Na podlagi 23. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02 – ZJU in 110/02 – ZDT-B) in v povezavi s 26. členom Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98, 43/99, 79/99 – ZJF in 39/00 – ZJN-1) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba določa enotno metodologijo za pripravo in ocenjevanje investicij v javne ceste (v nadaljnjem besedilu: metodologija).
(2) Javne ceste in njihovi sestavni deli iz prejšnjega odstavka so določeni z Zakonom o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, 18/02, 50/02 – odl. US, 110/02 – ZGO-1, 126/03 – ZDARS-A, 131/04 – odl. US in 92/05).
(3) Metodologija obsega: določitev vrst in obvezne vsebine investicijske dokumentacije, določitev postopkov in udeležencev pri pripravi investicijske dokumentacije ter pri ocenjevanju investicij, določitev meril za ugotavljanje učinkovitosti investicij in določitev metodoloških osnov za izračun meril za ugotavljanje učinkovitosti investicij.
(4) Vsebine metodologije, ki niso določene s to uredbo, ureja Uredba o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98, 43/99, 79/99 – ZJF in 39/00 – ZJN-1).

(1) Izrazi v tej uredbi imajo naslednji pomen:
1. ''Analiza tveganj'' je identifikacija in ovrednotenje projektnih tveganj (tveganja glede razvoja projekta, gradnje projekta in poslovanja) ter splošnih tveganj (politična, makroekonomska).
2. ''Eksterni stroški prometa'' so tisti stroški, ki jih udeleženci v cestnem prometu povzročajo družbi in okolju in niso kompenzirani s povratno transakcijo. Glavni viri eksternih stroškov so prometne nesreče, zastoji, onesnaževanje zraka, hrup in klimatske spremembe.
3. "Finančna analiza" je analiza, ki omogoča natančnejše napovedovanje, ali bodo bodoči prejemki zadostovali za pokrivanje bodočih izdatkov. Tovrstna analiza omogoča preverjanje finančne pokritosti in izračun finančnih meril.
4. "Investicije" so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države, lokalnih skupnosti in drugih vlagateljev v javne ceste, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti. Obsegajo novogradnje, nadomestne gradnje, rekonstrukcije in investicijska vzdrževalna dela (vrste investicij).
5. "Investicijski stroški" so vsi izdatki in vložki v denarju in stvareh, ki so neposredno vezani na investicijski projekt in jih investitor oziroma investitorji namenijo za pridobitev projektne in investicijske dokumentacije, pridobitev soglasij in dovoljenj, pridobitev zemljišč, za predhodne raziskave, preddela in zemeljska dela, izvedbo gradbenih, obrtnih in inštalacijskih del (vključno s prestavitvijo ali ureditvijo komunalnih in energetskih vodov ter naprav), nabavo, prevoz in namestitev cestne opreme in naprav, izvajanje inženiringa in nadzora ter morebitne izdatke za druge storitve in odškodnine, ki so neposredno vezane na investicijski projekt (na primer za stroške pravnih, tehničnih in finančnih storitev, odškodnine zaradi omejitev prometa, obvozov in zapor cest med gradnjo in podobno).
6. ''Kazalec'' je številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega pojava ali kriterija (na primer kazalec ekonomske učinkovitosti je interna stopnja donosnosti).
7. ''Merilo'' ali kriterij je tista odločilna lastnost investicijskega projekta, ki služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje (na primer ekonomska učinkovitost).
8. ''Multikriterijska analiza'' je metoda ocenjevanja, pri kateri so v ospredju analize cilji oziroma njihovo doseganje. Doseganje ciljev se meri glede na dane kazalce, ki so uteženi, s čimer je mogoče dobiti enotno oceno za posamezen projekt in tudi osnovo za primerjanje projektov znotraj skupine projektov.
9. ''Naročnik'' je pravna oseba, ki izvaja naloge v zvezi z izvedbo investicijskega projekta.
10. ''Varianta'' je različica investicije, ki se od drugih različic razlikuje po eni ali več lastnostih in ki je z drugimi različicami medsebojno izključljiva. Lastnosti, po katerih se variante med seboj razlikujejo, so: lokacija, predračunska vrednost, viri in načini financiranja (na primer koncesija), tehnologija in rok izvedbe (če se zaradi različnega roka izvedbe stroški ali koristi spremenijo za več kakor 10 odstotkov).
(2) Pomen drugih izrazov v tej uredbi je določen z Uredbo o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98, 43/99, 79/99 – ZJF in 39/00 – ZJN-1).

