Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 24. novembra 2005

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 1111/2005 z dne 21. 9. 2005 in sodba Upravnega sodišča št. U 1581/2005 z dne 10. 8. 2005 se razveljavita.
2. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 1822/04-236-275/2005 z dne 9. 7. 2005 se odpravi.
3. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Zoper navedeno odločitev je pritožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in posledično pravice pribežališča (48. člen Ustave). Trdi, da v azilnem postopku ni bil nikoli zaslišan. MNZ naj bi izdalo odločbo samo na podlagi njegove prošnje za azil, s tem naj mu ne bi bila zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki obsegajo pravico do izjave in pravico enakega obravnavanja strank v postopku. V postopku pred Upravnim sodiščem naj bi predlagal izvedbo glavne obravnave. Upravnemu sodišču naj bi predlagal, naj opravi dodatne poizvedbe pri Ministrstvu za zunanje zadeve in Komisiji za človekove pravice pri Organizaciji združenih narodov (UNCHR) o spoštovanju človekovih pravic in svoboščin na V. in morebitnih preganjanjih posameznih etničnih skupin. Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav naj bi uveljavljal zmotno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da sta izpodbijani sodbi arbitrarni, saj ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih. To, da mu v celotnem postopku ni bila dana možnost izjave, naj bi bilo v nasprotju tudi s pravico do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-968/05 z dne 18. 10. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

5. Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 ur. p. b. – v nadaljevanju ZAzil) v 23. členu določa, da se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek,(*1) kolikor ni s tem zakonom določeno drugače.Ta določba je izraz zakonodajalčevega namena, da v posebnem upravnem (azilnem) postopku drugače uredi le tista vprašanja, za katera oceni, da je to treba glede na naravo oziroma značilnosti tega postopka. Azilni postopek mora na eni strani omogočati dostop do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo, na drugi strani pa zmanjšati možnost zlorab tega postopka. Zato mora azilni postopek na eni strani potekati hitro, po drugi strani pa mora upoštevati poseben položaj prosilcev za azil, ki so se znašli v stiski v tuji državi. Težnja Zakona, da azilni postopek v vseh pogledih poteka hitro in učinkovito, ne sme biti v škodo popolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi tedaj, ko Zakon omogoča pospešen postopek, s tem da dopušča takojšne odločanje.(*2)
6. V obravnavanem primeru je MNZ o pritožnikovi prošnji za azil odločilo na podlagi druge alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. MNZ je o prošnji odločilo, ne da bi pritožnika zaslišalo. Tudi Upravno in Vrhovno sodišče sta v izpodbijanih sodbah sprejeli stališče, da v azilnem postopku na podlagi drugega odstavka 35. člena ZAzil pristojen organ ni dolžan zaslišati pritožnika in da se v tem postopku odloča samo na podlagi navedb v prošnji za azil.
7. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Stranki mora biti v postopku omogočeno, da se v sporu izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj, relevantnih za odločitev. Stališče sodišč, da se je v obravnavanem primeru odločalo samo na podlagi navedb v prošnji za azil, ne drži. Iz odločbe MNZ namreč izhaja, da je upravni organ v obravnavanem primeru v postopku "preverjal politično in družbeno situacijo v občini Prizren, od koder izhaja prosilec, da bi se lahko presodilo, ali je objektivna situacija v matični državi prosilca takšna, da bi lahko vplivala na občutek subjektivne ogroženosti prosilca, oziroma da bi mu lahko grozilo preganjanje v matični državi". MNZ je svojo odločitev oprlo tudi na podatke, ki jih je pridobilo na podlagi proučitve mednarodnih poročil o stanju na V. Pritožniku bi zato moralo dati možnost, da se pred izdajo odločbe o njih izjavi.
8. Ker v obravnavanem primeru MNZ pritožniku ni omogočilo, da se o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, izjavi, je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker sodišči, ki sta odločali v upravnem sporu, te kršitve nista odpravili, sta tudi sodišči kršili njegovo pravico iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo, odločbo MNZ odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v novo odločanje.
9. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 ur. p. b. – v nadaljevanju ZUP).

(*2) S. Rakočevič: Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 238.