Na podlagi 7. točke prvega odstavka in drugega odstavka 42. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja minister za gospodarstvo v soglasju z ministrom za delo, družino in socialne zadeve
P R A V I L N I K
rudarske reševalne službe
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta pravilnik določa obveznost organiziranja rudarske reševalne službe v skladu s 43. členom Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu: Zakon o rudarstvu).
Kot rudarska podjetja se v tem pravilniku štejejo vsi izvajalci rudarskih del, ki so zavezani k organiziranju rudarske reševalne službe skladno s prvim odstavkom 43. člena Zakona o rudarstvu.
2. člen
Naloge rudarske reševalne službe so:
– da usposablja rudarske reševalce in zagotavlja reševalno opremo,
– da takoj organizira pomoč ljudem v jami, ko so v nevarnosti,
– da omogoči gibanje in opravljanje del pri reševanju ljudi in premoženja,
– da na poziv drugega rudarskega podjetja prihiti na pomoč,
– da na poziv pristojnega regionalnega centra za obveščanje prihiti na pomoč pri reševanju ljudi in premoženja v primeru elementarnih nesreč,
– da opravlja druga dela, za katera je usposobljena.
3. člen
Organizacijo in velikost rudarske reševalne službe določi rudarsko podjetje.
Rudarsko reševalno službo sestavljata:
– reševalna postaja in
– reševalna četa.
4. člen
Rudarsko reševalno službo vodi oseba, ki izpolnjuje pogoje za tehničnega vodjo rudarskega podjetja.
5. člen
Način obveščanja rudarske reševalne službe v primeru rudniške nesreče mora biti določen v internih aktih rudarskega podjetja.
O aktiviranju reševalne čete je treba obvestiti pristojni regionalni center za obveščanje, ki postopa v skladu z načrtom obveščanja.
II. RUDARSKA REŠEVALNA POSTAJA
6. člen
Vsako rudarsko podjetje mora imeti v sklopu rudarske reševalne službe določene prostore, namenjene za rudarsko reševalno postajo (v nadaljnjem besedilu: reševalna postaja). Lokacija reševalne postaje mora biti v bližini vhoda v jamo.
Nad vhodnimi vrati reševalne postaje mora biti dobro viden in ponoči razsvetljen napis »REŠEVALNA POSTAJA«.
Vstop v reševalno postajo mora biti pooblaščenim osebam omogočen v vsakem času.
7. člen
Za več jam, katerih medsebojna oddaljenost ni velika, se lahko namesto posameznih reševalnih postaj formira skupna reševalna postaja.
8. člen
Prostori reševalne postaje morajo biti ustrezno veliki in urejeni za shranjevanje in vzdrževanje reševalne ter druge opreme. Pri ustvarjanju pogojev v prostorih za shrambo je treba upoštevati navodila proizvajalcev reševalne opreme
9. člen
Reševalna postaja mora biti opremljena z določenim številom izolacijskih reševalnih aparatov na kisik za zaščito dihalnih organov (v nadaljnjem besedilu: reševalni aparat). Reševalni aparati morajo biti vedno v brezhibnem stanju za uporabo.
Reševalna postaja rudnika z nevarnimi pojavi metana, nevarnim premogovim prahom, nevarnimi pojavi požarov, škodljivimi plini in drugimi nevarnimi pojavi mora imeti najmanj dvanajst, drugi rudniki pa najmanj šest reševalnih aparatov.
V posebnih pogojih, kot so zapiranje rudnika, muzejska dejavnost in drugi, se število reševalnih aparatov oziroma organiziranost reševalne službe določi s splošnim aktom o varnosti in zdravju pri delu podjetja.
Reševalna postaja, ki razpolaga z različnimi tipi reševalnih aparatov, mora imeti izurjene člane reševalne čete (v nadaljnjem besedilu: reševalec) za uporabo vseh tipov reševalnih aparatov.
V resnih primerih intervencije v jami ni dovoljeno opremiti reševalca s takim tipom reševalnega aparata, za katerega uporabo ni popolnoma usposobljen.
10. člen
Reševalna postaja mora biti opremljena:
– z določenim številom reševalnih aparatov,
– z določenim številom vpijačev CO(2) – absorbcijska patrona (v nadaljevanju: vpijač) in jeklenk za kisik,
– z določenim številom rezervnih delov za reševalne aparate,
– z visokotlačno pretočno črpalko za polnjenje jeklenk s kisikom za reševalne aparate,
– z merilnim instrumentom za preizkušnje brezhibnosti reševalnih aparatov,
– s sredstvi za razkuževanje in čiščenje reševalne opreme,
– z aparatom za umetno dihanje (oxylog, pulmotor),
– s tehtnico za tehtanje vpijačev,
– s potrebnim številom torbic prve pomoči in druge opreme za dajanje prve pomoči,
– z merilnimi napravami za merjenje koncentracije plinov,
– s sredstvi za vezo (prenosni telefon s kablom in drugo),
– s potrebnimi sredstvi (orodje, material) za hitro urejanje ali spremembo režima zračenja,
– s sredstvi in opremo za gašenje jamskih požarov in
– z ustrezno nadomestno razsvetljavo.
Potrebno število in vrsta opreme za reševanje se določita v splošnem aktu o varnosti in zdravju pri delu rudarskega podjetja.
11. člen
V reševalni postaji morajo biti na vidnem mestu izobešeni:
– seznam reševalcev in članov reševalne službe z navedbo naslovov in telefonskimi številkami, na katerih so reševalci ves čas dosegljivi, ter razpored po delovnih izmenah,
– jamske karte, ki jih določa plan obrambe in reševanja,
– navodila o delu članov reševalne čete,
– prikaz znakov – signalov za sklic reševalne čete in sporazumevanje članov ekip v času reševalne akcije,
– telefonske številke: rudarskih reševalnih služb rudnikov Slovenije, rudarske inšpekcije, centra za obveščanje, občinskega organa za notranje zadeve – policija, najbližje zdravstvene ustanove in pooblaščenega zdravnika.
12. člen
V reševalni postaji se mora voditi evidenca:
– o delu rudarske reševalne službe – reševalne čete,
– o pregledih in preizkusih reševalnih aparatov,
– reševalcev in članov reševalne službe,
– zdravniških pregledih reševalcev,
– opreme reševalne postaje,
– jeklenk za kisik za reševalne aparate,
– vpijačev.
13. člen
V reševalni postaji se smejo uporabljati samo tisti reševalni aparati, ki imajo ustrezne certifikate.
14. člen
Reševalni aparati morajo biti nameščeni na primernem mestu.
Reševalni aparati in zaščitne maske ter ustniki morajo biti oštevilčeni.
Neuporabni reševalni aparati morajo biti na določenem mestu in ustrezno označeni.
15. člen
Vodja reševalne službe mora določiti strokovno osebo za vodenje rudarske reševalne postaje, ki je odgovorna za vzdrževanje in brezhibno stanje reševalnih aparatov, ostale reševalne opreme in naprav v reševalni postaji.
16. člen
Pregled in preizkus brezhibnosti reševalnih aparatov se mora opraviti najmanj enkrat mesečno, po vsaki uporabi in po vsaki zamenjavi funkcionalnega sestavnega dela. Najmanj enkrat letno mora opraviti pregled in preizkus reševalnih aparatov strokovna oseba, pooblaščena s strani pristojnega inšpekcijskega organa. O pregledu in preizkusu se izdela poročilo. Pregled in preizkus se morata opraviti po navodilih proizvajalca reševalnih aparatov.
Pred uporabo mora reševalec sam opraviti pregled in »grobi« preizkus reševalnega aparata.
Reševalni aparati se morajo po uporabi temeljito očistiti, pregledati in preizkusiti.
O vsaki uporabi, pregledu in preizkusu reševalnih aparatov se mora voditi evidenca.
17. člen
V reševalnih aparatih se smejo uporabljati jeklenke za kisik, ki so preizkušene po veljavnih predpisih. Jeklenke morajo biti opremljene s podatki, ki jih zahtevajo tehnični normativi za visokotlačne premične posode.
Jeklenke se lahko polnijo s tlakom, ki ga je določil proizvajalec reševalnega aparata.
Kemična čistost kisika v jeklenkah mora znašati najmanj 99,5%.
18. člen
V reševalnih aparatih se lahko uporabljajo samo brezhibni vpijači. Za uporabnost in kontrolo vpijačev se morajo upoštevati navodila proizvajalca. Kontrola vpijača se mora opraviti s tehtanjem na gram natančno.
Vsak vpijač mora biti opremljen z naslednjimi podatki:
– številka vpijača,
– datum izdelave oziroma polnjenje vpijača,
– teža vpijača,
– datum kontrole vpijača,
– datum uporabnosti vpijača.
19. člen
Brezhibnost zaščitne maske se mora ugotoviti s pregledom in preizkusom po navodilih proizvajalca.
20. člen
Če je v načrtu obrambe in reševanja predvideno, da morajo biti v jami stalno ali začasno nameščeni reševalni aparati in druga reševalna oprema, se mora določiti najprimernejše mesto glede namestitve in možnosti hitre uporabe (jamski reševalni oddelek – baza).
21. člen
Pregled baze in opreme opravlja pooblaščeni serviser najmanj enkrat mesečno.
III. REŠEVALNA ČETA
22. člen
Reševalna služba mora imeti formirano reševalno četo.
V reševalno četo se delavci vključujejo prostovoljno, razen nadzorno-tehničnega in inženirskega osebja, ki je vključeno v reševalno četo po službeni dolžnosti.
23. člen
Reševalno četo sestavljajo:
– vodja reševalne čete,
– namestnik vodje reševalne čete,
– vodje in namestniki formacij reševalne čete (grupa, vod, ekipa),
– reševalci,
– orodjarji – oskrbniki reševalne postaje,
– inštruktorji in člani tehničnega oddelka.
24. člen
V reševalno četo se sprejemajo kvalificirani delavci z najmanj tremi leti delovnih izkušenj v jami. Vključeno mora biti osebje vseh strok: rudarji, kovinarji, elektrikarji in drugi.
Aktivni reševalci so lahko samo tisti, za katere je z zdravniškim pregledom ugotovljeno, da so sposobni za delo z reševalnim aparatom pri reševalnih akcijah v rudnikih.
Zdravstveno stanje aktivnih reševalcev se ugotavlja najmanj enkrat letno in po vsaki daljši bolezni.
Starostna meja reševalcev se določi v splošnem aktu o varnosti in zdravju pri delu rudarskega podjetja glede na oceno tveganj pri izvajanju rudarskih del.
25. člen
Izjemoma smejo uporabljati reševalni aparat tudi osebe nadzorno-tehničnega in inženirskega osebja, ki imajo opravljen izpit za reševalca in ustrezno zdravniško spričevalo.
26. člen
Število reševalcev se določi v splošnem aktu o varnosti in zdravju pri delu rudarskega podjetja.
Reševalna četa rudnika z nevarnimi pojavi iz drugega odstavka 9. člena tega pravilnika mora šteti najmanj dvanajst aktivnih članov.
Reševalci morajo biti razporejeni sorazmerno na vse izmene in območja v jami. Za posebne pogoje se upošteva določilo zadnjega odstavka 9. člena tega pravilnika.
27. člen
Reševalna četa je sestavljena iz osnovnih enot, ki štejejo najmanj tri aktivne reševalce, od katerih je eden razporejen v reševalni četi kot vodja ekipe in drugi kot njegov namestnik.
Če nastopa v reševalni akciji pri reševanju ponesrečencev samo ena ekipa, mora biti sestavljena iz najmanj petih aktivnih članov.
Vodjo ekipe in njegovega namestnika določi vodja reševalne čete.