Metodologija se uporablja v postopku za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja za javne ceste in v postopkih učinkovitega in gospodarnega odločanja o naslednjih vrstah investicij v javne ceste:
– novogradnja je izvedba del, s katerimi se zgradi nova cesta ali s katerimi se na obstoječi cesti zgradi nova cesta z drugačno namembnostjo od obstoječe (na primer novogradnje cest in objektov, gradnje obvoznic, kolesarskih poti);
– nadomestna gradnja je izvedba del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremenijo namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki je pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstranjen (na primer gradnja nadomestnih objektov);
– rekonstrukcija je izvedba del, s katerimi se spremenijo tehnične značilnosti obstoječe ceste zaradi spremenjene namembnosti ali potreb in ki imajo za posledico spremembo zmogljivosti in izboljšave lastnosti ceste; zajemajo preureditev že obstoječih cest in objektov, opreme in naprav ter graditev ali nabavo novih sredstev v sklopu že obstoječe ceste ali objekta (na primer modernizacije makadamskih vozišč, rekonstrukcije cest in objektov, rekonstrukcije križišč, ureditve cest skozi naselja, ureditev okolice cest, vgradnje cestnih naprav in drugih ureditev, namenjenih varnosti prometa, zaščiti ceste ter zemljišč in objektov vzdolž ceste pred vplivi prometa na njej);
– investicijsko vzdrževanje je izvedba popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi se ne posega v konstrukcijo cest in njihovih sestavnih delov, niti se ne spreminjajo njihova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz (na primer obnova, preplastitev in ojačitev cest, sanacija objektov, prepustov, podpornih in opornih zidov, brežin ter plazov); investicijska vzdrževalna dela so obnovitvena dela po Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Uradni list RS, št. 62/98 in 110/02 – ZGO-1).

(1) Vrste investicijske dokumentacije, ki jo potrebno izdelati, se določijo glede na vrednost investicijskega projekta po stalnih cenah vključno z davkom na dodano vrednost in mejne vrednosti za izdelavo posamezne vrste investicijske dokumentacije:
– za investicijske projekte v vrednosti med 50.000.000 in 100.000.000 tolarjev: najmanj dokument identifikacije investicijskega projekta,
– za investicijske projekte nad vrednostjo 100.000.000 tolarjev: dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program, lahko pa tudi predinvesticijska zasnova, če so možne variante,
– za investicijske projekte nad vrednostjo 500.000.000 tolarjev: dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijska zasnova in investicijski program,
– za investicijske projekte pod vrednostjo 50.000.000 tolarjev je treba zagotoviti dokument identifikacije investicijskega projekta, in sicer:
1. pri tehnološko zahtevnih investicijskih projektih,
2. pri investicijah, ki imajo v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice (na primer visoki stroški vzdrževanja in podobno),
3. kadar obstaja več variant za doseganje določenih ciljev.
(2) Za projekt investicijskega vzdrževanja ni treba izdelovati predinvesticijske zasnove, čeprav njegova vrednost presega 500.000.000 tolarjev, če so ta dela projektirana v skladu s tehničnimi specifikacijami iz 7. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, 18/02, 50/02 – odl. US, 110/02 – ZGO-1, 126/03 – ZDARS-A, 131/04 – odl. US in 92/05), ki določajo dimenzioniranje teh del glede na predvideno prometno obremenitev (z upoštevanjem specifičnih pogojev na posameznih lokacijah). V tem primeru je treba v investicijskem programu prikazati utemeljenost dimenzioniranja investicijskega projekta.
(3) Če je bila izdelana predinvesticijska zasnova za celovit projekt, ni treba izdelovati predinvesticijskih zasnov za posamezne investicijske projekte, čeprav njihova vrednost presega 500.000.000 tolarjev, če so ciljne predpostavke iz celovitega projekta ostale nespremenjene.

