Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 20. oktobra 2005

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 14/2002 z dne 10. 12. 2002 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 391/2000 z dne 13. 7. 2001 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

1. Delovno in socialno sodišče je ugodilo zahtevku pritožnice za odpravo odločbe Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (v nadaljevanju Komisija) št. 191/06/97-5,4/5 z dne 19. 6. 1997. Z njo je bil zavrnjen zahtevek pritožnice za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96 in nasl. – v nadaljevanju ZPPPAI). Delovno in socialno sodišče ji je to pravico priznalo. Višje delovno in socialno sodišče je ugodilo pritožbi Komisije in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek pritožnice zavrnilo kot neutemeljen. Štelo je, da pritožnici ni prenehalo delovno razmerje zaradi ZPPPAI, niti ji te pravice ne daje na novo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 35/98 – v nadaljevanju ZPPPAI-A). Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zavrnilo. Strinjalo se je sicer z zaključkom Višjega delovnega in socialnega sodišča, da pritožnica ni upravičena do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji po ZPPPAI, ni pa se strinjalo z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča, da pritožnica ni upravičena do te pravice niti na podlagi ZPPPAI-A. Nasprotno je menilo, da je pritožnica upravičena do te pravice od uveljavitve ZPPPAI-A dalje in da bi zato morala vložiti nov zahtevek.
2. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14., 22., 50. in 72. člena Ustave. Pritožnica se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da ni upravičena uveljavljati pravice do ugodnejše upokojitve že na podlagi ZPPPAI in da je upravičena do te pravice šele od uveljavitve ZPPPAI-A dalje. Meni, da je takšna razlaga zakonskih določb nasprotna namenu, ki ga je zasledoval zakonodajalec. Zato naj bi bila tudi v neenakopravnem položaju z drugimi delavci, ki so se po uveljavitvi ZPPPAI upokojili po določbah tega zakona, čeprav, tako kot pritožnica, niso delali v azbestni proizvodnji in zato niso izpolnjevali temeljnega pogoja, to je dela v azbestni industriji v času njene ukinitve. Z ZPPPAI-A pa naj bi bil ta pogoj odpravljen. Odpadel naj bi torej poslednji razlog za zavrnitev njenega zahtevka, kar naj bi izhajalo tudi iz stališča Vrhovnega sodišča v odločbi št. VIII Ips 35/2002 z dne 10. 12. 2002. Če pa njeni ustavni pritožbi ne bi bilo ugodeno, ker bi se Ustavno sodišče strinjalo s pravno razlago Vrhovnega sodišča, Ustavnemu sodišču podrejeno predlaga, naj ugotovi, da je 1. člen ZPPPAI-A v neskladju s 14. členom Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 31. 3. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa nasprotnemu udeležencu v delovnem sporu (Državnemu pravobranilstvu v Ljubljani), ki na navedbe v ustavni pritožbi nista odgovorila.

4. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi soglašalo s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča, vsebovanem v sodbi št. Psp 391/2000 z dne 13. 7. 2001, po katerem pritožnica ni upravičena uveljavljati pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji. Navedeno stališče sodišči obrazložita različno. Višje delovno in socialno sodišče je mnenja, da pritožnici delovno razmerje ni prenehalo v zvezi z uresničevanjem ZPPPAI, temveč da ji je kot trajnemu presežku prenehalo na podlagi splošnih predpisov in zato ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev te pravice. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnice, vendar ni v celoti soglašalo s pravno razlago, ki jo je zavzelo v svoji odločbi Višje delovno in socialno sodišče. Po mnenju Vrhovnega sodišča je namreč zakon iz leta 1996 (v nadaljevanju ZPPPAI/96), čeprav ne najbolj jasno, zagotavljal socialno varnost delavcem, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Glede na določbo 2. člena ZPPPAI, ki določa, da je proizvodnja azbestnocementnih izdelkov prepovedana od 20. 12. 1996 dalje, je Vrhovno sodišče sklepalo, da ZPPPAI/96 rešuje socialno varnost le delavcem, ki so delali pri proizvodnji azbestnih izdelkov na ta dan. V tem delu sta si stališči sodišč enotni. S stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča v delu, kjer je navedlo, da pritožnici ta pravica ni bila zagotovljena niti s spremembami zakona (tj. ZPPPAI-A), ker niti z novelo »ni bilo poseženo v osnovo koncepcijo oziroma v temeljna izhodišča zakonske ureditve«, se Vrhovno sodišče ni strinjalo. Menilo je namreč, da je »ta določba veljala do sprejema novele v letu 1998, ko je bil spremenjen 1. člen ZPPPAI tako, da je socialno varnost zagotavljal vsem delavcem, ki so bili izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Novela je torej spremenila osnovni zakon v toliko, da za priznanje pravic ni bilo več zahtevano opravljanje dela pri azbestu v času ukinitve proizvodnje.«
5. Pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji v azbestni industriji ureja ZPPPAI. Namen ZPPPAI (ukinitev azbestne proizvodnje in njeno preoblikovanje v neazbestno ter zagotovitev socialne varnosti delavcem) je določen v 1. členu Zakona. V skladu z 2. členom ZPPPAI sta bila proizvodnja azbestnocementnih izdelkov na območju Republike Slovenije in njihov uvoz prepovedana od 20. 12. 1996 dalje. ZPPPAI/96 je sprva v 1. členu zagotavljal socialno varnost delavcem »… ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu«. Z ZPPPAI-A je bil 1. člen ZPPPAI/96 spremenjen. Z uveljavitvijo 1. člena ZPPPAI-A je socialna varnost zagotovljena tako delavcem kot prebivalstvu, ki je bilo izpostavljeno škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Besedna zveza »do ukinitve proizvodnje« pa je črtana.(*1) Pogoji, ki jih mora delavec izpolniti, da lahko uveljavlja pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, so določeni v 7. in 8. členu ZPPPAI. Glede na navedeni določbi se pod ugodnejšimi pogoji lahko upokojijo delavci, ko izpolnijo določeno starost, pokojninsko dobo, gostoto delovne dobe in način prenehanja delovnega razmerja.
6. Pritožnica zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki posamezniku zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Ta pravica je lahko posamezniku kršena tudi takrat, kadar bi sodišče materialnopravno normo razlagalo na način, ki je v neskladju s kakšno od človekovih pravic. V obravnavanem primeru sta po oceni Ustavnega sodišča sodišči v izpodbijanih sodbah svojo odločitev oprli na razlago zakona, ki je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
7. Vrhovno in Višje sodišče sta pri ugotavljanju, ali pritožnica izpolnjuje pogoje za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, poleg pogojev iz 7. in 8. člena ZPPPAI kot pogoj upoštevali še delo v azbestni industriji na dan ukinitve proizvodnje, tj. na dan 20. 12. 1996. Sodišči (zlasti Vrhovno sodišče) sta namreč razlagali, da ta pogoj izhaja iz namenske razlage 1. člena ZPPPAI/96 v zvezi z 2. členom ZPPPAI in da je bila zato socialna varnost zagotovljena le delavcem, ki so tega dne dejansko delali v azbestni industriji. Nejasnosti v zvezi z razlago 1. člena ZPPPAI/96 naj bi odpravil šele ZPPPAI-A.
8. Takšna razlaga določbe 1. člena ZPPPAI/96 je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pravna podlaga za uveljavljanje pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji tudi kategoriji delavcev, v katero spada pritožnica, je po oceni Ustavnega sodišča veljala že v času uveljavitve ZPPPAI/96. Z vidika ustavnega načela do enakosti pred zakonom je namreč nesprejemljivo, da se delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo kot trajnim presežkom pred uveljavitvijo ZPPPAI/96 oziroma ZPPPAI-A, ne bi priznavala ta pravica. Obojim je namreč prenehalo delovno razmerje zaradi razlogov, ki niso na njihovi strani, pri čemer ni najti razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga za to, da glede samega priznanja pravice do ugodnejše upokojitve ne bi bili izenačeni. Dejstvo je, da je enim prenehalo delovno razmerje na podlagi odločitve delodajalca, drugim na podlagi odločitve zakonodajalca, ki jo je izrazil s sprejetjem ZPPPAI, obe odločitvi pa sta bili sprejeti zaradi ukinitve azbestne proizvodnje. S sprejetjem 1. člena ZPPPAI-A je zakonodajalec očitno želel odpraviti nejasnost pri priznavanju pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji med delavci, ki jim je delovno razmerje kot trajnim presežkom prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI/96, in delavci, ki jim je prenehalo na podlagi ZPPPAI/96. Enako je navedeno zakonsko določbo razlagalo že sodišče prve stopnje.
9. Glede na navedeno je Ustavno sodišče razveljavilo obe v izreku navedeni sodbi. V ponovljenem postopku, v katerem bo sodišče lahko preverilo, ali za priznanje pravice do ugodnejše upokojitve v konkretnem primeru morebiti obstajajo kakšne druge pravne ovire, pa bo sodišče pri odločanju moralo upoštevati razloge iz obrazložitve te odločbe.
10. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni bilo treba spuščati v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) 1. člen ZPPPAI določa: »Da se zagotovi takojšnja in enkratna ukinitev proizvodnje azbestnocementnih izdelkov, uvedba brezazbestne tehnologije in proizvodnje vlaknocementnih izdelkov ter postopna ukinitev oziroma nadomeščanje druge azbestne proizvodnje v neazbestno in zagotovi socialna varnost delavcev ter zdravstvena in socialna varnost prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, se s tem zakonom zagotavljajo potrebna sredstva.«