Na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02 – ZJU in 110/02 – ZDT-B) v povezavi s 26. členom Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98 in 43/99, 79/99 – ZJF in 39/00 – ZJN-1) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) S to uredbo se ureja izdelava investicijske dokumentacije za vse investicije s področja kulture, ki so predmet javnih naročil po predpisih, ki urejajo javna naročila in javne finance.
(2) Investicije s področja kulture obsegajo investicije v javno kulturno infrastrukturo, kulturno dediščino in druga področja kulture, ki obsegajo uprizoritveno umetnost (vizualne umetnosti, glasba, ples, opera, gledališče in druge gledališke prakse), medije ter avdiovizualno in multimedijsko kulturo (knjiga, tiskani mediji, film, radio, televizija, video, multimedia).
(3) Ta uredba določa enotno metodologijo priprave in ocenjevanja investicij s področja kulture, ki obsega:
– vrsto in obvezno vsebino investicijske dokumentacije;
– opredelitev postopkov in udeležencev pri pripravi investicijske dokumentacije ter ocenjevanju investicij;
– podlage za vrednotenje in ocenjevanje investicij;
– merila za ugotavljanje učinkovitosti investicij, ki so podlaga za odločanje o investicijah.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. »analiza občutljivosti« je analiza učinkov in tveganj, ki so posledica spreminjanja ključnih stroškov in koristi investicije;
2. »analiza stroškov in koristi« je način ekonomskega vrednotenja, pri katerem se v denarju izrazijo stroški in koristi, upoštevajo pa se tudi učinki, ki se ne dajo izraziti v denarju;
3. »analiza stroškovne učinkovitosti« je primerjava stroškov različnih tehnologij izdelave ali zagotavljanja enakih ali podobnih končnih izdelkov ali storitev, pri čemer ni nujno, da je njihova vrednost izražena v denarju;
4. »celovit projekt« sestavlja več investicijskih projektov, od katerih vsak pomeni tehnično-tehnološko in ekonomsko zaokroženo celoto;
5. »diskontiranje« je postopek za pretvarjanje bodočih denarnih vrednosti v primerljivo sedanjo vrednost s pomočjo diskontne stopnje;
6. »diskontna stopnja« je letna odstotna mera, po kateri se sedanja vrednost denarne ali kake druge obračunske enote nacionalnega gospodarstva v naslednjih letih zmanjšuje s časom;
7. »ekonomska analiza« je skupni naziv za ovrednotenje, pri katerem se upoštevajo vsi ekonomski stroški in koristi. Je analiza, pri kateri se uporabljajo ekonomske vrednosti, da se izrazi cena, ki jo je družba pripravljena plačati za blago ali storitev;
8. »ekonomska doba investicije« je privzeto obdobje, za katero se ugotavljajo učinki investicije. Obsega obdobje od začetka realizacije investicije, poskusnega in rednega obratovanja s predpisano standardno kakovostjo;
9. »interna stopnja donosnosti« je tista diskontna stopnja, pri kateri je neto sedanja vrednost projekta enaka nič;
10. »investicije« so naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države in drugih vlagateljev. Investicije so aktivnosti pri uporabi virov, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti;
11. »investicijska dokumentacija« je opredeljena in navedena v metodologiji ter je podlaga za odločanje v investicijskem ciklusu;
12. »investicijski projekt« je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni viri z namenom pridobivanja koristi;
13. »investicijska vzdrževalna dela« so popravila, gradbena, inštalacijska in obrtniška dela ter izboljšave, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta in tudi ne spreminja njegova zmogljivost, velikost, namembnost in zunanji videz; inštalacije napeljave, tehnološke naprave in oprema pa se posodobijo oziroma izvedejo druge njihove izboljšave;
14. »investitor ali soinvestitor« je pravna oseba, ki je opredeljena v investicijski dokumentaciji. Investitor je lahko hkrati tudi naročnik;
15. »javna kulturna infrastruktura« so nepremičnine in oprema, ki so v javni lasti in so namenjene kulturi. Pogoje in način določitve javne infrastrukture na področju kulture opredeljuje zakon, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo;
16. »količnik relativne koristnosti« je sedanja vrednost toka koristi, deljena s sedanjo vrednostjo toka stroškov;
17. »kulturna dediščina« so območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Nepremična in premična kulturna dediščina je opredeljena v zakonu, ki ureja varstvo kulturne dediščine;
18. »minimalna varianta« je varianta, ki vključuje stroške za ohranjanje zmogljivosti na obstoječem nivoju v ekonomski dobi investicijskega projekta;
19. »negotovost« je verjetnost, da bo v procesu investiranja, poskusni in redni proizvodnji prišlo do spremembe izhodiščnih pogojev ter zaradi tega do spremembe rezultata; če je mogoče to verjetnost številčno izraziti, se imenuje stopnja tveganja;
20. »neto sedanja vrednost« je razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in diskontiranim tokom vseh stroškov investicije;
21. »novogradnja« je izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled;
22. »odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta« je oseba, ki jo v ta namen imenuje investitor ali njegov pooblaščenec;
23. »ovrednotenje« je postopek določitve ciljev, raziskave variant ter primerjave stroškov in koristi pred odločitvijo o nameravani investiciji;
24. »področja kulture« so opredeljena v Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007 (Uradni list RS, št. 28/04);
25. »projektna dokumentacija« je sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane gradnje, in obsega idejno zasnovo, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za razpis in projekt za izvedbo. Pomeni podlago za izdelavo investicijske dokumentacije;
26. »rekonstrukcija« je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremenijo velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spremenijo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost in izvedejo druge njegove izboljšave. Pri investiciji v obnovo arhitekturnih spomenikov rekonstrukcija pomeni obnovo ene od razvojnih stopenj zgodovinskega spomenika, ki ni več živa kot predmet v spominu današnjega rodu, ali pa neposredno obnovo nekega zgodovinskega spomenika, katerega prvotna snov je popolnoma propadla;
27. »relativna neto sedanja vrednost« je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in diskontiranimi investicijskimi stroški;
28. »stalne cene« so enotni imenovalec vseh vrednostnih izrazov. To so cene, ki veljajo v času izdelave investicijske dokumentacije. Stalne cene lahko vključujejo tudi pričakovane strukturne spremembe, ki se preverjajo v analizi občutljivosti;
29. »tehnična dokumentacija« je sistematično urejen sestav listin, slikovnega gradiva, načrtov in besedil oziroma drugih sestavin, kot so jamstva, spričevala, potrdila, seznami, sheme, navodila in podobne sestavine, ki določajo pravila za uporabo oziroma obratovanje in vzdrževanje objekta, in obsega projekt izvedenih del, projekt za obratovanje in vzdrževanje objekta ter projekt za vpis v uradne evidence;
30. »tekoče cene« so cene, kakršne pričakujemo v času realizacije investicije; pri analizi delno izvedenih investicij so tekoče cene dejansko realizirane cene za izvedbo investicije na podlagi situacij oziroma obračunov del;
31. »upravljavec investicije« je pravna oseba, ki upravlja izvedeno investicijo po predaji v uporabo in skrbi za zagotavljanje predvidenih učinkov;
32. »varianta brez investicije« je varianta, ki ne vključuje nobenih investicijskih izdatkov za ohranjanje obstoječih zmogljivosti.

