Številka: Up-280/05-19
Datum: 9. 2. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 9. februarja 2006

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 171/2004 z dne 11. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 864/2003 z dne 2. 4. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Brežicah, št. Pd 449/94 z dne 6. 3. 2002 se zavrne.

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke (pritožnice), na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da mu še traja, zaradi česar ga mora pritožnica pozvati nazaj na delo in ga razporediti na ustrezno delovno mesto, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu plačati pripadajoče zneske plače in regresa za letni dopust. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških zavrglo, v ostalem pa zavrnilo.
2. Zoper odločitve sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve prvega odstavka 14. člena, 22., 23. in 26. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Kršitev 23. člena Ustave in 6. člena EKČP utemeljuje z navedbami, da sojenje v obravnavani zadevi, ki je trajalo skoraj devet let, ni bilo končano v razumnem roku in brez nepotrebnega odlašanja. Ker je neodvisno od volje pritožnice po osmih letih prišlo do spremembe ocene delazmožnosti tožnika in posledično do razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku, pritožnica meni, da ne more nositi škodljivih posledic neodgovornega ravnanja zdravstvene stroke (26. člen Ustave). Kršitev 22. člena Ustave naj bi sodišče storilo, ker je svojo odločitev oprlo na sodbo in na izvedensko mnenje iz postopka v socialnem sporu v zadevi št. Ps 817/96, v katerem pritožnica ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati. Pritožnica zatrjuje, da je ves čas sodnega postopka nasprotovala uporabi tega izvedenskega mnenja in predlagala dokaz s postavitvijo novega izvedenca, ki pa naj bi ga sodišče, tako kot tudi druge predlagane dokaze, brez obrazložitve zavrnilo.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 13. 12. 2005 sprejel v obravnavo, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja v razumnem roku, pa zavrgel. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (delavcu kot tožniku). Na ustavno pritožbo je odgovorila le nasprotna stranka iz delovnega spora.
4. Nasprotna stranka iz delovnega spora navaja, da je treba pri navedbi pritožnice, da bi bila v primeru, če ne bi upoštevala ugotovitev zdravniške komisije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), odškodninsko odgovorna lastnikom družbe, upoštevati, da neupravičen izostanek petih zaporednih delovnih dni po 100. členu takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – ZDR) ni pomenil obligatornega načina prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je imela pritožnica možnost sodelovati v postopku v socialnem sporu kot stranski intervenient, saj je vedela za tek tega postopka. Pritožnica naj bi že septembra 2002 izvedela za sodbo Delovnega in socialnega sodišča št. Ps 817/96, zato bi nasprotno stranko lahko že takrat pozvala nazaj na delo in s tem zmanjšala škodo. Po mnenju nasprotne stranke so bile tudi njej kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, zato bi moralo sodišče odločiti v njeno korist. Navaja tudi, da pritožnica v primeru, da ji je zaradi strokovnih zdravniških napak nastala materialna škoda, to lahko ureja z ZZZS oziroma z Zdravstvenim domom Sevnica, saj naj bi bilo nedopustno, da bi nasprotna stranka kot zavarovanec nosila posledice teh napak.
5. Ustavno sodišče je odgovor nasprotne stranke iz delovnega spora v skladu z določbo 22. člena Ustave poslalo pritožnici, ki navaja, da je o delazmožnosti nasprotne stranke enako odločilo pet zdravnikov, zato naj bi bile trditve nasprotne stranke o neprimernem ravnanju pritožnice neutemeljene. Pritožnica naj ne bi nasprotne stranke pozvala nazaj na delo šele po odločitvi Vrhovnega sodišča, temveč že potem, ko je odločitev postala pravnomočna. Navaja, da ne drži trditev nasprotne stranke, da je bila zaradi ravnanja pritožnice skoraj deset let nezaposlena, saj je bila v vmesnem času nekaj časa zaposlena in je opravljala priložnostna dela. Pritožnica pa se strinja z navedbami nasprotne stranke, da je sojenje v zadevi potekalo nerazumno dolgo, zaradi česar naj bi obema strankama nastala bistveno večja škoda.

