Številka: U-I-242/03-12
Datum: 19. 1. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Anuške Nečemer Kuder iz Slovenskih Konjic, ki jo zastopa Irena Nečemer, odvetnica v Slovenskih Konjicah, na seji dne 19. januarja 2006

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 20. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 13/94, 71/94, 5/99, 55/03 in 83/03 – ur. p.b.) se zavrne.

1. Pobudnica izpodbija drugi odstavek 20. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), ki določa, da pripravniku, ki po tretjem dovoljenem pristopu ne opravi izpita uspešno, ni dovoljen ponovni pristop. Svoj pravni interes utemeljuje z navedbami, da je trikrat neuspešno opravljala pravniški državni izpit (v nadaljevanju PDI), Minister za pravosodje pa ji četrtega pristopa k izpitu zaradi izpodbijane določbe ni dovolil. Navaja tudi, da je zaposlena v odvetniški pisarni svoje matere, ki se bo kmalu upokojila, zaradi česar ima velik interes za opravljanje odvetniškega poklica.
2. Pobudnica zatrjuje neskladje izpodbijane določbe s členi 2, 14, 15, 49, 57, 153 in 158 Ustave. Navaja, da naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) zato, ker naj bi postavljala delavce, ki opravljajo strokovni izpit v pravosodju, v neenakopraven položaj z delavci v državni upravi, za katere naj število dovoljenih pristopov k izpitu ne bi bilo omejeno, in s tistimi, ki izpite opravljajo po Zakonu o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – ZVŠ). Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 49. členom Ustave (svoboda dela), ker kandidatu, ki trikrat ne opravi izpita, za vedno onemogoči opravljanje določenega poklica in s tem prosto izbiro zaposlitve. S tem naj bi bili kršeni tudi načeli ekvivalence in pravičnosti, vsebovani v načelu pravne in socialne države. Neskladje izpodbijane določbe s 158. členom Ustave (pravnomočnost) vidi v tem, da izdane odločbe državnega organa ni mogoče odpraviti in zato kandidat, ki ne opravi uspešno izpita, nikoli ne more zaprositi za izbris odločbe o nedovoljenem pristopu k izpitu, ker mu zakon tega ne dovoljuje.
3. Državni zbor (v nadaljevanju DZ) v odgovoru navaja, da se pobudnica v zvezi z zatrjevanim neskladjem izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave pri navajanju ureditve strokovnih izpitov v državni upravi nepravilno sklicuje na Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80 in nasl. – v nadaljevanju ZOPSII), ker je strokovne izpite v času vložitve pobude že urejal Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in nasl. – v nadaljevanju ZJU) in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o strokovnem izpitu za imenovanje v naziv (Uradni list RS, št. 63/03 in nasl.). Opozarja na določbi petega in šestega odstavka 16. člena tega pravilnika, ki določata, da lahko kandidat, ki ni uspešno opravil izpita za imenovanje v naziv, tega ponovi samo enkrat v roku, ki ga določi izpitna komisija, in da se popravni izpit iz četrtega odstavka 16. člena ne šteje za ponovno opravljanje izpita. Navaja, da tudi ZPDI določa, da se ponovitev posameznega področja pisnega ali ustnega dela ne šteje za ponoven pristop k izpitu (26. in 28. člen ZPDI), kar pomeni povečano možnost pristopov k opravljanju izpita. Ne glede na to, da je tudi ureditev opravljanja izpita v upravi omejena, pa DZ meni, da ne gre za primerljive položaje, saj se pravniški državni izpit po zakonu zahteva za opravljanje najzahtevnejših poklicev in funkcij v pravosodju oziroma za opravljanje drugih del, za katera se z zakonom zahteva kot pogoj PDI. Zato naj bi imel zakonodajalec stvarne in razumne razloge, da je opravljanje tega izpita uredil drugače kot opravljanje strokovnega izpita v upravi. Glede neskladja izpodbijane določbe z 49. členom Ustave DZ navaja, da prosta izbira zaposlitve vključuje tudi prosto izbiro poklica, vendar to ne pomeni, da lahko vsak opravlja katerikoli poklic. Bistvena je možnost pridobitve ustrezne izobrazbe in kvalifikacije, to možnost pa je pobudnica imela. Meni tudi, da so bile pobudnici dostopne funkcije in poklici v pravosodju pod enakimi pogoji kot drugim kandidatom. Navaja, da določbe o svobodi dela ni mogoče razumeti tako, da za opravljanje določenega dela ali poklica predpisovanje pogojev ni dopustno. V zvezi z zatrjevanim neskladjem z določbo 158. člena Ustave navaja, da je nejasno. Navedena določba Ustave govori o pravnomočnosti in posledično o uporabi izrednih pravnih sredstev. Izredna pravna sredstva pa naj bi bila, v primerih, ki jih določa zakon, možna tudi v upravnem postopku, v katerem je bila izdana pobudničina odločba. Navaja še, da s pravnimi sredstvi v upravnem postopku in upravnem sporu ni mogoče spremeniti zakonske določbe, ki je bila podlaga za izdajo pobudničine odločbe.

