Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1151/2003 z dne 9. 12. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1068/99 z dne 14. 2. 2002, z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št. 415-46/98-LJ z dne 20. 5. 1999 in z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. 300-57/97-06/AD z dne 10. 2. 1998 se ne sprejme.

1. Pritožnici je davčni organ leta 1998 z odločbo naložil plačilo prometnega davka skupaj z zamudnimi obrestmi, saj bi od prometa ledenega čaja morala plačevati davek po stopnji 26% in ne po stopnji 6,5%. Ker je davčni organ pri inšpiciranju leta 1997 (zapisnik Posebnega davčnega urada št. 300/27-06/IK z dne 6. 3. 1997) menil, da je davek od prometa ledenega čaja po stopnji 6,5% pravilno obračunan, se je zoper odločbo pritožila oziroma sprožila upravni spor. Pri tem se je sklicevala še na mnenje ljubljanske Biotehnične fakultete, da je ledeni čaj kot proizvod, namenjen prehrani ljudi, obdavčen po stopnji 6,5%. Pritožnica v postopkih s pravnimi sredstvi ni uspela. Ker naj ne bi bilo iz postopka razvidno, zakaj nista bili upoštevani starejše mnenje davčnega organa in strokovno mnenje, zatrjuje v ustavni pritožbi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da naj bi bila nepravilnost obdavčitve očitna, kar potrjujejo njene navedbe v upravnem sporu, na katere se sklicuje. Za zatrjevano kršitev naj bi šlo tudi zaradi arbitrarne obrazložitve, ki ne odgovarja na argumente o spremembah pri obdavčevanju ledenega čaja oziroma na pritožničino razlago veljavnih predpisov. Člen 22 Ustave naj bi bil nadalje kršen, ker Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav je tak način odločanja običajen, zlasti ko dejansko stanje v davčnem postopku ni popolno ugotovljeno. S tem naj bi bil kršen še 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ki je vsebinsko povzet v 22. členu Ustave. Pritožnica ob tem še meni, da naj bi spremenjeno stališče sicer kršilo 2. člen Ustave, vendar naj bi bilo v davčnih zadevah načelo zaupanja v pravo element pravice do enakega varstva pravic, ker je seznanitev zavezancev z njihovo obveznostjo (tudi po višini) ključna za zagotovitev enakosti na trgu. Ker sama zaradi naknadno zvišanega davka in spremenjenih pogojev gospodarjenja na trgu ni bila v enakem položaju, saj je bila prizadeta v svobodnem oblikovanju cen na podlagi znanih pogojev gospodarjenja, naj bi bila kršena še 14. in 74. člen Ustave. Za kršitev svobodne gospodarske pobude naj bi šlo, ker se davek na promet blaga preko cene praviloma prevali na kupca. Zato naj bi zvišanje davčne obveznosti po že opravljenem prometu blaga naknadno posegalo v strukturo cene in opredeljevalo pogoje gospodarjenja. Napačna in visoka obdavčitev naj bi kršila tudi pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri tem se pritožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, da lahko napačna in visoka obdavčitev v konkretnem primeru predstavlja nedopusten poseg v pravico iz 33. člena Ustave, in poudarja, da gre pri njej za enak primer.
2. Pritožnica je na poziv Ustavnega sodišča za dopolnitev pomanjkljive vloge dne 11. 4. 2005 priložila še kopije pravnih sredstev, ki jih je vložila v postopku odmere prometnega davka. Hkrati je navedla, da davčna odločba, ki je bila na instancah potrjena, ni zakonita v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti. Pri tem se je sklicevala na odločbo št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04 in OdlUS XIII, 58) in na odločbo št. U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04 in OdlUS, XIII, 6).

3. Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca v postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker je ustavna pritožba pravno sredstvo s posebnim poljem presoje in posebnim namenom varstva, je treba vse argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti.
4. Pritožnica tako zgolj s sklicevanjem na stališče Ustavnega sodišča o kršitvi 33. člena Ustave v neki drugi zadevi, v kateri naj bi bila obdavčitev enako kot pri pritožnici napačna in visoka, ne more uspeti. Zatrjevana kršitev je namreč podana, če odločitev upravnih organov in sodišč temelji na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Tega pa pritožnica s svojim nasprotovanjem uvrstitvi predmeta obdavčitve v tarifo davka od prometa proizvodov, ki predpisuje višjo davčno stopnjo od stopnje, po kateri je sama davek obračunala in plačala, ni izkazala.
5. Prav tako ni izkazala, da bi davčna obveznost iz naslova že opravljenega prometa proizvodov, četudi bi bila posledica spremenjenega pravnega stališča davčnega organa o stopnji obdavčitve, kršila svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave. Davčna obremenitev, ki je višja od izračunov davčnega zavezanca, namreč sama po sebi ne pomeni kršitve 74. člena Ustave, saj ne omejuje svobode urejanja obligacijskih razmerij. Stranke poslovnega razmerja tega kljub davčni obveznosti uredijo na želeni način, s tem, da morajo pri njegovem izpolnjevanju izpolniti tudi obveznost iz naslova davka.
6. Čeprav ni dvoma, da davčna obveznost iz naslova prometnega davka, ki je v davčnem postopku naložena po tem, ko je bil promet že opravljen, spremeni razmerja med posameznimi elementi strukture cene oziroma lahko vpliva na položaj posameznega gospodarskega subjekta, z njo ni kršeno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki se v postopkih odraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Davčna obveznost, tj. davčna osnova in davčna stopnja za določen promet proizvoda sta namreč določeni enako za vse davčne zavezance. Da v pritožničinem primeru temu ne bi bilo tako, se pravi, da bi bil pri odločanju v njenem primeru davek odmerjen po drugi davčni stopnji, kot pa je bil odmerjen davek od prometa enakovrstnih proizvodov v relevantnem obdobju pri drugih davčnih zavezancih, iz njenih zatrjevanj ne izhaja.
7. Pritožnica nadalje uveljavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter jo utemeljuje z različnimi razlogi. Med njimi je tudi razlog nepravilne obdavčitve, pri katerem se sklicuje na že podano utemeljitev v predhodnih fazah postopka. Ker pa je treba v ustavni pritožbi izrecno navesti vse argumente, ki naj bi jo utemeljili, ustavne pritožbe v delu, v katerem se sklicuje na navedbe v vlogah, podanih v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, ni bilo mogoče preizkusiti.
8. Prav tako ni bilo mogoče preizkusiti očitka o kršitvi 22. člena Ustave, ker Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Tega očitka pritožnica namreč ni uveljavljala v pritožbi, vloženi v upravnem sporu. Zato v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, saj mora biti skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUstS pravno sredstvo izčrpano tako formalno (se pravi, da mora biti vloženo) kot materialno (se pravi, da se kršitev človekovih pravic vsebinsko uveljavlja).
9. Pritožnica utemeljuje zatrjevano kršitev 22. člena Ustave v nadaljevanju še z očitkom, da ni bilo odgovorjeno na njene navedbe. Za presojo zatrjevane kršitve v tem delu je bistveno, ali so bile strankine navedbe, ki so bile postavljene v skladu s postopkovnimi določbami in niso bile očitno pravno nepomembne, obravnavane, ovrednotene in obrazloženo zavrnjene oziroma sprejete. Pri tem ni vedno nujno, da je opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Iz pravnih sredstev, ki so bila vložena v postopku, je razvidno, da je pritožnica na vsaki stopnji postopka ponovila svojo razlago pravne ureditve oziroma argumente, s katerimi na nižji stopnji ni uspela. Prav tako je iz obrazložitve odločb razvidno, da so pristojni organi njene navedbe ocenili, se do njih opredelili in svojo odločitev tudi razumno obrazložili. Zato je pritožničino zatrjevanje o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker naj ne bi bilo odgovorjeno na njena zatrjevanja, neutemeljeno.
10. Nadalje izpodbija pritožnica z ustavno pritožbo še obveznost iz naslova zamudnih obresti. Ta naj bi bila nezakonita, ker je bila naložena od dneva zamude in ne od dneva izvršljivosti davčne odločbe.
11. ZUstS v prvem odstavku 52. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Pritožbeni rok je prekluziven. Zato upošteva Ustavno sodišče po ustaljeni ustavnosodni presoji le navedbe, ki jih ustavni pritožnik zatrjuje v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče prispele v 60 dnevnem zakonskem roku (tako Ustavno sodišče v sklepu št. Up-531/01 z dne 14. 11. 2003, ki je priložen).
12. Glede na navedeno je treba v primeru, ko nastopi razlog za izpodbijanje posamičnega akta kot posledica odločbe Ustavnega sodišča, sprejete v postopku presoje predpisa, določbo prvega odstavka 52. člena ZUstS uporabiti smiselno. Ob smiselni uporabi iz navedene določbe izhaja, da lahko pritožnik v primerih, ko je bila odločba Ustavnega sodišča v Uradnem listu objavljena po preteku roka za vložitev ustavne pritožbe, svojo pravočasno ustavno pritožbo dopolni v roku 60 dni od objave odločbe v Uradnem listu. Če ta rok zamudi, velja dopolnitev za prepozno.
13. Odločba št. U-I-356/02, na katero se v predmetni zadevi sklicuje pritožnica, je bila objavljena v Uradnem listu dne 8. 10. 2004. Ker je pritožničina dopolnitev ustavne pritožbe glede zamudnih obresti z dne 11. 4. 2005 prepozna, Ustavno sodišče njenih navedb v dopolnitvi ustavne pritožbe ni moglo upoštevati.
14. Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

15. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.