(1) Ta uredba se uporablja v postopku izdelave investicijske dokumentacije in pri sprejemanju odločitev o:
– investicijskih vzdrževalnih delih na področju kulture;
– investicijah v obnovo, rekonstrukcijo in novogradnjo na področju kulture;
– nakupu objektov ali opreme, potrebnih za delovanje področja kulture.
(2) Ta uredba se uporablja pri izdelavi investicijske dokumentacije v celotnem investicijskem ciklusu, to je od načrtovanja, izvedbe do obratovanja investicije.

Pri izračunih tekočih cen se upoštevajo inflacijske stopnje, ki so predvidene v proračunskem memorandumu Republike Slovenije.

Za vrednotenje se uporablja splošna diskontna stopnja, predpisana v uredbi, ki določa enotno metodologijo za javna naročila investicijskega značaja.

Investicije na področju kulture so z gradbeno-tehničnega vidika in glede na vrsto upravnega postopka, ki ga zahteva posamezna investicija, opredeljene kot:
1. novogradnja,
2. rekonstrukcija,
3. investicijsko vzdrževanje,
4. obnova/sanacija,
5. nakup.

Glede na fazo, v kateri je investicija, zagotovi investitor oziroma upravljavec za investicije na področju kulture naslednje vrste investicijske dokumentacije:
– dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP),
– dokument identifikacije investicijskega projekta z značajem investicijskega programa (DIIP/IP),
– predinvesticijsko zasnovo (PIZ),
– investicijski program (IP) ali novelacijo investicijskega programa (NIP),
– študijo izvedbe nameravane investicije (ŠI),
– poročilo o izvajanju investicijskega projekta (PII),
– poročilo o spremljanju učinkov investicije (PSUI).

