Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 17. člena in 74. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba v skladu z Direktivo Sveta 87/217/EGS z dne 19. marca 1987 o preprečevanju in zmanjševanju onesnaževanja okolja z azbestom (UL L št. 85 z dne 28. 3. 1987, str. 40, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 87/217/EGS) določa posebne zahteve, povezane s preprečevanjem in zmanjševanjem emisije azbesta v zrak in v vode z odvajanjem industrijske odpadne vode, in sicer:
– vrste dejavnosti in z njimi povezane naprave, ki uporabljajo azbest in za katere se uporabljajo določbe te uredbe,
– mejne vrednosti koncentracij azbesta v odpadnih plinih,
– mejne vrednosti azbesta in z njegovo uporabo povezanih parametrov v industrijski odpadni vodi,
– vrednotenje emisij azbesta in ugotavljanje čezmerne obremenitve,
– merilne metode in obseg obratovalnega monitoringa in
– posebne ukrepe v zvezi z zmanjšanjem onesnaževanja okolja z azbestom.
(2) Za vprašanja o emisiji drugih snovi v zrak iz naprav, za katera se uporabljajo določbe te uredbe, se uporablja predpis, ki ureja emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(3) Za vprašanja o emisiji drugih snovi v vode iz naprav, za katere se uporabljajo določbe te uredbe, se uporablja predpis, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo.
(4) Za prve meritve in obratovalni monitoring emisij iz naprav se uporabljajo določbe predpisa, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogoje za njegovo izvajanje, in predpisa, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v vode pri odvajanju odpadnih vod ter pogoje za njegovo izvajanje, razen če ta uredba ne določa drugače.

(1) Ta uredba se uporablja za naprave, v katerih se uporablja azbest ali se obdelujejo izdelki, ki vsebujejo azbest.
(2) Določbe te uredbe se uporabljajo tudi za objekte, namenjene razvrščanju, obdelavi, predelavi ali skladiščenju azbestnih odpadkov, razen skladišč trdno vezanih azbestnih odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki vsebujejo azbest.
(3) Določbe te uredbe v nobenem primeru ne posegajo na izvajanje predpisa na področju varovanja delavcev, ki urejajo varovanje delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu.

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. azbest je skupno ime za naslednje vlaknate silikate: krokidolit (modri azbest), amozit (rjavi azbest), antofilit, aktinolit, krizotil (beli azbest) in tremolit;
2. surovi azbest je proizvod, ki se dobi s prvim drobljenjem azbestne rude;
3. uporaba azbesta je vsaka dejavnost, pri kateri se uporablja letno več kot 100 kg surovega azbesta in se nanaša na:
– proizvodnjo surovega azbesta, razen če gre za neposredno pridobivanje azbestne rude,
– proizvodnjo in industrijsko obdelavo proizvodov z uporabo surovega azbesta: azbest cementa ali azbest cementnih proizvodov, azbestnih tornih proizvodov, azbestnih filtrov, azbestnega tekstila, azbestnega papirja in lepenke, azbestnega materiala za spajanje, pakiranje in utrjevanje azbestnih talnih oblog in azbestnih polnil;
4. obdelava izdelkov, ki vsebujejo azbest, je dejavnost, pri kateri se azbest ne uporablja, lahko pa se sprošča v okolje;
5. odpadki, ki vsebujejo azbest, so odpadki v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki vsebujejo azbest;
6. obstoječa naprava je naprava, ki je obratovala ali je bila v gradnji in je bilo zanjo pridobljeno enotno dovoljenje za poseg v prostor ali gradbeno dovoljenje skladno s predpisi pred uveljavitvijo te uredbe.

Mejne vrednosti koncentracije azbesta in drugih snovi v odpadnih plinih iz naprave so določene v preglednici 1 iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe.