(1) Glede na fazo investicijskega procesa je treba izdelati naslednje vrste investicijske dokumentacije:
– faza načrtovanja investicije:
a) dokument identifikacije investicijskega projekta,
b) predinvesticijska zasnova,
c) investicijski program ali novelacija investicijskega programa (če se spremenijo ključne predpostavke investicijskega programa pred začetkom izvedbe investicije),
d) študija izvedbe nameravane investicije;
– faza izvedbe investicije:
a) novelacija investicijskega programa,
b) poročilo o izvajanju investicije;
– faza obratovanja investicije:
a) poročilo o spremljanju učinkov investicije.
(2) Investicijska dokumentacija vsebuje vse potrebne elemente in izračune, tako da je na njeni osnovi možno vsestransko oceniti finančne, ekonomske in druge posledice odločitve o investiciji.
(3) Investicijska dokumentacija mora biti izdelana strokovno in v okviru razpoložljivih podatkov ter tako podrobno, kolikor je še ekonomsko upravičeno.
(4) Projektna, prostorska in investicijska dokumentacija morajo biti med seboj usklajene v vseh fazah investiranja.

(1) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje podatke, ki so potrebni za določitev investicijske namere in njenih ciljev v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. Dokument identifikacije investicijskega projekta lahko vsebuje tehnične ali tehnološke elemente rešitev in je osnova za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije ali nadaljevanju investicije.
(2) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje najmanj naslednje podatke:
– opredelitev investitorja in naročnika ter odgovornih oseb za izdelavo in nadzor investicijske ter projektne dokumentacije,
– analizo sedanjega stanja z opisom razlogov za investicijsko namero (promet, stanje ceste oziroma objekta, zmogljivost, geometrijski elementi ceste, prometna varnost, vplivi na okolje, prostorski pomen),
– opredelitev ciljev investicije,
– ugotovitev različnih variant za doseganje ciljev,
– opredelitev vrste investicije, oceno vrednosti investicije z navedbo osnove za oceno (če je možno, na podlagi analize že izvedenih investicij),
– opredelitev osnovnih elementov, ki določajo investicijski projekt (stanje državnih oziroma občinskih prostorskih aktov, predhodna idejna zasnova, lokacija, obseg in specifikacija naložbe, prometna varnost, varstvo okolja, terminski načrt izvedbe, kadrovsko-organizacijska shema s prostorsko opredelitvijo, finančni in drugi viri),
– opredelitev potrebne investicijske in projektne dokumentacije ter priprave morebitnih novih ali spremenjenih prostorskih aktov,
– terminski načrt izdelave investicijske in projektne dokumentacije.
(3) Če investicijski program po prvem odstavku 4. člena te uredbe ni obvezen, vsebuje dokument identifikacije investicijskega projekta poleg obvezne vsebine še:
– analizo stroškov in koristi za posamezne variante ali analizo stroškovne učinkovitosti v primeru malo prometnih cestah; kriteriji za določitev malo prometne ceste so določeni s Pravilnikom o projektiranju cest (Uradni list RS, št. 91/05);
– izbor variante, ki temelji na projektni dokumentaciji iz 8. člena te uredbe; v tem primeru pridobi dokument identifikacije investicijskega projekta lastnost investicijskega programa in predstavlja osnovo za odločitev o investiciji.
(4) Cilji investicije se določijo na osnovi evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja. Cilji morajo biti skladni z zakoni in z dokumenti dolgoročnega razvojnega načrtovanja, izdelanimi v skladu z zakonom, ki ureja javne finance oziroma je treba prikazati mesto investicije v dokumentu dolgoročnega razvojnega načrtovanja. Cilji morajo biti opredeljeni tako, da je možno identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo in da je možno ugotavljati ter preverjati njihovo uresničevanje.
(5) Variante obsegajo investicijo v celoti in posamezne ekonomsko-tehnične celote. V posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ in podobno).