(1) Investitor v fazi načrtovanja oziroma pred odločitvijo o investiciji zagotovi naslednje dokumente, ki so strokovna podlaga za odločitev o investiciji oziroma odločitev o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije:
– dokument identifikacije investicijskega projekta,
– dokument identifikacije investicijskega projekta z značajem investicijskega programa,
– predinvesticijsko zasnovo,
– investicijski program.
(2) Vrsta dokumentov, ki jih zagotovi investitor v tej fazi, je odvisna od vrednosti investicije, izračunane po stalnih cenah v času priprave investicijske dokumentacije z vključenim davkom na dodano vrednost, in sicer:
– za investicije, katerih vrednost znaša med 50.000.000 in 100.000.000 tolarjev, je obvezna izdelava dokumenta identifikacije investicijskega projekta, ki ima lahko značaj investicijskega programa. Ta dokument se izdela tudi, kadar je investicijska vrednost nižja kot 50.000.000 tolarjev, je pa investicija tehnološko zahtevna, kadar obstaja več variant za doseganje določenih ciljev ali kadar ima investicija v svoji ekonomski dobi pomembne finančne posledice;
– za investicije, katerih vrednost znaša nad 100.000.000 tolarjev, je treba izdelati dokument identifikacije investicijskega projekta in investicijski program;
– za investicije, katerih vrednost znaša nad 500.000.000 tolarjev, je treba izdelati dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijsko zasnovo in investicijski program.
(3) Mejne vrednosti, na podlagi katerih je določena obveznost izdelave posamezne vrste investicijske dokumentacije, se spreminjajo skladno s spremembami vrednosti v 3. točki 4. člena Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja (Uradni list RS, št. 82/98, 86/98, 43/99, 79/99 – ZJF in 39/00 – ZJN-1).
(4) Študija izvedbe nameravane investicije pomeni pripravo na izvedbo, izdelana pa mora biti do začetka postopka javnega razpisa za izvedbo gradbenih, obrtniških in instalacijskih del.
(5) Med izvedbo investicije se izdeluje poročilo o izvajanju investicije. Poročilo se izdela najmanj enkrat letno in je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od načrtovane izvedbe investicije. Je tudi podlaga za odločitev o morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa.
(6) Med obratovanjem investicije se izdeluje poročilo o spremljanju učinkov investicije, ki prikaže dejanske učinke investicije v primerjavi s predvidenimi v investicijskem programu.

(1) Investicijska dokumentacija vsebuje vse potrebne podatke, na podlagi katerih je možno oceniti finančne, ekonomske, tehnične, tehnološke, ekološke, prostorske, razvojne in varnostne posledice odločitve o investiciji.
(2) Investicijska dokumentacija mora biti izdelana strokovno ter usklajena s projektno in tehnično dokumentacijo v posameznih fazah investicijskega procesa. Dokumentacijo, na podlagi katere je izdelana posamezna vrsta investicijske dokumentacije, potrdi investitor ali njegov pooblaščenec.

(1) Dokument identifikacije investicijskega projekta vsebuje podatke, ki so potrebni za določitev investicijske namere in njenih ciljev v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih bo morala investicija izpolnjevati. Dokument identifikacije investicijskega projekta lahko vsebuje tehnične ali tehnološke elemente rešitev in je podlaga za odločanje o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije ali nadaljevanju investicije.
(2) Dokument identifikacije za investicije na področju kulture vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. opredelitev investitorja ter določitev strokovnih delavcev oziroma služb, odgovornih za nadzor in izdelavo ustrezne investicijske ter projektno-tehnične in druge dokumentacije;
2. analizo sedanjega stanja z opisom problematike in razlogov za investicijsko namero (opis sedanjega stanja in problematike z vidika vrste investicijskega projekta);
3. opredelitev ciljev investicije;
4. predlagane variantne rešitve (najmanj minimalna varianta oziroma varianta »brez« investicije in varianta »z« investicijo) z opredelitvijo vrste ukrepa, tehničnimi opisi variant, predvidenim upravnim postopkom za izvedbo investicijskega projekta, zahtevano investicijsko, projektno in drugo dokumentacijo;
5. določitev vrednosti investicije po stalnih cenah (obseg in specifikacija naložbe);
6. opredelitev osnovnih elementov, ki določajo investicijo (predhodna idejna zasnova ali študija, lokacija, varstvo okolja, terminski plan izvedbe, kadrovsko-organizacijska shema s prostorsko opredelitvijo);
7. predvidene vire financiranja.

