Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem v zvezi z ustavno pritožbo A. A. iz Ž., in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 20. oktobra 2005

1. Četrti odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 40/04 – ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo.
2. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče o nada­ljevanju prekinjenega izvršilnega postopka zoper novega dolžnika odloča tako, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve te odločbe.
4. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2259/2002 z dne 6. 2. 2003 in sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki št. Ig 2000/00110 z dne 25. 4. 2002 se razveljavita.
5. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo izvršbo zoper družbo B.- B., d.o.o., Z., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod), in postopek na predlog upnika nadaljevalo zoper ustanovitelja te družbe (sedaj ustavnega pritožnika). Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo.
2. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je ustanovil družbo z omejeno odgovornostjo, zato po njegovem mnenju glede na določbo 407. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) za obveznosti družbe odgovarja samo pravna in ne fizična oseba. Meni, da vsak kasnejši zakon, ki bi določal drugače, negira navedeno določbo ZGD. Navaja tudi, da ni nobene pravne podlage za to, da se ga šteje za pravnega naslednika izbrisane družbe, saj tudi ni podal nobene izjave, s katero bi prevzel odgovornost za obveznosti družbe. Višjemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, da mu prvostopenjsko sodišče ni vročilo ustreznega predloga upnika za nadaljevanje postopka, ki se nanaša na ta izvršilni postopek. Pritožnik glede na navedeno tudi predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-357/03 z dne 28. 9. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo ter do končne odločitve zadržalo izvrševanje izpodbijanih sklepov. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je skupaj s sklepom o sprejemu poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani ter skladno z 22. členom Ustave tudi nasprotni stranki v postopku (upniku). Omogočilo jima je, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.
4. Ker se je v postopku preizkusa ustavne pritožbe zastavilo vprašanje, ali obstoječa ureditev nadaljevanja izvršilnega postopka novemu dolžniku zagotavlja učinkovito varstvo pravic v skladu z 22. in 25. členom Ustave, je Ustavno sodišče s sklepom št. Up-357/03 in U-I-351/04 z dne 16. 12. 2004 začelo postopek presoje skladnosti četrtega odstavka 24. člena ZIZ z Ustavo.
5. Ustavno sodišče je odločitev, da na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 24. člena ZIZ, poslalo v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUstS v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor se v odgovoru sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča (Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 30. 6. 2003, pravna mnenja, št. 1/03, str. 7–10) in meni, da sta po takem stališču sodne prakse novemu dolžniku zagotovljeni spoštovanje načela kontradiktornosti in pravica do pritožbe. V odgovoru Državni zbor tudi navaja, da se določba četrtega odstavka 24. člena ZIZ nanaša tako na univerzalno pravno nasledstvo kot tudi na singularno pravno nasledstvo, v materialnopravnem smislu pa gre pri singularni spremembi dolžnika za prevzem dolga v stanju, v kakršnem je to razmerje v trenutku vstopa novega dolžnika, od tega trenutka pa ima novi dolžnik na voljo tudi vsa pravna sredstva, ki jih je mogoče uporabiti glede na stanje postopka v trenutku vstopa v izvršbo. Sklicuje se tudi na stališče Vlade. Vlada meni, da sta pravici družbenikov izbrisane družbe do pravnega sredstva kot tudi do enakega varstva pravic v obstoječi sodni praksi na podlagi določbe četrtega odstavka 24. člena ZIZ ustrezno upoštevani. Pri tem se sklicuje na citirano načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča in na odločbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 301/04 z dne 11. 11. 2004, v kateri je zavzeto stališče, da ima sklep o nadaljevanju postopka zoper družbenika izbrisane gospodarske družbe dvojno naravo: naravo procesnega sklepa o nadaljevanju postopka in naravo sklepa o izvršbi zoper družbenika v smislu prvega odstavka 44. člena ZIZ. Zato je pritožba družbenika proti takemu sklepu hkrati tudi ugovor zoper sklep o izvršbi. Po mnenju Vlade ni mogoče šteti, da je s pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju postopka že odločeno o odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, izbrisane iz sodnega registra.