(1) V predinvesticijski zasnovi so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi na ekonomsko, finančno, terminsko in tehnično sprejemljiv način izpolnile cilje iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve, ugotovijo se posledice posameznih variant in se utemelji predlog optimalne variante.
(2) Predinvesticijska zasnova temelji na:
– študijah in raziskavah povpraševanja, ekonomskih analizah in študijah, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije,
– predvideni strategiji in nacionalnem programu razvoja in vzdrževanja cest ali dokumentih dolgoročnega razvojnega načrtovanja, izdelanimi v skladu z zakonom, ki ureja javne finance,
– prometnih, tehnoloških in drugih študijah ter raziskavah,
– idejnih zasnovah in drugi projektni dokumentaciji,
– geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, ekoloških in drugih raziskavah,
– podatkih o možnih lokacijah objekta in analizi vplivov na okolje ter drugih vplivov s predvidenimi ukrepi,
– podatkih o možnih virih financiranja.
(3) Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante tako podrobno, da je mogoče čim bolj zanesljivo izbrati in utemeljiti optimalno varianto.
(4) Obvezna vsebina predinvesticijske zasnove vključuje:
– uvodno pojasnilo s povzetkom predinvesticijske zasnove (po predlogi iz Priloge 1, ki je sestavni del te uredbe),
– osnovne podatke o investitorju in naročniku, navedbo odgovornih oseb za izdelavo investicijske dokumentacije in izvedbo investicije, navedbo dokumenta identifikacije investicijskega projekta,
– analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb, ki jih bo zadovoljevala zadevna investicija (sedanji in predvideni obseg ter struktura prometa, stanje ceste oziroma objekta, zmogljivost, geometrijski elementi ceste, prometna varnost, vplivi na okolje, prostorski pomen),
– skladnost investicijskega projekta z dokumenti dolgoročnega razvojnega načrtovanja, izdelanimi v skladu z zakonom, ki ureja javne finance oziroma mesto investicije v dokumentu dolgoročnega razvojnega načrtovanja,
– opis variant z oceno investicijskih stroškov, analizo stroškov in koristi, analizo vpliva na okolje ter analizo vpliva na prostorski razvoj;
– analizo zaposlenih po posameznih variantah (če ima investicijski projekt vpliv na število in strukturo zaposlenih pri investitorju oziroma upravljavcu),
– okvirni terminski načrt za realizacijo investicije z dinamiko financiranja po variantah,
– okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant,
– izračun finančnih in ekonomskih kazalcev za posamezne variante in oceno vrednosti kazalcev varstva okolja in prostorskega razvoja,
– analizo občutljivosti vsake od variant, pri investicijah nad 5.000.000.000 tolarjev tudi analizo tveganj,
– opis meril in uteži za izbor variante,
– predlog za izbor variante in njegovo utemeljitev.
(5) Pri izboru optimalne variante se za vsako od variant preveri izvedljivost z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, prostorskih, institucionalnih in podobno).
(6) Za investicijski projekt, za katerega je po predpisih o urejanju prostora treba predhodno sprejeti izvedbeni prostorski akt, se pri presoji variantnih rešitev z ekonomskega vidika izvede izračun ekonomskih in finančnih kazalcev (če so predvideni prihodki projekta) po metodologiji iz 26. in 27. člena te uredbe. Šteje se, da je predinvesticijska zasnova izdelana in potrjena, če je izvedbeni prostorski akt v skladu z zakonom, ki ureja urejanje prostora, sprejet.
(7) Če je za investicijski projekt sprejet izvedbeni prostorski akt, ki določa lokacijske in druge pogoje za realizacijo investicijskega projekta, vendar so možne različice glede drugih lastnosti (na primer predračunska vrednost, viri in načini financiranja, tehnologija in rok izvedbe), je treba izdelati predinvesticijsko zasnovo, s katero se izbere varianta samo na podlagi merila ekonomske učinkovitosti. V tem primeru predinvesticijska zasnova ne vsebuje analize vplivov na okolje, analize vpliva na prostorski razvoj, ocene vrednosti kazalcev varstva okolja in ocene vrednosti kazalcev prostorskega razvoja.