(1) Če investicijski program glede na vrednost ocenjene investicije (investicije manjših vrednosti) ni obvezen, lahko dokument identifikacije investicijskega projekta pridobi značaj investicijskega programa, tako da se obvezni vsebini dodata še analiza stroškov in koristi posamezne variante ter izbor optimalne variante.
(2) Dokument identifikacije investicijskega projekta z značajem investicijskega programa za investicije na področju kulture je s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom strokovna podlaga za odločitev o izvedbi investicije.
(3) Dokument identifikacije investicijskega projekta z značajem investicijskega programa za investicije na področju kulture vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. opredelitev investitorja ter določitev strokovnih delavcev oziroma služb, odgovornih za nadzor in izdelavo ustrezne investicijske ter projektno-tehnične in druge dokumentacije;
2. določitev namena in ciljev investicijskega projekta;
3. mesto investicije v razvojno-planskih dokumentih;
4. analizo sedanjega stanja javne kulturne infrastrukture z vidika vrste investicijskega posega (tehnično-obratovalne značilnosti) z opisom problematike;
5. opredelitev programskih vsebin;
6. izbor variante (opis variant, opredelitev meril za vrednotenje variant, primerjava variant);
7. gradbeno-tehnični del (opis investicijskega projekta z navedbo ravni izdelane projektne dokumentacije);
8. analizo zaposlenih za minimalno varianto oziroma varianto »brez« investicije ter varianto »z« investicijo;
9. analizo lokacije (opredelitev investicijskega projekta z vidika makro in mikrolokacije ter z upravno teritorialnega vidika);
10. analizo vplivov (pozitivnih in negativnih) investicijskega projekta na okolje z oceno stroškov;
11. organizacijo vodenja projekta z opredelitvijo odgovornega vodje projekta, prikaz dinamike projektnih aktivnosti in dinamike fizičnega izvajanja del ter z aktivnostmi za zagon obratovanja;
12. investicijsko vrednost projekta z navedbo podlag in izhodišč za izračun;
13. vire financiranja investicijskega projekta po stalnih in tekočih cenah (navedba vseh virov financiranja investicijskega projekta z opredelitvijo pogojev pridobitve finančnih sredstev in obveznosti, ki izhajajo iz načina pridobitve);
14. vrednotenje investicijskega projekta (izračun upravičenosti investicijskega projekta v ekonomski dobi, izračun finančnih in ekonomskih kazalnikov po dinamični metodi – neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost, količnik relativne koristnosti), analizo občutljivosti investicijskega projekta ter opis drugih nedenarnih učinkov.

(1) V predinvesticijski zasnovi za investicije na področju kulture so obravnavane vse variante, za katere je verjetno, da bi na ekonomsko, finančno, časovno in tehnično sprejemljiv način izpolnile cilje iz dokumenta identifikacije investicijskega projekta. Prikazani morata biti najmanj minimalna varianta oziroma varianta »brez« investicije in varianta »z« investicijo. Pri tem se upoštevajo tehnične, finančne, zakonske in druge omejitve in ugotovijo posledice posameznih variant ter utemelji predlog optimalne variante.
(2) Predinvesticijska zasnova je povzetek predhodnih del in analiz in njihovih rezultatov, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost in koristnost investicijskega ukrepa ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja. Med te spadajo študije in raziskave povpraševanja, ekonomske analize, arheološke raziskave, tehnološke raziskave, načrti, posnetki, konservatorski programi, idejne gradbene in druge rešitve, tehnične raziskave, geološke, geomehanske, ekološke, statične in druge analize, podatki o možnih lokacijah investicijskega projekta ter analiza vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi.
(3) Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne variante na primerljivih podlagah, tako da je mogoče čim zanesljiveje izbrati in utemeljiti optimalno varianto.
(4) Predinvesticijska zasnova za investicije na področju kulture vsebuje najmanj naslednje podatke:
1. povzetek dokumenta identifikacije investicijskega projekta za investicije na področju kulture z določitvijo investitorja ter ciljev;
2. umestitev investicije v nacionalni program za kulturo, v mednarodne razvojne dokumente, ki obravnavajo področje kulture, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija;
3. analizo sedanjega stanja z vidika vrste investicijskega posega, kjer se kaže posebnost javne kulturne infrastrukture, kulturne dediščine ali drugih kulturnih dejavnosti, s podrobnim opisom sedanjega stanja na obravnavanem področju;
4. analizo variant gradbeno-tehničnih in tehnoloških rešitev z oceno investicijskih stroškov najmanj na podlagi idejnih zasnov oziroma programskih rešitev z upoštevanjem standardov in normativov;
5. analizo možnih lokacij variant z opisom obravnavanega investicijskega ukrepa z vidika umestitve v prostor;
6. analizo zaposlenih po posameznih variantah;
7. okvirni strateški in operativni načrt izvedbe investicijskega projekta;
8. okvirno finančno konstrukcijo posameznih variant z dinamiko investiranja;
9. izračun finančnih in ekonomskih kazalnikov (doba vračanja investicijskih sredstev, neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost, količnik relativne koristnosti) posameznih variant v ekonomski dobi investicije ter opis koristi, ki se ne dajo ovrednotiti z denarjem;
10. analizo občutljivosti vsake od variant;
11. opis meril za oceno variant;
12. primerjavo variant s predlogom in utemeljitvijo izbora variante.

