Številka:   Up-1065/05-12
            Up-1067/05-18
Datum:      19. 1. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., na seji dne 19. januarja 2006

1. Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 421/2005 z dne 6. 10. 2005 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 614 /05 Ks 613/05 z dne 26. 9. 2005 ter sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 523/2005 z dne 5. 12. 2005 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 779/05 Ks 780/05 z dne 23. 11. 2005 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru, ki mora odločiti v roku 3 dni od vročitve te odločbe.
3. Ustavni pritožbi A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 460/2005 z dne 26. 10. 2005 v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Kopru št. K 246/03 z dne 14. 10. 2005 se zavrneta.

1. S sklepom zunajobravnavnega senata št. Ks 614/05 Ks 613/05 je bil zoper oba pritožnika podaljšan pripor. Zoper pritožnico iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), zoper pritožnika pa iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Njuno pritožbo je Višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila zoper odločitev Višjega sodišča, je bila pravnomočno zavržena.
2. V zvezi s sklepoma o podaljšanju pripora pritožnika zatrjujeta kršitve 5. člena, prvega odstavka 23. in 27. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navajata, da sta v priporu od 4. 2. 2003, obtožnica jima je bila vročena dne 28. 10. 2003, zato je pripor, v skladu z določbo petega odstavka 207. člena ZKP, od 28. 10. 2005 dalje nezakonit. Pritožnika opozarjata na dejstvo, da je bila obsodilna sodba prve stopnje razglašena dne 27. 5. 2005, pisnega odpravka sodbe pa vse do dne vložitve ustavne pritožbe (6. 11. 2005) nista prejela, zato naj bi bila glede na določbo prvega odstavka 23. člena Ustave in 5. člena EKČP kršitev razumnega trajanja pripora očitna. Sodiščema pri tem očitata zavlačevanje kazenskega postopka in s tem tudi kršitev 5. člena Ustave. Po njuni oceni daje ZKP možnost za podaljševanje pripora v nedogled, saj naj bi imela sodišča, medtem ko naj bi bil nedolžen obdolženec v priporu, toliko časa za odločitev, kolikor si ga postavijo sama, ne glede na razumen čas sojenja. Pritožnika izpostavljata tudi vprašanje nadaljnje upravičenosti trajanja pripora, saj naj bi pritožnica v priporu prestala že 45% izrečene zaporne kazni, pritožnik pa 27%. Po oceni pritožnikov naj bi Višje sodišče z navedbo, da sta že obsojena, kršilo tudi 27. člen Ustave, saj iz takšne obrazložitve izhaja, da vsi, ki so v priporu, veljajo za obsojene. Pritožnika v ustavni pritožbi izpodbijata tudi pravilnost ekstradicijskega postopka ter zatrjujeta kršitev pravice do izvajanja dokazov, saj naj bi predsednik senata neutemeljeno zavrnil predlog obrambe po postavitvi izvedenca finančne stroke. Ustavnemu sodišču predlagata, naj pripor zoper njiju odpravi.
3. Pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata tudi pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila zoper sklepa o podaljšanju pripora. Zatrjujeta kršitev 23. člena Ustave. Po mnenju pritožnikov je predsednik senata neupravičeno zavrgel njuni zahtevi za varstvo zakonitosti in s tem kršil pravico do sodnega varstva, saj sta pritožnika kot obdolženca v kazenskem postopku v skladu z določbo prvega odstavka 421. člena ZKP upravičeni osebi za vložitev zahteve.
4. Pritožnika sta soobdolženca v kazenskem postopku. Z ustavnima pritožbama izpodbijata iste priporne sklepe iz enakih razlogov. Glede na to je Ustavno sodišče o obeh zadevah odločilo z eno odločbo.
5. Senat Ustavnega sodišča je dne 20. 12. 2005 sklenil, da sprejme ustavni pritožbi v obravnavo. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo Višjemu in Okrožnemu sodišču. Okrožno sodišče je v svojem odgovoru navedlo, da je bil razlog za zamudo pri izdelavi sodbe obsežnost kazenske zadeve, saj je glavna obravnava trajala več kot leto dni, zaslišanih je bilo več kot šestdeset prič oziroma oškodovancev, kazenski spis pa obsega več kot 5000 strani. Predsednik razpravljajočega senata je še pojasnil, da je v skladu z določbo prvega odstavka 363. člena ZKP o razlogih za zamudo pri izdelavi sodbe ustno obvestil predsednika sodišča, ki je dne 25. 10. 2005 pisno odredil, da mora biti sodba izdelana do 1. 12. 2005.

6. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.
7. Zoper oba pritožnika teče kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Obtožnica očita pritožnici storitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem v zvezi z drugim odstavkom 234a. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ in kaznivega dejanja poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ. Pritožniku pa obtožnica očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem v zvezi z drugim odstavkom 234a. člena KZ, kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in tretjem odstavku 252. člena KZ, kaznivega dejanja poneverbe po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ.
8. Dne 27. 5. 2005 je Okrožno sodišče razglasilo sodbo, s katero je spoznalo pritožnico za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije in kaznivega dejanja pranja denarja, oprostilo pa jo je obtožbe kaznivega dejanja poneverbe. Pritožnika je spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, kaznivega dejanja goljufije in pranja denarja, ga oprostilo obtožbe kaznivega dejanja poneverbe, v preostalem delu pa obtožbo zavrnilo. Sodišče je pritožnici izreklo enotno kazen šest let zapora in denarno kazen v višini 1.000.000 SIT, pritožniku pa enotno kazen deset let zapora in denarno kazen v višini 2.000.000 SIT. Pisni odpravek sodbe je bil izdelan dne 29. 11. 2005. Ob razglasitvi sodbe je Okrožno sodišče skladno z določbo petega odstavka 361. člena ZKP pritožnikoma podaljšalo pripor. Sklep je postal pravnomočen z odločitvijo Višjega sodišča dne 31. 5. 2005. Po preteku dveh mesecev je sodišče pripor ponovno podaljšalo dne 26. 7. 2005 in nato zopet dne 26. 9. 2005 z izpodbijanim sklepom št. Ks 614/05 Ks 613/05. Zunajobravnavni senat je pripor zoper pritožnico podaljšal po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper pritožnika pa po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Po oceni senata se podaljšanje pripora zoper oba pritožnika pokaže kot povsem smiseln ukrep, saj bo s tem varovano premoženje drugih kot tudi omogočeno dokončanje kazenskega postopka. Senat se do vprašanja razumnega trajanja pripora ni opredelil.
9. V pritožbah zoper sklep o podaljšanju pripora sta oba pritožnika navajala, da je treba postopek voditi tako, da se spoštuje ustavna pravica obtoženca do sojenja v razumnem roku. V sklepu, s katerim sta bili pritožbi obeh pritožnikov zavrnjeni, je Višje sodišče zapisalo: »Res je, da je v drugem odstavku 200. člena ZKP predpisano, da je sodišče dolžno postopati posebno hitro, če je obtoženec v priporu in v prvem odstavku 23. člena Ustave, da ima obtoženec pravico do sojenja v razumnem roku. Vendar je pri ocenjevanju ustreznosti postopanja sodišča v tej smeri treba upoštevati, poleg dolžine prestanega pripora, še okoliščine primera samega, kot tudi na primer obsežnost in zapletenost zadeve, vključno s sorazmernostjo med priporom, naravo kaznivega dejanja in kaznijo, ki je bila obtožencu izrečena z nepravnomočno sodbo. Sicer pa pritožba obtožencev, razen opozarjanja na sojenje v razumnem roku, drugega ne vsebuje.«
10. S sklepom zunajobravnavnega senata št. Ks 779/05 Ks 780/05 z dne 23. 11. 2005 je bil pripor zoper oba pritožnika iz enakih razlogov ponovno podaljšan. Zunajobravnavni senat se z vprašanjem še razumnega trajanja pripora ni ukvarjal. Sklep je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča št. Kp 523/2005 z dne 5. 12. 2005. V obrazložitvi tega sklepa je Višje sodišče na zatrjevano kršitev pravice do sojenja v razumnem roku odgovorilo, da to glede na stanje obravnavane zadeve ne more biti uspešen pritožbeni razlog v tej fazi postopka.

