Številka:   Up-1055/05-12
Datum:      19. 1. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A., Ž. in Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 19. januarja 2006

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 1186/2005 z dne 19. 10. 2005 in sodba Upravnega sodišča št. U 1769/2005 z dne 31. 8. 2005 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi prve alineje prvega odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil) zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti državo. Zoper navedeno odločitev je pritožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da so bile z izpodbijanimi akti kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), enakost pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in posledično pravica pribežališča (48. člen Ustave). Navaja, da je v tožbi uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlagal, naj Upravno sodišče opravi glavno obravnavo ter na njej samo ugotovi dejansko stanje (preveri naj tudi njegove navedbe o razmerah v Srbiji in na Kosovem), zasliši pričo, ki je seznanjena s tem, da je vojska nasilno odpeljala pritožnika in še 20 drugih Romov, in prevede poročilo Amnesty International, ki podrobno opisuje dogodke na Kosovu marca leta 2004. Kljub temu, da je v tožbi predlagal in obrazložil dokaze in dokazne predloge, ki naj bi dokazovali zmotno ugotovljeno dejansko stanje, naj bi Upravno sodišče odločilo, da glavne obravnave ne izvede, ker pritožnik ni verodostojno predstavil razlogov za azil in ker v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Po pritožnikovem mnenju je Upravno sodišče s tako odločitvijo kršilo načelo kontradiktornosti postopka, saj mu niso bile zagotovljene temeljne procesne garancije, pravica do izjave in pravica do enakega obravnavanja strank v postopku. Po pritožnikovem mnenju je stališče sodišča, da predlagani dokazi ne bi prispevali k drugače ugotovljenemu dejanskemu stanju, nerazumno. Prepričan je, da bi priloženo poročilo Amnesty International pripeljalo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ. Upravnemu sodišču očita tudi, da je brez obrazložitve zavrnilo tudi predlog z zaslišanjem priče. Enake kršitve očita Vrhovnemu sodišču, ki je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1055/05 z dne 11. 11. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.

5. V obravnavanem primeru je MNZ zavrnilo pritožnikovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca, ki jih določata Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92),(*1) niti pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, določenih v tretjem odstavku 1. člena ZAzil. MNZ je presodilo, da je prosilčev (pritožnikov) strah pred preganjanjem neutemeljen. Pritožnik naj ne bi kredibilno predstavil razlogov za priznanje azila. Na podlagi proučene objektivne situacije v izvorni državi (da je srbska vojska že leta 1999 zapustila Kosovo, da je to od takrat dalje pod oblastjo UNMIK-a, za zagotavljanje miru pa skrbijo enote KFOR-ja, da za marec 2004 ni poročil o vdoru srbske vojske na to območje oziroma o mobilizaciji v Srbiji), je MNZ ocenilo, da pritožnikova izjava o prisilni mobilizaciji, ki jo je izvajala srbska vojska v času nemirov na Kosovu (da naj bi ga srbski vojaški policisti odpeljali v Kosovsko Mitrovico in ga po kratkem urjenju razvrstili na bojne položaje), ni verodostojna.
6. Pritožnik je v tožbi med drugim zatrjeval zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. MNZ je očital, da njegove zgodbe o prisilni mobilizaciji ni preverilo v luči objektivnih dogodkov, ki so se dejansko dogajali na Kosovu. Navedel je, da je MNZ deloma preverilo le dogodke v Kosovski Mitrovici in ugotovilo, da so srbsko prebivalstvo ščitili pripadniki mirovnih sil, ni pa preverjalo, ali so jih ščitili tudi Srbi iz Srbije in kakšno vlogo je pri tem imela srbska vojska. MNZ je očital tudi, da ni preverjalo položaja Romov v Srbiji, zaradi česar naj odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. V tožbi je predlagal, naj sodišče sámo ugotovi dejansko stanje v Srbiji in na Kosovu v luči dogodkov, kot jih zatrjuje. Zahteval je, naj sodišče opravi glavno obravnavo in na njej zasliši pričo, ki naj bi bila seznanjena s tem, da je njega in še 20 Romov vojska nasilno odpeljala iz Novega Sada. Predlagal je tudi, naj sodišče na glavni obravnavi vpogleda v njegovo zdravstveno dokumentacijo, ga zasliši in vpogleda (prevede) poročilo Amnesty International, iz katerega izhaja, kdaj je prišlo do nemirov na Kosovu in kronološki pregled razvoja dogodkov.
7. Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločitev sprejelo na seji. Tako je ravnalo, čeprav je pritožnik izvedbo glavne obravnave izrecno zahteval. V obrazložitvi je v zvezi s predlogom za izvedbo glavne obravnave navedlo: »Glede na ugotovljeno dejansko stanje in dejstvo, da tožnik ni verodostojno predstavil razlogov za azil, saj vojska Srbije in Črne gore nesporno ne deluje na področju Kosova, in tako tožnik tudi ni bil razporejen na bojne položaje pred Kosovsko Mitrovico, in ker tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče odločilo na seji senata, pri tem pa je sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-422/03 z dne 10. 7. 2003.«
8. Tudi Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da Upravnemu sodišču kljub izrecni zahtevi pritožnika ni bilo treba opraviti glavne obravnave, ker ta v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Ker iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi MNZ in sodišče prve stopnje zmotno ugotovila dejansko stanje, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata in pri tem pravilno sledilo mnenju Ustavnega sodišča.
9. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljene temeljne procesne garancije, ki obsegajo pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Vsaka stranka mora imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja, da je pravica do kontradiktornega postopka človekova pravica. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je ob izvajanju dokazov navzoč. Ta pravica zagotavlja, da bo posameznik v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se posameznik pretvoril le v objekt državnega odločanja.
10. Ustavno sodišče je glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003, Uradni list RS, št. 36/03 in OdlUS XII, 56). Vendar zgolj »gola« zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004, Uradni list RS, št. 139/04). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.
11. V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi poročil mednarodnih organizacij, ki se nahajajo v upravnem spisu (iz katerih naj bi izhajalo, da je vojska Srbije in Črne gore zapustila Kosovo leta 1999 in da je to od takrat dalje pod oblastjo UNMIK-a, za zagotavljanje miru pa skrbijo enote KFOR-ja) presodilo, da je razlog, ki ga je kot bistvenega za zapustitev matične države in za pridobitev azila uveljavljal pritožnik (prisilna mobilizacija v Novem Sadu in razporeditev v vojaški enoti pred Kosovsko Mitrovico v času nemirov marca 2004), neverodostojen. Pritožnik je tako ugotovljenemu dejanskemu stanju oporekal. Predlagal je, naj sodišče na glavni obravnavi zasliši pričo, ki naj bi potrdila, da ga je vojska nasilno odpeljala iz Novega Sada ter vpogleda v poročilo Amnesty International o dogodkih na Kosovu, s čimer je želel dokazati verodostojnost izjav, podanih pred upravnim organom. Po oceni Ustavnega sodišča je pritožnik v tožbi obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze oziroma glavno obravnavo in ne bi smelo že vnaprej zavrniti pritožnikovih dokazov kot neutemeljenih.
12. Glede na navedeno je Upravno sodišče v obravnavanem primeru kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče se je v obrazložitvi sicer sklicevalo na mnenje Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-422/03 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03), vendar v tej zadevi pritožnik ni izrecno predlagal izvedbe glavne obravnave, zato ne gre za enaka primera. Ker Vrhovno sodišče navedene kršitve ni odpravilo, je tudi sámo kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Drugi odstavek 1. člena ZAzil.