(1) Investicijski program s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom pomeni strokovno podlago za odločitev o izvedbi investicije. Podrobno razčlenjuje posamezne vidike investicijskega projekta ob upoštevanju vseh značilnosti in posebnosti s področja kulture. Investicijski program je podrobno razčlenjena optimalna varianta, ki temelji najmanj na idejnem projektu ter na prostorskoizvedbenem aktu z lokacijsko informacijo, na tehnološkem projektu s specifikacijo opreme in na geoloških, geomehanskih, seizmoloških, ekoloških, arheoloških, tehnoloških in drugih raziskavah, konservatorskih programih, statičnih in drugih analizah.
(2) Investicijski program vsebuje najmanj:
1. uvodno pojasnilo z opredelitvijo namena in cilja investicijskega projekta;
2. povzetek investicijskega programa;
3. osnovne podatke o investitorju in uporabniku investicijskega projekta;
4. mesto investicije v razvojno-planskih dokumentih;
5. predstavitev dejavnosti, analizo sedanjega stanja javne kulturne infrastrukture, kulturne dediščine ali drugih kulturnih dejavnosti z vidika vrste investicijskega posega (tehnično-obratovalne značilnosti) z opisom problematike;
6. opredelitev programskih vsebin (oblikovanje in potrjevanje umetniških programov, napoved obsega posameznih programskih sklopov);
7. vzdrževanje investicijskega projekta (obstoječe vzdrževanje oziroma obseg vzdrževanja v pogojih »brez« investicije, bodoča organiziranost vzdrževanja oziroma vzdrževanje v pogojih »z« investicijo);
8. izbor variante (opis variant, opredelitev meril za vrednotenje variant, primerjava variant);
9. opredelitev projekta;
10. gradbeno-tehnični del (opis investicijskega projekta z navedbo ravni izdelane projektne dokumentacije);
11. analizo zaposlenih za minimalno varianto oziroma varianto »brez« investicije in varianto »z« investicijo;
12. analizo lokacije (opredelitev investicijskega projekta z vidika makro- in mikrolokacije ter z upravno teritorialnega vidika);
13. analizo vplivov (pozitivnih in negativnih) investicijskega projekta na okolje z oceno stroškov;
14. organizacijo vodenja projekta z opredelitvijo odgovornega vodje projekta, prikaz dinamike projektnih aktivnosti in dinamike fizičnega izvajanja del ter z aktivnostmi za začetek obratovanja;
15. investicijsko vrednost projekta z navedbo podlag in izhodišč za izračun;
16. vire financiranja investicijskega projekta po stalnih in tekočih cenah (navedba vseh virov financiranja investicijskega projekta z opredelitvijo pogojev pridobitve finančnih sredstev in obveznosti, ki izhajajo iz načina pridobitve);
17. vrednotenje investicijskega projekta (izračun upravičenosti investicijskega projekta v ekonomski dobi, izračun finančnih in ekonomskih kazalnikov po dinamični metodi – neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost, količnik relativne koristnosti), analizo občutljivosti investicijskega projekta ter kvalitativno analizo učinkov;
18. predstavitev in razlago rezultatov.