6. Tožnik (ki je tudi tožnik v obravnavanem delovnem sporu) je v socialnem sporu zahteval, naj sodišče razveljavi odločbo tožene stranke (ZZZS) in ugotovi, da je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. Vzporedno s socialnim sporom je tožnik sprožil delovni spor, v katerem je zahteval razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih neopravičenih izostankov. Ker je o spornem vprašanju upravičenosti do bolniškega staleža oziroma delazmožnosti tožnika že tekel socialni spor, je sodišče v delovnem sporu ob soglasju strank glavno obravnavo preložilo za nedoločen čas in tožniku naložilo, naj sodišče obvesti o pravnomočni odločitvi v socialnem sporu. S sodbo št. Ps 817/96 z dne 21. 6. 2002, ki je postala pravnomočna 4. 10. 2002, je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zahtevku tožnika ugodilo ter razveljavilo odločbo tožene stranke (ZZZS) in ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. Sodišče v delovnem sporu je štelo, da je na takšno odločitev glede ugotovitve delazmožnosti tožnika vezano, saj gre za pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju, od rešitve katerega je bila odvisna odločitev v delovnem sporu. Ker je bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, je sodišče v delovnem sporu sklepa o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni neopravičeno izostal z dela. Svojo odločitev je utemeljilo s sodbo št. Ps 817/96, pri čemer je vse dokaze, ki jih je v zvezi z ugotavljanjem delazmožnosti tožnika predlagala pritožnica, zavrnilo kot nepotrebne.
7. Bistveno, kar pritožnica očita sodiščem, je, da so se pri odločanju o tožbenem zahtevku oprla na odločitev socialnega sodišča, pri izdaji katere pritožnica ni imela možnosti sodelovati. Takšne očitke pritožnice je moralo Ustavno sodišče preizkusiti z vidika skladnosti izpodbijanih odločitev s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja, da se mora sodni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in po procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki in vsakemu, ki ima enak položaj, mora biti zato omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki mu mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja kot tudi pravica, da je navzoč ob izvajanju dokazov. Glede na navedeno sme sodna odločba zavezovati samo tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-39/9 5 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71).
8. Iz navedene ustavne zahteve torej ne izhaja, da se sodišče pri odločanju nikoli ne bi smelo opreti na predhodno odločitev sodišča oziroma drugega organa o vprašanju, ki je relevantno tudi za odločitev v drugi zadevi. Nasprotno lahko vezanost sodišča na predhodno odločitev drugega organa prispeva k uresničevanju pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, s tem ko sodišču v drugem postopku ni treba odločati o že rešenem vprašanju. Takšna rešitev je tudi v skladu z že sprejetim stališčem Ustavnega sodišča, da pravice stranke do enakega varstva pravic ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke (v obravnavanem primeru delavca kot tožnika) do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tako v odločbi št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005, Uradni list RS, št. 85/05). Poleg tega lahko vezanost sodišča na pravnomočne odločitve drugih organov prepreči sprejem kontradiktornih odločitev o isti stvari, kar se utemeljuje z zahtevo po enotnosti pravnega reda in po zagotovitvi pravne varnosti. Ustavno nedopustno pa bi bilo, če bi takšna predhodna odločitev zavezovala stranko postopka, ki pri njeni izdaji ni imela možnosti sodelovati. Za presojo pred Ustavnim sodiščem v obravnavanem primeru je torej odločilno, ali je pritožnica v skladu z zahtevami po kontradiktornem postopku, kot izrazu enakega varstva pravic, imela možnost sodelovati v postopku, v katerem sta bili stranki tožnik kot delavec oziroma zavarovanec in ZZZS.
9. Nedvomno je pritožnica vedela za socialni spor, saj je prav zaradi sprožitve socialnega spora soglašala z odločitvijo sodišča v delovnem sporu, da se glavna obravnava v delovnem sporu preloži za nedoločen čas. Dejstvo, da je za socialni spor vedela, izhaja tudi iz spisa zadeve št. Ps 817/96, iz katerega je razvidno, da je sodišče pri pritožnici večkrat opravljalo različne poizvedbe (glede razloga prenehanja delovnega razmerja, opisa tožnikovega delovnega mesta, navzočnosti tožnika na delovnem mestu v spornem obdobju). Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je pritožnica vedela, da se bo v socialnem sporu reševalo vprašanje o delazmožnosti delavca, ki je bistveno tudi za odločitev v delovnem sporu o (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov. Glede na navedeno bi pritožnica lahko predlagala svojo udeležbo v socialnem sporu na strani ZZZS. Ker tega ni storila, se v delovnem sporu ne more sklicevati na to, da v socialnem sporu ni imela možnosti sodelovati in je zato odločitev iz tega spora ne more zavezovati. Zato pritožnici z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
10. Pritožnica očita sodišču tudi, da je brez obrazložitve zavrnilo vse njene dokazne predloge, pri čemer določno opredeli le zavrnjene dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem delazmožnosti tožnika. V obravnavanem primeru je sodišče obrazložilo, da je glede ugotovitve delazmožnosti tožnika vezano na pravnomočno sodbo iz socialnega spora. To pomeni, da ponovno (nadaljnje) razpravljanje o tem vprašanju v delovnem sporu ni bilo več mogoče. Zato je Ustavno sodišče ta očitek, ki bi bil lahko relevanten z vidika 22. člena Ustave, zavrnilo. Očitka o zavrnitvi drugih dokaznih predlogov pritožnica ni konkretizirala, zato ga Ustavno sodišče ni moglo oceniti.
11. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 26. člena Ustave, ki pa jo z navedbo, da ne more nositi škodljivih posledic neodgovornega ravnanja zdravstvene stroke, ker je neodvisno od njene volje po osmih letih prišlo do spremembe ocene delazmožnosti tožnika in posledično do razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ne more utemeljiti.
12. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.