11. Veljavnost izpodbijanih pripornih sklepov je v času njihove presoje in izdaje te odločbe že potekla. Pritožnika sta še vedno v priporu, vendar nadaljnjih pripornih sklepov z ustavno pritožbo ne izpodbijata. Pravni interes je ena izmed procesnih predpostavk vsakega postopka, tudi postopka z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar v primeru trajajočega posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave pripornik izkazuje pravni interes tudi za presojo pripornih sklepov, ki niso več veljavni. Le, da se v tem primeru Ustavno sodišče omeji na morebitno ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oziroma na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena onemogoča (odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004, Uradni list RS, št. 51/04).
12. Pritožnika sodiščem, ki so z izpodbijanimi sklepi odločila o podaljšanju pripora, očitata napačno uporabo procesnega prava. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede tega, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnika zgolj z zatrjevanjem napačne uporabe prava ustavne pritožbe ne moreta utemeljiti.
13. Pritožnika v ustavnih pritožbah zatrjujeta, da je kršen razumni rok trajanja pripora in pri tem še posebej izpostavljata dejstvo, da je bila obsodilna sodba razglašena že dne 27. 5. 2005, pisni odpravek sodbe pa vse do dne 6. 11. 2005 še vedno ni bil izdelan in jima vročen. Pritožnika navajata, da je glede na čas trajanja pripora, ki je ob vložitvi ustavne pritožbe znašal 33 mesecev, ob upoštevanju določbe petega odstavka 207. člena ZKP, pripor nezakonit.
14. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanja, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.
15. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 40 in Uradni list RS, št. 25/96) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah (tako npr. v odločbah št. Up-74/95, št. Up-75/95 in št. Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995, OdlUS IV, 131, 132 in 133, glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in v odločbah št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186 in št. Up-327/97 z dne 18. 12. 1997, OdlUS VI, 200, glede pripornega razloga begosumnosti) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika.
16. V odločbi št. U-I-18/93 je Ustavno sodišče navedlo, da sta splošna pogoja za omejitev pravice iz 19. člena Ustave natančneje določena v nadaljnjih določbah Ustave. Tako je prvi pogoj (primeri) natančneje določen v prvem odstavku 20. člena Ustave. Okvir drugega pogoja (postopek) pa predstavljajo zlasti določbe 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 27. člena (domneva nedolžnosti) in 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku).
17. V odločbi št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1997 (OdlUS IV, 135) je Ustavno sodišče že presojalo razlago petega odstavka 207. člena ZKP z vidika morebitne kršitve 23. člena v povezavi z 19. členom Ustave. Ugotovilo je: »Določba petega odstavka 207. člena ZKP ne more biti edino merilo presoje še dovoljenega trajanja pripora. Sodišče jo sme in mora upoštevati le tedaj, ko bi to pomenilo zvišanje ravni ustavno zagotovljenega varstva.« In še: »Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja že 23. člen Ustave. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (tretji odstavek 5. člena) ji z določitvijo sankcije – izpustitvijo po prekoračitvi razumnega časa trajanja pripora – daje še dodatno težo. Iz obeh določb izhaja, da zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga po poteku določenega časa ne more več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Sodišče mora zato odgovoriti na ugovor priprte osebe, da traja pripor že nerazumno dolgo. Določno mora navesti tiste okoliščine konkretnega primera, ki po njegovem mnenju upravičujejo nadaljnje trajanje pripora. Če sodišče ni izvedlo postopka in izdalo pravnomočne obsodilne sodbe v razumnem času, je dolžno priprtega izpustiti.« V obrazložitvi je tudi zapisano: »Po določbi prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zakon lahko v določenih primerih določi le način njihovega izvrševanja. Omejene pa so lahko le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (drugi in tretji odstavek 15. člena Ustave). Pri nekaterih ustavnih pravicah pa zakonska ureditev načina njihovega izvrševanja ni potrebna. Morebitne zakonske določbe, ki urejajo tako pravico, zato ne morejo zniževati ravni varstva, ki jo zagotavlja Ustava. Ena takih pravic je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.«
18. Navedena odločba Ustavnega sodišča št. Up-123/95 je bila sicer sprejeta v zadevi, v kateri so bili izpodbijani priporni sklepi, sprejeti pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa morajo sodišča upoštevati relevantne ustavne določbe ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka odločajo o odreditvi ali podaljšanju pripora oziroma o odpravi pripora,(*1) so stališča, sprejeta v zadevi št. Up-123/95, uporabljiva tudi v tej konkretni zadevi, v kateri sta bila izpodbijana sklepa izdana po izreku prvostopenjske obsodilne sodbe, vendar še pred njeno pisno izdelavo.
