Številka: Up-203/04-12
Datum: 2. 2. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 2. februarja 2006

Sodba Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1082/2002 z dne 14. 10. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

1. Pritožnica je s tožbo zahtevala vračilo najemnine, ki jo je plačevala toženi stranki v času od 1. 3. 1993 do 1. 7. 1997, ko je na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu postala lastnica stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ). Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Sprejelo je stališče, da pritožnica ni upravičena do povračila najemnine niti iz naslova neupravičene pridobitve po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) niti iz naslova odškodnine zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti po 183. členu ZOR. Višje sodišče je glede kršitve kontrahirne dolžnosti sprejelo drugačno stališče. V obrazložitvi je navedlo, da je bila toženka na podlagi 117. člena SZ dolžna s pritožnico skleniti pogodbo o prodaji stanovanja v 30 dneh po vložitvi zahteve za odkup, zato ji je po 183. členu ZOR odškodninsko odgovorna. Vendar je pritožničino pritožbo kljub temu zavrnilo. Navedlo je, da sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti obsega škode, ker tožba ni imela navedb o višini škode, škoda pa ne more biti celotni znesek neprofitne najemnine, ampak le toliko, kolikor je njena dajatev presegala obveznosti lastnika stanovanja.
2. Pritožnica takšni odločitvi nasprotuje. Navaja, da je v tožbi navedla točne zneske najemnin, ki jih je izkazala z dokazili, tožena stranka pa ni predložila nobenega dokaza, ki bi upravičeval zmanjšanje njenega zahtevka. Navaja, da je odločitev Višjega sodišča nerazumna. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 20. 12. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, in jima omogočilo, da na Ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Višje sodišče je sprejelo stališče, da je tožena stranka neupravičeno zavračala prodajo stanovanja, da je pri tem ravnala krivdno in da je tožnici zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti odškodninsko odgovorna. V presojo pravilnosti tega stališča se Ustavno sodišče ne more spuščati. Ob takem izhodišču pa je očitno napačno stališče Višjega sodišča, da je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ugotovitev Višjega sodišča, da sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti višine škode, ker tožba ni vsebovala dejanskih navedb glede višine škode, ne drži. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je pritožnica navedla zneske plačane najemnine, iz zapisnika o glavni obravnavi dne 9. 10. 2002, ki ga je pritožnica priložila ustavni pritožbi, pa izhaja, da je vložila v spis položnice kot dokaz za opravljena plačila. Vendar sodišče prve stopnje višine škode ni ugotavljalo, ker je izhajalo s stališča, da pritožnica do pravnega varstva po ZOR sploh ni upravičena. Stališče Višjega sodišča, da je treba tožbeni zahtevek (v celoti) zavrniti, ker je le delno utemeljen, pa ne prestane razumne presoje. Glede na to je izpodbijana sodba tako očitno napačna, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, zato je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. Ustavno sodišče je zato drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. Če bo Višje sodišče vztrajalo pri materialnopravnem stališču, da ima pritožnica pravico do povračila škode, bo moralo v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter s tem omogočiti izvedbo dokaznega postopka glede višine škode.

6. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Krisper Kramberger.