(1) Investicijski program s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom predstavlja strokovno osnovo za investicijsko odločitev.
(2) Investicijski program je podrobno razdelan investicijski projekt, ki temelji na naslednji dokumentaciji:
– najmanj idejnem projektu, razen za manj zahtevna dela investicijskega vzdrževanja (kot so preplastitve in podobno), za katera zadostuje dokumentacija, ki po vsebini ustreza vsebini idejnega projekta, določeni s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04 in 54/05),
– izvedbenem prostorskem aktu,
– analizi vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi, geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih in drugih raziskavah,
– prometnih, tehnoloških in drugih študijah ter raziskavah,
– podatkih o virih financiranja.
(3) Obvezna vsebina investicijskega programa obsega:
– uvodno pojasnilo s povzetkom investicijskega programa (po predlogi iz Priloge 2, ki je sestavni del te uredbe),
– osnovne podatke o investitorju in naročniku, navedbo odgovornih oseb za izdelavo investicijske dokumentacije in izvedbo investicije, navedbo dokumenta identifikacije investicijskega projekta in predinvesticijske zasnove (če je bila izdelana),
– analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb, ki jih bo zadovoljevala predmetna investicija (sedanji in predvideni obseg ter struktura prometa, stanje ceste oziroma objekta, zmogljivost, geometrijski elementi ceste, prometna varnost, vplivi na okolje, prostorski pomen),
– skladnost investicijskega projekta z dokumenti dolgoročnega razvojnega načrtovanja, izdelanimi v skladu z zakonom, ki ureja javne finance oziroma mesto investicije v dokumentu dolgoročnega razvojnega načrtovanja,
– tehnično-tehnološki del,
– terminski načrt izvedbe investicije,
– oceno vlaganj po stalnih in tekočih cenah, s prikazano strukturo po vrstah investicijskih stroškov (gradbena dela, komunalni vodi in naprave, drugo) in oceno deleža po namenih stroškov (učinkovitost in zanesljivost odvijanja prometa, zagotavljanje prometne varnosti, varovanje naravnega okolja, varovanje bivalnega okolja),
– analizo vplivov investicijskega projekta na naravno in bivalno okolje ter oceno stroškov za odpravo negativnih vplivov,
– finančno konstrukcijo po tekočih cenah (pri financiranju s krediti tudi izračun stroškov financiranja in odplačil kreditov, pri sofinanciranju pa predlog sofinancerskega deleža),
– izračun finančnih in ekonomskih kazalcev za investicijski projekt z opisi učinkov in vplivov, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem,
– analizo občutljivosti,
– predstavitev in razlago rezultatov.

(1) Novelacija investicijskega programa se izdela, če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba obsega del, sprememba tehnologije, terminskega načrta izvedbe, virov financiranja, sprememb povpraševanja in podobno) v takem obsegu, da se bodo najmanj za 20 odstotkov spremenili stroški ali koristi investicije, izraženo v stalnih cenah.
(2) V novelaciji investicijskega programa se ugotavljajo odstopanja, ki so v mejah odstopanj iz analize občutljivosti, odstopanja, ki so posledica pomanjkljivosti pri projektiranju, in odstopanja, na katera projektanti niso mogli vplivati.
(3) Upravičenost izdelave novelacije investicijskega programa se preveri pred začetkom izvajanja investicije in ob poročilih o izvajanju investicije ter v primeru, ko je od potrditve investicijskega programa do veljavnosti investicijskega programa (vključitev v načrt razvojnih programov) preteklo več kot eno leto.

(1) Študija izvedbe investicije je popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicije, vključno z aktivnostmi za zagon obratovanja. Študija izvedbe investicije je prilagojena posebnostim investicijskega projekta in je lahko tudi sestavni del investicijskega programa.
(2) Študija izvedbe nameravane investicije vsebuje:
– organizacijske rešitve pri izvedbi, vključno s predvidenimi omejitvami prometa, obvozi in zaporami cest,
– način in postopek za izbor izvajalcev oziroma dobaviteljev opreme,
– terminski načrt vseh aktivnosti, ki so potrebne za realizacijo investicije in vzpostavitev poslovanja (obratovanja),
– seznam potrebne investicijske, projektne in tehnične dokumentacije po obstoječih predpisih,
– način zaključnega prevzema in vzpostavitve obratovanja.

(1) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od načrtovane izvedbe in ukrepom za njihovo odpravo.
(2) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta vsebuje najmanj:
– primerjavo realizacije terminskega načrta izvedbe investicije s terminskim načrtom, predvidenim v investicijskem programu do datuma izdelave poročila (nadziranje izvajanja terminskega načrta),
– primerjavo dejanske porabe finančnih sredstev s predvideno v investicijskem programu (nadziranje porabe proračuna investicijskega projekta),
– vzroke in posledice morebitnih odstopanj in ukrepe za njihovo odpravo.
(3) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta predstavlja strokovno osnovo za odločitev o morebitni novelaciji investicijskega programa.

(1) Namen poročila je ugotavljanje dejanskih učinkov investicije v primerjavi z učinki, predvidenimi v investicijskem programu.
(2) Poročilo o spremljanju učinkov vsebuje najmanj:
– opis izhodiščnega stanja oziroma tistih načrtovanih rezultatov iz investicijskega programa, ki predstavljajo osnovo za primerjavo z rezultati investicijskega projekta,
– primerjavo dejanskih rezultatov z izhodiščnim stanjem oziroma načrtovanimi rezultati in analizo odstopanj, predvsem z vidika izkoriščenosti zmogljivosti, doseganja načrtovanega obsega in pretočnosti prometa, prometne varnosti ter drugih predvidenih učinkov investicije.