Presoja četrtega odstavka 24. člena ZIZ
6. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete.(*1) Sodišče lahko dovoli in opravi izvršbo samo na podlagi veljavnega izvršilnega naslova (nulla executio sine titolo). Namen izvršilnega postopka je realizacija upnikove terjatve, ki je bila ugotovljena v predhodnem kognicijskem postopku. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano in ne more preverjati njegove pravilnosti, po drugi strani pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena, in o legitimaciji strank, ki sta v njem označeni kot upnik in dolžnik.(*2) V skladu z navedenim načelom se zato izvršba praviloma lahko opravi samo proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu navedena kot dolžnica. Izjemo od tega splošnega pravila predstavlja četrti odstavek 24. člena ZIZ, ki dopušča, da se na predlog upnika izvršilni postopek v primeru, ko pride po vložitvi predloga za izvršbo do spremembe dolžnika, nadaljuje zoper novega dolžnika, ki mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Takšno pravilo, ki omogoča med izvršilnim postopkom subjektivno spremembo na pasivni strani, sledi temeljnemu cilju izvršilnega postopka, ki naj skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotovi izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13). Ker pomeni sprememba dolžnika med izvršilnim postopkom izjemo, je mogoča le, če je izpolnjen zakonsko predpisan pogoj, tj. da upnik izkaže prehod obveznosti na novega dolžnika (njegovo pravno nasledstvo) na kvalificiran način: z javno ali s po zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku (prvi odstavek 24. člena ZIZ).
7. Do sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02 – v nadaljevanju ZIZ-A), ki je v spornem četrtem odstavku 24. člena prvič uveljavil subjektivno spremembo na pasivni strani, so sodišča tako spremembo dovoljevala na podlagi določb 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP)(*3) v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa subsidiarno in smiselno uporabo ZPP v izvršilnem postopku. Prevladujoča sodna praksa in teorija sta bili takšni spremembi naklonjeni pod pogojem, da je bilo pravno nasledstvo izkazano na kvalificiran način, česar pa sodišča niso vedno upoštevala in se je zato večkrat zastavljalo vprašanje, ali so osebi, ki naj bi stopila na mesto dolžnika, v zvezi z dokazovanjem pravnega nasledstva zagotovljena ustrezna procesna jamstva v postopku (odločba Ustavnega sodišča št. Up-521/02 z dne 23. 9. 2004, Uradni list RS, št. 114/04, in OdlUS XIII, 84). Z uveljavitvijo ZIZ-A je ta pomislek odpadel, saj ta izrecno določa obveznost kvalificirano izkazanega pravnega nasledstva.
8. ZIZ-A je z izrecno ureditvijo pravnega nasledstva na pasivni strani tudi v izvršilnem postopku skušal uskladiti za ta postopek značilno načelo stroge formalne legalitete z utemeljenimi zahtevami pravnega prometa in ekonomičnosti sodnega postopka. Iz obrazložitve k predlogu ZIZ-A, objavljenem v Poročevalcu DZ, št. 96/01, izhaja, da je bil namen zakonodajalca pri tej spremembi preprečiti zlorabe s statusnimi ali drugimi obligacijskimi spremembami na strani dolžnika. Nova ureditev naj bi upniku omogočala, da v izvršilnem postopku, ki že teče, uveljavi tako spremembo, ne da bi potreboval soglasje novega dolžnika ali celo moral vložiti nov predlog za izvršbo. Postopek, ki je bil zaradi prenehanja prvotnega dolžnika prekinjen, se zoper novega dolžnika nadaljuje z izdajo sklepa o nadaljevanju postopka.
9. Sklep o nadaljevanju postopka je po svoji pravni naravi zgolj vmesni procesno-tehnični sklep, ki ga sodišče izda, če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka. Ta sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti, vendar pa temelji na predpostavki, da je obveznost prešla na dolžnika, zato tudi vsebinsko spreminja sklep o izvršbi. Pri prehodu obveznosti gre predvsem za primere univerzalnega pravnega nasledstva. Posebej je treba opozoriti na primere, ko pride do prenehanja družbe zaradi izbrisa po ZFPPod, saj se zaradi pravne domneve iz četrtega odstavka 27. člena tega zakona šteje, da so družbeniki dali izjavo o tem, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.(*4) Z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02, in OdlUS XI, 211) so družbeniki izbrisane družbe dobili možnost ugovarjati, da na poslovanje družbe niso imeli vpliva in da so bili t. i. »nepravi« oziroma »pasivni družbeniki«. Vprašanje pa je, kakšno pravno sredstvo imajo na razpolago v primeru, ko sodišče izda sklep o nadaljevanju izvršbe po četrtem odstavku 24. člena ZIZ.
