Na podlagi prvega in petega odstavka 9. člena in petega odstavka 11. člena Zakona o meroslovju (Uradni list RS, št. 26/05 – uradno prečiščeno besedilo) izdaja minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
P R A V I L N I K
o meroslovnih zahtevah za nepremične rezervoarje
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta pravilnik določa meroslovne in z njimi povezane tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati nepremični rezervoarji (v nadaljnjem besedilu: rezervoarji), način označevanja, postopke ugotavljanja skladnosti in overitev ter rok redne overitve.
2. člen
V tem pravilniku uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
– »rezervoar« je rezervoar, namenjen hranjenju tekočin pod atmosferskim ali povečanim tlakom, ki se uporablja za merjenje prostornine vsebovane tekočine;
– »merjenje prostornine vsebovane tekočine« je sestavljena operacija, ki uporablja tudi merila, za katere ni potrebno, da so pritrjena neposredno na rezervoar;
– »umerjanje, kalibracija (v nadaljnjem besedilu: kalibracija) rezervoarja« je niz operacij za ugotavljanje prostornine rezervoarja na enem ali več nivojih tekočine;
– »nazivna prostornina« je zaokrožena vrednost največje prostornine tekočine, ki jo rezervoar lahko shrani pri referenčni temperaturi tekočine;
– »merilna odprtina« je odprtina na zgornjem delu rezervoarja, ki omogoča meritev nivoja tekočine;
– »merilna os« je os, ki poteka skozi središče merilne odprtine in je namenjena za izvajanje ročnih ali avtomatičnih meritev nivoja tekočine. Merilna os je praviloma navpična. Če merilna os ni navpična, je treba upoštevati nagnjenost rezervoarja;
– »spodnja referenčna točka« je presečišče merilne osi z zgornjo površino spodnje referenčne plošče ali z dnom rezervoarja, če spodnja referenčna plošča ne obstaja. Spodnja referenčna točka je izhodiščna točka za merjenje nivoja tekočine (višina 0);
– »spodnja referenčna plošča« je vodoravna plošča, na kateri se nahaja spodnja referenčna točka;
– »zgornja referenčna točka« je referenčna točka, ki se nahaja na merilni osi in je namenjena izračunavanju višine praznega prostora;
– »prazni prostor« je razdalja med gladino tekočine in zgornjo referenčno točko, izmerjena na merilni osi;
– »referenčna višina (H)« je razdalja med spodnjo in zgornjo referenčno točko, izmerjena na navpični osi;
– »najvišja višina polnjenja« je najvišja višina, do katere se rezervoar lahko napolni;
– »mrtvi prostori« so kakršnikoli priključki ali predmeti, ki s svojo obliko in lego vplivajo na prostornino rezervoarja. Pozitivni mrtvi prostor (npr. dotočne cevi) poveča prostornino rezervoarja, negativni mrtvi prostor (npr. grelni elementi) zmanjša prostornino rezervoarja;
– »kalibracijska tabela« je izraz v obliki tabele ali matematične funkcije V(h), ki predstavlja zvezo med višino nivoja tekočine h (neodvisna spremenljivka) in prostornino V (odvisna spremenljivka) na merilnem območju;
– »merilno območje« pri rezervoarjih s kalibracijsko tabelo se nahaja od prostornine pri višini 0 (višina 0) do njegove nazivne prostornine (najvišja višina polnjenja);
– »najmanjša izmerljiva prostornina« je najmanjša prostornina, ki jo je še mogoče izmeriti pri sprejemanju ali oddajanju tekočine na merilnem območju;
– »prostornina pri višini 0« je prostornina tekočine, shranjene med dnom rezervoarja in spodnjo referenčno točko.
3. člen
Postopek izračuna prostornine vsebovane tekočine je določen v prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika.
4. člen
Šteje se, da rezervoar, ki izpolnjuje vse zahteve mednarodnega priporočila OIML R 71 Mednarodne organizacije za zakonsko meroslovje (Organisation Internationale de Métrologie Légale) (v nadaljnjem besedilu: OIML R 71), izpolnjuje tudi zahteve tega pravilnika.
Sklicevanje na OIML R 71 temelji na članstvu Republike Slovenije v Mednarodni organizaciji za zakonsko meroslovje.
OIML R 71 v francoskem jeziku in njegov prevod v angleški jezik sta dosegljiva na Uradu RS za meroslovje ali na spletni strani Mednarodne organizacije za zakonsko meroslovje http://www.oiml.org/publications/.
5. člen
Razvrstitev in opis rezervoarjev sta določena v prilogi 2, ki je sestavni del tega pravilnika.