(1) Izdelavo dokumenta identifikacije investicijskega projekta zagotovi naročnik.
(2) Do dokumenta identifikacije investicijskega projekta se opredeli investitor, ki s pisnim sklepom:
– odobri dokument identifikacije investicijskega projekta in s tem odobri izdelavo predinvesticijske zasnove ali investicijskega programa oziroma izvedbo investicije v skladu s 1. odstavkom 4. člena te uredbe ali
– zavrne dokument identifikacije investicijskega projekta in navede razloge za zavrnitev.

(1) Predinvesticijsko zasnovo zagotovi naročnik.
(2) Investitor po predhodni zagotovitvi, da je bila preverjena skladnost izdelane dokumentacije s predpisi in preverjena pravilnost izračunanih kazalcev, s pisnim sklepom:
– potrdi predinvesticijsko zasnovo in odobri izdelavo investicijskega programa ali
– zavrne predinvesticijsko zasnovo kot neustrezno podlago za izdelavo investicijskega programa in navede razloge za zavrnitev.
(3) Investitor lahko imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki izdela strokovno oceno v skladu s prvim odstavkom 16. člena te uredbe.

(1) Investicijski program zagotovi naročnik.
(2) Investitor po predhodni zagotovitvi, da je bila preverjena skladnost izdelane dokumentacije s predpisi in preverjena pravilnost izračunanih kazalcev:
– potrdi investicijski program s pisnim sklepom ali
– zavrne investicijski program s pisnim sklepom, v katerem navede razloge za zavrnitev.
(3) Investitor lahko imenuje strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki izdela strokovno oceno v skladu s prvim odstavkom 16. člena te uredbe.
(4) Novelacijo investicijskega programa potrdi investitor po postopku, ki je predpisan za investicijski program.

(1) Ocena upravičenosti investicije vsebuje strokovno oceno o skladnosti investicijske dokumentacije z metodologijo in o upravičenosti investicije.
(2) V strokovno ocenjevanje ne morejo biti vključene osebe, ki so sodelovale pri pripravi investicijske dokumentacije.
(3) Strokovna ocena upravičenosti investicije z vidika meril učinkovitosti je obvezna za:
– dokument identifikacije investicijskega projekta, ki je hkrati investicijski program za investicijske projekte v vrednosti med 50.000.000 in 100.000.000 tolarjev,
– investicijske projekte iz četrte alinee 1. odstavka 4. člena te uredbe,
– predinvesticijsko zasnovo in
– investicijski program.

Študijo izvedbe investicije zagotovi naročnik najpozneje do začetka oddaje del ali storitev ali nabave blaga po investicijskem programu.

(1) Naročnik zagotovi poročilo o izvajanju investicije najmanj enkrat na leto ali ob predvidenih odstopanjih iz 9. člena te uredbe in ob izdaji uporabnega dovoljenja, ki je sestavni del poročila.
(2) Naročnik da predlog za morebitno novelacijo investicijskega programa. O morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa odloči investitor.

(1) Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije izdela upravljavec investicije v obratovanju. Poročilo se izdela najpozneje v treh letih po začetku normalnega obratovanja.
(2) Upravljavec pošlje poročilo investitorju, ta ga preuči in na njegovi podlagi pripravi predlog za morebitne popravljalne ukrepe.
(3) Če so bili v zvezi z investicijo izvedeni popravljalni ukrepi, se v treh letih po izvedbi popravljalnih ukrepov poročilo ponovno izdela.

(1) Učinkovitost investicije se, z upoštevanjem načina pridobivanja prihodkov (na primer s prodajo storitev in podobno) in vrednosti investicije, ugotavlja z merilom ekonomske učinkovitosti, finančnim merilom ter merilom stroškovne učinkovitosti.
(2) Učinkovitost investicijskih projektov se vedno ugotavlja z merilom ekonomske učinkovitosti. Če bo imel investicijski projekt med svojim obratovanjem prihodek (na primer cestnine in podobne dajatve), se učinkovitost investicije ugotavlja tudi s finančnim merilom.
(3) Pri ugotavljanju učinkovitosti koncesijskega načina izvedbe investicije se obravnavata varianti konvencionalnega in koncesijskega načina izvedbe investicije. Pri tem se uporabita merilo ekonomske učinkovitosti in finančno merilo.
(4) Pri ugotavljanju učinkovitosti investicijskih projektov za malo prometne ceste iz tretjega odstavka 6. člena te uredbe se uporablja merilo stroškovne učinkovitosti.