10. Če se izvršba nadaljuje proti novemu dolžniku, ta nima možnosti, da bi se pred izdajo sklepa o nadaljevanju postopka izjavil, saj mu sklep o izvršbi zoper prvotnega dolžnika ni bil vročen in zato z izvršilnim postopkom ni bil seznanjen. V skladu z 9. členom ZIZ lahko novi dolžnik sklep o nadaljevanju postopka izpodbija s pritožbo, vendar v tem primeru o njegovem morebitnem ugovoru, da terjatev ni prešla nanj, prvič odloča šele višje sodišče. Iz dosedanje ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča izhaja, da sicer ni nujno, da bi bila kontradiktornost zagotovljena že pred izdajo odločbe, vendar pa mora biti v primeru, ko sodišče izda odločbo brez zaslišanja nasprotne stranke, tej zagotovljena možnost, da se (naknadno) izjavi z ugovorom, o katerem odloča sodišče prve stopnje (odločba št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 24/00, in OdlUS IX, 131). Glede na to se zastavlja vprašanje, ali je v primeru, če pride do prehoda obveznosti na novega dolžnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, dovoljen ugovor po izteku roka po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ – da obveznost ni prešla na dolžnika. Ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ(*5) je izrecno dovoljen le glede dejstva, ki se nanaša na samo terjatev (t. i. pravi opozicijski razlogi). V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v citiranem načelnem pravnem mnenju zavzelo stališče, da je ugovor o obstoju materialne podlage za ugotovitev prehoda obveznosti za plačilo dolgov izbrisane družbe na družbenika ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ker naj bi tak ugovor vsaj posredno zadeval samo obveznost, naj bi ga bilo mogoče vložiti skladno s 56. členom ZIZ kot ugovor po izteku roka.
11. Vrhovno sodišče je očitno štelo, da je možen ugovor novega dolžnika proti sklepu, ki je bil izdan zoper prvotnega dolžnika, vendar v njem novi dolžnik sploh ni naveden kot dolžnik. Poleg tega že iz samega zakonskega besedila izhaja, da navedeni ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ni t. i. pravi opozicijski razlog. Jezikovna razlaga, pa tudi uporaba drugih uveljavljenih pravil razlage te določbe ne dopušča sklepa, da bi se vprašanje prehoda terjatve oziroma obveznosti nanašalo na samo terjatev. Tudi komentar novele ZIZ-A(*6) med prave opozicijske razloge uvršča zgolj razloge v 8., 9. in 11. točki 55. člena ZIZ, različni drugi avtorji(*7) pa razlog po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ celo izrecno uvrščajo med t. i. impugnacijske ugovore. Že iz same izbire besed te določbe po noveli ZIZ-A pa izhaja, da je zakonodajalec želel izključiti možnost impugnacijskih ugovorov po poteku roka, saj je v 56. členu ZIZ dotedanje besedilo »ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev« spremenil tako, da se sedaj glasi »ugovor, ki se nanaša na sámo terjatev«. Glede na veljavno zakonsko ureditev novi dolžnik torej po pravnomočnosti sklepa o izvršbi niti z ugovorom po izteku roka ne more ugovarjati, da obveznost nanj ni prešla.