(1) Mejne vrednosti parametrov industrijske odpadne vode iz naprave so določene v preglednici 2 iz priloge 1 te uredbe.
(2) Mejna letna količina neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi iz naprave, v kateri se uporablja azbest, je 0,005 promila mase uporabljenega azbesta v izdelkih, proizvedenih v enem koledarskem letu.
(3) Mejna letna količina neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi iz naprave, v kateri se obdelujejo izdelki, ki vsebujejo azbest, je 0,005 promila mase azbestnih izdelkov, ki so obdelani v enem letu, in iz objektov iz drugega odstavka 2. člena te uredbe je 0,005 promila mase azbestnih odpadkov, ki so razvrščeni, obdelani, predelani ali skladiščeni v enem letu.
(4) Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena lahko na pobudo upravljavca naprave ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), v okoljevarstvenem dovoljenju iz 11. člena te uredbe določi vrednost letne količine neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi, ki presega predpisano mejno letno količino neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi, če iz dokumentacije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja upravljavca naprave, izhaja, da kljub uporabi najboljših razpoložljivih tehnik letna količina neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi presega predpisane mejne letne količine neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi.

(1) Emisija azbesta v zrak se ugotavlja pri izpustu odpadnih plinov iz naprave. Pri skupnem izpustu teh odpadnih plinov z odpadnimi plini iz drugih naprav, ki niso naprave iz 2. člena te uredbe, se emisija azbesta v zrak določa pred mešanjem odpadnih plinov.
(2) Koncentracija azbesta v odpadnih plinih se določa za vsak izpust naprave posebej, količina azbesta pa kot vsota količin azbesta v odpadnih plinih vseh izpustov naprave.
(3) Mejne koncentracije iz 4. člena te uredbe veljajo le za mokre odpadne pline.
(4) Pri ugotavljanju emisije v zrak se:
– uporabljajo postopki in metode vzorčenja in analiz iz priloge 2, ki je sestavni del te uredbe, ali postopki in metode, ki dajejo enakovredne rezultate;
– za naprave, za katere se v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak, ne izvajajo trajne meritve skupnega prahu, se morajo občasne meritve izvajati dvakrat v koledarskem letu.
(5) Uporabo postopkov in metod vzorčenja in analiz, ki dajejo enakovredne rezultate, kot postopki in metode iz priloge 2 te uredbe, za posamezno napravo odobri na podlagi vloge za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja upravljavca naprave ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju iz 11. člena te uredbe.
(6) Če ministrstvo odobri uporabo drugih postopkov in metod vzorčenja in analiz, kot so postopki in metode iz priloge 2 te uredbe, mora o tem obvestiti Evropsko komisijo.

(1) Industrijska odpadna voda, ki nastaja pri proizvodnji azbestnega cementa, se mora reciklirati.
(2) Iz naprav za proizvodnjo papirja, kartona ali lepenke, ki vsebuje azbest, je prepovedano odvajati industrijsko odpadno vodo v okolje, razen če gre za industrijsko odpadno vodo, ki nastaja med čiščenjem ali vzdrževanjem teh naprav.
(3) Industrijska odpadna voda, ki nastaja med čiščenjem ali vzdrževanjem naprav iz prejšnjega odstavka, se lahko odvaja v okolje, če so izpolnjene zahteve v zvezi z mejnimi vrednostmi iz 5. člena te uredbe.
(4) Iz naprave, ki ni naprava iz prvega in drugega odstavka tega člena, je dovoljeno odvajati industrijsko odpadno vodo v okolje, če to odobri ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju iz 11. člena te uredbe.
(5) Ministrstvo dovoli odvajanje industrijske odpadne vode iz naprave, ki ni naprava iz prvega in drugega odstavka tega člena, če iz dokumentacije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, izhaja, da za recikliranje industrijske odpadne vode ni razpoložljivih tehnik.