(1) Osnova za izračun kazalcev merila ekonomske učinkovitosti je ekonomska analiza stroškov in koristi. Pri izračunih dinamičnih kazalcev se uporabi metoda diskontiranja.
(2) Kazalci merila ekonomske učinkovitosti so:
– ekonomska neto sedanja vrednost,
– ekonomska interna stopnja donosnosti,
– ekonomska relativna neto sedanja vrednost.

(1) Osnova za izračun kazalcev finančnega merila je finančna analiza. Pri izračunih dinamičnih kazalcev se uporabi metoda diskontiranja.
(2) Kazalci finančnega naložbenega merila so:
– neto sedanja vrednost,
– interna stopnja donosnosti,
– relativna neto sedanja vrednost.
(3) Za izračun finančnih kazalcev je treba, kadar so v finančni konstrukciji investicije poleg javnih predvideni tudi drugi viri (na primer posojila), uporabiti takšno diskontno stopnjo, ki izkazuje strukturo financiranja investicije (tehtano povprečje stroškov kapitala, pri čemer se za strošek kapitala za javna sredstva privzame splošna diskontna stopnja).

(1) Upravičena je tista investicija, ki izkazuje pozitivno ekonomsko neto sedanjo vrednost oziroma ekonomsko interno stopnjo donosnosti, ki je enaka ali presega diskontno stopnjo.
(2) V posebnih primerih je upravičena tudi investicija, katere ekonomska interna stopnja donosa ne dosega diskontne stopnje, vendar pa ima eno od naslednjih značilnosti:
– investicijsko vzdrževanje ali nadomestna gradnja na cesti, ki predstavlja edino povezavo za posamezno naselje ali skupino naselij, opustitev izvedbe teh del pa bi pomenila prekinitev dostopa za ta naselja do regionalnih središč po javnih cestah;
– namen investicije je izvedba okoljskega varovalnega ukrepa, ki nima učinkov za uporabnike cest ali prebivalce ob cesti (na primer prehodi za prosto živeče živali).
(3) Pri investicijah na malo prometni cesti iz tretjega odstavka 6. člena te uredbe je upravičena tista investicija, ki izkazuje stroškovno učinkovitost.

(1) Predlog za izbor optimalne variante v predinvesticijski zasnovi se utemelji z izvedeno multikriterijsko analizo, v kateri je vključeno merilo ekonomske učinkovitosti, merilo okoljskih vplivov (ki opisuje vpliv projekta na ohranjanje narave, varovanje okolja, varstvo kulturne dediščine) in merilo prostorskega razvoja (ki opisuje vpliv projekta na prostorski razvoj širšega območja).
(2) Pri izdelavi predloga za izbor variante v predinvesticijski zasnovi se upoštevajo omejitveni dejavniki za izvedbo investicijskega projekta iz petega odstavka 7. člena te uredbe.

Metode, ki se uporabljajo za ugotavljanje učinkovitosti investicij, so:
– ekonomska analiza stroškov in koristi,
– finančna analiza,
– multikriterijska analiza,
– analiza občutljivosti,
– analiza stroškovne učinkovitosti.

(1) V ekonomski analizi stroškov in koristi se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi v zvezi z obravnavano investicijo (tudi eksterni stroški), ne glede na to, pri katerem subjektu nastanejo (investitor, upravljavec, uporabnik, okolica ceste). Morebitne disparitete cen se vključijo v analizo pri investicijah nad 5.000.000.000 tolarjev.
(2) V ekonomski analizi se upoštevajo samo tisti stroški investicije, ki so nujni zaradi investicije v javne ceste. Dopustno je zmanjšanje investicijskih stroškov za del investicije, ki se ne nanaša na javno cesto oziroma njen del in ki ga financira sofinancer (na primer stroški gradnje komunalne infrastrukture, ki jih zaradi racionalnosti sočasne gradnje financira lokalna skupnost).
(3) Koristi so razlika med ekonomskimi stroški obratovanja ceste, ki v ekonomski dobi investicije nastanejo pri varianti brez investicije, in ekonomskimi stroški obratovanja ceste, ki nastanejo pri varianti z investicijo (zmanjšanje stroškov uporabnikov, stroškov upravljavca in eksternih stroškov).
(4) Vrste ekonomskih stroškov iz prejšnjega člena, ki se praviloma vključijo v izračun koristi za posamezne vrste investicij oziroma vrste ukrepov, so prikazane v Prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe.

