Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p., d. n. o., Ž., na seji dne 22. septembra 2005

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 76/2003 z dne 18. 2. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 11. 2. 2003 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrnilo predlog pritožnikovih zagovornikov za odpravo varščine. Višje sodišče je pritožbi pritožnika in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.
2. Pritožnik zatrjuje, da sta mu sodišči kršili človekove pravice s stališčem v izpodbijanih sklepih glede trajanja varščine. Sodišči naj bi s stališčem, »da trajanje varščine ni v nobeni povezavi s priporom«, nedopustno posegli v njegove premoženjske pravice oziroma v pravico do zasebne lastnine. Po pritožnikovem mnenju je varščina po svojem namenu, vsebini in načinu odreditve organsko in neločljivo povezana s priporom, saj se ne more nikoli odrediti kot samostojen omejevalni ukrep. Po mnenju pritožnika je mogoče Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) razlagati le tako, da se tudi za odreditev, trajanje, podaljšanje in odpravo varščine uporabljajo na podlagi zakonske analogije določbe tega zakona o priporu. Pritožnik navaja, da bi morala varščina po preteku dveh let prenehati, položeno premoženje pa bi mu moralo biti vrnjeno. Pritožnik prilaga ustavni pritožbi mnenje Pravne fakultete v Mariboru z dne 1. 3. 2003, v katerem avtorja (mag. Lilijana Selinšek in dr. Ivan Bele) na podlagi teoretičnih izhodišč instituta varščine ter razlage določb 17. poglavja ZKP ter drugega in tretjega odstavka 88. člena ZKP zaključujeta, da varščina kot nadomestni ukrep preneha, ko prenehajo časovni pogoji za pripor. Predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi izpodbijane sklepe.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-131/03 z dne 22. 12. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo v odgovor Okrajnemu in Višjemu sodišču, ki nanjo nista odgovorili.

5. Sodišči sta v izpodbijanih odločbah zavzeli stališče, »da je trajanje varščine omejeno z razlogi, zaradi katerih varščina po zakonu preneha in da ZKP prenehanja varščine ne veže na razloge, ki jih določa zakon za pripor«. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
6. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41) v zvezi z ukrepom začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi kot stvarnega omejevalnega ukrepa navedlo, da mora biti trajanje začasnega zavarovanja kot omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, ki posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave v povezavi z lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, določno omejeno, da ta ne bi postal nesorazmeren poseg v omenjeni pravici. Nedoločenost trajanja, in s tem neomejenost začasnega zavarovanja, bi pomenila nesorazmeren poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave.
7. Varščina (poroštvo, kavcija, jamstvo) je procesni institut, s katerim se zagotavlja obdolženčeva navzočnost v kazenskem postopku ali odpravlja ponovitvena nevarnost. Varščina sodi med t. i. stvarne omejevalne ukrepe, ki jih vsebuje ZKP.
8. Pripor kot osebni omejevalni ukrep in varščina kot stvarni omejevalni ukrep se v bistvenem razlikujeta, tako po vrsti kot po intenzivnosti omejevanja. V nasprotju s priporom, ko se obdolženec nahaja v zaprti javni ustanovi, gre pri varščini(*1) za izročitev gotovine, vrednostnih papirjev, dragocenosti ali drugih premičnih stvari večje vrednosti ali za hipoteko na nepremičnini v določenem denarnem znesku, ki ga sodišče določi glede na težo kaznivega dejanja, osebne in družinske razmere obdolženca ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo daje. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi ZKP glede trajanja varščine napotil na smiselno uporabo določb ZKP o trajanju pripora.(*2) ZKP vsebuje glede trajanja varščine posebne določbe. Glede na drugačno naravo varščine od pripora je imel zakonodajalec razumne razloge, da je trajanje varščine določil drugače kot trajanje pripora. Stališče sodišč, po katerem je varščina sicer nadomestilo za pripor, vendar pa samostojen ukrep, za katerega odreditev in prenehanje veljajo posebne določbe ZKP, od katerih pa nobena ne napoti na uporabo določb zakona, ki se nanašajo na pripor, tako kot je to pri drugih nadomestnih ukrepih za pripor, je obrazloženo in utemeljeno na zakonu, zato samo po sebi ne pomeni kršitve človekovih pravic.
9. Iz izpodbijanih odločb sodišč izhaja, da sodišči časa oziroma trajanja varščine nista šteli kot relevantne okoliščine pri presoji predloga za odpravo varščine. Kot je navedeno že v točki 6 obrazložitve te odločbe, pa je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-296/02 pojasnilo, da stvarni omejevalni ukrepi ne morejo trajati neomejeno dolgo. Glede na navedeno je stališče sodišč, ki izhaja iz izpodbijanih odločb, napačno in pomeni kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja pravica stranke, da se izjavi, ter obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri odločanju o varščini kot stvarnem omejevalnem ukrepu bi morali sodišči upoštevati časovni vidik (tj. trajanje) ukrepa kot pomembno okoliščino. Sodišči predloga za odpravo varščine nista presodili z vidika časovne omejenosti njenega trajanja kot relevantne okoliščine, zato sta s tem kršili pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Ker se sodišči v konkretnem primeru nista opredelili do okoliščine trajanja varščine, Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je bila v pritožnikovem primeru kršena tudi lastninska pravica iz 33. člena Ustave.
10. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo navedeno kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave, je razveljavilo izpodbijana sklepa ter zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo pri ponovnem odločanju o utemeljenosti predloga za odpravo varščine, glede na navedeno v prejšnji točki obrazložitve, upoštevati tudi časovni vidik varščine, tj. sorazmernost in omejenost trajanja varščine v konkretnem primeru.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Modrijan in Krisper Kramberger ter sodnik Janko. Sodnik Fišer je dal pritrdilno ločeno mnenje.

(*1) Varščine v naši pravni ureditvi sodišče samo nikoli ne zahteva oziroma samo nikoli ne nadomesti pripora z varščino, temveč le presoja, ali je varščina, ki jo ponujajo obdolženec, zakoniti zastopnik, zagovornik ali druga oseba, zadostno zagotovilo za obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku oziroma za odpravo ponovitvene nevarnosti.

(*2) Tudi po mnenju Horvata zakonska ureditev prenehanja varščine kaže, da varščina ne preneha vselej takrat, ko se mora odpraviti pripor; tako v Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2004, str. 447.