Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 20. oktobra 2005

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 941/2005 z dne 28. 7. 2005 in sodba Upravnega sodišča U 1248/2005 z dne 6. 7. 2005 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Zoper navedeno odločitev je pritožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.
2. Pritožniku naj bi bili kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pribežališča (48. člen Ustave). Pritožnik navaja, da odločitev pristojnih organov temelji na izjavi, ki jo je pritožnik podpisal dne 2. 4. 2005, s katero naj bi bil seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve Azilnega doma. Trdi, da ni razumel pomena izjave, ker je nepismen, izjava pa mu ni bila ustno prevedena. Meni, da odločitev sodišča ne bi smela temeljiti na tej izjavi. Navaja, da mu sodišče ni vročilo odgovora na tožbo, v katerem je MNZ zatrjevalo, da pritožnik ni seznanil varnostne službe Azilnega doma (v nadaljevanju varnostna služba), da je nepismen. Upravno sodišče naj ne bi izvedlo glavne obravnave, kljub temu da je predlagal zaslišanje predstavnikov varnostne službe, ki bi lahko pričali o okoliščinah podpisa izjave z dne 2. 4. 2005. Pritožnik naj bi bil o vseh pravicah in dolžnostih seznanjen šele pri vložitvi prošnje za azil dne 25. 4. 2005 in ne že pri podpisu izjave z dne 2. 4. 2005. Ker naj mu ne bi bila zagotovljena pravica do izjave in mu ni bila dana možnost predstaviti svojih stališč, naj bi sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Pritožnik še navaja, da bi sodišči morali odločati o vsebini prošnje za azil in presojati okoliščine, v katerih je bil prosilec ob prihodu v Slovenijo.
3. Ustavno sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – v nadaljevanju Poslovnik) zadevo obravnavalo prednostno. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-794-05 z dne 11. 8. 2005 do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ in s sklepom št. Up-794/05 z dne 1. 9. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri sta bili izdani izpodbijani sodbi.

5. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba med drugim vključuje tudi pravico stranke, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če niso očitno pravno nepomembna. Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku. To sicer ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
6. Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) v prvem odstavku 35. člena ureja zavrnitev prošnje za azil po opravljenem rednem postopku, v katerem se ugotavljajo vsa dejstva in izvajajo vsi dokazi.(*1) V drugem odstavku 35. člena ZAzil je urejena zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v t. i. pospešenem postopku, če pristojni organ ugotovi katerega od izrecno določenih razlogov.(*2) V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Eden od razlogov, ki pristojnemu organu dopušča, da prošnjo za azil takoj zavrne kot očitno neutemeljeno, je, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (prva alineja drugega odstavka 35. člena ZAzil). V 36. členu ZAzil je podrobneje določeno, kaj šteje za zavajanje ali zlorabo postopka.(*3)
7. V obravnavanem primeru je šlo za t. i. pospešeni postopek na podlagi drugega odstavka 35. člena ZAzil. V konkretnem primeru odločitev upravnega organa in obeh sodišč, da pritožnik zlorablja azilni postopek, temelji na dejstvu, da je pritožnik samovoljno zapustil Azilni dom, kljub temu da naj bi bil s podpisom izjave z dne 2. 4. 2005 opozorjen na posledice svojega ravnanja. Zato je vprašanje, ali je pritožnik mogel razumeti pomen podpisane izjave z dne 2. 4. 2005, za ugotovitev tega dejstva odločilno.
8. Pritožnik je s tem, ko je v tožbi trdil, da je nepismen in da ni razumel pomena izjave z dne 2. 4. 2005, navedel okoliščine, ki kažejo, da bi bilo neko pravno relevantno dejstvo lahko napačno ugotovljeno. Če bi se izkazalo, da pritožnik res ni razumel podpisane izjave z dne 2. 4. 2005, se mu ne bi moglo očitati, da je kljub opozorilu samovoljno zapustil Azilni dom. V tožbi je, kot dokaz za to svojo navedbo, predlagal zaslišanje predstavnikov varnostne službe, ki bi lahko pričali o okoliščinah podpisa sporne izjave. Zato bi Upravno sodišče moralo izvesti predlagani dokaz ali prepričljivo obrazložiti, zakaj na ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganega dokaza ne more vplivati.
9. Po oceni Ustavnega sodišča niti Upravno sodišče niti Vrhovno sodišče tega nista prepričljivo obrazložili. Glede na položaj prosilcev za azil, ki se v stiski znajdejo v tuji državi, kjer ne poznajo pravnega reda in jezika države, navedb v obrazložitvi sodb "da bi se oseba, ki naj bi za odhod iz matične države plačala 5000 EUR, ob soočenju z državnimi organi druge države, nesporno pozanimala, kakšne so zahteve in pričakovanja države, v kateri namerava zaprositi za azil in kakšna je vsebina in namen izjave, ki mu je dana v podpis" in "s podpisom in brez zahtevanega pojasnila pa je pričakovati, da je bil z vsebino izjave seznanjen in da jo je razumel", ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe dokaza. S tem sta Upravno in Vrhovno sodišče kršili 22. člen Ustave.
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče sodbi Vrhovnega in Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. Ker je ustavni pritožbi ugodilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Prvi odstavek 35. člena ZAzil določa: "Pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če:
– ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po drugem in tretjem odstavku 1. člena tega zakona;
– obstoji kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega zakona."

(*2) Drugi odstavek 35. člena ZAzil določa: "Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če:
– prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja;
– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje;
– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili."

(*3) Člen 36 ZAzil določa: "Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se šteje:
– utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov,
– lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje,
– namerno uničenje potnega lista, kakšnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o njegovi prošnji,
– prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost,
– vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev."