Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 8. decembra 2005

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 259/97 z dne 9. 1. 2003, sodba Višjega sodišča v Kopru z dne št. Kp 16/97 z dne 12. 2. 1997 in sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 40/96 z dne 15. 11. 1996 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na pritožnika A. A., in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Njegov zagovornik je zoper sodbo vložil pritožbo. V njej je med drugim navajal, da so pritožnikovo in soobtoženčevo kriminalno dejavnost izzvali tajni policijski sodelavci. Tajno snemanje telefonskih pogovorov med soobtožencem in tajnimi policijskimi sodelavci naj bi se začelo šele nekaj časa po pridobitvi odredbe. V vmesnem času nekaj pogovorov ni bilo posnetih, prav iz njih pa naj bi bilo razvidno izzivanje kriminalne dejavnosti. Prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov je izvajala Slovenska varnostnoobveščevalna agencija (v nadaljevanju SOVA), kar naj bi bilo nezakonito, saj bi ga morala izvajati policija. Nasploh naj bi se prisluškovanje izvajalo na način, ki naj bi omogočal zlorabe (npr. montaža, brisanje, vnašanje novih besedil). Med kazenskim postopkom naj bi obramba zahtevala fotokopije prepisov telefonskih pogovorov, kar naj bi bilo zavrnjeno, saj naj bi šlo za strogo zaupne dokumente – nasprotno naj bi državni tožilec imel dostop do tega gradiva. Da je šlo pri vsem skupaj za izzvano kriminalno dejavnost, naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da srečanja med obtožencema in tajnimi policijskimi sodelavci niso bila niti slikovno niti zvočno dokumentirana.
2. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo. Glede očitka, da je prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov izvajala SOVA, navaja, da morajo skladno s 142. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) vsi državni organi, torej tudi SOVA, sodiščem in drugim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, dajati ustrezno pomoč, še zlasti, če gre za odkrivanje kaznivih dejanj ali njihovih storilcev. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) ni razpolagalo s tehničnimi sredstvi, s katerimi bi lahko izvajalo prisluškovanje, zato je s SOVO sklenilo dogovor, da jim bo ta pomagala, dokler se težave ne razrešijo. Višje sodišče nadalje pojasnjuje, katera dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku, kažejo na to, da kriminalna dejavnost ni bila izzvana, ampak da je obstajala že pred stikom obtožencev s tajnimi policijskimi sodelavci. Glede dejstva, da obramba ni imela možnosti fotokopirati prepisov telefonskih pogovorov, Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v resnici ravnalo napak, da pa kljub temu ni prišlo do kršitve enakopravnosti strank, saj naj ne bi držalo, da je imel državni tožilec dostop do fotokopije prepisov. Procesna kršitev, ki je nastala, naj ne bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, zato se Višje sodišče ni odločilo za razveljavitev sodbe.
3. Zoper sodbi Okrožnega in Višjega sodišča je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej je med drugim ponavljal in še bolj obširno kot v pritožbi dokazoval, da so kriminalno dejavnost obeh obtožencev izzvali tajni policijski sodelavci in da policija ni ponudila konkretne in prave podlage za sum, da je kriminalna dejavnost obstajala že prej. Obširno je izpodbijal tudi dopustnost izvajanja prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov s strani SOVE na podlagi ustnega dogovora s policijo. Hkrati je opozoril na nedoločenost načina, kako se prisluškovanje in snemanje izvajata, ter na možne zlorabe. Glede prepovedi dostopa do fotokopij prepisov telefonskih pogovorov pa je zagovornik ponovil trditev o neenakosti orožij, ki naj bi imela za posledico, da obramba ni mogla učinkovito sodelovati pri poslušanju posnetih trakov na glavni obravnavi, postavljati vprašanj in dokaznih predlogov ipd. Približno dve leti po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti je pritožnikov zagovornik vložil še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri je navajal, da je imel tajni policijski sodelavec z obsojencema stike še pred odredbo preiskovalnega sodnika. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Glede očitkov, navedenih v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zapisalo, da pomenijo ponovitev očitkov iz pritožbe, ki jih je zavrnilo že Višje sodišče in se njegovemu razlogovanju pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Glede očitka v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče navedlo, da je bila vložena znatno po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
4. Zoper sodbe Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča je pritožnik vložil laično ustavno pritožbo. V njej navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do razlogov iz zahteve za varstvo zakonitosti, ampak se je v celoti sklicevalo na sodbo Višjega sodišča. Prav tako naj se ne bi opredelilo do navedbe iz dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, iz katere je razvidno, da so bile posebne operativne metode in sredstva uporabljeni prej, preden je bila zanje izdana ustrezna sodna odredba. Zatrjuje, da je šlo v njegovem primeru za izzvano kriminalno dejavnost. Prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov je izvajala SOVA, ki za to ni imela zakonskega pooblastila. Sodišče obrambi ni dovolilo fotokopiranja prepisov telefonskih pogovorov, medtem ko naj bi državni tožilec s takim dokaznim gradivom razpolagal. Takšna kršitev načela kontradiktornosti naj bi pomenila kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ne glede na to, ali je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi če državni tožilec teh fotokopij ni imel, naj bi bila kršena pravica do pravnega sredstva, saj ni mogel učinkovito varovati svojih pravic in uveljavljati obrambne teze. Okrožno in Višje sodišče sta izpodbijani sodbi sicer res izdali v času, ko so določbe 150. do 156. člena ZKP, ki so bile predmet presoje Ustavnega sodišča, še veljale, vendar naj to ne bi upravičevalo Vrhovnega sodišča, da v času odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne upošteva odločb Ustavnega sodišča. Z vsem tem naj bi mu bile kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), načelo zakonitosti kazenskega prava (28. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave).
5. Senat Ustavnega sodišča je dne 4. 7. 2005 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo Vrhovnemu, Višjemu in Okrožnemu sodišču, ki nanjo niso odgovorila.
6. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče pridobilo tudi Sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij do dokončne razdružitve med MNZ in SOVO z dne 9. 9. 1993. MNZ je v spremnem dopisu pojasnilo okoliščine in razloge za sklenitev sporazuma ter okoliščine v zvezi z začetkom, zaključkom in načinom njegovega izvajanja.

7. Pritožnik med drugim navaja, da je prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov, katerih prepisi so bili nato uporabljeni kot obremenilni dokaz zoper njega, izvajala varnostnoobveščevalna služba SOVA, ne da bi za to imela zakonsko pooblastilo. Prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov pomeni poseg v pravico do zasebnosti, ki jo Ustava zagotavlja v 35. členu, ter v njenem okviru tudi v varstvo tajnosti pisem in drugih občil, ki ga Ustava posebej zagotavlja v prvem odstavku 37. člena. Zastavlja se vprašanje, ali dejstvo, da je prisluškovanje in zvočno snemanje telefonskih pogovorov opravljala SOVA, pomeni nedopusten poseg v navedeni pravici.
8. Temeljni okviri dopustnosti posega v pravici iz 35. in 37. člena Ustave so določeni že z omenjenima členoma. V drugem odstavku 37. člena Ustave je tako določeno, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
9. V Ustavi je torej med drugim posebej poudarjen pomen sodne odločbe in zakonski okvir za posege v pravico do zasebnosti in še posebej v varstvo tajnosti občil. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158) presodilo ustavnost nekdanje zakonske ureditve prisluškovanja in drugih posebnih operativnih metod in sredstev iz členov 150 do 156 ZKP. Ureditev je razveljavilo, zakonodajalec je sprejel novo.
10. V posameznem primeru mora prisluškovanje in zvočno snemanje v posameznih primerih slediti ustavnim in zakonskim zahtevam. To pomeni, da je poseg nedopusten, če ni v skladu z Ustavo. Kršitev ustavnih in zakonskih določb, ki urejajo pogoje in postopek odreditve prisluškovanja in zvočnega snemanja ter njuno izvajanje, predstavlja nedovoljen poseg in tako pomeni tudi kršitev pravice do zasebnosti, kot je zavarovana s 35. členom in, dodatno in bolj specifično, s 37. členom Ustave.
11. Pravico do zasebnosti zagotavlja tudi 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki se skladno z 8. členom Ustave uporablja neposredno. Na podlagi omenjene konvencijske določbe je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izdalo več sodb, ki so pomembne z vidika dopustnosti posega v pravico do zasebnosti s prisluškovanjem. Te sodbe so predvsem sodbe v zadevah Klass in drugi proti Nemčiji,(*1) Malone proti Združenemu kraljestvu,(*2) Kruslin proti Franciji in Huvig proti Franciji(*3) ter Valenzuela Contreras proti Španiji.(*4)Iz navedene sodne prakse ESČP med drugim izhajajo naslednji standardi:
– uporaba prisluškovanja je dopustna, če je ukrep uporabljen v skladu z zakonom, če sledi kateremu izmed legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP in je hkrati nujen v demokratični družbi (npr. služi kot sredstvo za obrambo demokratične države pred delinkvenco);
– ob uporabi je treba zagotoviti jamstva, da se ta pristojnost države ne izrodi v sredstvo za slabitev in uničevanje demokratičnih ustanov;
– v okviru teh jamstev morajo biti določbe zakona, ki ureja prisluškovanje, dovolj določne glede obsega pristojnosti pooblaščenih državnih organov in glede izvajanja samega ukrepa, tako da državljani lahko vedo, pod katerimi pogoji in v kakšnih okoliščinah se tak ukrep lahko izvršuje;
– izvrševanje ukrepa in uporabo z ukrepom zbranih informacij mora objektivno nadzirati neodvisen državni organ.(*5)
12. Prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov za potrebe kazenskega postopka urejajo členi 150 do 155 ZKP. Ureditev, ki je veljala v času prisluškovanja in snemanja pritožnikovih telefonskih pogovorov, je bila razveljavljena z navedeno odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-25/95. Zakonodajalec je to vprašanje ponovno uredil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 – ZKP-A). Tako v razveljavljeni kot v novi ureditvi je določeno, da odredbo preiskovalnega sodnika za prisluškovanje in snemanje izvršijo organi za notranje zadeve oziroma policija – tedanji drugi in sedanji peti odstavek 152. člena ZKP.(*6)
13. Izvajanje prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov na temelju sodne odločbe je zakonodajalec jasno in konkretno dal policiji. S tem je pokazal, da ni pomembna le faza odreditve prisluškovanja in v okviru nje določitev organa, ki prisluškovanje odredi (sodišče), ter obličnosti odreditve (odločba), temveč je pomembna tudi faza izvedbe tega ukrepa. Določna podelitev pooblastila policiji ima v luči standardov, ki jih je ob uporabi 8. člena EKČP v svoji praksi razvilo ESČP in ki so navedeni v 11. točki obrazložitve te odločbe, vsaj dva pomena:
– določno se opredeli organ, ki izvaja ukrep prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov;
– kot tak organ se določi policija, ki je v demokratični družbi tisti organ, ki mu je naloženo preprečevanje in odkrivanje tistih oblik kriminalitete, pri katerih je mogoče uporabiti takšne ukrepe in med katere sodi tudi nedovoljena trgovina z mamili, za katero je bil obsojen pritožnik.(*7)
14. V času, ko se je v konkretnem primeru prisluškovanje in snemanje izvajalo, kakor tudi v času, ko je bil ZKP sprejet, SOVA ni bila več v sestavi MNZ in tako ni več štela v okvir organov za notranje zadeve.(*8) Skladno z zakonsko ureditvijo SOVA torej ni smela izvajati prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov za potrebe kazenskega postopka.
15. Kot izhaja iz kazenskega spisa, je preiskovalni sodnik dne 27. 2. 1996 izdal odredbo za izvajanje različnih ukrepov iz 150. člena ZKP, med drugim za prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov. V izreku odredbe je izrecno določeno, da odredbo izvršujejo organi za notranje zadeve. Na predlog državnega tožilca je preiskovalni sodnik dne 26. 3. 1996 izdal novo odredbo, s katero je podaljšal izvajanje prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov, tokrat do 28. 4. 1996. Tudi v izreku nove odredbe je preiskovalni sodnik določil, da jo »še naprej izvršujejo organi za notranje zadeve«. V nobeni izmed obeh odredb ni navedeno, da bi kakšno izmed aktivnosti v zvezi s tem opravljala SOVA. Odredba preiskovalnega sodnika je torej v celoti sledila ureditvi tedanjega drugega odstavka 152. člena ZKP.
16. Sodišča, ki so izdala izpodbijane sodbe, so sprejela stališče, da so organi za notranje zadeve smeli prenesti pooblastilo za prisluškovanje na SOVO na podlagi 142. člena ZKP. Ta določa, da morajo vsi državni organi sodiščem in drugim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, dajati potrebno pomoč, zlasti če gre za odkrivanje kaznivih dejanj ali za izsleditev storilcev. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da sicer ni mogoče zagovarjati rešitve, da bi SOVA trajno izvajala prisluškovanje, da pa je treba upoštevati, da je šlo za začasno reševanje problema, ker organi za notranje zadeve za prisluškovanje niso imeli ustrezne tehnike. Razlogovanju Višjega sodišča se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče.
17. Kot izhaja iz dopisa, ki ga je MNZ dne 14. 10. 2005 poslalo Ustavnemu sodišču, je bil dne 9. 9. 1993 sklenjen tajni sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij do dokončne razdružitve med MNZ in SOVO. MNZ v dopisu pojasnjuje, da je na podlagi tega sporazuma SOVA za potrebe MNZ izvajala vse postopke, vezane na ukrepe nadzora telekomunikacij. SOVA je tako:
– izvajala priklop in izklop na telefonski priključek, ki se mu je prisluškovalo, pri čemer je sodeloval tudi delavec kriminalistične službe, ki ga je MNZ pooblastilo za nadzor vklopa in izklopa signala;
– samostojno izvajala snemanje telefonskih pogovorov;
– samostojno dokumentirala informacije, pridobljene pri kontroli signala.
Skladno s pojasnili naj bi bil sporazum posledica »niza nerešenih sistemskih vprašanj okoli nadzora telekomunikacij, neustreznosti zakonodaje, nerešenih vprašanj odredb in uporabe izsledkov v kazenskem postopku« ter »ugotovitve, da skupne servisne službe, ki bi izvajala tovrstno dejavnost tako za MNZ kot za SOVO, ne bo«. Sporazum se je po navedbi MNZ smiselno izvajal tudi po uveljavitvi novega ZKP leta 1995, ko so bili predpisi v zvezi s prisluškovanjem in s snemanjem telefonskih pogovorov preneseni v ZKP. Sporazum se je uporabljal do 11. 4. 1997, torej tudi v času, ko je bilo prisluškovano pritožniku, po navedenem datumu pa je bil sklenjen nov sporazum, ki je po navedbah MNZ »podrobneje opredeljeval organizacijske, kadrovske, vsebinske in prostorske rešitve v primerih odstopa od ustavno zagotovljenega varstva tajnosti pisem in drugih občil«. Na podlagi navedenega sporazuma se je, kot pojasnjuje MNZ, izvajalo tudi prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov v pritožnikovi zadevi.
18. Glede na takšno vsebino dejavnosti SOVE ni mogoče razumeti kot zakonito tehnično pomoč na podlagi 142. člena ZKP. SOVA očitno ni dajala na razpolago tehničnih sredstev, s pomočjo katerih bi prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov opravljala policija, temveč je sama izvajala snemanje in dokumentiranje telefonskih pogovorov. Predstavnik organov za notranje zadeve je bil zgolj navzoč pri vklopu in izklopu na telefonski priključek, ki se mu je prisluškovalo. Sporazum med MNZ in SOVO je tako v nasprotju z izrecno določbo tedanjega drugega odstavka 152. člena ZKP omogočal, da je odredbo preiskovalnega sodnika za prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov namesto organov za notranje zadeve izvrševala SOVA.
19. To, da je prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov v pritožnikovi zadevi izvajala SOVA, ne pa organi za notranje zadeve oziroma policija, je v neskladju s četrtim odstavkom 153. člena Ustave, po katerem morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Pri tem ne gre prezreti, da je namesto policije prisluškovanje izvajala varnostnoobveščevalna služba, ki v demokratični družbi nima pristojnosti v primerih klasične kriminalitete, kamor je sodila tudi dejavnost, katere je bil osumljen pritožnik. Kot izhaja iz kazenskega spisa in iz ustavne pritožbe, je pritožnik ves čas dvomil v pristnost in popolnost dokumentiranih telefonskih pogovorov, hkrati je zatrjeval, da naj bi šlo za izzvano kriminalno dejavnost, poleg tega pa ni imel možnosti fotokopirati prepisov telefonskih pogovorov in se tako pripraviti na izpodbijanje verodostojnosti obremenilnega gradiva, zbranega s prisluškovanjem.(*9)
20. Sodišča, ki so izdala izpodbijane sodbe, so očitno tudi sama zaznala spornost takšnega prenosa pooblastila za prisluškovanje. Višje sodišče(*10) je izrecno zapisalo, da bi bilo nedopustno, če bi SOVA trajno izvajala prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov, zato je sporno ravnanje dopustilo z razlogovanjem, da policija v tistem času za prisluškovanje ni imela ustrezne tehnike. Vendar pa težave represivnih organov s tehnično opremljenostjo ne morejo biti razlog za takšen nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in v varstvo tajnosti pisem in drugih pošiljk. Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v kazenskem postopku namreč niso dopustne niti v »skrajni sili«.
21. Glede na navedeno sta bili s tem, da je prisluškovanje in snemanje pritožnikovih telefonskih pogovorov izvajala SOVA, ne pa policija, kršeni pritožnikovi pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Ker so bili podatki, pridobljeni s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov, pomemben obremenilni dokaz v postopku zoper pritožnika, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo v delu, ki se nanašajo na pritožnika,(*11) in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje. Ker so bili zapisi telefonskih pogovorov pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sodišče ob novem odločanju skladno z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP svoje odločbe ne bo smelo opreti nanje.
22. Ker je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti že zaradi kršitve pravic iz 35. člena in iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ni bilo treba ugotavljati, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve človekovih pravic.

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sodnik dr. Zvonko Fišer je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Janko in Tratnik.

(*1) Sodba z dne 6. 9. 1978, ser. A, št. 28.

(*2) Sodba z dne 2. 8. 1984, ser. A, št. 82.

(*3) Sodbi z dne 24. 4. 1990, ser. A, št. 176-A in B.

(*4) Sodba z dne 30. 7. 1998, št. Zadeve 58/1997/842/1048, Reports 1998-V

(*5) Podobno povzema presojo ESČP Perenič, A.: Posebne operativne metode in sredstva – k evropskim standardom za njihovo zakonsko urejanje in uporabljanje. V: Anžič, A. (ur.): Zbornik strokovno–znanstvenih razprav. Posvet – POMS. Visoka policijsko-varnostna šola. Ljubljana, 1996, str. 200 – 201. Standardi, ki jih ugotavlja Perenič, so tukaj dopolnjeni s stališči ESČP v poznejši zadevi Valenzuela Contreras proti Španiji, par. 46 sodbe, navedene v prejšnji opombi.

(*6) V času odreditve in izvajanja prisluškovanja v konkretni zadevi je Zakon uporabljal izraz organi za notranje zadeve. Pozneje se je z novelami ta izraz nadomestil z izrazom policija.

(*7) Primerjalni pregled je pokazal, da je v tujih ureditvah za izvedbo prisluškovanja redno pooblaščena policija ali pa celo sodišče samo, ki izvrši ukrep s pomočjo policije. Tako je v nemškem zakonu o kazenskem postopku (StPO) določeno, da nadzor in zapis telekomunikacije izvajajo sodnik, državni tožilec ter preiskovalni organ, ki v njunem imenu deluje pri policiji. V Avstriji je za nadzorovanje telekomunikacijskih sredstev pristojen preiskovalni sodnik oziroma varnostni organ, ki ga ta pooblasti. V Belgiji je določeno, da preiskovalni sodnik v obrazloženi odredbi med drugim navede ime in naziv uradnika sodne policije (officier de la police judiciaire), ki naj odredbo izvrši. Izjemoma mu smejo pri tem pomagati agentje sodne policije (agents de la police judiciaire), katerih imena pa je treba vnaprej sporočiti preiskovalnemu sodniku. Kršitev teh določb povzroči ničnost odredbe. V Franciji je določeno, da opremo za nadzor telekomunikacije namesti preiskovalni sodnik oziroma uradnik sodne policije (officier de la police judiciaire). V Kanadi izvede prisluškovanje policija, v odredbi pa se določi tudi način izvedbe. Iz tamkajšnje sodne prakse izhaja, da je način lahko opredeljen zelo določno ali pa s širšimi pojmi (zadeva R. v. Lawrence, 1988, 1 S.C.R. 619), vendar pa pojmi ne smejo biti preširoki (zadeva R. v. Patterson, 1985, 18 C.C.C. (3d) 137).

(*8) Od dne 17. 1. 1993 SOVA ni bila več v sestavi MNZ, ampak je postala organ v sestavi Vlade.

(*9) Da je Okrožno sodišče ravnalo narobe, ko je pritožniku prepovedalo fotokopiranje prepisov telefonskih pogovorov, je ugotovilo že Višje sodišče, a je hkrati presodilo, da ni podana relativna bistvena kršitev ZKP, saj naj ta kršitev ne bi vplivala niti ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Enako stališče je sprejelo Vrhovno sodišče.

(*10) S katerim se očitno strinja tudi Vrhovno sodišče.

(*11) Pritožnik je bil obsojen skupaj s soobdolžencem. Ker se po ustaljeni ustavnosodni presoji t. i. beneficium cohaesionis v postopku z ustavno pritožbo ne uporablja, je Ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavilo le v delu, ki se nanaša na pritožnika.