19. Izpodbijana sklepa sta bila izdana v fazi postopka, za katero šesti odstavek 361. člena ZKP določa, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena, to je po razglasitvi sodbe, trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče ocenjuje, da navedena določba sama po sebi ne more biti edino merilo še dovoljenega trajanja pripora. Sodišče jo sme in mora, tako kot to velja za določbo petega odstavka 207. člena ZKP, uporabiti takrat, ko bi to pomenilo zvišanje ravni ustavno zagotovljenega varstva. Zato vsebina določbe šestega odstavka 361. člena ZKP ne pomeni, da si tudi v tej fazi postopka, v konkretnem primeru po razglasitvi sodbe, vendar še pred njeno pisno izdelavo, ni mogoče utemeljeno zastaviti vprašanja, ali pripor traja že nerazumno dolgo, še posebej ob upoštevanju določbe prvega odstavka 363. člena ZKP, ki določa, da mora biti razglašena sodba pisno izdelana v 15 dneh po razglasitvi, če je obtoženec v priporu, v preostalih primerih pa v 30 dneh.
20. Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih obtožbah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Na kazenskem področju navedena določba zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) zavzelo stališče, da prvi odstavek 23. člena Ustave vsebinsko zajema tudi trajanje pripora.
21. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena ne glede na to, ali je posamezniku v času kazenskega postopka odvzeta prostost ali ne. Vendar je treba upoštevati, da pomeni pripor poseg v ustavno pravico do osebne svobode. Zato so kriteriji za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, v teh primerih strožji. Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je Ustavno sodišče postavilo že v navedeni odločbi št. Up-155/95. Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če namreč glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, obravnavana pravica zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumnega, izpusti in da se brani obtožbe s prostosti. Navedeno ne pomeni, da imajo v takšnem primeru pravosodni organi vnaprejšnjo izbiro, ali bodo zagotovili hitro postopanje ali pritožnika izpustili na prostost. V javnem interesu in z vidika ohranitve javnega reda je, da se storilci kaznivih dejanj kaznujejo. Vendar je kazenski postopek v enaki meri jamstvo obdolžencu, da bo država v tem postopku spoštovala njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, ki mu jih zagotavlja Ustava. Zato je po določenem času trajanja pripora sodišče dolžno presojati ne le, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo, ampak tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa.
22. Razumen čas trajanja pripora je mogoče presojati le glede na okoliščine konkretnega primera. Pritožnika v ustavni pritožbi sicer navajata, da sta ob vložitvi ustavne pritožbe v priporu že 33 mesecev, vendar je njune navedbe, ko izpostavljata nerazumno dolgo trajanje pripora, mogoče razumeti tako, da predvsem izpodbijata trajanje od razglasitve sodbe dalje. Pritožnika sta bila prijeta na podlagi mednarodne tiralice v V. V. dne 4. 2. 2003 in dne 29. 8. 2003 izročena naši državi, od tedaj dalje se nahajata v priporu. Obtožnica je bila vložena dne 28. 10. 2003 in je postala pravnomočna dne 6. 11. 2003. Obsodilna sodba je bila razglašena dne 27. 5. 2005, pisno izdelana pa dne 29. 11. 2005. Na podlagi vpogleda v spis se izkaže, da je sodišče od trenutka razglasitve sodbe dalje, poleg odločanja o podaljševanju pripora, odločalo o začasnih odredbah za zavarovanje premoženjskopravnih zahtevkov in izdajalo sklepe o odmeri nagrade zagovornikom. Pritožnika sta bila ob izdaji izpodbijanega prvostopnega pripornega sklepa, to je 26. 9. 2005, v priporu dve leti, sedem mesecev in 22 dni, ob izdaji pisnega odpravka sodbe pa že dve leti, devet mesecev in 25 dni. Kot izhaja iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, je sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora presojalo le obstoj zakonskih in ustavnih pogojev za podaljšanje pripora iz razloga begosumnosti in pri pritožniku tudi iz razloga ponovitvene nevarnosti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora se z vprašanjem razumnega trajanja pripora sploh ne ukvarja. To vprašanje pa bi se moralo postaviti sodišču samo po sebi, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je po razglasitvi sodbe že tretjič podaljšalo pripor za nadaljnja dva meseca, medtem pa je bil kazenski postopek še vedno v isti fazi (to je v fazi pisne izdelave sodbe). Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev sodišča, katera so tista dejstva in okoliščine, ki bi v konkretnem primeru, ob upoštevanju različnih dejavnikov, med njimi tudi ravnanja pritožnikov, narave in značilnosti konkretnega kazenskega postopka in ravnanja pristojnih državnih organov, še upravičevala nadaljnje trajanje pripora. Takšna obrazložitev odločbe, s katero je sodišče odločalo o priporu, torej o ukrepu, ki posega v pravico pritožnikov do osebne svobode, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. V obrazložitvi morajo biti določno navedeni razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje določbe opredeli. Glede na doslej navedene okoliščine je Okrožno sodišče s tem po oceni Ustavnega sodišča pritožnikoma kršilo njuno pravico iz 22. člena Ustave.
