Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A.-A. iz Ž. na seji dne 10. novembra 2005

Ustavna pritožba A. A.-A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 286/2001 z dne 12. 11. 2002 se zavrne.

1. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo ustavnega pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod). Zavod je zavrnil njegov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po 14. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. – v nadaljevanju ZZVN). Sodišča in Zavod so 14. člen ZZVN razlagali tako, da ta določba ne omogoča pridobitve pravice do starostne pokojnine pred dopolnitvijo starosti iz prvega odstavka te določbe, zniževanje starostne meje za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa iz drugega odstavka tega člena pa naj bi se nanašalo na starost v splošnem zakonu (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZPIZ).
2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Vrhovnemu sodišču očita, da je samovoljno razlagalo 14. člen ZZVN na način, ki ga ta določba ne omogoča. Zniževanje starostne meje za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa iz drugega odstavka 14. člena ZZVN se namreč po njegovem mnenju nanaša na starost iz prvega odstavka te določbe. Meni, da je znižanje starosti do največ 60. leta starosti krivično, ker pomeni, da nekateri upravičenci pri uveljavljanju pravice do starostne pokojnine ne bodo mogli uveljavljati vse dobe trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa. Z izpodbijano odločitvijo naj bi mu bile kršene tudi pravice iz 33. in 50. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Vrhovnemu sodišču tudi očita, da mu ni odgovorilo na posamezne revizijske navedbe. Tako naj mu ne bi odgovorilo na očitke, da je v prvem odstavku 14. člena ZZVN jasno določena pravica do pokojnine in ne njena omejitev in da je zato omenjanje omejitev v drugem odstavku 14. člena ZZVN povsem nelogično, nerazumljivo in kot takšno neupoštevno. Prav tako naj ne bi zavzelo stališča do strokovnega članka, na katerega naj bi se skliceval pritožnik. Spregledalo naj bi tudi revizijske navedbe, da je sodišče zakonu pripisalo nekaj, česar v njem ni, in da velja tisto, kar piše v zakonu, in ne to, kar je zakonodajalec želel zapisati.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 1. 9. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v socialnem sporu (Zavodu). Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo. Zavod v odgovoru navaja, da pritožnik na dan vložitve zahteve v letu 1997 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pogoje na podlagi določbe 14. člena ZZVN, ker ni izpolnjeval starostnega pogoja 60 let. Omenjena pravica mu je bila priznana od 20. 7. 2000 dalje, ko je dopolnil to starost.

4. Pritožnik je v postopku pred Zavodom in sodišči uveljavljal pravico do starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi 14. člena ZZVN. V ustavni pritožbi nasprotuje zlasti razlagi določbe 14. člena ZZVN, na podlagi katere je Vrhovno sodišče utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi njegove revizije. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje, da so mu bile kršene pravice iz 33. člena in prvega ter tretjega odstavka 50. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola k EKČP, vendar teh svojih očitkov ne izkaže. Za takšne kršitve bi šlo, če bi bilo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev, v neskladju s katero od navedenih človekovih pravic. Tega pa stališču Vrhovnega sodišča, da pritožnik, ki v času vložitve zahteve za predčasno upokojitev še ni dopolnil starosti 60 let, ni upravičen do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi ZZVN, ni mogoče očitati. Iz nobene izmed navedenih človekovih pravic namreč ne izhaja takšna zahteva.
5. Navedbe pritožnika, da je znižanje starosti do največ 60. leta starosti krivično, ker izniči trajanje nasilja, daljše od treh let, kar pomeni, da nekateri upravičenci pri uveljavljanju pravice do starostne pokojnine ne bodo mogli uveljavljati vse dobe trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, smiselno pomenijo očitek o nedopustnem razlikovanju in s tem o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Tudi ta pritožnikov očitek je neutemeljen. Skladno z omenjeno ustavno pravico je namreč različno urejanje enakih položajev dopustno, če obstajajo za razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Določitev spodnje starostne meje, ki jo mora doseči posameznik, da lahko uveljavlja pravico do starostne pokojnine, pa je razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
6. Pritožnik tudi očita, da je Vrhovno sodišče samovoljno razlagalo 14. člen ZZVN. Ustavnemu sodišču se do te trditve ni treba opredeliti. Z odločbo št. U-I-29/04 z dne 30. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 68/2005) je razveljavilo 14. člen ZZVN z odložnim rokom šest mesecev. Za čas do spremembe te zakonske določbe oziroma najkasneje do izteka odložnega roka je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da v navedenem obdobju Zavod pri odločanju o zahtevi za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji kot izhodiščno starost, ki se zmanjša za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, uporabi starost, ki jo kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določa splošni predpis. Starosti, določene v prvem odstavku 14. člena ZZVN, pa pomenijo spodnjo starostno mejo, do katere lahko seže znižanje starosti za pridobitev pravice do pokojnine, določene v splošnih predpisih (3. točka izreka odločbe št. U-I-29/04 v zvezi z 20. točko obrazložitve). Način izvršitve, ki se sicer sklada z razlago Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru, bodo morala do morebitne drugačne zakonske ureditve upoštevati tudi sodišča. To pa pomeni, da morebitna razveljavitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča ne bi mogla voditi do vsebinsko drugačne odločitve.
7. Pritožnik Vrhovnemu sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do njegovih revizijskih očitkov. S tem zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Iz revizijskih navedb, na katere mu naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo, je mogoče povzeti v očitek, da s sklicevanjem na namensko razlago ni mogoče spreminjati jezikovno jasne zakonske določbe. Vrhovno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe sicer res ni izrecno odgovorilo na te revizijske očitke. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki v celoti temelji na argumentaciji, da izpodbijana razlaga ZZVN ni v nasprotju z namenom in ciljem tega zakona, več kot očitno izhaja, da se Vrhovno sodišče ni strinjalo s temi revizijskimi očitki, kar pomeni, da se je do njih opredelilo. To pa zadostuje za skladnost izpodbijane odločitve z omenjeno ustavno zahtevo iz 22. člena Ustave.
8. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Wedam Lukić in sodnik Ribičič.