II. TEHNIČNE ZAHTEVE
6. člen
Rezervoar mora biti zgrajen tako, da oblika in konstrukcija rezervoarja in vseh njegovih delov ter material, iz katerega je zgrajen, zagotavljajo ustrezno odpornost proti vplivom okolja in vsebovane tekočine ter da pri njegovi uporabi ne pride do trajnih deformacij, ki bi spremenile njegovo prostornino.
Spodnja in zgornja referenčna točka morata biti skonstruirani tako, da se njuni legi ne spremenita glede na prostornino shranjene tekočine ali pri različnih vplivih okolja.
Rezervoar mora imeti vsaj eno merilno odprtino.
Rezervoar mora biti opremljen z napravami ali imeti konstrukcijsko rešitev, ki preprečujejo izgubo tekočine.
Rezervoar mora biti stabilno postavljen na podlago.
Oblika rezervoarja ne sme dopuščati ustvarjanja zračnih žepov pri polnjenju ali zaostajanja tekočine pri praznjenju rezervoarja.
Če so na stenah rezervoarja deformacije in izbokline, ki ne omogočajo uporabo geometrijskih metod za kalibracijo celotnega rezervoarja, je za kalibracijo treba uporabiti kombinacijo volumetrijske in geometrijske metode ali samo volumetrijsko metodo.
Nadtlačni rezervoar mora biti preskušen pri nadtlaku. Drugi rezervoarji morajo biti preskušeni proti iztekanju tekočine. Rezultati preskusov morajo biti predloženi pred postopkom kalibracije.
III. MEROSLOVNE ZAHTEVE
7. člen
Največji dopustni pogreški za kalibracijsko tabelo rezervoarja so:
– ±0,2% za navpične valjaste rezervoarje, kalibrirane z geometrijsko metodo,
– ±0,3% za vodoravne ali nagnjene valjaste rezervoarje, kalibrirane z geometrijsko metodo,
– ±0,3% za druge rezervoarje, kalibrirane z volumetrijsko metodo in
– ±0,5% za sferne rezervoarje, kalibrirane z geometrijsko metodo.
8. člen
Postopek za izračun najmanjše izmerljive prostornine je določen v prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika.
IV. UGOTAVLJANJE SKLADNOSTI
9. člen
Za rezervoarje je obvezna neposredna overitev posamičnega merila.
10. člen
Vlogi za neposredno overitev posamičnega merila je treba priložiti:
– načrt, ki obsega tehnično risbo celotnega rezervoarja z opisom vseh sestavnih delov in njihovimi merami,
– opis in položaj merilnih odprtin ter spodnjih in zgornjih referenčnih točk,
– opis, položaj in mere (prostornine) mrtvih prostorov,
– opis, položaj in mere (prostornine) izboklin ali vboklin na stenah rezervoarja,
– podrobnosti o plavajočih pokrovih ali plavajočih ohišjih (če obstajajo), vključno z njihovo maso,
– podrobnosti o namestitvi opreme za merjenje nivoja tekočine na rezervoar in
– opis mesta namestitve napisnih tablic na rezervoarju.
11. člen
Postopek neposredne overitve posamičnega merila obsega:
– pregled izpolnjevanja tehničnih zahtev tega pravilnika,
– kalibracijo rezervoarja,
– meroslovni pregled in
– overitev rezervoarja.
12. člen
Pri meroslovnem pregledu rezervoarja se ugotavlja izpolnjevanje meroslovnih zahtev, predpisanih s tem pravilnikom in se preveri točnost podatkov v certifikatu o kalibraciji.
13. člen
Prva overitev rezervoarja se izvede potem, ko se preveri izpolnjevanje tehničnih in meroslovnih zahtev, predpisanih s tem pravilnikom.
Ob izvedeni prvi overitvi se izda potrdilo o skladnosti s predpisi s prilogo, ki vsebuje povzetek točk iz certifikata o kalibraciji.
V. REDNE IN IZREDNE OVERITVE
14. člen
Za rezervoarje so obvezne redne in izredne overitve. Rok redne overitve je 10 let.
Za postopek redne in izredne overitve se smiselno uporablja postopek prve overitve.
VI. KALIBRACIJA REZERVOARJA
15. člen
Namen kalibracije rezervoarja je izdelati kalibracijsko tabelo in določiti druge vrednosti, potrebne za meroslovni pregled.
Kalibracija rezervoarja se lahko prizna, če vložnik predloži certifikat o kalibraciji, ki ga je izdal akreditirani laboratorij v skladu s standardom, ki vsebuje splošne zahteve za usposobljenost preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev.
Vsebina certifikata o kalibraciji je določena v prilogi 4, ki je sestavni del tega pravilnika.
16. člen
Kalibracija rezervoarja se izvede z eno od naslednjih metod:
– geometrijsko metodo,
– volumetrijsko metodo in
– kombinacijo geometrijske in volumetrijske metode.
Metode za kalibracijo rezervoarja so določene v prilogi 5, ki je sestavni del tega pravilnika.
