Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa dr. B. B. iz Z., na seji dne 12. oktobra 2005

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1151/2002 z dne 20. 11. 2002 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pritožnico, ki je v postopku sodelovala kot odvetnica tožeče stranke, kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300.000 SIT, ker je v pritožbi žalila sodišče. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zoper ta sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je sodišče kršilo 14. in 22. člen Ustave, ker je o pisnem deliktu odločalo brez corpusa delicti – Višjemu sodišču namreč v času, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep o kaznovanju, ni bila predložena tudi pritožba zoper sodbo, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da je žaljiva. Sodišče naj ne bi upoštevalo kriterijev, ki jih je za kaznovanje izdelala kazenskopravna doktrina. Pritožnica vidi kršitev 22. člena Ustave tudi v okoliščini, da odločbi sodišč prve in tudi druge stopnje nista dovolj obrazloženi tako glede vprašanja, ali gre za protipravno razžalitev, kot tudi glede vprašanja višine kazni. Višje sodišče naj se ne bi opredelilo do relevantnih navedb v pritožbi. Ne strinja se z zaključkom sodišč, da je sodnici očitala osebnostno neprimernost za opravljanje sodniške službe. Navaja, da v zapisu o pitijski obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in o tem, da so določene navedbe v tej obrazložitvi za stranko pejorativne, ni nič protipravnega. Nadalje meni, da se, iztrgano iz konteksta, očitek ženskega šovinizma lahko sliši žaljiv, vendar pa je treba morebitno žaljivost misli, ki je lahko sankcionirana z izrekom denarne kazni, ocenjevati na podlagi celotne vsebine in argumentacije posameznega procesnega dejanja. Meni, da ni dopustno, da se je o žaljivosti njene pritožbe odločalo na podlagi netočno povzetih in spremenjenih odlomkov, namesto na podlagi celotne vsebine pritožbe. Šlo naj bi tudi za kršitev načela kontradiktornosti, saj je sporne zapise v pritožbi zoper sodbo ocenila in sankcionirala sodnica, ki je sodbo izdala in na katero so bili očitki osebno naslovljeni. Subjekt in objekt odločanja naj bi bila ista. V tem naj bi bila podana tudi kršitev pravice do nepristranskega sodnika po 23. členu Ustave. Šlo naj bi tudi za kršitev svobode izražanja po 39. členu Ustave. Navaja, da se je izražala dopustno ob obrambi pravic stranke, ki jo je zastopala, in da je zgolj kritizirala ugotovitve in zaključke razpravljajoče sodnice. Sodišče naj bi odločilo brez upoštevanja ustavnih jamstev, ki se nanašajo na kazniva dejanja. Pritožnica opozarja, da bi sodišče, če že ugotavlja žaljivost navedb, moralo presoditi, ali morda obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost po tretjem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Pritožnica še navaja, da je višina izrečene kazni nesorazmerna kaznim, ki jih je mogoče izreči za istovrstna kazniva dejanja.
2. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-150/03-6 z dne 24. 11. 2004 sprejel ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila poslana Višjemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

3. Pritožnica je hkrati z ustavno pritožbo vložila tudi pobudo za oceno ustavnosti 11. in 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 – ur.p.b. – v nadaljevanju ZPP). Ustavno sodišče je o tej pobudi odločilo z odločbo št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05). Ustavno sodišče je delno razveljavilo določbe o višini in vrsti kazni po 11. členu ZPP, sicer pa je ugotovilo, da je možnost kaznovanja zaradi žaljivih vlog v pravdnem postopku, kakor jo dopušča 109. člen ZPP, ustavno dopustna. Po presoji Ustavnega sodišča možnost kaznovanja za žaljive vloge v pravdnem postopku ni v neskladju s pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave (v okviru presoje te pravice pa je, ker gre za izjavljanje pred sodiščem, Ustavno sodišče presodilo tudi očitek o domnevni kršitvi svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave). Ustavno sodišče je poudarilo, da sodnik s kaznovanjem ne odloča v lastni zadevi, zato njegova odločitev ne more biti v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave. Pojasnilo je tudi, zakaj posebni razlogi nujnosti takojšnjega odgovora na ravnanje, ki lahko ogrozi ugled in avtoriteto sodišča, upravičujejo ureditev, da se o kaznovanju stranke odloča že v okviru pravdnega postopka. Na enake oziroma podobne očitke, ki jih pobudnica (sedaj ustavna pritožnica) ponavlja v ustavni pritožbi, zato ni treba ponovno odgovarjati.
4. V zgoraj omenjeni odločbi je Ustavno sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP, ne omejuje pravice stranke (oziroma njenega pooblaščenca), da se pred sodiščem izjavlja o tistem, zaradi česar je pravica do izjavljanja sploh priznana kot človekova pravica, poudarilo, da mora na vse obravnavane vidike v vsakem konkretnem primeru paziti tudi sodišče. V obravnavani zadevi je sodišče v pravdnem postopku ravnalo v skladu s temi izhodišči. Sodišče je presodilo in obrazložilo, v čem je žaljivost spornih navedb pritožnice, ki lahko ogrozi avtoriteto in ugled sodišča (tako glede očitka o ženskem šovinizmu, kot tudi glede izjave, ki jo je mogoče razumeti kot očitek o neprimernosti opravljanja sodniške službe ter tudi glede na celoten kontekst zapisa pritožbe). Ustrezno je tudi presodilo, ali so bile navedbe pritožnice potrebne z vidika učinkovite obrambe pravic pred sodiščem in ali je zato šlo za upravičeno izvrševanje pravice do obrambe pred sodiščem. Glede tega velja ponoviti ugotovitev iz zgoraj omenjene odločbe Ustavnega sodišča, da je kritiko konkretne sodne odločbe vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva. Zato odločitev sodišč o nedopustnosti omenjenih izjav pritožnice ne pomeni prekomernega posega in s tem kršitve pravice do svobode govora iz prvega odstavka 39. člena Ustave, ki jo je, ko gre za izjavljanje pred sodiščem treba, obravnavati v povezavi s pravico do izjavljanja pred sodiščem po 22. členu Ustave.
5. Očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe v pritožbi zoper sklep o kaznovanju, ni utemeljen. Višje sodišče je, upoštevaje naravo sklepa o kaznovanju po 109. členu ZPP, ki ima naravo sklepa, ki naj zagotovi urejen in nemoten tek postopka, dovolj izčrpno pojasnilo kriterije žaljivosti navedb pritožnice, zaradi katerih je bila kaznovana. Odgovorilo je tudi na vprašanje, ali je šlo za legitimno izvrševanje pravice do obrambe, odgovorilo pa je tudi na očitke glede višine kazni. Posebno izrekanje o kriterijih, ki utemeljujejo izključitev protipravnosti po 169. členu KZ, ni bilo potrebno, saj je namen kaznovanja po 109. členu ZPP drugačen in, kot je Ustavno sodišče že pojasnilo v zgoraj citirani odločbi, ne gre za zagotavljanje kazenskopravnega varstva. Očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave zato ni utemeljen.

6. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsedujoča sodnica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Wedam Lukić je dala pritrdilno ločeno mnenje.