Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o.p., d.n.o., Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 366/2003 z dne 25. 3. 2004 se ne sprejme.

1. V pravdnem postopku za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je oškodovanec utrpel v prometni nesreči, je bil pritožnik (tedaj toženec) obsojen na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 24.171 SIT (ta v postopku ustavne pritožbe ni bistvena) in za nepremoženjsko škodo v višini 7.000.000 SIT. Sodišča so v zvezi s spornim vprašanjem deljene krivde ugotovila, da znaša pritožnikov delež k nastanku škode sedemdeset odstotkov. Pritožnik sicer navaja, da se zaveda, da je sodna praksa v podobnih primerih načeloma enaka kot v njegovem, da pa je Vrhovno sodišče v nekaterih drugih primerljivih primerih odločalo drugače. Sklicuje se na sedem sodb Vrhovnega sodišča, ki jih tudi prilaga. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati specifične okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih se izkaže, da je delež krivde nasprotne stranke precej večji, kot je ugotovilo sodišče. Ker naj bi isto sodišče v enakih primerih odločalo različno, naj bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja še, da je v pravdnem postopku zahteval, da sodišče postavi novega izvedenca, vendar ga sodišče ni angažiralo. Pritožnik meni, da je bil ta dokazni predlog pomemben, saj je želel dokazati, da je do nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika (oškodovanca). Trdi, da mu je bila s tem, ko sodišče ni upoštevalo njegovega dokaznega predloga za postavitev (drugega) izvedenca, onemogočena pravica do kontradiktornega postopka in da je tudi v tem podana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
2. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Pritožnik se v ustavni pritožbi na to sicer načeloma sklicuje, vendar kršitve ne izkaže. Že sam pritožnik navaja, da je sodna praksa glede vprašanj deljene odgovornosti v podobnih primerih enaka kot v njegovem. Ob tem se sicer sklicuje na nekaj sodnih odločb, za katere misli, da so primerljive z njegovo in ki vsebujejo drugačen sklep o deležih odgovornosti. Vendar pritožnik ne izkaže niti tega, da bi te sodne odločbe izkazovale obstoj enotne in uveljavljene sodne prakse, niti tega, da bi v njegovem primeru šlo za bistveno enak položaj. Upoštevati je treba, da je odločitev o deležih odgovornosti odvisna od številnih okoliščin vsakega posamičnega primera, pravno sklepanje pa se pogosto prepleta z ugotavljanjem številnih konkretnih dejanskih okoliščin ravnanja strank v posamičnem primeru. Pritožnik torej ni izkazal, da bi isto sodišče v njegovi zadevi odločilo bistveno drugače kot v primerljivih drugih zadevah in že iz tega razloga očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave očitno ni utemeljen. Pritožnik, čeprav se sklicuje na določene sodne odločbe v drugih primerih, v bistvu v tej ustavni pritožbi le oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju ter pravilnosti materialnopravnega sklepanja o deležih odgovornosti. Vendar pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kolikor to ne posega na raven človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ne more preizkušati.
3. Glede zatrjevane kršitve v zvezi z okoliščino, da naj bi sodišče neupravičeno zavrnilo določen pritožnikov dokazni predlog, pritožnik ni po vsebini izčrpal pravnih sredstev. Kot izhaja iz uveljavljene prakse Ustavnega sodišča (npr. odločba št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS 6, 71), zahteva po izčrpanju pravnih sredstev po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne pomeni le zahteve, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pravna sredstva v okviru sodnega postopka (pritožba, revizija), pač pa tudi, da se že v teh pravnih sredstvih sklicuje na okoliščine, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi. To pomeni, da je pravna sredstva treba izčrpati tudi po vsebini. Kolikor je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve, ki jo navaja pritožnik, je do nje prišlo že pred sodiščema prve in druge stopnje (Vrhovno sodišče je namreč revizijo pritožnika zavrnilo). To domnevno kršitev bi pritožnik moral – vsaj vsebinsko, ne nujno s sklicevanjem prav na človekove pravice – uveljavljati že v reviziji. Tega pa ni storil. Te domnevne procesne kršitve (ki bi morda lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev glede načela kontradiktornosti po osmi točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) pritožnik v reviziji ni uveljavljal. Glede na navedeno se izkaže, da obravnavane domnevne kršitve človekovih pravic, na katero se sklicuje v ustavni pritožbi, pritožnik v pravnih sredstvih v pravdnem postopku po vsebini ni uveljavljal in torej s tem v zvezi pravnih sredstev ni izčrpal. Tega argumenta v ustavni pritožbi zato ni mogoče upoštevati.
4. Ker v delu, v katerem je Ustavno sodišče ustavno pritožbo lahko vsebinsko preizkusilo, očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
5. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.