(1) Novelacijo investicijskega programa se izdela, če se spremenijo ključne predpostavke iz investicijskega programa (na primer sprememba tehnologije, terminskega plana izvedbe, virov financiranja itd.) v takem obsegu, da se bodo najmanj za 20 odstotkov spremenili stroški ali koristi investicije, računani po stalnih cenah iz investicijskega programa.
(2) Upravičenost izdelave novelacije investicijskega programa se preveri pred začetkom izvajanja investicije in ob poročilih o izvajanju investicije ter v primeru, ko je od veljavnega investicijskega programa do odločitve o investiciji preteklo več kot eno leto.

(1) Študija izvedbe nameravane investicije je popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicije, vključno z aktivnostmi za začetek obratovanja. Študija izvedbe nameravane investicije je lahko tudi sestavni del investicijskega programa.
(2) Študija izvedbe nameravane investicije vsebuje:
1. organizacijske rešitve vodenja projekta (podatki o investitorju, opredelitev modela vodenja projekta, odgovorne osebe za pripravo in izvedbo projekta);
2. postopek izbora izvajalcev del in dobaviteljev opreme (seznam zakonodaje, ki se upošteva pri oddaji javnega naročila, postopek oddaje javnih naročil);
3. terminski plan vseh aktivnosti za izvedbo projekta (strateški načrt aktivnosti, operativni načrt izvedbe);
4. pregled dokumentacije (vrste investicijske, projektne, tehnične in druge dokumentacije, pregled potrebne in že izdelane dokumentacije);
5. opredelitev načina in pristojnosti vzdrževanja investicijskega projekta po vzpostavitvi obratovanja;
6. način zaključnega prevzema in vzpostavitve obratovanja.
(3) Študija izvedbe je prilagojena posebnostim investicijskega projekta in mora biti pripravljena najpozneje do začetka postopka javnega razpisa v skladu z zakonom, ki ureja javna naročila.

(1) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta je namenjeno pravočasnemu ugotavljanju odstopanj od načrtovane izvedbe ter ukrepom za njihovo odpravo. Med izvedbo investicije se izdeluje poročilo o izvajanju investicije (najmanj enkrat letno ali ob najmanj 20-odstotnih odstopanjih od IP).
(2) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta vsebuje najmanj:
1. primerjavo poteka izvedbe projekta v odnosu do opredelitve v investicijskem programu (predstavitev investicijskega projekta, pregled stanja projekta, ugotovitev odstopanj in analiza vzrokov ter vrednostni prikaz odstopanj);
2. opredelitev investicijske vrednosti (pregled sklenjenih pogodb in dodatkov, določitev nove investicijske vrednosti projekta po stalnih cenah, opredelitev nove finančne dinamike izvajanja projekta, izračun investicijske vrednosti po tekočih cenah);
3. primerjavo izvedbe investicije po stalnih in tekočih cenah;
4. primerjavo dejanske porabe finančnih sredstev s predvideno v investicijskem programu (nadziranje porabe sredstev za investicijski projekt), prikaz virov financiranja;
5. vzroke in posledice morebitnih odstopanj in ukrepe za njihovo odpravo.
(3) Poročilo o izvajanju investicijskega projekta pomeni strokovno podlago za odločitev o morebitni izdelavi novelacije investicijskega programa.

(1) Namen poročila je ugotavljanje dejanskih učinkov investicije v primerjavi z učinki, opredeljenimi v investicijskem programu.
(2) Poročilo o spremljanju učinkov investicije na področju kulture vsebuje najmanj:
1. izvedbeno-tehnični del (tehnični opis izvedene investicije, opis izvedenih del na podlagi projekta izvedenih del, dodatne zahteve pri projektu med obratovanjem);
2. doseganje načrtovanega obsega programskih vsebin;
3. rezultate nadzorovanja vpliva investicije na okolje (prikaz in opis rezultatov prvih meritev po predpisih o varstvu okolja, opredelitev dodatnih ukrepov za preprečitev negativnih vplivov na okolje, doseganje učinkov energetsko varčnih objektov);
4. vrednost investicije;
5. vire financiranja;
6. izračun upravičenosti investicije (post project evaluation);
7. primerjavo rezultatov investicije z izhodiščnim stanjem.

