Št. U-I-192/04-16
Datum: 2. 2. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Varuha človekovih pravic, na seji dne 2. februarja 2006

Četrti odstavek 49. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99, 40/04 in 95/04 – Uradni p.b.) ni v neskladju z Ustavo.

1. Varuh človekovih pravic je vložil zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 49. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), če se ta razlaga tako, da je dan hišnega pripora pri vštevanju v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen izenačen z dnem pripora in z dnem odvzema prostosti. Predlagatelj opozarja na razliko med priporom in hišnim priporom. Meni, da je hišni pripor ukrep, ki blažje in manj intenzivno kot pripor posega v obdolženčevo osebno svobodo. Hišni pripor se izvaja izven pripornih prostorov, praviloma v obdolženčevem bivališču, milejši pa je tudi režim izvrševanja hišnega pripora, npr. glede osebnih stikov. Po mnenju Varuha človekovih pravic hišni pripor zato bolj kot v osebno svobodo posega v obdolženčevo pravico do svobode gibanja.
2. Varuh človekovih pravic opozarja, da obstaja glede vštevanja hišnega pripora v izrečeno kazen pravna praznina, saj KZ, ki v 49. členu sicer ureja vštevanje pripora in prejšnje kazni, načina vštevanja hišnega pripora ne določa izrecno. V šestem odstavku 199.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) je določeno, da se določbe tega zakona (tj. ZKP) o priporu smiselno uporabljajo tudi glede vštevanja hišnega pripora. Vendar ZKP teh določb ne vsebuje, zato naj bi šlo za protiustavno pravno praznino.
3. Če se četrti odstavek 49. člena KZ v povezavi z omenjeno določbo ZKP razlaga tako, da je dan hišnega pripora pri vštevanju v kazen enak dnevu pripora, je to po stališču Varuha človekovih pravic v neskladju z določbo 2. člena Ustave o pravni državi, z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Splošno načelo enakosti pred zakonom namreč po njegovem mnenju prepoveduje različno obravnavati enako. Pri tem naj bi bile odločilne pravne posledice zakonske določbe v dejanskih razmerjih. Izenačenje dneva hišnega pripora z dnem pripora pri vštevanju v kazen naj bi spregledalo neenakost obeh ukrepov. Po oceni Varuha človekovih pravic enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem terja, da se osebe v neenakih okoliščinah ne obravnavajo enako, če ni za to podan utemeljen razlog. Prav tako pa naj bi bila enakost pred zakonom tudi eden bistvenih elementov pravičnosti, katere kršitev nasprotuje pravni državi in je protiustavna.
4. Na Varuhovo zahtevo je odgovoril Državni zbor, Vlada in Ministrstvo za pravosodje pa sta poslala mnenje. Vsi trije se sklicujejo na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-131/01 z dne 11. 3. 2004, s katerim je to zavrglo vsebinsko enako zahtevo Varuha človekovih pravic, ker ni bila v zvezi s posamičnimi zadevami, ki jih je obravnaval. Tudi tokrat naj Varuh človekovih pravic ne bi bil legitimiran za vložitev zahteve, saj naj bi se skliceval na posamično zadevo, pri kateri naj bi šlo za vprašanje zamenjave pripora s hišnim priporom in ne za problematiko vštevanja pripora ali hišnega pripora v izrečeno kazen.
5. Po mnenju Državnega zbora je zahteva neutemeljena tudi z vsebinskega vidika. Državni zbor pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-286/01 z dne 11. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 2/04 in OdlUS XII, 114), iz katere izhaja, da je tudi hišni pripor oblika odvzema prostosti. Vprašanje spoštovanja načela enakosti bi se tako postavilo ravno ob ureditvi, ki jo želi doseči varuh človekovih pravic, namreč ob različnem obravnavanju posameznih oblik odvzema prostosti. Glede trditve Varuha človekovih pravic o protiustavni pravni praznini pa Državni zbor navaja, da izpodbijana določba KZ izrecno določa dan odvzema prostosti kot podlago za vštevanje v kazen; v takšni pravni opredelitvi pa je vsebovan tudi hišni pripor.
6. Po mnenju Vlade in Ministrstva za pravosodje je zahteva vsebinsko neutemeljena. Pri hišnem priporu naj bi bila obdolženčeva svoboda omejena v tolikšni meri, da se ukrep približuje priporu. Razlaga, da se hišni pripor všteva v izrečeno kazen enako kot pripor, naj ne bi bila v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), saj se s tako razlago ne omejuje ali zavrača legitimnih prizadevanj oseb, da bi uživale svoje pravice. Prav tako naj takšna razlaga ne bi bila v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave, saj ne gre za diskriminacijo iz v 14. členu Ustave navedenih razlogov. Poleg tega ustavno načelo enakosti zakonodajalca zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja ureja enako, glede hišnega pripora pa naj bi bilo mogoče govoriti vsaj o podobnem ukrepu v razmerju do pripora. Kršena naj ne bi bila niti določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave, saj sodišča pri vštevanju pripora in hišnega pripora v izrečeno kazen ne odločajo v vsakem konkretnem primeru drugače, ampak vedno enako. Vlada in Ministrstvo za pravosodje tudi menita, da glede vštevanja hišnega pripora v izrečeno kazen ne obstaja protiustavna pravna praznina, saj prvi odstavek 49. člena KZ govori o vštevanju kakršnegakoli odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, kar naj bi bil hišni pripor kot vrsta pripora.

