bi smeli zavrniti, temveč bi morali sklep o izvršbi razveljaviti in jo napotiti na pravdo.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-15/04 z dne 31. 5. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Kopru, ki na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Ustavna pritožba je bila vročena tudi nasprotniku v izvršilnem postopku (upniku), ki je na ustavno pritožbo odgovoril. V odgovoru navaja, da odločitvi sodišč ne odstopata od odločitev v podobnih primerih in zato ne pomenita kršitve 22. člena Ustave. Iz verodostojne listine izhaja, da pritožnica dolguje upniku terjatev, ki se nanaša na plačilo smetarine za poslovni prostor pritožnice v Portorožu za obdobje od februarja do avgusta 2002. Meni, da pomeni navedba pritožnice, da je upnik kar naenkrat začel zaračunavati sedemnajstkrat višjo smetarino, dejstvo, ki bi ga morala dokazati pritožnica. Upnik meni tudi, da pritožnici ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. V zvezi s to kršitvijo se namreč pritožnica sklicuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Upnik dodaja še, da sta sodišči odgovorili na vse ugovore pritožnice. Upnik predlaga zavrnitev ustavne pritožbe in prisoditev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve o zadevi do plačila.

4. Pritožnica izpodbija stališče, ki ga je Višje sodišče sprejelo v zvezi z uporabo drugega odstavka 53. člena ZIZ, tj. da pritožnica upnikovim terjatvam iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni ugovarjala obrazloženo. Izvršba na podlagi verodostojne listine se vodi, ne da bi sodišče pred tem odločalo o obstoju terjatve. Zato vsebuje sklep o izvršbi tudi t. i. kondemnatorni del – odločitev o obstoju terjatve. Ugovor zoper sklep o izvršbi mora biti obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Če se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Ker gre v konkretnem primeru za listinske dokaze, jih je treba predložiti, ne zgolj predlagati.(*1)
5. Odločitev sodišč temelji na oceni, da ugovor ustavne pritožnice ni obrazložen in da zato tudi ni utemeljen, ker ni ugovarjala terjatvam upnika za smetarino iz sklepa o izvršbi, temveč računu za smetarino za drug poslovni prostor (lokal v Luciji), in ker za zatrjevana dejstva o reklamaciji računov, ki so predmet sklepa o izvršbi (za lokal v Portorožu), ni predložila dokazov. Vprašanje obrazloženosti oziroma v tem primeru utemeljenosti dolžnikovega ugovora pomeni deloma oceno (ne)predloženih dokazov, deloma pa uporabo materialnega prava. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS Ustavno sodišče pravilnosti uporabe materialnega prava in dokazne ocene same po sebi ne presoja. Presojalo bi ju lahko le, če bi odločitev temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki je nezdružljivo s človekovimi pravicami. Tega pa izpodbijani sodni odločbi ni mogoče očitati.
6. Pritožnica očita sodišču tudi, da je odločitev brez »jasne« obrazložitve, vendar očitek ni utemeljen. Obe sodišči sta svojo odločitev o tem, da pritožničin ugovor ni obrazložen, dovolj pojasnili in jo utemeljili z razumnimi argumenti. Že sodišče prve stopnje je povedalo, da s tem, ko je pritožnica priložila dokaze v zvezi z reklamacijo računa iz leta 2001, ni pa priložila nobenega listinskega dokaza za račune iz sklepa o izvršbi, upnikovim terjatvam ni ugovarjala obrazloženo. Zato ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave, ki stranki med drugim zagotavlja pravico do odgovora na tiste navedbe, ki so bistvenega pomena za odločitev, ni bilo kršeno.
7. Z izpodbijano sodno odločbo pritožnici tudi ni mogla biti kršena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), saj sta sodišči v izvršilnem postopku o ugovoru in pritožbi odločili. Zgolj dejstvo, da pritožnica z njima ni uspela, pa ne zadošča za utemeljitev te kršitve.
8. Glede na navedeno ustavna pritožba ni utemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).
9. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih nasprotni udeleženec ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici Modrijan in Wedam ter sodnika Čebulj in Ribičič.

(*1) A. Galič, M. Jan in H. Jenull: Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 211.