(1) Parametri industrijske odpadne vode, za katere so s to uredbo predpisane mejne vrednosti, se ugotavljajo pri iztoku industrijske odpadne vode iz naprave v kanalizacijo ali neposredno v vode brez predhodnega razredčevanja in pred njenim mešanjem s komunalno, padavinsko ali industrijsko odpadno vodo iz drugih naprav.
(2) Koncentracija snovi iz prejšnjega odstavka v industrijski odpadni vodi se določa za vsak iztok naprave v kanalizacijo ali neposredno v vode posebej.
(3) Pri prvih meritvah in obratovalnem monitoringu industrijske odpadne vode:
– je čas vzorčenja reprezentativnega vzorca pri prvih in občasnih meritvah industrijske odpadne vode 24 ur oziroma je enak času dnevnega obratovanja naprave, če obratuje manj kot 24 ur dnevno,
– se občasne meritve industrijske odpadne vode izvajajo štirikrat v koledarskem letu in
– se pri ugotavljanju celotnih neraztopljenih snovi v vode uporabljajo postopki in metode vzorčenja in analiz iz priloge 3, ki je sestavni del te uredbe, ali postopki in metode, ki dajejo enakovredne rezultate.
(4) Uporabo postopkov in metod vzorčenja in analiz, ki dajejo enakovredne rezultate kot postopki in metode iz priloge 3 te uredbe, za posamezno napravo odobri ministrstvo v okoljevarstvenem dovoljenju iz 11. člena te uredbe.
(5) Če ministrstvo odobri uporabo drugih postopkov in metod vzorčenja in analiz, kot so postopki in metode iz priloge 3 te uredbe, mora o tem obvestiti Evropsko komisijo.

Pri načrtovanju, gradnji ali rekonstrukciji naprave mora vlagatelj izbrati najboljše razpoložljive tehnike, ki zagotavljajo, da mejne vrednosti, določene s to uredbo, niso presežene, in hkrati omogočajo najnižjo tehnično dosegljivo emisijo azbesta v okolje.

(1) Naprava čezmerno obremenjuje okolje, če:
– v eni ali več od predpisanih meritev polurna povprečna vrednost koncentracije azbesta v odpadnih plinih presega mejno vrednost iz preglednice 1 iz priloge 1 te uredbe,
– je po določbah predpisa iz drugega odstavka 1. člena te uredbe emisija drugih snovi iz preglednice 1 iz priloge 1 te uredbe čezmerno obremenjuje okolje,
– v eni ali več od predpisanih občasnih meritev izmerjena koncentracija neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi presega mejno vrednost neraztopljenih snovi iz preglednice 2 iz priloge 1 te uredbe,
– so izmerjene vrednosti preostalih parametrov industrijske odpadne vode iz preglednice 2 iz priloge 1 te uredbe take, da po določbah predpisa iz tretjega odstavka 1. člena te uredbe naprava čezmerno obremenjuje okolje, ali
– je presežena mejna letna količina neraztopljenih snovi v industrijski odpadni vodi iz 5. člena te uredbe za 20 odstotkov ali več.
(2) Če so za napravo predpisane trajne meritve emisij snovi v zrak v skladu s predpisom iz drugega odstavka 1. člena te uredbe, se za ugotavljanje čezmernega obremenjevanja okolja za emisije vseh snovi iz preglednice 1 iz priloge 1 te uredbe uporabljajo določbe predpisa iz drugega odstavka 1. člena te uredbe.

(1) Za obratovanje naprav iz 2. člena te uredbe mora upravljavec pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.
(2) Ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje ene ali več naprav iz prejšnjega odstavka skupaj, če jih ima upravljavec na istem funkcionalno zaokroženem območju.
(3) Ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave iz prvega in drugega odstavka tega člena, če je iz dokumentecije, priložene k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ali iz dokumentacije, priložene k vlogi za podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da naprave izpolnjujejo vse zahteve glede emisij v zrak in v vode iz te uredbe.