(1) Izdelavo dokumenta identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijske zasnove in investicijskega programa zagotovi investitor ali njegov pooblaščenec.
(2) Pooblaščenec mora pred predložitvijo investicijske dokumentacije, na podlagi katere investitor potrdi izvedbo investicije, preveriti njeno vsebino.
(3) Za pregled in izdelavo ocene investicijske dokumentacije, navedene v prvem odstavku tega člena, ki pomeni strokovno podlago za odločitev o investiciji oziroma odločitev o nadaljnji izdelavi investicijske dokumentacije, se imenuje strokovna komisija pri investitorju (v nadaljnjem besedilu: strokovna komisija). Ta na podlagi investicijske dokumentacije pripravi strokovno oceno v skladu z 19. členom te uredbe. Do nje se opredeli investitor tako, da s pisnim sklepom:
– odobri nadaljnjo izdelavo investicijske dokumentacije oziroma odobri izvedbo investicije;
– zavrne predloženo investicijsko dokumentacijo z obrazložitvijo razlogov.

(1) Strokovno oceno o skladnosti investicijske dokumentacije z metodologijo in o upravičenosti investicije z vidika veljavnih meril učinkovitosti pripravi strokovna komisija.
(2) Strokovna ocena upravičenosti je obvezna tudi za dokument identifikacije investicijskega projekta, kadar ta pomeni podlago za odločitev o investiciji, predinvesticijsko zasnovo in investicijski program.
(3) V strokovno ocenjevanje ne morejo biti vključene osebe, ki so sodelovale pri pripravi investicijske dokumentacije.

Izdelavo študije izvedbe investicije zagotovi investitor ali njegov pooblaščenec hkrati z izdelavo investicijskega programa oziroma najpozneje do začetka postopka javnega razpisa v skladu z zakonom, ki ureja javna naročila.

(1) Odgovorni vodja za izvedbo investicijskega projekta pripravi poročilo o izvajanju investicije najmanj enkrat letno.
(2) Poročilo pripravi tudi ob izdaji uporabnega dovoljenja in če pride pri izvajanju investicije do sprememb ključnih predpostavk iz investicijskega programa po vsebini in v takem obsegu, da se spremenijo stroški ali koristi investicije najmanj za 20 odstotkov. V tem primeru pripravi tudi predlog za novelacijo investicijskega programa. O morebitni izdelavi novelacije odloči odgovorna oseba investitorja ali njegovega pooblaščenca.

(1) Poročilo o spremljanju učinkov izvedene investicije na področju kulture pripravi upravljavec investicije v obratovanju. Prvo poročilo se izdela najpozneje dve leti po začetku normalnega obratovanja.
(2) Upravljavec pošlje poročilo investitorju, ta ga prouči in na njegovi podlagi pripravi predlog za morebitne korektivne ukrepe.
(3) Če rezultati v poročilu odstopajo od predpostavk v investicijskem programu, je treba po izvedbi korektivnih ukrepov ponovno izdelati poročilo o spremljanju učinkov.

Glede na vrsto investicijske dokumentacije je treba smiselno uporabiti naslednji osnovni postopek vrednotenja:
1. Določitev ciljev:
– določijo se na podlagi evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja;
– usklajeni morajo biti s strateškimi in operativnimi dokumenti ter predpisi, ki določajo razvoj na področju kulture;
– morajo biti merljivi in opredeljeni tako, da je mogoče ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje;
– morajo biti opredeljeni tako, da je mogoče identificirati ekonomične variante za njihovo realizacijo.
2. Priprava predlogov variant za doseganje ciljev:
– za oceno izvedljivosti ciljev investicije je obvezna izdelava najmanj primerjave minimalne variante (ali variante »brez« investicije) z varianto »z« investicijo. Variante se med seboj razlikujejo glede na različne možne tehnične rešitve, lokacije, investicijske stroške, vire in načine financiranja, roke izvedbe in druge pomembnejše elemente investicije;
– variante obsegajo investicijo v celoti in posamezne ekonomsko-tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis, ter razpisno dokumentacijo za oddajo del;
– v posameznih primerih se upoštevajo variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (fazna gradnja, koncesije, gradnja na ključ, javno-zasebno partnerstvo itd.).
3. Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake od variant:
– v vrednotenje so vključeni vsi stroški in koristi, ki jih investicija povzroča v celotnem investicijskem ciklusu;
– ocenjevanje količin temelji na predpisani projektni dokumentaciji ter na tehnoloških in konservatorskih načrtih, uveljavljenih standardih in normativih dejavnosti, prostorskih izvedbenih aktih z lokacijsko informacijo itd.;
– stroški in koristi, upoštevani pri ovrednotenju, so:
a) naložbe v zemljišča, objekte, naprave in opremo ter drugi investicijski stroški (stroški dokumentacije, stroški nadzora, stroški financiranja itd.) ter investicijsko vzdrževanje v ekonomski dobi investicije,
b) stroški obratovanja v ekonomski dobi investicije oziroma v opazovanem obdobju od 20 do 30 let,
c) koristi, ki jih lahko izrazimo v denarju, in nedenarne koristi (posredne in neposredne);
– stroški in koristi se ugotavljajo po dinamični metodi za celotno ekonomsko dobo investicije;
– izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili;
– vsi denarno prikazani stroški in koristi so izraženi na primerljivih podlagah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje);
– vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalnikov učinkovitosti investicij ter opis meril, ki jih ni mogoče izraziti v denarju.
4. Ugotavljanje občutljivosti variant:
Investicijska dokumentacija, ki se izdeluje v fazi načrtovanja investicije, vsebuje analizo občutljivosti investicije, tako da se:
– opredelijo kritični parametri investicijskega projekta, pri katerih so projekcije nezanesljive, po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja;
– izkažejo ugotovitve analize o možnih vplivih na končni rezultat oziroma o možnih odmikih od projekcij.
5. Izbor optimalne variante in predstavitev rezultatov:
– vsako od variant je treba presojati tudi z vidika omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih itd.);
– v predstavitvi rezultatov morajo biti navedeni cilji, obravnavane variante, primerjava variant, optimalna varianta, način ocenjevanja izvedbe in obratovanja investicije.