(1) V finančni analizi se upoštevajo vsi denarni izdatki in prejemki investitorja oziroma upravljavca v zvezi z obravnavano investicijo v ekonomski dobi investicije.
(2) Finančni tokovi, ki se vključijo v finančno analizo, so:
– finančni tokovi pri poslovanju (prejemki od cestnin in drugi prejemki, izdatki za delo, material, storitve in dajatve);
– finančni tokovi pri investiranju (prejemki od obresti in dobička, prejemki od prodaj sredstev, izdatki za nakupe sredstev);
– finančni tokovi pri financiranju (prejemki od vplačanega kapitala in prejetih posojil, izdatki za obresti, vračila posojil in kapitala, izplačila dividend).

(1) Z metodo multikriterijske odločitvene analize se določijo:
– merila in kazalci, ki so vključeni v vrednotenje,
– točkovanje vsake variante po posameznih kazalcih,
– uteži za posamezne kazalce in
– način za izračun skupne ocene.
(2) Merila, ki se uporabijo v multikriterijski analizi, so:
– merilo ekonomske učinkovitosti,
– merilo okoljskih vplivov in
– merilo prostorskega razvoja.
(3) Kazalec za merilo ekonomske učinkovitosti, ki se vključi v multikriterijsko analizo, je ekonomska relativna neto sedanja vrednost. Kazalec za merilo okoljskih vplivov, ki se vključi v multikriterijsko analizo, je praviloma sestavljen iz podkazalcev posameznih okoljskih vplivov (na primer obremenjenost naselij s hrupom, potek ceste po občutljivih območjih in podobno). Kazalec za merilo prostorskega razvoja, ki se vključi v multikriterijsko analizo, je praviloma sestavljen iz podkazalcev posameznih prostorskih vplivov (na primer potrebna zemljišča, rušenja objektov, delitev naselja, možnosti za gospodarski razvoj in podobno). Vrednost sestavljenega kazalca se izračuna po smiselni uporabi formul iz četrtega in petega odstavka tega člena.
(4) Vsak kazalec se opredeli v kvantitativni obliki, tako da je mogoče variante po posameznem kazalcu razvrstiti od najboljše do najslabše. Vrednosti kazalcev za posamezne variante se po spodnji formuli računsko normirajo tako, da njihove vrednosti ležijo na intervalu med 1 in 2:

kjer pomeni n(i,j) računsko normirano vrednost kazalca j za varianto i, k(i,j) vrednost kazalca j za varianto i, k(j,min) minimalno (najslabšo) vrednost kazalca j, ki jo doseže katera od obravnavanih variant in k(j,max) maksimalno (najboljšo) vrednost kazalca j, ki jo doseže katera od obravnavanih variant. Če so vrednosti nekega kazalca pri vseh variantah enake, se računska normirana vrednost za ta kazalec ne izračunava.
(5) Pri izračunu skupne ocene je treba dati največjo utež ekonomskemu kazalcu. Vsota vseh uteži je enaka 1. Tabela priporočenih uteži po posameznih vrstah investicij je v Prilogi 4, ki je sestavni del te uredbe. Skupna ocena se izračuna tako, da se računska normirana vrednost kazalca pri posamezni varianti pomnoži z utežjo za tisti kazalec po spodnji formuli:

kjer pomeni O(i) skupno oceno za varianto i, m število variant, w(j) pa utež za kazalec j. Najboljša varianta je tista, pri kateri je seštevek zmnožkov računskih normiranih vrednosti kazalcev in uteži O(i) največji.

(1) Analiza stroškovne učinkovitosti se izvede z izračunavanjem stroškov investicije in obratovanja ceste na enoto koristi, pri čemer koristi niso izražene v denarnem, ampak fizičnem izrazu (na primer število uporabnikov ceste, površina ceste in podobno).
(2) Stroškovna učinkovitost se izračuna za ekonomsko dobo investicije za varianto brez investicije in varianto z investicijo. Investicija izkazuje stroškovno učinkovitost, če je stroškovna učinkovitost v primeru z investicijo večja od stroškovne investicije v primeru brez investicije.

Investicijska dokumentacija, ki je v izdelavi na dan začetka veljavnosti te uredbe, se lahko dokonča najpozneje v šestih mesecih po določbah Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98, 43/99, 79/99 – ZJF in 39/00 – ZJN-1).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.