12. Tudi sklicevanje Državnega zbora na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča in na ustrezno sodno prakso, ki naj bi novemu dolžniku zagotavljala spoštovanje načela kontradiktornosti in pravice do pritožbe, ni prepričljivo. Sodna praksa v zvezi z nadaljevanjem postopka zoper novega dolžnika je od sodišča do sodišča različna, pri čemer prav v obravnavani zadevi načelo kontradiktornosti in pravica do pritožbe nista bila spoštovana. Prav tako s svojimi argumenti ne prepriča stališče Vlade, ki se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 301/2004, po katerem naj bi imel sklep o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka proti družbeniku izbrisane gospodarske družbe dvojno naravo (naravo procesnega sklepa o nadaljevanju postopka in sklepa o izvršbi proti družbeniku). V zakonu ni podlage za razlago, da bi bilo pritožbo novega dolžnika proti sklepu o nadaljevanju postopka treba obravnavati tudi kot ugovor zoper sklep o izvršbi.(*8) Da bi novi dolžnik sploh lahko vedel, čemu ugovarja, bi moral imeti sklep o nadaljevanju postopka vse tiste sestavine, ki jih je imel sklep o izvršbi zoper prvotnega dolžnika (izbrisano družbo), vendar pa zakon ne predpisuje vsebine sklepa o nadaljevanju postopka.
13. Iz navedenega izhaja, da zakonodajalec možnosti, da bi novi dolžnik uveljavljal razloge, s katerimi nasprotuje prehodu obveznosti nanj, že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni uredil. S tem je posegel v dolžnikovo pravico, da se izjavi (22. člen Ustave), ker proti odločitvi višjega sodišča ni mogoče vložiti pritožbe, pa tudi v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).(*9)
14. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je po ustaljeni ustavnosodni presoji mogoče omejiti ustavne pravice le, če je zakonodajalec pri predpisovanju omejitve zasledoval ustavno dopusten cilj in je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave). Ustavno sodišče je torej moralo najprej oceniti, ali obstaja kakšen ustavno dopusten razlog za to, da se novemu dolžniku v zvezi z nadaljevanjem izvršilnega postopka omejita pravica do izjave in pravica do pravnega sredstva.
15. Kot je navedeno že v 8. točki obrazložitve, iz obrazložitve k predlogu ZIZ-A izhaja, da je bil namen zakonodajalca preprečiti zlorabe s statusnimi ali drugimi obligacijskimi spremembami na strani dolžnika. Nova ureditev naj bi upniku omogočala, da v izvršilnem postopku, ki že teče, uveljavi tako spremembo, ne da bi potreboval soglasje novega dolžnika, ali celo moral vložiti nov predlog za izvršbo.(*10) Niti iz zakonodajnega gradiva niti iz odgovora Državnega zbora pa ni razvidno, da bi zakonodajalec imel namen izključiti možnost, da dolžnik uveljavlja ugovore v zvezi s prehodom obveznosti nanj že pred prvostopenjskim sodiščem. Ker za navedeno ureditev ni bilo mogoče ugotoviti, da je zakonodajalec zasledoval kakšen ustavno dopusten cilj, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena). Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba četrtega odstavka 24. člena ZIZ v neskladju z 22. in s 25. členom Ustave.
16. Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, razveljavitev ni možna. Zato je Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo (48. člen ZUstS). V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZUstS je Ustavno sodišče odločilo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Pri tem bo moral upoštevati, da odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika zahteva postopek, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi z upoštevanjem ustreznih procesnih jamstev.(*11)
17. Odločitev Ustavnega sodišča o ugotovljenem neskladju z Ustavo ne pomeni, da do odprave tega neskladja sodišča ne bodo mogla nadaljevati izvršilnih postopkov zoper nove dolžnike, ki vstopijo v procesnopravni položaj prvotnih dolžnikov po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe. Do odprave neskladja bo sodišče pri odločanju o nadaljevanju prekinjenega postopka moralo novemu dolžniku dati možnost, da se izjavi, že v postopku na prvi stopnji. Da mu bo to omogočeno, mu bo moralo sodišče skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka vročiti pravnomočni sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika. Če bo novi dolžnik ugovarjal prehodu obveznosti, pa bo sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, dolžno o tem ugovoru odločiti na prvi stopnji s sklepom, zoper katerega bo novi dolžnik imel možnost pritožbe na Višje sodišče.