Pri geometrijski metodi se izmerijo notranje ali zunanje mere rezervoarja, vboklin ali izboklin ter plavajočega pokrova, če obstaja. Prostornina rezervoarja se nato določi računsko. Geometrijska metoda se uporabi za rezervoarje, ki imajo pravilno geometrijsko obliko in so brez deformacij.
Pri volumetrijski metodi se prostornina rezervoarja določi neposredno s polnjenjem ali praznjenjem rezervoarja s pomočjo etalonske posode ali pretočnega merila. Volumetrijska metoda se praviloma uporabi pri podzemnih rezervoarjih, nadzemnih rezervoarjih z nazivno prostornino do 100 m3 in pri rezervoarjih posebnih oblik, za katere geometrijska metoda ni primerna.
Kadar se za merjenje prostornine uporabi kombinacija geometrijske in volumetrijske metode, se z geometrijsko metodo določi prostornina tistega dela rezervoarja, ki je pravilne geometrijske oblike, z volumetrijsko metodo pa prostornina drugih delov, predvsem dna rezervoarja.
17. člen
Postopek kalibracije rezervoarja obsega:
– meritve na terenu,
– izračun rezultatov in
– izdelavo kalibracijske tabele ali določitev funkcije V(h).
18. člen
Kalibracijska tabela za pokončne rezervoarje mora vsebovati podatke o referenčni gostoti tekočine, ki je trenutno v rezervoarju ali ki se bo v prihodnosti hranila v rezervoarju.
VII. NAPISI IN OZNAKE
19. člen
Napisi in oznake na rezervoarju morajo biti v slovenskem jeziku.
Uporabljene merske enote na napisih in oznakah morajo biti v skladu s predpisom o merskih enotah. Te so za:
– prostornino: m3, dm3, liter (l),
– dolžino: m, mm,
– temperaturo: °C in
– gostoto: kg/m3, g/l.
20. člen
Rezervoar mora imeti napisno ploščico, ki je dobro vidna, čitljiva in pritrjena na rezervoar na primernem mestu – npr. pri merilni odprtini. Napisna ploščica mora biti iz materiala, odpornega proti pogojem, v katerih se uporablja rezervoar.
Na napisni ploščici morajo biti jasno in čitljivo napisani:
– podatki o proizvajalcu ali imetniku rezervoarja,
– identifikacijska oznaka rezervoarja in
– nazivna prostornina rezervoarja.
VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
21. člen
Rezervoarji, ki imajo na dan uveljavitve tega pravilnika veljavno neposredno overitev posamičnega merila na podlagi Pravilnika o meroslovnih zahtevah za nepremične rezervoarje (Uradni list RS, št. 26/02) ali prvo overitev na podlagi Pravilnika o metroloških pogojih za vodoravne cilindrične rezervoarje (Uradni list SFRJ, št. 26/81) ali Pravilnika o metroloških pogojih za pokončne valjaste rezervoarje (Uradni list SFRJ, št. 3/85), so lahko tudi po uveljavitvi tega pravilnika dani v redno oziroma izredno overitev po tem pravilniku, če glede največjih dopustnih pogreškov izpolnjujejo zahteve iz 7. člena tega pravilnika.
22. člen
Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, preneha veljati Pravilnik o meroslovnih zahtevah za nepremične rezervoarje (Uradni list RS, št. 26/02).
23. člen
Ta pravilnik začne veljati petnajsti dni po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 007-3/2005
Ljubljana, dne 9. novembra 2005
EVA 2005-3211-0017
dr. Jure Zupan l.r.
Minister
za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo
PRILOGA 1
POSTOPKI ZA MERJENJE PROSTORNINE TEKOČINE, SHRANJENE V
REZERVOARJU
Postopek za merjenje prostornine tekočine v rezervoarju poteka
po naslednjem vrstnem redu:
1. izmeri se povprečna temperatura T tekočine, shranjene
v rezervoarju,
2. izmeri se višina prostega nivoja tekočine h, pri katerem
se prostornina V(T) (h) določi pri temperaturi T s pomočjo
vrednosti, navedenih v kalibracijski tabeli,
3. izbere in pripravi se povprečni reprezentativni vzorec
vsebine rezervoarja ter na podlagi vzorca ugotovi gostota tekočine ρ(T),
4. če se temperatura tekočine pri odvzemu vzorca za gostoto
spremeni na temperaturo T' (zaradi poznejšega odvzema), je treba gostoto
tekočine s pomočjo pretvorbenih tabel preračunati na gostoto tekočine pri
temperaturi T,
5. izračuna se masa tekočine s pomočjo naslednje formule:
Postopki, opisani v točkah 4 in 5, se lahko zamenjajo z merjenjem prostornine V(0) in gostote ρ(0) pri referenčni temperaturi T(0)
(15 °C) v skladu z naslednjim izrazom:
PRILOGA 2
RAZVRSTITEV IN OPIS REZERVOARJEV
Rezervoarji se delijo:
1. Glede na obliko:
– navpični valjasti rezervoarji (lahko imenovani tudi pokončni
valjasti rezervoarji),
– vodoravni valjasti rezervoarji (lahko imenovani tudi ležeči
valjasti rezervoarji),
– sferni rezervoarji (lahko imenovani tudi kroglasti rezervoarji)
in
– rezervoarji z vzporednimi stenami.
