Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 24. novembra 2005

1. Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1245/2004 z dne 3. 3. 2005, 1. in 3. točka sklepa Okrajnega sodišča v Žalcu št. In 2002/00028 z dne 10. 3. 2004, sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1091/2003 z dne 27. 11. 2003 ter sklep Okrajnega sodišča v Žalcu št. In 2002/00028 z dne 13. 1. 2003 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Žalcu v novo sojenje.
3. Ustavna pritožba A. A. zoper 2. točko sklepa Okrajnega sodišča v Žalcu št. In 2002/00028 z dne 10. 3. 2004 se zavrže.
4. Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu v zadevi št. P 37/2001 se zavrže.

1. Sodišče je v pravdnem postopku zaradi opustitve preprečevanja izvrševanja stvarne služnosti izdalo začasno odredbo, s katero je pritožnici kot toženki naložilo, naj v roku 3 dni s poti na svoji parceli št. 784, vl. št. 87, k.o. V., odstrani lesene palete v širini približno 2 m in višini približno 1 m in nasuto zemljo ter zagotovi njeno prevoznost, sicer ji bo sodišče izreklo denarno kazen 500.000 SIT. Ker pritožnica svoje obveznosti po začasni odredbi ni izpolnila, ji je bila v izvršilnem postopku s sklepom, ki ga je Višje sodišče potrdilo, izrečena denarna kazen 500.000 SIT.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi z dne 13. 4. 2004 zatrjuje kršitve 2., 5., 14., 15., 16., 19., 20., 21., 22., 23., 25., 28., 33., 34., 35., 40., 45., 67., 69. in 71. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Izraža svoje nestrinjanje z izdano začasno odredbo in z izrečeno denarno kaznijo. Sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da jo je obravnavalo pristransko in neenakopravno, da so izdani sklepi brez razumne obrazložitve, odločitve pa naj bi bile v nasprotju z zakonom in brez pravne podlage. Nasprotuje tudi višini izrečene denarne kazni. Pritožnica sodišču očita, da v pravdnem postopku po treh letih od izdane začasne odredbe še ni razpisalo prvega naroka za glavno obravnavo.
3. Z vlogo z dne 28. 6. 2005 je pritožnica ustavno pritožbo razširila tudi na sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1245/2004 z dne 3. 3. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu št. In 2002/00028 z dne 10. 3. 2004. Iz sklepov izhaja, da pritožnica izrečene denarne kazni ni plačala, zato je sodišče po uradni dolžnosti odredilo izvršbo zaradi izterjave denarne kazni z rubežem in prenosom denarnih prejemkov. Hkrati je pritožnici določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in ji izreklo novo denarno kazen v višini 1.000.000 SIT za primer, če pritožnica niti v novem roku ne bo izpolnila obveznosti. Pritožbo zoper sklep o izreku nove denarne kazni je Višje sodišče zavrnilo.
4. Ustavno sodišče je na seji dne 11. 7. 2005 ustavno pritožbo zoper sklep o izreku denarne kazni in zoper sklep o izterjavi denarne kazni ter o izreku nove denarne kazni za primer, če dolžnica ne bi izpolnila obveznosti iz začasne odredbe, sprejelo v obravnavo, ustavno pritožbo zoper izdano začasno odredbo pa kot prepozno zavrglo.
5. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo (v delu, v katerem je bila sprejeta v obravnavo) v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo Višjemu sodišču v Celju, na podlagi 22. člena Ustave pa upniku v izvršilnem postopku in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

6. Predmet vsebinske presoje so sklepi, izdani v postopku prisilne izvršbe pravnomočne začasne odredbe. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnica nasprotuje denarnima kaznima, ker naj bi bili izrečeni v nasprotju z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ).
7. Izpodbijani sklepi, s katerimi je sodišče pritožnici izreklo denarno kazen, temeljijo na stališču, da je izrečena denarna kazen izvršilno sredstvo za izvršitev obveznosti, ki je bila pritožnici naložena z začasno odredbo. Izrek denarne kazni kot izvršilno sredstvo za izvršitev obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti, je po ZIZ možen samo za dosego izvršbe nenadomestnega dejanja (226. člen ZIZ)(*1). Ker iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za izvršbo dejanja, ki ga lahko opravi samo dolžnica, so izpodbijani sklepi, ki pritožnico z izrekom denarne kazni silijo v izpolnitev obveznosti iz začasne odredbe, očitno napačni in kot taki v nasprotju z 22. členom Ustave. Zato jih je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo izvršilnemu sodišču v novo sojenje (1. in 2. točka izreka).
8. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic ni spuščalo.

9. Z 2. točko sklepa Okrajnega sodišča v Žalcu št. In 2002/00028 z dne 10. 3. 2004 je bila proti dolžnici odrejena izvršba zaradi izterjave kazni. Zoper sklep o izvršbi zaradi izterjave denarne kazni je imela pritožnica pravico vložiti ugovor, česar pa ni storila. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ker v obravnavani zadevi niso izčrpana niti redna pravna sredstva, za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (3. točka izreka). Kljub temu bo moralo izvršilno sodišče upoštevati, da je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan navedeni sklep o izvršbi, razveljavljen, in postopati po 76. členu ZIZ.

10. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in navaja, da sodišče v pravdnem postopku po treh letih od izdane začasne odredbe še ni razpisalo prvega naroka za glavno obravnavo. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju te kršitve pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na to kršitev, zavrglo (4. točka izreka).

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Rijavec V., Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 318: Nenadomestna dejanja so dejanja, ki so takšne narave, da jih lahko opravi le dolžnik; enako velja za dopustitev ali opustitev; enako tudi Wedam – Lukić D., Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, 1992, str. 107: Nenadomestna dejanja so dejanja, ki jih ne more namesto dolžnika opraviti nihče drug, ampak jih lahko opravi samo sam dolžnik. Gre za dejanja, ki so tako tesno vezana na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev s strani nekoga drugega nima pomena ali pa sploh ni mogoča (npr. obveznost umetnika ustvariti določeno umetniško delo, obveznost izvajalca, nastopiti v gledališki predstavi).