4. Izpodbijana določba drugega odstavka 20. člena ZPDI določa, da pripravniku, ki po tretjem dovoljenem pristopu ne opravi uspešno PDI, ni dovoljen ponovni pristop. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z 49. členom Ustave (svoboda dela), ker kandidatu, ki trikrat ne opravi izpita, za vedno onemogoči opravljanje določenega poklica in s tem prosto izbiro zaposlitve.
5. V skladu z določbo prvega odstavka ZPDI je PDI pogoj za opravljanje sodniške funkcije in funkcije državnega tožilca, poklica odvetnika in notarja oziroma za opravljanje drugih del, za katere se z zakonom zahteva kot pogoj PDI. Iz navedb v pobudi je razvidno, da pobudnica ne nasprotuje določitvi PDI kot pogoja za opravljanje navedenih funkcij in poklicev. Sporna se ji zdi le omejitev števila dovoljenih pristopov k PDI, kot jo določa drugi odstavek 20. člena ZPDI. Gre torej za določbo, ki določa način izpolnitve pogoja. Pri določitvi načina izpolnitve nekega pogoja pa je bistveno, da zakonodajalec vsem kandidatom zagotovi razumne možnosti za njegovo izpolnitev. V obravnavanem primeru je zakonodajalec določil, da so dovoljeni trije pristopi k opravljanju PDI, pri čemer je posebej uredil primere, ko se ponovitev dela izpita ne šteje za ponoven pristop (prvi, drugi in tretji odstavek 26. člena ter četrti odstavek 28. člena ZPDI). V 25. členu Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 86/03 in nasl.) je določil tudi pravila glede odsotnosti ali odstopa kandidata od PDI. Tako je v drugem odstavku tega člena določeno, da Minister za pravosodje kandidatu, ki iz opravičenih razlogov ne pristopi k opravljanju pisnega ali ustnega dela izpita, ali kandidatu, ki iz opravičenih razlogov odstopi, ko je že začel opravljati izpit, na njegov pisni predlog in po predhodnem mnenju predsednika izpitne komisije z odločbo določi nov rok za opravljanje tega dela izpita praviloma pred izpitno komisijo v isti sestavi, pri čemer tako dovoljen pristop ne šteje za ponovitev izpita. Iz opisane ureditve je razvidno, da je zakonodajalec vsem kandidatom zagotovil razumne možnosti, da uspešno opravijo PDI. Zato je očitno neutemeljena pobudničina navedba, da je izpodbijana določba v neskladju s pravico do svobodne izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave.
6. Pobudnica izpodbijani ureditvi očita tudi neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Neskladje utemeljuje s primerjavo PDI z opravljanjem strokovnega izpita v javni upravi(*1) in z opravljanjem izpitov v okviru dodiplomskega študija.
7. Določba drugega odstavka 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno. Zato je treba pri presoji skladnosti izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave najprej odgovoriti na vprašanje, ali gre pri PDI na eni strani in strokovnemu izpitu za imenovanje v naziv ter izpitih v okviru dodiplomskega študija na drugi strani, za enake dejanske položaje, ki bi zahtevali enako obravnavanje. Kot že povedano je PDI izpit, ki je pogoj za opravljanje zahtevnejših del v pravosodju. Zato ureditve, ki določa način izpolnjevanja tega pogoja, ni mogoče primerjati z ureditvijo opravljanja izpita za imenovanje v naziv po ZJU, katerega namen je preveriti usposobljenost za delo v državni upravi ne glede na vrsto predhodno pridobljene strokovne izobrazbe. Prav tako ni mogoča primerjava z opravljanjem izpitov v okviru dodiplomskega študija, ker gre za izpolnjevanje pogojev za pridobitev izobrazbe. Glede na navedeno gre očitno za popolnoma različne dejanske položaje. Zato je očitek o neskladju izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave neutemeljen.
8. Neutemeljen je tudi očitek pobudnice o neskladju izpodbijane določbe s 158. členom Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Izpodbijana določba ZPDI določa število dovoljenih pristopov k PDI, pobudnica pa neskladje te določbe s 158. členom Ustave utemeljuje z navedbami, da se odločbe, s katero se kandidatu ne dovoli pristop k izpitu, ne da odpraviti. S takšno navedbo zatrjevanega neskladja ne more utemeljiti. Pa tudi sicer pobudničina navedba ne drži, saj so pravna sredstva v primerih, ki jih določa zakon, možna tudi v upravnem postopku, v katerem je bila izdana pobudničina odločba.
9. Pobudnica zatrjuje tudi neskladje izpodbijane določbe s členi 2, 15, 57 in 153 Ustave, vendar jih ne utemelji. Zato Ustavno sodišče teh očitkov ni moglo preizkusiti.
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

11. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

(*1) Pobudnica se pri tem nepravilno sklicuje na ZOPSII, ki v času vložitve pobude ni več veljal. Strokovne izpite v javni upravi je takrat že urejal ZJU.