2. Glede na lego:
– podzemni rezervoarji,
– delno vkopani rezervoarji in
– nadzemni rezervoarji.
3. Glede na funkcionalnost:
– odprti (atmosferski) rezervoarji,
– zaprti rezervoarji,
– nadtlačni rezervoarji in
– rezervoarji s plavajočim pokrovom (samo pri navpičnih
valjastih rezervoarjih).
4. Glede na zagotavljanje temperaturne stabilnosti tekočine:
– rezervoarji brez ogrevanja,
– rezervoarji z ogrevanjem brez toplotne izolacije in ali z
njo,
– rezervoarji s hlajenjem brez toplotne izolacije ali z njo.
5. Glede na izvedbo meril prostornine
– rezervoarji z eno oznako nazivne prostornine,
– rezervoarji z merilno letvico ali s kombinacijo merilne
letvice in merilne cevi,
– rezervoarji z ročnim odčitavanjem (merilna palica ali potopni
tračni meter) in
– rezervoarji z avtomatskim merjenjem nivoja tekočine.
PRILOGA 3
NAJMANJŠA IZMERLJIVA PROSTORNINA
Najmanjša izmerljiva prostornina je določena kot zmnožek
največje površine preseka rezervoarja S in najmanjše možne spremembe
višine med dvema nivojema Δh(min).
Najmanjša možna spremembe višine med dvema nivojema se določi
tako, da zaradi seštevanja merilnih negotovosti ± u(h(1)) in ± u(h(2))
pri meritvi višine dveh različnih nivojev tekočine h(1) in h(2)
in s tem pri izračunu prostornine V(h) ne pride do večjega relativnega
pogreška, kot je največji dopustni pogrešek kalibracijske tabele – vrednost ε.
PRILOGA 4
CERTIFIKAT O KALIBRACIJI
V certifikatu o kalibraciji morajo biti navedeni naslednji
podatki:
– identifikacija rezervoarja,
– tehnični podatki o rezervoarju,
– referenčna višina H,
– opis lege zgornje referenčne točke,
– položaj merilne osi (merilna odprtina, referenčne točke),
– način merjenja višine nivoja tekočine,
– nazivna prostornina,
– prostornina pri višini 0,
– najmanjša izmerljiva prostornina,
– kot nagnjenosti rezervoarja,
– kalibracijska tabela za znane korake Δh ali
funkcija V(h),
– referenčna temperatura,
– referenčna gostota tekočine za pokončne valjaste rezervoarje,
– največji dopustni pogrešek kalibracijske tabele,
– kalibracijska metoda in
– datum izdaje certifikata o kalibraciji.
PRILOGA 5
METODE ZA KALIBRACIJO REZERVOARJA
Za kalibracijo rezervoarja se uporabljajo metode, ki so
opredeljene z naslednjima slovenskima standardoma:
SIST ISO 4267-2 Nafta in
tekoči naftni proizvodi – Izračun količin olja –
2. del:
Dinamična meritev (ISO 4267-2:1988)
SIST ISO 5024 Naftne
tekočine in utekočinjeni naftni plini – Merjenje –
Standardni
referenčni pogoji
in metode, ki so opredeljene z naslednjimi mednarodnimi
standardi:
ISO 4512 Petroleum
and liquid petroleum products – Equipment for
measurement
of liquid levels in storage tanks – Manual
methods
ISO 4269 Petroleum
and liquid petroleum products – Tank calibration
by liquid
measurement – Incremental method using
volumetric
meters
ISO 7507-1 Petroleum
and liquid petroleum products – Calibration of
vertical
cylindrical tanks – Part 1: Strapping method
ISO 7507-2 Petroleum
and liquid petroleum products – Calibration of
vertical
cylindrical tanks – Part 2: Optical-reference
line method
ISO 7507-3 Petroleum
and liquid petroleum products – Calibration of
vertical cylindrical
tanks – Part 3: Optical-triangulation
method
ISO 7507-4 Petroleum
and liquid petroleum products – Calibration of
vertical
cylindrical tanks – Part 4: Internal electro
optical
distance-ranging method
ISO 7507-5 Petroleum
and liquid petroleum products – Calibration of
vertical
cylindrical tanks – Part 5: External electro
optical
distance-ranging method
Standardi so na voljo pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo.
