Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Tatiane Modici Weiss iz Radomelj, ki jo zastopa odvetniška družba Čeferin, o.p., d.n.o., Grosuplje, na seji dne 6. oktobra 2005

1. člen 18 Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območja urbanističnih zasnov Domžal, Mengša, Trzina, Moravč ter drugih ureditvenih območij (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 18/92) se razveljavi.
2. Četrti odstavek 5. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Domžale za obdobje 1986–2000, dopolnjenega 1988, in prostorskih sestavin družbenega plana Občine Domžale za obdobje 1986–1990, za območje Občine Domžale, oboje dopolnitev 1996 (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 10/97), se razveljavi.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 17. člena Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območja urbanističnih zasnov Domžal, Mengša, Trzina, Moravč ter drugih ureditvenih območij se zavrne.

1. Pobudnica izpodbija 17. in 18. člen Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območja urbanističnih zasnov Domžal, Mengša, Trzina, Moravč ter drugih ureditvenih območij (v nadaljevanju Odlok), ki določata oblikovne tolerance gradenj na območju, kjer živi. Izčrpno pojasnjuje nepravilnosti pri gradnji objekta v soseščini, ki naj bi dokazovale, da so z izpodbijanima določbama Odloka predpisane tolerance nedoločne tako, da sta ti določbi Odloka v neskladju z 2. členom Ustave. Odlok naj v izpodbijanem delu ne bi imel sestavin, ki sta jih zahtevala 26. in 40. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZUN). Po navedenih določbah ZUN naj bi bilo treba že v Odloku specificirati pogoje in merila za oblikovanje objektov tako, da lahko na njihovi podlagi upravni organ odloči o dovoljenosti konkretne gradnje. V nasprotju s tem naj bi Občina po izpodbijanih določbah Odloka izdajala še posamične akte v obliki soglasij h konkretnim gradnjam in v njih določala podrobnejša merila in pogoje zanje. Pobudnica izpodbija tudi grafično prilogo Odloka, kolikor ureja sporno območje. Navaja, da je bila sprememba grafične priloge Odloka sprejeta v obliki spremembe prostorskega plana iz leta 1997 in ne v obliki sprememb ali dopolnitev Odloka. Sprememba prostorskega plana iz leta 1997 naj bi namreč določala, da se na grafični prilogi Odloka smiselno spremeni meja spornega ureditvenega območja. Občina naj bi zato mejo na grafični prilogi Odloka ročno popravila, ne da bi pred tem izvedla predpisani postopek sprememb in dopolnitev Odloka. V izpodbijanem delu naj bi bil zato Odlok v neskladju z določbami 24., 36., 37., 43. in 44. člena ZUN. Pobudnica pojasnjuje, da grafična priloga Odloka že pred izpodbijano spremembo ni določala natančne meje obravnavanega ureditvenega območja, kot sta to zahtevala 2. člen Ustave in prva alineja prvega odstavka 44. člena Navodila o vsebini posebnih strokovnih podlag in o vsebini prostorskih izvedbenih aktov (Uradni list SRS, št. 15/85).
2. Občina odgovarja, da je pobuda vložena zaradi konkretne gradnje, za katero je izdano dokončno gradbeno dovoljenje, zato pobudnica ne izkazuje pravnega interesa. Meni, da sta izpodbijani določbi Odloka glede na svojo naravo in glede na naravo Odloka dovolj določni. Kot pravno podlago za izdajo dovoljenj za gradnje naj bi bilo treba upoštevati še prostorske plane, zato Odlok omogoča izdajo posamičnih aktov v konkretnih postopkih. Po stališču Občine naj bi bilo treba pri odločanju upoštevati celotno vsebino Odloka. V obravnavanem primeru naj bi šlo za območje morfološke enote 2a, na kateri je dovoljena gradnja enodružinskih stanovanjskih objektov pod pogoji iz 7. člena Odloka, torej pod pogoji, ki določajo omejitve intenzivnosti rabe. Na njem naj bi bile načrtovane nove gradnje in tam ni starih vaških jeder ali zavarovane naravne dediščine, gradnje so lahko heterogene in oblikovane v modernem slogu. Njihovo oblikovanje naj bi bilo v izpodbijanih določbah Odloka predpisano dovolj natančno. Občina pojasnjuje, da se je meja spornega območja po Odloku razlikovala od meje, ki jo je za to območje določala Sprememba in dopolnitev dolgoročnega plana Občine Domžale za obdobje 1986–2000 (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 2/90 – v nadaljevanju Plan 90). To mejo naj bi Občina uskladila z Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Domžale za obdobje 1986–2000, dopolnjenega 1988, in prostorskih sestavin družbenega plana Občine Domžale za obdobje 1986–1990, za območje Občine Domžale, oboje dopolnitev 1996 (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 10/97 – v nadaljevanju Plan 97).