Ustavna pritožba
18. V obravnavani zadevi je šele Višje sodišče presojalo vprašanje, ali je pritožnik kot družbenik v smislu odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 odgovoren za obveznosti izbrisane družbe, in ob tem ugotovilo, da je zanje odgovoren oziroma da nima ugovorov, kot jih imajo t. i. »pasivni družbeniki«. Prvostopenjsko sodišče je izdalo zgolj procesni sklep o nadaljevanju postopka, šele Višje sodišče pa je na podlagi pritožnikove pritožbe vsebinsko odločilo o njegovem ugovoru, da obveznost ni prešla nanj. Ker pritožniku ni bila dana možnost, da se izjavi pred sodiščem prve stopnje, in ker proti odločitvi Višjega sodišča o prehodu obveznosti ni imel pravnega sredstva, sta mu bili kršeni pravica do izjave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, varovani z 22. in s 25. členom Ustave.
19. Ustavno sodišče je zaradi ugotovljene kršitve ustavnih pravic izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper pritožnika kot družbenika izbrisane družbe bo moralo sodišče upoštevati razloge te odločbe in odločiti v skladu z načinom izvršitve iz tretje točke izreka te odločbe.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

U-I-351/04

(*1) Triva, Belajac, Dika, Sudsko izvršno pravo, Zagreb 1984, str. 44.

(*2) Triva, Belajac, Dika, kot zgoraj, str. 133.

(*3) 208. člen ZPP določa, da se postopek, ki je bil prekinjen iz kakšnega razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki 205. člena ZPP, nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Prekinjeni postopek se nadaljuje na predlog stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev, sklep o nadaljevanju postopka pa se vroči stranki, ki ni predlagala nadaljevanja postopka. Posledica prekinitve postopka je prenehanje teka rokov, določenih za pravdna dejanja, sodišče pa v času prekinitve tudi ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Pravdna dejanja strank učinkujejo nasproti drugi stranki šele ob nadaljevanju postopka (207. člen ZPP). Roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, začnejo teči za prizadeto stranko v celoti znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka (četrti odstavek 208. člena ZPP). Položaj toženca je opredeljen v tretjem odstavku 187. člena ZPP, po katerem mora tisti, ki vstopi v pravdo namesto tožene stranke, prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo.

(*4) Prvi odstavek 394. člena ZGD.

(*5) Prvi odstavek 56. člena ZIZ se glasi: »Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.«

(*6) Jenull v: Galič, Jan, Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ljubljana 2002, str. 187.

(*7) Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, str. 72; Volk, Izvršba in zavarovanje, Ljubljana 2000, str. 166; Rijavec, Civilno izvršilno pravo, Ljubljana 2003, str. 203.

(*8) Vrhovno sodišče se je v tem sklepu postavilo na stališče, da gre formalno za ugovor po izteku roka, o katerem bi moralo zaradi prepovedi opravljanja procesnih dejanj med prekinitvijo postopka odločati prvostopenjsko sodišče po pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju postopka. Vrhovno sodišče meni, da ni mogoče šteti, da je s pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju postopka že odločeno o odgovornosti družbenika za obveznost iz sodnega registra izbrisane družbe, torej smiselno tudi o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

(*9) Ni treba, da je načelo kontradiktornosti spoštovano že na glavni obravnavi, ampak je lahko zagotovljeno šele naknadno. V zvezi z začasnimi odredbami je Ustavno sodišče v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) odločilo, da je načelo kontradiktornosti ustrezno upoštevano, če ima tožena stranka po izdaji začasne odredbe možnost vložiti ugovor zoper njo, če o ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo začasno odredbo.

(*10) Obrazložitev k predlogu ZIZ-A, objavljenem v Poročevalcu DZ, št. 96/01.

(*11) Dolžnik ima zoper sklep o izvršbi pravno sredstvo – ugovor, ki mu daje možnost uveljavljati vse razloge, ki preprečujejo izvršbo zoper njega (55. člen ZIZ). O ugovoru na prvi stopnji odloča izvršilno sodišče, zoper sklep o ugovoru tega sodišča pa mora imeti v skladu z ustavnim načelom instančnega sojenja (25. člen Ustave) dolžnik tudi možnost pritožbe (prvi odstavek 9. člena ZIZ).