Številka: Up-661/04-23
Datum: 12. 1. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., C. C. iz V., ki ga zastopa Č. Č., odvetnik v U., D. D. z T., ki ga zastopa E. E., odvetnik v S., in F. F. z R., ki ga zastopa G. G., odvetnik v P., na seji dne 12. januarja 2006

Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1501/2003 z dne 8. 7. 2004 in sklep Upravnega sodišča št. U 1270/2003 z dne 19. 11. 2003 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Upravno sodišče je s sklepom št. U 1270/2003 z dne 19. 11. 2003 zavrglo tožbo pritožnikov, vloženo na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) zaradi ravnanja državnega tožilca na glavni obravnavi, z obrazložitvijo, da posamično dejanje, ki ga vtožujejo, ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker imajo na razpolago drugo sodno varstvo. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 1501/2003 z dne 8. 7. 2004 njihovo pritožbo zavrnilo in navedeni sklep potrdilo.
2. Pritožniki izpodbijajo sklep Vrhovnega sodišča in sklep Upravnega sodišča. Sodiščema očitajo kršitev 22. člena Ustave. Navajajo, da ne uveljavljajo premoženjske škode, za katero sicer imajo varstvo v okviru pravdnega postopka, temveč moralni cilj. Menijo, da sodišča splošne pristojnosti ne zagotavljajo varstva ustavnih pravic v polnem obsegu. Moralno zadoščenje lahko zagotovi le presoja oblastnega ravnanja z javnopravnega gledišča. Temu je prilagojen postopek v upravnem sporu in za odločanje o tem so ustanovljena upravna sodišča kot specializirana sodišča. Menijo, da sodišča splošne pristojnosti ob uporabi določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju OZ) ne zagotavljajo varstva vseh ustavnih pravic, ki so bile kršene v njihovi zadevi (tj. ustavne pravice iz 21., 34. in 35. člena Ustave). Navajajo še, da so določbe OZ, na katere se sklicujeta sodišči, namenjene le varstvu določenih civilnopravnih, ne pa ustavnih pravic. Po mnenju pritožnikov Ustava z določbo četrtega odstavka 15. člena zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve kot samostojno in posebno ustavno pravico brez ustavnega in zakonskega pridržka. Sodno varstvo v polnem obsegu iz četrtega odstavka 15. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Ustave naj bi v danem primeru zagotavljalo le Upravno sodišče na temelju tretjega odstavka 1. člena ZUS. Menijo še, da jim ne bi smela biti odrečena pravica do sodnega varstva, ker ne uveljavljajo škode na podlagi OZ, temveč varstvo ustavnih pravic. Omejitev sodnega varstva v primeru kršitve ustavnih pravic bi bila v neskladju z Ustavo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-661/04 z dne 18. 10. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, na podlagi 22. člena Ustave pa strankama z nasprotnim interesom v upravnem sporu (Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani in okrožnemu državnemu tožilcu H. H.). Vrhovno sodišče in Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani nista odgovorili. H. H. pa je v odgovoru na ustavno pritožbo sporočil, da soglaša s stališčem Upravnega in Vrhovnega sodišča, da upravno sodišče ni stvarno pristojno v tej zadevi, ker imajo pritožniki zagotovljeno drugo sodno varstvo. Meni, da so imeli pritožniki zagotovljeno sodno varstvo zoper kršitev ustavnih pravic tudi v kazenskem postopku. Kazenski zakonik Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) določa več kaznivih dejanj (kazniva dejanja zoper čast in dobro ime), katerih objekt kazenskopravnega varstva so tudi z Ustavo zagotovljene osebnostne pravice, čast in dostojanstvo posameznika. Pritožnik D. D. se z navedenim stališčem ne strinja. Poudarja, da je drugotožena stranka dejanje, s katerim so jim bile kršene ustavne pravice, izvršila pri opravljanju dolžnosti državnega tožilca v kazenskem postopku. Prav zato uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu, saj zahtevajo (le) ugotovitev kršitve z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic. Drugi pritožniki se o navedenem odgovoru nasprotne stranke niso izjavili.

4. Pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva pravic in temeljnih svoboščin ter pravice do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave), vendar iz njihovih navedb, s katerimi utemeljujejo kršitve, izhaja, da smiselno zatrjujejo kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).
5. Pravica do sodnega varstva pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena Ustave). Uresničevanje pravice do sodnega varstva zoper nezakonita posamična dejanja in akte, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, se v primerih, v katerih ni zagotovljenega drugega sodnega varstva, zagotavlja v upravnem sporu (drugi odstavek 157. člena Ustave).
6. V obravnavani zadevi so ustavni pritožniki na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS(*1) in drugega odstavka 157. člena Ustave uveljavljali sodno varstvo v upravnem sporu, in sicer zaradi posega v njihove ustavne pravice iz 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Ta naj bi bil storjen s posamičnim dejanjem s tem, da je na sklepni obravnavi v kazenskem postopku na Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 27. 6. 2003 okrožni državni tožilec H. H. v zaključni besedi tožilstva v nasprotju z določbami Ustave uporabil vrsto neprimernih izrazov, s katerimi je žaljivo in posmehljivo govoril o pritožnikih. V tožbi so predlagali, naj Upravno sodišče ugotovi, da so jim bile z navedenim dejanjem kršene ustavne pravice, ter odloči, naj se zaradi odprave posledic kršitve sodba objavi.
7. Upravno sodišče je sklep o zavrženju tožbe utemeljilo s sklicevanjem na tretji odstavek 1. člena ZUS. Ta kot procesno predpostavko za uveljavljanje tovrstnega sodnega varstva v upravnem sporu določa odsotnost drugega sodnega varstva. Po presoji Upravnega sodišča vtoževano posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče ugotavlja, da so tožniki smiselno navajali, da je bila prizadeta njihova čast in dostojanstvo, torej da so bile prizadete njihove osebnostne pravice, in da so navajali, da jih je drugi toženec (okrožni državni tožilec) v zaključni besedi zasmehoval, žalil in jih diskvalificiral, zato želijo imeti zadoščenje, da se ugotovitev o kršitvah objavi v medijih. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime pa so dobrine, ki so lahko predmet kazenskopravnega varstva (169. do 179. člena KZ) in civilnopravnega varstva, to pa je lahko različnih vrst po določbah OZ, prav tako je mogoče doseči objavo sodbe tako po KZ kot po oz. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.(*2)
8. Vrhovno sodišče je pritrdilo odločitvi Upravnega sodišča in razlogom, s katerimi jo je utemeljilo. Navedlo je še, da se varstvo, kot ga uveljavljajo pritožniki, nudi prvenstveno v rednih sodnih postopkih, šele subsidiarno pa v upravnem sporu. Prav tako po njegovem mnenju dejanska in pravna podlaga tožbe tožnikov in v njej postavljeni zahtevki ne dajejo osnove za presojo, da v konkretnem primeru nista zagotovljena civilnopravno in kazenskopravno varstvo.
9. Sodišče odloča v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ključno vprašanje v sporih na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma tretjega odstavka 1. člena ZUS torej je, ali je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo pravic. Od vsebine odgovora na to vprašanje je odvisno tudi nadaljnje postopanje sodišča, ki je primarno in kot tako izključuje sodno varstvo v upravnem sporu.
10. Da bi lahko sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo, mora odgovoriti na dve vprašanji: a) na vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, in b) na vprašanje, ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno.
11. Upravno sodišče je sicer ugotavljalo, ali imajo tožniki na razpolago drugo (primarno) sodno varstvo. Vendar pa, če je štelo, da ni pristojno za obravnavo tožbe, ker imajo tožniki zagotovljeno sodno varstvo pred kazenskim in (oziroma) pravdnim sodiščem, ne bi smelo ravnati po določbi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, temveč bi moralo uporabiti določbe ZPP, ki se po 16. členu ZUS primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena z njim. V primeru subsidiarnosti sodnega varstva ne gre za zadevo, za katero ni sodne pristojnosti, temveč gre za zadevo, za katero je pristojno drugo sodišče, zato glede na 19. člen ZPP sodišče tožbe ne more zavreči, temveč se mora izreči za nepristojno ter zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču. V skladu z določbo drugega odstavka 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se začel pred njim. Samo na ta način je zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva in v obravnavanem primeru tudi učinkovito varstvo človekovih pravic pred posegi vanje z nezakonitimi dejanji. Ker Upravno sodišče ni ravnalo v skladu z navedenim, Vrhovno sodišče pa je njegovo odločitev potrdilo, sta z izpodbijanima sklepoma ustavnim pritožnikom posegli v pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že iz navedenim razlogov, ni presojalo drugih navedb pritožnikov, s katerimi zatrjujejo kršitev drugih človekovih pravic.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Tretji odstavek 1. člena ZUS določa, da odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

(*2) Pri predhodnem preizkusu tožbe sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.