Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 27. oktobra 2005

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 227/2002 z dne 8. 4. 2003 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pritožnico, ki je v postopku sodelovala kot odvetnica tožeče stranke, kaznovalo z denarno kaznijo v višini 150.000 SIT, ker je v pritožbi žalila sodišče. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zoper ta sklep zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
2. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je na glavni obravnavi sodnik nekaj žvečil, najbrž žvečilni gumi. Navaja, da nato sodnik pritožnici ni dovolil, da bi z diktiranjem na zapisnik razširila zahtevek in podala še stroškovni zahtevek. Sodnik naj bi pritožnici tudi prepovedal postavljati vprašanja stranki, ker naj bi bila sugestivna, tega pa naj nato ne bi vnesel v zapisnik. Navaja, da je takšno ravnanje sodišča opisala v pritožbi in da bi sodišče nasprotujoči si izjavi moralo preveriti, ne pa pritožnice kaznovati in a priori verjeti, da državni organ (v tem primeru sodnik) govori resnico, ona pa laže. Zaradi ravnanja sodnika na glavni obravnavi naj bi bila globoko prizadeta. Navaja, da navedb glede vprašanj, ki jih je sodnik prepovedal, ni mogoče preveriti, saj niso bila vpisana v zapisnik. Meni, da je treba določbo 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) razlagati v skladu s pozitivnimi predpisi, ki jih glede razžalitve vsebuje kazenska zakonodaja. Meni, da bi bilo treba glede vprašanja, ali je šlo za razžalitev, upoštevati tudi dokaze, ki jih je ponudila, in da bi o tem, ali je del pritožbe res žaljiv, moral biti izveden dokazni postopek. Šele s tem naj bi bilo mogoče oceniti, ali gre res za razžalitev ali pa za navajanje dejstev v zvezi z opravljanjem dejavnosti odvetnice pri zaščiti interesov njene stranke. Ureditev, po kateri sodnik, ki se sam čuti užaljenega in mu je prepuščena odločitev o tem, ali je užaljen, lahko kaznuje odvetnika na način, ki dopušča celo izvršitev zapora do sto dni, naj bi nasprotovala pravici do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Meni, da je pošteno in vestno zapisala potek obravnave pred sodiščem prve stopnje, v položaju, ko se ji zaradi položaja organa, ki je kazen izrekel (sodnik), in njenega lastnega položaja (pooblaščenka stranke v postopku) ne verjame prav ničesar. Uveljavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, pravice do varstva dostojanstva v postopku po 21. členu Ustave in pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom Up-332/03-4 z dne 26. 10. 2004 sklenil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. Ustavno pritožbo in sklep o sprejemu je Ustavno sodišče poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijani sklep. Omogočilo mu je, da na ustavno pritožbo odgovori, česar pa ni storilo.

4. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/2005) odločilo o ustavnosti 11. in 109. ZPP. Delno je razveljavilo določbe o višini in vrsti kazni po 11. členu ZPP, sicer pa je ugotovilo, da je možnost kaznovanja zaradi žaljivih vlog v pravdnem postopku, kakor jo dopušča 109. člen ZPP, ustavno dopustna. Po presoji Ustavnega sodišča možnost kaznovanja za žaljive vloge v pravdnem postopku ni v neskladju s pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Ustavno sodišče je poudarilo, da sodnik s kaznovanjem ne odloča v lastni zadevi, zato njegova odločitev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pojasnilo je tudi, zakaj posebni razlogi nujnosti takojšnjega odgovora na ravnanje, ki lahko ogrozi ugled in avtoriteto sodišča, upravičujejo ureditev, da se o kaznovanju stranke odloča že v okviru pravdnega postopka. Na enake oziroma podobne očitke, ki jih pritožnica navaja v ustavni pritožbi in na katere je Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi že izčrpno odgovorilo, zato ni treba ponovno odgovarjati.
5. V zgoraj omenjeni odločbi je Ustavno sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje pravice stranke (oziroma njenega pooblaščenca), da se pred sodiščem izjavlja o tistem, zaradi česar je pravica do izjavljanja sploh priznana kot človekova pravica, poudarilo, da mora na vse obravnavane vidike v vsakem konkretnem primeru paziti tudi sodišče. Skladno s temi zahtevami je Višje sodišče preizkusilo, ali je šlo pri spornih zapisih za upravičeno ravnanje odvetnice pri obrambi pravic svoje stranke. V obravnavani zadevi po presoji Ustavnega sodišča do kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin pritožnice ni prišlo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili in obrazložili, da so navedbe, zaradi katerih je bila kaznovana, žaljive in so takšne, da lahko ogrozijo ugled in avtoriteto sodišča. Ob tem pa te navedbe niso takšne, da bi bile zaradi varstva koristi stranke nujne oziroma koristne, in tudi po vsebini ne gre za očitke, ki jih pritožnica ne bi mogla izraziti na dostojen način. Kritiko sodne odločbe je vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva in ki ne pomeni osebnega napada na sodnika. Ker so bili sporni pritožbeni zapisi podani v zvezi s pisanjem zapisnika, ni odveč opozoriti, da je naloga stranke, da zapisniku ugovarja ob njegovi sestavi (drugi odstavek 124. člena ZPP), vendar pritožnica tega ni storila. Tudi iz tega razloga ni razvidno, v čem naj bi ostri in objektivno žaljivi zapisi v pritožbi v zvezi s pisanjem zapisnika oziroma potekom glavne obravnave lahko pripomogli k obrambi pravic stranke. Iz vseh navedenih razlogov odločitev sodišč o nedopustnosti omenjenih izjav pritožnice ne pomeni kršitve pravice do izjavljanja pred sodiščem po 22. členu Ustave, pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave in pravice do varstva dostojanstva v postopkih pred sodiščem po 21. členu Ustave.
6. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici Krisper Kramberger in Wedam Lukić ter sodnika Čebulj in Ribičič.