Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 20. oktobra 2005

1. Odločba Senata za prekrške št. Pp-5983/03 z dne 3. 6. 2004 in odločba Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-48549/02 z dne 10. 6. 2003 se razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po tedaj veljavnem sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen v višini 90.000 tolarjev in stranska kazen sedmih kazenskih točk ter naloženo plačilo povprečnine.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03 in OdlUS XI, 291). Navaja, da je kritičnega dne opravljal preizkus z elektronskim alkotestom. Pritožnik zatrjuje, da je z zavrnitvijo strokovnega pregleda soglašal z rezultatom alkotesta. Ker bi bil za »prvotno« ugotovljeno kršitev točke b) tretjega odstavka 117. člena ZVCP pritožnik kaznovan kvečjemu s 35.000 tolarji in dvema do štirimi kazenskimi točkami, je po njegovem mnenju jasno, da bi bila ta kršitev bistveno blažja od tiste, za katero mu je bila izrečena kazen. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-642/04 z dne 12. 9. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana na Višje sodišče v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-48549/02.

5. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bili izpodbijani odločitvi tako očitno napačni, da ju je mogoče označiti za samovoljni. V 22. členu Ustava med drugim zagotavlja tudi prepoved sodniške samovolje pri odločanju.
6. Tretji odstavek 120. člena ZVCP je določal, da mora »udeleženec v cestnem prometu, ki mu je odrejen preizkus s sredstvi ali napravami oziroma strokovni pregled, ravnati po odredbi policista. Če strokovni pregled ali preizkus odkloni ali ga ne opravi tako, kot je predpisal proizvajalec sredstev ali naprav, policist to vpiše v zapisnik, odredi prepoved nadaljnje vožnje in odvzame vozniško dovoljenje. Udeleženec v cestnem prometu lahko odkloni preizkus samo iz zdravstvenih razlogov; v tem primeru policist odredi strokovni pregled.« Sedmi odstavek 120. člena ZVCP je določal sankcijo za voznika in voznika inštruktorja, ki sta ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP. Določba je izhajala iz domneve, da se želi udeleženec v cestnem prometu, ki noče pristati na preizkus alkoholiziranosti, izogniti sankciji za vožnjo pod vplivom alkohola.
7. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/2003 in OdlUS XI, 291) zavzelo stališče, da je določba četrtega odstavka 120. člena ZVCP omogočala pritožniku v primeru, ko se ne strinja z rezultati preizkusa z alkotestom, da zahteva strokovni pregled, ki ga nato odredi policist. Strokovni pregled, ki ga doseže udeleženec z oporekanjem rezultatu preizkusa, je bil v ZVCP določen zaradi kontrole rezultata preizkusa z alkotestom in je bil v tem primeru pravica udeleženca. Če je udeleženec v takšnem primeru kasneje odstopil od pravice do strokovnega pregleda, je prišlo v poštev le kaznovanje zaradi »primarne« kršitve, ki temelji na rezultatih, dobljenih z alkotestom, ne pa zaradi odklonitve strokovnega pregleda.
8. Iz spisa v tem primeru izhaja, da je pritožnik opravil preizkus z alkotestom, ki je pokazal rezultat 0,62 grama alkohola na kilogram krvi. Upoštevajoč toleranco ±0,1 g/kg, ki je določena na podlagi mnenja Inštituta za sodno medicino in Ministrstva za notranje zadeve, znaša stopnja alkohola v tem primeru 0,52 grama alkohola na kilogram krvi (promila) v organizmu pritožnika. Policija v ta rezultat ni dvomila. Za takšno stopnjo alkoholiziranosti določa točka b) tretjega odstavka 117. člena ZVCP kazen 35.000 tolarjev in 2 do 4 kazenske točke.
9. Pritožnik je bil v obravnavanem primeru kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan za prvotno ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi v njegovem organizmu. Zaradi oporekanja rezultatu preizkusa alkoholiziranosti mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je odklonil. V takšnem primeru je edina z Ustavo skladna razlaga določb ZVCP tista, po kateri je treba šteti, da se udeleženec, ki naknadno odkloni strokovni pregled, strinja s prvotno ugotovitvijo stopnje alkohola v krvi. Drugačna razlaga bi v tem primeru prav tako pripeljala do tega, da bi bil udeleženec, ki je uporabil pravico, ki mu jo daje Zakon, kaznovan strožje, kakor bi bil kaznovan za prvotno in zgolj z njegove strani ugovarjano ugotovitev stopnje alkohola v njegovem organizmu. To bi bilo v nasprotju z namenom navedene določbe ZVCP.
10. Glede na navedeno je razlaga prava, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, v tem primeru tako očitno napačna, da pomeni kršitev 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo.
11. Ker je Ustavno sodišče odločbi razveljavilo, je zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (2. točka izreka).

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.