7. Varuh človekovih pravic se v zahtevi sklicuje na vlogo, v kateri pripornik S. G. izrecno navaja, da ni prav, da hišni pripor pri vštevanju v zaporno kazen šteje enako kot pripor. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Varuh človekovih pravic zahtevo vložil v zvezi s posamično zadevo, ki jo obravnava, zato je opravilo presojo ustavnosti četrtega odstavka 49. člena KZ.

8. Varuh človekovih pravic je v zahtevi navedel dva očitka. Prvi očitek je, da obstaja glede vštevanja hišnega pripora v izrečeno zaporno kazen pravna praznina. Če naj se četrti odstavek 49. člena razlaga tako, da sta hišni pripor in pripor pri vštevanju v izrečeno zaporno kazen izenačena, pa Varuh človekovih pravic ureditvi očita, da je v neskladju z Ustavo, ker različne položaje obravnava enako.
9. Prvi odstavek 49. člena med drugim določa, da se čas, prestan v priporu, ter kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, vštevata v izrečeno kazen zapora. Način vštevanja je določen s četrtim odstavkom 49. člena KZ, ki med drugim določa, da so dan pripora, dan odvzema prostosti in dan zapora pri vsakem vštevanju izenačeni.
10. Varuh človekovih pravic v zahtevi navaja, da hišni pripor pomeni poseg v svobodo gibanja, ne pa v osebno svobodo, in da zato ne gre za odvzem prostosti. Ustavno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi št. Up-286/01 zapisalo, da iz zakonske ureditve hišnega pripora izhaja, da gre za takšno omejevanje človekovih pravic, ki po svoji intenzivnosti in načinu izvrševanja omejitve pomeni omejevanje osebne svobode.
11. Ker gre pri hišnem priporu za ukrep, ki po svoji naravi pomeni odvzem prostosti, se za vštevanje hišnega pripora v izrečeno kazen uporablja določba četrtega odstavka 49. člena KZ. Ta namreč izrecno ureja način vštevanja dneva odvzema prostosti v izrečeno kazen. Tako ne drži očitek Varuha človekovih pravic, da način vštevanja hišnega pripora v izrečeno kazen ni urejen in da zato glede tega obstaja pravna praznina, ki krši načelo določenosti in s tem načelo zakonitosti.
12. Za primer, da bi se izpodbijana določba četrtega odstavka 49. člena KZ razlagala tako, da sta hišni pripor in pripor pri vštevanju v izrečeno kazen izenačena, pa Varuh človekovih pravic zatrjuje, da je s tem kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave, ter načelo pravičnosti kot element pravne države iz 2. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po mnenju Varuha naj bi si bila oba ukrepa med seboj pri načinu izvrševanja tako različna, da naj bi ju bilo nedopustno urejati enako.
13. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi št. Up-286/01 med drugim sprejelo stališče, da sta po naravi stvari pripor in hišni pripor v temelju enaka (15. točka obrazložitve omenjene odločbe). Zato ni v neskladju z Ustavo, če je zakonodajalec način vštevanja obeh ukrepov uredil tako, da se dan hišnega pripora in dan pripora v izrečeno kazen vštevata na enak način (v enaki meri), kot to izhaja iz četrtega odstavka 49. člena KZ.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.