3. Odlok na območju, kjer živi pobudnica, urbanistično načrtuje gradnje, zato ta izkazuje pravni interes. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Odlok in Plan 97 sta bila sprejeta na podlagi prostorske zakonodaje, ki je po 179. členu Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZUreP-1) prenehala veljati. Vendar navedena predpisa na podlagi 171. in 173. člena ZUreP-1 še veljata. Njuno zakonitost Ustavno sodišče presoja glede na prostorsko zakonodajo, ki je veljala ob njuni pripravi in sprejemanju.

5. Pobudnica 18. členu Odloka med drugim očita, da je v neskladju s 26. in 40. členom ZUN, ker ne ureja vseh pogojev in meril za oblikovanje načrtovanih gradenj, temveč nalaga, da Občina v konkretnih primerih gradenj presodi morebitne izjeme in takrat zanje določi podrobna merila in pogoje oblikovanja.
6. Med prostorsko zakonodajo, ki je veljala ob pripravi in sprejemanju Odloka, je sodil tudi ZUN, ki je v prvem odstavku 40. člena nalagal, da se v prostorskih ureditvenih pogojih med drugim določajo pogoji za urbanistično oblikovanje ureditvenega območja ter za arhitektonsko oblikovanje objektov na njem. Tudi iz 26. člena ZUN je izhajalo, da se s prostorskimi ureditvenimi pogoji med drugim podrobneje določajo oblikovalski pogoji načrtovanih gradenj. To pomeni, da morajo prostorski ureditveni pogoji podrobno določati pogoje za oblikovanje gradenj na posameznem ureditvenem območju tako, da je na njihovi podlagi mogoče izdelati ustrezno dokumentacijo kot podlago za odločitev dovoljenosti konkretne gradnje.
7. Odlok v 17. členu našteva kriterije, katerim se morajo prilagoditi gradnje zato, da so v skladu z oblikovno identiteto in homogenostjo območja. Vendar Odlok v 18. členu pri novih gradnjah dopušča oblikovalske kontraste v naslednjih primerih: kadar ima različnost namen simbolno prikazati funkcionalno različnost novega objekta od programsko enotnega okolja; kadar ima vizualni kontrast namen vzpostaviti prostorsko dominanto za poenotenje oblikovne heterogenosti območja in kadar ima vizualni kontrast simbolno in povezovalno vlogo v širši podobi prostora (prostor cestnih koridorjev, trgov itd.). Po drugem odstavku 18. člena Odloka se navedene izjeme ter podrobna merila in pogoje zanje presodi v lokacijskem postopku in v postopku za izdajo odločbe o priglasitvi, kadar gre za začasni objekt.
8. V obravnavanem primeru Odlok v 17. členu določa pogoje oblikovanja gradenj na številnih ureditvenih območjih iz njegovega 3. člena. V 18. členu Odloka so zato na njih lahko le abstraktno predvideni primeri novih gradenj, za katere so dopustne izjeme v obliki oblikovalskih kontrastov. Zato Odlok v drugem odstavku 18. člena predvideva tudi presojo dopustnosti posameznih izjemnih gradenj. Te izjemne gradnje predstavljajo oblikovalske kontraste, ki odstopajo od oblikovne identitete in homogenosti ureditvenih območij. Njihovo dopustnost Občina presoja v t. i. lokacijskem postopku ali postopku priglasitve, vendar pred pripravo ustrezne dokumentacije za njihovo gradnjo. Odlok namreč za te izjemne gradnje ne določa nobenih pogojev oblikovanja. V drugem odstavku 18. člena Odloka je zato predvideno tudi, da Občina te pogoje določi ob presoji dopustnosti takšne gradnje. To pomeni, da Občina na podlagi abstraktno naštetih primerov novih gradenj, za katere so dopustne izjeme v obliki oblikovalskih kontrastov, v primeru takšne gradnje presodi njeno dopustnost in šele takrat zanjo določi pogoje oblikovanja glede na konkretno ureditveno območje. Po 26. in 40. členu ZUN bi morali biti že v Odloku podrobneje določeni pogoji za oblikovanje vseh, torej tudi obravnavanih izjemnih gradenj tako, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče izdelati ustrezno dokumentacijo kot podlago za odločitev o dovoljenosti teh gradenj. Ker 18. člen Odloka za izjemne gradnje teh pogojev ne predpisuje, je v neskladju s citiranima določbama ZUN. Ustavno sodišče je zato izpodbijano določbo Odloka razveljavilo. Pri tem je upoštevalo, da dovoljenje za sporno gradnjo, ki jo navaja pobudnica, še ni pravnomočno, zato niso izkazane morebitne škodljive posledice, ki bi terjale odpravo izpodbijane določbe Odloka. Ker je Ustavno sodišče 18. člen Odloka razveljavilo že zaradi navedene neskladnosti z Zakonom, ni ocenilo še očitka pobudnice, da je ta določba Odloka v neskladju z 2. členom Ustave.

