Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe RADIODUR, d.o.o., Ljubljana, ki ga zastopa direktor Dušan Uršič, na seji dne 15. decembra 2005

1. Prvi odstavek poglavja II – Javno oddajanje – Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98 in 25/05) se razveljavi.
2. Razveljavitev začne učinkovati po poteku 6 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnik, ki je radiodifuzna organizacija, izpodbija določbo Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa način in kriterije določanja višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo. Določba naj bi bila nejasna, nezakonita in v nasprotju s temelji obveznega kolektivnega uveljavljanja pravic, zato Ustavnemu sodišču predlaga njeno odpravo.
2. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s sklicevanjem na drugi stavek tretjega odstavka 12. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01 in nasl. – v nadaljevanju ZMed), po katerem mora predlogu za vpis v razvid medijev priložiti kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno izvajala na njegovem programu. Navaja, da mu po šesti (pravilno četrti) alineji prvega odstavka 15. člena ZMed grozi izbris iz razvida medijev in posledično prenehanje delovanja, če tega ne stori oziroma če ne predloži dokaza, da je na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču položil znesek, ki ga kolektivna organizacija zaračunava po svoji splošni tarifi.
3. Pobudnik je določbo najprej izpodbijal zato, ker zaradi njene domnevne neustavnosti s kolektivno organizacijo ni želel skleniti pogodbe o uporabi glasbenih neodrskih del v svojih programih. Nato je dne 16. 4. 2004 z Združenjem skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (v nadaljevanju Združenje SAZAS) sklenil Pogodbo o uporabi glasbenih neodrskih del v programih komercialnih radijskih postaj št. PR/5889 (v nadaljevanju Pogodba). Na poziv Ustavnega sodišča je z vlogo z dne 14. 7. 2005 pojasnil, da vztraja pri vloženi pobudi. V sklenitev pogodbe naj bi bil prisiljen, pogodbena določila (posebej 8. člen) pa naj ne bi imela pravne podlage ne v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in nasl. – v nadaljevanju ZASP) ne v aktih Združenja SAZAS in naj bi bila zato arbitrarna. Odločitev o neustavnosti izpodbijane določbe Pravilnika bi zato izboljšala njegov pravni položaj, saj bi mu omogočila, da se zatrjevanim nepravilnostim upre brez strahu za svoj obstoj. Pobudnik je vlogi priložil kopiji Pogodbe in dopisa Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, iz katerega izhaja, da mora Združenje SAZAS na podlagi prvega odstavka 159. člena ZASP na zahtevo uporabnika glasbenih avtorskih del podati tolmačenje spornih določb in pojasniti, kolikšen delež varovanih del v programu posameznih postaj je vključilo v konkretne izračune nadomestil in katere prihodke je štelo kot prihodke, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje.
4. Združenje SAZAS, ki je sprejelo izpodbijano določbo, na navedbe v pobudi vsebinsko ni odgovorilo. Ustavno sodišče je Združenje SAZAS zaprosilo tudi za pojasnila o načinu in kriterijih za določanje višine nadomestila za uporabo avtorskih del. Iz dopisa Združenja SAZAS z dne 17. 10. 2005 je razvidno, da se kriteriji, veljavni leta 2003, razlikujejo od sedaj veljavnih kriterijev, drugih pojasnil pa Ustavno sodišče kljub večkratnim pozivom in podaljšanju roka za odgovor ni prejelo.

5. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Prvi odstavek poglavja II »Javno oddajanje« Tarife za javno priobčitev glasbenih del (kot dela Pravilnika) – se glasi:
»Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji, pri tem pa se upoštevajo standardi Mednarodne konfederacije avtorskih društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer (a) da je plačilo avtorskih pravic sorazmerno pomembnosti uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika; (b) da se za uporabo 100% zaščitenega repertoarja plača 10% avtorskih pravic.«
7. Pravilnik, del katerega je izpodbijana določba, je na podlagi določb ZASP sprejelo Združenje SAZAS, potrdil pa ga je Urad za intelektualno lastnino. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZASP (Uradni list RS, št. 43/04 – ZASP-B) je bila spremenjena ureditev kolektivnega upravljanja tako, da določanje pogojev in načina uporabe ter višine nadomestil(*1) za uporabo varovanih del iz repertoarja kolektivnih organizacij ni več prepuščeno kolektivnim organizacijam, pač pa o tem z reprezentativnimi združenji uporabnikov sklepajo skupne sporazume (prvi odstavek 156. člena ZASP). V sporazumu dogovorjeno nadomestilo velja kot tarifa in se objavi v Uradnem listu (drugi in tretji odstavek 157. člena ZASP). Šele če skupni sporazum ni sklenjen, kolektivna organizacija sama sprejme tarife za uporabo avtorskih del (prvi odstavek 157. člena ZASP). Tarife kolektivnih organizacij, ki so veljale na dan uveljavitve ZASP-B(*2), med katerimi je tudi izpodbijana določba, se obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi po določbah ZASP (četrti odstavek 26. člena ZASP-B).
8. Pobudnik zatrjuje, da je izpodbijana določba Pravilnika tako nejasna, da kolektivni organizaciji omogoča arbitrarno določanje višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo. Načelo pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni. Enako velja tudi za splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil. Pri določbah, ki se glede na naravo vprašanja, ki ga urejajo, nanašajo na vnaprej določen krog fizičnih ali pravnih oseb, je toliko pomembneje, da je vpliv takih določb na položaj teh oseb čimbolj predvidljiv. Če norma ni jasno opredeljena, je dana možnost njene različne uporabe in s tem možnost samovolje tistega, ki na podlagi te norme odloča ali ki kot močnejša stranka nastopa v pogodbenem razmerju. Ustavno sodišče je zato glede na pobudnikovo zatrjevanje preizkušalo skladnost izpodbijane določbe z 2. členom Ustave.
9. Izpodbijana določba tarife se pri določanju višine avtorskega honorarja primarno sklicuje na standarde Mednarodne konfederacije avtorskih društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) in iz njih izvaja naslednja kriterija: pomembnost uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika (točka (a) izpodbijane določbe) in delež uporabe varovanih del v programu. V izpodbijani določbi je določeno izhodišče, da se za uporabo 100% zaščitenega repertoarja plača 10% avtorskih pravic (točka (b) izpodbijane določbe). Normativni del Pravilnika še določa, da je osnova za izračun avtorskega honorarja prihodek, ustvarjen pri uporabi del iz repertoarja Združenja SAZAS (9. člen Pravilnika), višina avtorskega honorarja pa je sorazmerna prihodku, ki ga ustvari uporabnik pri dejavnostih, v katerih uporablja glasbena dela, ter pomembnosti uporabe glasbenih del v dejavnosti uporabnika (prvi odstavek 7. člena Pravilnika).
10. Po oceni Ustavnega sodišča so tako določena merila presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačevati kolektivni organizaciji. V Pravilniku ni določb o tem, kateri prihodki se upoštevajo kot osnova za izračun avtorskega honorarja, kako se določa delež varovanih del v programu ter kako se pri določanju višine avtorskega honorarja upoštevata delež varovanih del v programu in pomembnost uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika. Iz Pogodbe (7. in 8. člen) je razvidno, da znaša višina avtorskega honorarja (pogodba uporablja izraz »nadomestilo«) za uporabo glasbenih del 3,85% od prihodkov od ekonomsko propagandnega programa (oglasna sporočila, sponzorstva, najem časa za oddajanje ipd.) in od dotacij (z izjemo tistih dotacij, ki jih lokalne ali regionalne skupnosti vplačajo namensko za govorni informativni program) ter 10% od prihodkov od posebej naročenih izvajanj glasbe (želje poslušalcev, glasbene čestitke ipd.). Pogodba naj bi temeljila na izpodbijani določbi Pravilnika. Kako naj bi Združenje SAZAS uporabljalo izpodbijano določbo, ni razvidno niti iz Pravilnika niti iz Pogodbe.
11. Odvisnost od parametrov, ki v Pravilniku niso jasno določeni, postavlja pobudnika v nepredvidljiv in negotov položaj. V Pravilniku je sicer določeno, da Odbor za zaščito avtorskih pravic Združenja SAZAS tolmači njegove določbe in daje navodila za njegovo uporabo (18. člen Pravilnika). Enaka dolžnost izhaja tudi iz 155. člena ZASP.(*3) Združenje SAZAS teh tolmačenj in navodil Ustavnemu sodišču ni predložilo, iz pobudnikovih navedb pa izhaja, da tudi sam ni bil seznanjen z njimi.
12. K jasnosti in določnosti norme tudi ne more prispevati v njej vsebovano napotilo na standarde CISAC in priporočila WIPO. Takšno splošno napotilo na standarde in priporočila dveh mednarodnih organizacij samo po sebi ustavnopravno sicer ni sporno, če so standardi in priporočila dostopni in razumljivi vsakemu naslovniku norme, ne more pa biti neposredna podlaga za določanje tarife v konkretnem pogodbene razmerju med kolektivno organizacijo in uporabnikom. Iz Pravilnika ni razvidno, kdaj in kje naj bi bili standardi in priporočila objavljeni, pobudnik pa tudi sam navaja, da z njihovo vsebino ni seznanjen oziroma da jih ne pozna.
13. Po presoji Ustavnega sodišča je takšna ureditev v neskladju z 2. členom Ustave, zato jo je razveljavilo. Ker jo je Ustavno sodišče razveljavilo že iz navedenega razloga, se mu ni bilo treba spuščati v nadaljnje navedbe pobudnika o neustavnosti in nezakonitosti izpodbijane ureditve.
14. Pobudnik je predlagal odpravo izpodbijane določbe. Ustavno sodišče odpravi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti, v drugih primerih pa jih razveljavi (45. člen ZUstS). Ker pobudnik zgolj z zatrjevanjem, da je bil prisiljen v sklenitev Pogodbe, ni izkazal škodljivih posledic, ki bi jih bilo zaradi ugotovljene neustavnosti treba odpraviti, je Ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavilo. Ker obveznost plačevanja avtorskega honorarja za uporabo avtorskih del izhaja že iz ZASP(*4), ugotovljeno neskladje z Ustavo samo po sebi ne pomeni, da je bila Pogodba sklenjena neupravičeno. Zato je Ustavno sodišče začetek učinkovanja razveljavitve izpodbijane določbe Pravilnika odložilo za čas šestih mesecev. Z odložitvijo učinkovanja razveljavitve je dalo Združenju SAZAS možnost, da način in kriterije za določanje višine nadomestila uredi na ustavno skladen način.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Znesek, ki ga je za javno radiodifuzijo uporabnik avtorskih glasbenih del dolžan plačevati kolektivni organizaciji, izpodbijana določba Pravilnika imenuje »avtorski honorar«, ZASP pa uporablja izraz »nadomestilo«. Ker Ustavno sodišče presoja določbo Pravilnika, bo v nadaljevanju besedila uporabljen izraz »avtorski honorar«.