(1) Okoljevarstveno dovoljenje se izda za obratovanje naprav iz prejšnjega člena pod naslednjimi pogoji:
– naprava mora obratovati v skladu z zahtevami iz te uredbe in predpisov iz drugega in tretjega odstavka 1. člena te uredbe, kolikor se za napravo uporabljajo tudi določbe teh predpisov;
– upravljavec naprave mora izvajati ukrepe za preprečevanje oziroma zmanjševanje emisij azbesta v okolje;
– upravljavec naprave mora zagotavljati izvajanje obratovalnega monitoringa v skladu s predpisoma iz četrtega odstavka 1. člena te uredbe in v skladu s programom obratovalnega monitoringa, ki je podrobneje določen v okoljevarstvenem dovoljenju.
(2) V okoljevarstvenem dovoljenju ministrstvo določi:
a) za naprave, ki povzročajo emisije snovi v zrak:
– vrsto naprave,
– kraj naprave, kraj izpustov odpadnih plinov in merilna mesta emisije snovi v zrak,
– zmogljivost naprave in vrsto tehnološkega procesa, zaradi katerega naprava onesnažuje okolje zaradi emisij azbesta v zrak,
– opis ukrepov za zmanjševanje emisij azbesta in čiščenje odpadnih plinov,
– največje letne količine odpadnih plinov iz posameznih izpustov, ki ob upoštevanju lokalnih okoliščin na kraju izpusta ne smejo povzročati preseganja standardov kakovosti zunanjega zraka,
– mejne vrednosti iz 4. člena te uredbe,
– program monitoringa emisij snovi v zrak, če se razlikuje od predpisanega,
– pogoje za obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov,
– čas veljavnosti dovoljenja in
– druge pogoje v zvezi z obratovanjem naprave, ki vplivajo na okolje zaradi emisij azbesta v okolje;
b) za naprave, ki povzročajo emisije snovi v vode:
– vrsto naprave, zmogljivost naprave in vrsto tehnološkega procesa, zaradi katerega nastaja industrijska odpadna voda,
– lokacije iztokov in merilnih mest,
– največjo letno količino industrijske odpadne vode, razen za padavinsko odpadno vodo,
– mejne vrednosti iz 5. člena te uredbe,
– največjo letno količino nevarnih snovi iz preglednice 2 iz priloge 1 te uredbe,
– program obratovalnega monitoringa odpadnih vod, če se razlikuje od predpisanega,
– največji 6-urni povprečni pretok in največji dnevni pretok,
– pogoje v zvezi s poslovnikom in vodenjem obratovalnega dnevnika čistilne naprave industrijske odpadne vode,
– čas veljavnosti dovoljenja, in
– druge pogoje v zvezi z obratovanjem naprave, ki vplivajo na okolje zaradi emisij azbesta v okolje.
(3) Izdaja okoljevarstvenega dovoljenja se zavrne, če je iz dokumentacije, priložene vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, razvidno, da upravljavec naprave ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka tega člena.

(1) Ministrstvo mora najpozneje devet mesecev po koncu vsakega triletnega obdobja Evropski komisiji poslati poročilo o izvajanju Direktive 87/217/EGS. Poročilo se pošlje v obliki izpolnjenega vprašalnika, ki ga Evropska komisija pošlje ministrstvu šest mesecev pred začetkom triletnega obdobja.
(2) Ministrstvo mora zagotoviti, da je poročilo iz prejšnjega odstavka dostopno tudi javnosti.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja.

(1) Z globo od 1.000.000 tolarjev do 10.000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba oziroma samostojni podjetnik posameznik, ki kot upravljavec naprave stori prekršek, če ravna v nasprotju:
– z določbami prvega, drugega in četrtega odstavka 7. člena in
– z določbami prvega odstavka 11. člena te uredbe.
(2) Z globo od 30.000 tolarjev do 150.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba upravljavca naprave.

Upravljavec obstoječe naprave mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave v skladu z določbami te uredbe najpozneje do 31. oktobra 2007.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Uredba o emisiji azbesta v zrak in pri odvajanju odpadnih voda (Uradni list RS, št. 75/97 in 34/04).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.