28. člen
Reševalno četo vodi vodja reševalne čete, ki je lahko tehnični vodja rudarskega podjetja oziroma od njega pooblaščena oseba.
Vodja reševalne čete mora zagotavljati:
– da je reševalna četa po svojem sestavu in po številu članov v vsakem trenutku pripravljena in usposobljena za reševalno akcijo,
– da sprejema nove reševalce, kakor tudi odloča o prenehanju članstva,
– določeno rezervo reševalne opreme in rezervnih delov,
– nadzor pri preizkušanju in pregledih reševalnih aparatov, reševalne in druge opreme,
– hitro obveščanje članov reševalne čete in vseh pristojnih organov v primeru sklica,
– vodenje evidence o delu reševalne čete.
29. člen
Reševalci morajo biti poučeni in usposobljeni za reševanje v primeru nesreč. Usposabljanje članov reševalne čete se mora organizirati v obliki tečajev, ki zajemajo teoretični in praktični del.
Reševalci lahko postanejo samo osebe, ki so po končanem tečaju uspešno opravile izpit pred strokovno komisijo rudarskega podjetja.
30. člen
Reševalci morajo opravljati praktične vaje v ustreznem prostoru na površini in v jami. Prostor, namenjen za vaje na površini, mora biti urejen tako, da ga je možno zadimiti, ustvariti povišano temperaturo in pogoje, ki se pojavljajo v primeru reševalnih del v jami. Prostor mora biti opremljen z labirintom (lestve, ozki prehodi) in napravami za merjenje fizične sposobnost. Fizična obremenitev se lahko spremlja telemetrijsko, v vsakem primeru pod zdravniškim nadzorom.
Aktivni reševalci morajo opraviti vaje v tako urejenem prostoru najmanj enkrat letno.
31. člen
Reševalci morajo imeti enkrat na mesec teoretično ali praktično vajo.
Najmanj dvakrat na leto se morajo izvesti vaje, ki ustrezajo nesreči v jami, in sicer po načrtu obrambe in reševanja.
Najmanj enkrat na leto vodja reševalne čete skliče »tihi sklic« reševalne čete, da preveri njeno pripravljenost za reševanje.
32. člen
O opravljenih teoretičnih in praktičnih vajah se za vsakega reševalca vodi evidenca – matični listi.
V matični list se vpišejo:
– matična številka,
– priimek in ime,
– rojstni podatki,
– poklic in delovno mesto,
– datum o opravljenem izpitu za reševalca,
– funkcija v reševalni četi,
– naslov in telefon,
– opravljeni zdravniški pregledi,
– podatki o usposabljanju,
– podatki o teoretičnih in praktičnih vajah ter sodelovanje v akcijah.
33. člen
Rudarsko podjetje mora imeti navodila za delo rudarske reševalne službe, ki morajo biti vročena vsakemu reševalcu.
34. člen
Reševalne službe rudarskih podjetij Republike Slovenije kot skupni organ oblikujejo koordinacijski odbor rudarske reševalne službe. Namen odbora je poenotenje in usklajevanje delovanja reševalne službe rudarskih podjetij, in sicer pri:
– reševalnih akcijah,
– strokovnem usposabljanju jamskih reševalcev,
– nabavi opreme za reševanje in
– drugih dogovorjenih nalogah.
Delo odbora vodi predsednik z enoletnim mandatom.
IV. KONČNI DOLOČBI
35. člen
Z dnem uveljavitve tega pravilnika se za rudarska podjetja po tem pravilniku preneha uporabljati III. poglavje Pravilnika o opremi in postopku za prvo pomoč in o organiziranju službe za primer nesreče pri delu (Uradni list SFRJ, št. 21/71).
36. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 007-95/2005
Ljubljana, dne 30. novembra 2005
EVA 2005-2111-0054
mag. Andrej Vizjak l.r.
Minister
za gospodarstvo
Soglašam!
mag. Janez Drobnič l.r.
Minister
za delo, družino in socialne zadeve