(*2) Združenje SAZAS je leta 2002 sprejelo Tarife za uporabo glasbenih neodrskih del iz repertoarja Združenja SAZAS (Uradni list RS, št. 113/02 – v nadaljevanju Tarife), v katerih je izrecno določeno, da z dnem njihove uveljavitve preneha veljati Pravilnik. Tarife so bile v Uradnem listu objavljene na podlagi pred uveljavitvijo ZASP-B veljavne določbe četrtega odstavka 163. člena ZASP, v praksi pa Združenje SAZAS zaradi nasprotovanja Urada za intelektualno lastnino še naprej uporablja Pravilnik, ki je bil leta 2005 tudi spremenjen in dopolnjen (Uradni list RS, št. 25/05).

(*3) Člen 155 ZASP se glasi: »Kolektivna organizacija je dolžna na pisno zahtevo vsakogar dati podatke, ali upravlja pravice nekega avtorja na določenih delih in pod kakšnimi pogoji.« Takšna določba za kolektivno organizacijo ustvarja dolžnost vsakomur, ki to od nje zahteva, dati informacijo, ali je pri njej mogoče dobiti dovoljenje za določene oblike eksploatacije posameznih del, in pod kakšnimi pogoji (Oman B. v Trampuž M., Oman B. in Zupančič A.: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 365).

(*4) ZASP določa tudi osnovna izhodišča za sklepanje sporazumov iz prvega odstavka 156. člena ZUstS: Kot podlaga se upošteva denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik za svojo dejavnost, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije, upošteva pa se tudi pomen, ki ga ima taka uporaba za uporabnikovo dejavnost. Za oceno denarne koristi se praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije. Če se korist ne izraža v prihodku, je dopustno določiti druge kriterije (tretji, četrti in peti odstavek 156. člena ZASP).