(1) Cilji, ki so opredeljeni v strateških dokumentih razvoja na področju kulture, so podlaga za oblikovanje meril, s katerimi se ocenjujejo investicije na področju kulture. Merila za ugotavljanje učinkovitosti investicij na področju kulture so:
a) razvojna merila;
b) standardi in normativi;
c) finančna merila;
d) ekonomska merila;
e) trženje javnih programov;
f) zagotavljanje dodatnih virov financiranja;
g) projekti, primerni za financiranje s sredstvi EU;
h) vključevanje tržnih programov.
(2) Razvojna merila poudarjajo razvojne dejavnike oziroma prispevek investicije k razvoju v širšem in ožjem prostoru. Izkazujejo se z vključenostjo investicije v Strategijo razvoja Slovenije, Nacionalni program za kulturo, Državni razvojni program 2007–2013 ter v regionalne in lokalne razvojne programe.
(3) Standardi in normativi določajo minimalne strokovne, prostorske in tehnične pogoje, ki jih morajo izpolnjevati investicije na področju kulture.
(4) Finančna merila ugotavljajo upravičenost projekta s stališča investitorja oziroma pokažejo finančno zmožnost projekta, da pri predvidenih prihodkih v ekonomski dobi sam pokriva vse odhodke, vključno z vračanjem posojil skupaj z obrestmi, če so bila najeta za izvedbo investicije. Kot ustrezni kazalci finančne učinkovitosti se izračunajo: interna stopnja donosnosti (ISD(f)),
– neto sedanja vrednost (NSV(f)),
– relativna neto sedanja vrednost (RNSV(f)) in
– količnik relativne koristnosti (K/S).
(5) Ekonomska merila oziroma družbenoekonomska merila pri izračunu vključujejo tudi učinke, ki jih projekt prinaša ne le upravljavcu investicijskega projekta, temveč tudi drugim ekonomskim subjektom. Ekonomska merila poleg neposrednih koristi vključujejo tudi posredne koristi. Ekonomsko upravičenost investicije izkazujejo:
– interna stopnja donosnosti (ISD(e)),
– neto sedanja vrednost (NSV(e)),
– relativna neto sedanja vrednost (RNSV(e)) in
– količnik relativne koristnosti (K/S).
(6) Z merili, navedenimi pod točkami e) do h) prvega odstavka tega člena, se želijo dodatno spodbujati tisti projekti, ki zagotavljajo dodatne finančne vire, vključujejo tržne programe in trženje javnih programov ter projekti, ki so primerni za financiranje s sredstvi Evropske unije.

(1) Posamezna merila se smiselno uporabljajo glede na vrsto investicije in področje kulture, na katerem se bo investicija izvajala.
(2) Nabor primernih meril in kazalnikov za investicije na posameznih področjih kulture je prikazan v prilogi št. 1, ki je sestavni del te uredbe ter pomeni pomoč in usmeritev strokovni komisiji pri ocenjevanju.

Postopki za pripravo in ocenjevanje investicijske dokumentacije, ki so se začeli pred uveljavitvijo te uredbe, se dokončajo po določbah Uredbe o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.