Številka:   Up-575/03-25
Datum:      19. 1. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa odvetniška pisarna B. & B., d.n.o. – o.p., Z., na seji dne 19. januarja 2006

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 541/2003 z dne 21. 5. 2003, sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem št. Ig 1999/00007 z dne 19. 4. 2002 (2., 3. in 4. točka izreka) in sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem št. Ig 1999/00007 z dne 11. 2. 2003 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Grosupljem v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo izvršilni postopek zoper družbo C., d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod), in 19. 4. 2002 postopek na predlog upnika nadaljevalo zoper družbenico oziroma dedinjo – prevzemnico izbrisane družbe (sedaj pritožnico). V istem sklepu je ugodilo tudi upnikovemu predlogu za spremembo izvršilnega sredstva in dovolilo nadaljevanje izvršbe z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžničinih premičnin. Prvostopenjsko sodišče je izvršilni postopek dne 16. 8. 2002 ponovno prekinilo, tokrat na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-135/2000 z dne 23. 5. 2002 do dokončne odločitve Ustavnega sodišča glede izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod, in ga dne 15. 11. 2002 nadaljevalo. Pritožnica se je zoper oba sklepa pritožila, Višje sodišče je pritožbi zavrnilo.
2. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sklep Višjega sodišča in mu očita kršitev 2., 14., 22. in 23. člena Ustave. Meni, da je Višje sodišče napačno uporabilo določbe materialnega in procesnega prava. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211) in trdi, da Višje sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo iz navedene ustavne odločbe izhajajočega temeljnega kriterija za ugotovitev neomejene odgovornosti družbenika za obveznosti izbrisane družbe, to je različnega dejanskega položaja posameznih družbenikov. Meni, da je Višje sodišče v izpodbijanem sklepu odločilo arbitrarno, saj naj ne bi upoštevalo pritožničinega dejanskega življenjskega položaja, iz katerega je po njenem mnenju razvidno, da niso podani pogoji za odgovornost pritožnice za obveznosti izbrisane družbe kot t. i. aktivne družbenice. V zvezi s tem navaja, da je v pritožbi zoper drugi sklep o nadaljevanju postopka dokazovala, da ni imela vpliva na poslovanje, niti ni prevzemala obveznosti izbrisane družbe. Zatrjuje, da Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo, zakaj je pritožnico štelo za aktivno družbenico. Meni, da njen položaj popolnoma ustreza pojmu pasivnega družbenika, kakor ga opredeljuje omenjena odločba Ustavnega sodišča. Navaja tudi, da je po sili zakona postala dedinja družbe, ki je bila izbrisana, to dejstvo pa naj bi po 42. točki omenjene odločbe Ustavnega sodišča pomenilo, da je njena odgovornost za dolgove izbrisane družbe izključena. Pritožnica predlaga tudi začasno zadržanje izpodbijanega sklepa.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-575/03 z dne 25. 3. 2004 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Do končne odločitve je zadržalo izvrševanje izpodbijanih sklepov. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo. Ustavna pritožba je bila skladno z 22. členom Ustave vročena tudi nasprotnemu udeležencu v izvršilnem postopku (upniku), ki je na ustavno pritožbo odgovoril. V odgovoru navaja, da je bil v času nastanka terjatve zapustnik aktivni družbenik kasneje izbrisane družbe. Meni, da je Višje sodišče pravilno zavzelo stališče, da pritožnica za dolgove izbrisane družbe ne odgovarja iz naslova dedovanja, ampak iz naslova vstopa v družbo kot družbenica, ter odgovorilo na navedbe pritožnice o njeni pasivnosti v navedeni družbi. Navaja tudi, da je pritožnica podedovala poslovni delež v navedeni družbi s smrtjo zapustnika, kasnejši vpis v sodni register pa je le deklaratorne narave. Če pritožnica ne bi imela interesa vodenja družbe, bi se po mnenju upnika lahko odpovedala dedovanju oziroma vsaj ne bi sklenila dednega dogovora, po katerem je prevzela poslovni delež v družbi. Upnik nasprotuje stališču pritožnice, da so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 osebe, ki so postale družbeniki na podlagi dedovanja, avtomatično pasivni družbeniki. Meni, da pritožnica ni bila pasivna družbenica, ker je bila edina družbenica izbrisane družbe, zato ni mogla pričakovati, da bo z družbo namesto nje upravljal kdo drug. Pritožnici naj bi bilo znano finančno stanje izbrisane družbe, zato bi po upnikovem mnenju kot dober gospodar morala sprožiti likvidacijo oziroma stečaj družbe, za kar naj bi imela dovolj časa. Meni tudi, da pritožnica Višjemu sodišču zmotno očita, da ni upoštevalo predloženih dokazov, in soglaša s stališčem sodišča, da pritožnica svoje pasivnosti ni dokazala. Pritožnica seznanjenost s finančnim stanjem v navedeni družbi ob sklenitvi dednega dogovora zanika.

4. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče prekinjeni izvršilni postopek nadaljevalo zoper pritožnico na podlagi 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pritožnica kot nova dolžnica je lahko nadaljevanju postopka oporekala šele v pritožbah zoper oba prvostopenjska sklepa. Tako je šele Višje sodišče presojalo vprašanje, ali je pritožnica kot družbenica v smislu odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 odgovorna za obveznosti izbrisane družbe in ob tem ugotovilo, da je zanje odgovorna oziroma da ni uspela dokazati, da ni t. i. aktivna družbenica. Prvostopenjsko sodišče je o nadaljevanju postopka odločilo zgolj s procesnima sklepoma, šele Višje sodišče pa je na podlagi pritožničinih pritožb vsebinsko odločilo o njenem ugovoru, da obveznost ni prešla nanjo.
5. Ustavno skladnost ureditve nadaljevanja izvršilnega postopka zoper novega dolžnika je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. U-I-351/04 in Up-357/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05). Zavzelo je stališče, da odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika zahteva postopek, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi z upoštevanjem ustreznih procesnih jamstev. Ker zakonska ureditev tega ne omogoča, je presodilo, da je določba četrtega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ) v neskladju z 22. in s 25. členom Ustave. Za čas do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo je določilo tudi način izvršitve te odločbe, po katerem mora sodišče pri odločanju o nadaljevanju prekinjenega postopka novemu dolžniku dati možnost, da se izjavi že v postopku na prvi stopnji.
6. Ker izpodbijana odločitev temelji na zakonski določbi, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu z Ustavo, so bile z njo pritožnici kršene človekove pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane sklepe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper pritožnico kot družbenico izbrisane družbe bo moralo sodišče upoštevati razloge citirane odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-351/04 in Up-357/03 in odločiti v skladu z načinom izvršitve iz 3. točke izreka navedene odločbe.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.