23. Enako je ravnalo tudi Višje sodišče v pritožbenem postopku. Na zatrjevanje pritožnikov o nerazumnem trajanju pripora je odgovorilo, da je sodišče v skladu z 200. členom ZKP in s 23. členom Ustave dolžno postopati posebno hitro, ko je pritožnik v priporu in pri tem celo navedlo, katere so tiste relevantne okoliščine, ki jih mora sodišče uporabiti pri presoji še relevantnega časa trajanja pripora. Te presoje pa samo ni opravilo. Zato Ustavno sodišče ocenjuje, da je tudi Višje sodišče s tako pavšalnimi navedbami kršilo pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave.
24. Ker je veljavnost izpodbijanih pripornih sklepov že potekla, Ustavno sodišče pa je pri njihovi presoji ugotovilo takšno kršitev 22. člena Ustave, ki onemogoča ugotavljanje kršitve prvega odstavka 23. člena in s tem prvega odstavka 19. člena Ustave, je lahko na podlagi 30. člena v povezavi z 49. členom ZUstS po uradni dolžnosti opravilo tudi presojo vseh nadaljnjih pripornih sklepov oziroma v času odločanja veljavnega pripornega sklepa. Tudi z nadaljnjim pripornim sklepom Okrožnega sodišča, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča, sodišči ponovno nista presojali, ali je trajanje pripora še razumno. Zato je bilo treba iz enakih razlogov razveljaviti tudi ta dva sklepa (1. točka izreka).
25. Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave pa Ustavno sodišče, glede na doslej navedeno, ni moglo presoditi, ali je bila pritožnikoma kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s tem tudi pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče sklepe iz prve točke izreka te odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo pristojnemu sodišču, ki bo pri ponovnem odločanju moralo upoštevati razloge te odločbe. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče za novo odločanje o priporu pritožnikov določilo rok 3 dni od vročitve te odločbe (2. točka izreka).
26. Ker je bilo treba izpodbijane sklepe razveljaviti že zaradi navedenih kršitev, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

27. Pritožnika izpodbijata tudi pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti in pri tem izpodbijata stališče, da nista upravičeni osebi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora.
28. Pritožnika sodiščem očitata napačno uporabo prava. Glede na to jima je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, zato zgolj z navedenimi očitki ni mogoče utemeljevati ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče bi kvečjemu lahko presojalo, ali sta izpodbijani sodni odločbi očitno napačni ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč šlo za kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Obravnavani primer pa ni tak. Tako Okrožno kot Višje sodišče sta svojo odločitev o tem, zakaj sta pritožnika v konkretnem primeru neupravičeni osebi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, oprli na določbe drugega odstavka 422. člena v zvezi z četrtim odstavkom 420. člena ZKP. Zato Ustavno sodišče ocenjuje, da sta izpodbijana sklepa razumno obrazložena in jima arbitrarnosti in s tem kršitve 22. člena Ustave ni mogoče očitati. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrnilo (3. točka izreka).

29. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/2004 in 62/2004).