9. Pobudnica očita, da je bila na podlagi Plana 97 spremenjena grafična priloga Odloka, čeprav ni bil voden postopek sprememb ali dopolnitev Odloka, zato naj bi bila ta sprememba grafične priloge Odloka med drugim v neskladju s 24. in 43. členom ZUN.
10. Iz 22. člena ZUN je izhajalo, da je bilo odločanje o zadevah urejanja prostora razmejeno tako, da so bile predmet urejanja prostorskih planov temeljne prostorske usmeritve in rešitve, prostorski izvedbeni akti pa so načrtovali izvedbene naloge in rešitve na določenih ureditvenih območjih. Prostorski izvedbeni akti so zato instrument, prek katerega so se izvajali prostorski plani, in so neposredna podlaga za upravne postopke v zvezi z urejanjem prostora. Pri tem so se po 24. členu ZUN prostorski izvedbeni akti prikazali tudi grafično, torej so bile grafične priloge teh aktov sestavni del njihove vsebine. Na podlagi 43. člena ZUN so se prostorski izvedbeni akti lahko spremenili oziroma dopolnili po postopku, ki je bil predpisan za njihov sprejem. Po tem postopku so se torej spreminjale tudi grafične priloge teh aktov.
11. Plan 97 v četrtem odstavku 5. člena določa, da se na njegovi podlagi smiselno uskladijo meje območij grafičnega dela Odloka. S tem navedena določba Plana 97 spreminja grafično prilogo Odloka in s tem vsebino Odloka. Četrti odstavek 5. člena Plana 97 zato ne upošteva temeljne razmejitve odločanja o zadevah urejanja prostora iz 22. člena ZUN, zato je v neskladju s citirano določbo ZUN. Na njegovi podlagi je spremenjena grafična priloga Odloka, torej vsebina Odloka, ne da bi bil pred tem voden postopek priprave in sprejemanja sprememb oziroma dopolnitev tega akta, zato je četrti odstavek 5. člena Plana 97 v neskladju tudi s 43. členom ZUN.
12. Iz zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče četrti odstavek 5. člena Plana 97 razveljavilo. Pri tem je, iz enakih razlogov kot v točki 8 te obrazložitve, upoštevalo, da niso izkazane morebitne škodljive posledice, ki bi terjale odpravo navedene določbe Plana 97. Ker je Ustavno sodišče to določbo Plana 97 razveljavilo že iz navedenih razlogov, ni ocenilo še drugih očitkov pobudnice, tudi ne tistih, ki se nanašajo na grafično prilogo Odloka pred uveljavitvijo četrtega odstavka 5. člena Plana 97, saj pobudnica te grafične priloge izrecno ne izpodbija in iz njene vloge izhaja, da je vložena zaradi dovoljenja za gradnjo, ki je bilo izdano po letu 1997.

13. Pobudnica izpodbija tudi 17. člen Odloka. Vendar s splošnim zatrjevanjem, da sporna gradnja dokazuje, da so s citirano določbo Odloka predvideni kriteriji za oblikovanje gradenj nedoločni, ni izkazala neskladnosti te določbe Odloka s 26. in 40. členom ZUN ter z 2. členom Ustave. Ustavno sodišče je zato njeno pobudo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (3. točka izreka).

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Mirjam Škrk ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sodnik dr. Janez Čebulj je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.