Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 10. februarja 2006 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o davku na dodano vrednost, ki obsega:
– Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV (Uradni list RS, št. 89/98 z dne 23. 12. 1998),
– Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi 1. točke 26. člena Zakona o davku na dodano vrednost in 49. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost z odložnim rokom, št. U-I-96/99 (Uradni list RS, št. 17/2000 z dne 25. 2. 2000),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-A (Uradni list RS, št. 30/01 z dne 26. 4. 2001),
– Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2002 in 2003 – ZIPRS0203 (Uradni list RS, št. 103/01 z dne 17. 12. 2001),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-B (Uradni list RS, št. 67/02 z dne 26. 7. 2002),
– Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o ugotovitvi neskladnosti 8. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost, z rokom za uskladitev in načinom izvršitve, št. U-I-383/02-12 (Uradni list RS, št. 30/03 z dne 27. 3. 2003),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-C (Uradni list RS, št. 101/03 z dne 21. 10. 2003),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-D (Uradni list RS, št. 45/04 z dne 29. 4. 2004),
– Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o ugotovitvi neskladnosti drugega odstavka 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost in o ugotovitvi neskladnosti 102. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost z učinkom odprave ter o zavrženju pobude za oceno ustavnosti drugega odstavka 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost, št. U-I-412/02-13 (Uradni list RS, št. 75/04 z dne 13. 7. 2004),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-E (Uradni list RS, št. 114/04 z dne 22. 10. 2004) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-F (Uradni list RS, št. 108/05 z dne 2. 12. 2005).
Št. 434-02/96-13/87
Ljubljana, dne 10. februarja 2006
EPA 601-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med. l.r.
Z A K O N
O DAVKU NA DODANO VREDNOST
uradno prečiščeno besedilo
(ZDDV-UPB4)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
(1) S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju Republike Slovenije v skladu s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L št. 145 z dne 13. 6. 1977, str. 1, z vsemi spremembami).
(2) Po tem zakonu imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
– »ozemlje Slovenije« je ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in morska območja, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom,
– »ozemlje države članice« in »Skupnost« je ozemlje držav članic in ozemlje Skupnosti, ki je kot tako definirano v zakonodaji Evropskih skupnosti,
– »tretja država« je katerokoli drugo ozemlje, razen ozemlja Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Skupnosti,
– »tretje ozemlje« je del državnega ozemlja države članice, ki pa ne tvori sestavni del »ozemlja države članice« v smislu druge alinee tega odstavka, in sicer:
– v Zvezni Republiki Nemčiji: otok Heligoland, ozemlje Büsingen;
– v Kraljevini Španiji: Ceute, Melille, Kanarskega otočja;
– v Italijanski republiki: Livigno, Campione d’Italia, italijanske vode Luganskega jezera;
– v Francoski republiki: čezmorski departmaji;
– v Helenski republiki: ‘A‘Oo (gora Atos).
(3) Po tem zakonu se:
– transakcije v ali iz Kneževine Monako obravnavajo kot transakcije v oziroma iz Francoske republike ter
– transakcije na ali z otoka Man obravnavajo kot transakcije v oziroma iz Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske.
2. člen
(pripadnost DDV)
Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.
3. člen
(predmet obdavčitve)
DDV se obračunava in plačuje od:
1. dobav blaga in opravljenih storitev (v nadaljnjem besedilu: promet blaga oziroma promet storitev), ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenije) za plačilo;
2. uvoza blaga v Skupnost.
3.a člen
(pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki so predmet obdavčitve)
DDV se obračunava in plačuje tudi od:
1. blaga, ki ga na ozemlju Slovenije pridobi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za plačilo, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec, in ni zajet z ureditvijo iz drugega stavka prve alinee prvega odstavka 15. člena tega zakona ali iz prvega odstavka 15.a člena tega zakona;
2. novih prevoznih sredstev, ki jih na ozemlju Slovenije pridobi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za plačilo, od prodajalca iz druge države članice, in izpolnjuje pogoje za izjemo iz drugega odstavka 11.a člena tega zakona ali katerakoli druga oseba, ki ni davčni zavezanec;
3. trošarinskih izdelkov, ki jih na ozemlju Slovenije od prodajalca iz druge države članice za plačilo pridobi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in izpolnjuje pogoje za izjemo iz drugega odstavka 11.a člena tega zakona, in za katere, v skladu z zakonom, ki ureja trošarine, nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji.
II. OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE
1. Promet blaga
4. člen
(promet blaga)
(1) Promet blaga pomeni prenos lastninske pravice na opredmetenih stvareh, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Za promet blaga se šteje tudi:
1. promet blaga, opravljen za plačilo, na podlagi odločitve državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma na podlagi zakona;
2. prodaja blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija ob nakupu oziroma prodaji blaga;
3. izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje oziroma na podlagi prodajne pogodbe z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najkasneje ob plačilu zadnjega obroka;
4. prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine;
5. razpolaganje s poslovnimi sredstvi davčnega zavezanca s strani druge osebe, vključno z likvidacijskim in stečajnim upraviteljem ter skrbnikom;
6. dobava električne energije, plina ter energije za ogrevanje, zamrzovanje oziroma hlajenje;
7. uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca;
8. uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti;
9. zamenjava blaga.
(3) Za promet blaga po 1. točki drugega odstavka tega člena se šteje:
1. pridobitev lastninske pravice na blagu s strani ali za račun države oziroma lokalne skupnosti, na podlagi zakona;
2. odvzem lastninske pravice na blagu s strani katerekoli osebe, na podlagi zakona.
5. člen
(uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca)
(1) Za uporabo blaga iz 7. točke drugega odstavka 4. člena tega zakona se šteje uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih, brezplačna odtujitev tega blaga ali odtujitev blaga za zmanjšano plačilo ali kakršnakoli uporaba blaga za druge namene, kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če je bil od tega blaga oziroma dela blaga v celoti ali deloma odbit vstopni DDV. Uporaba blaga iz tega odstavka se šteje za promet blaga, opravljen za plačilo.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se za promet blaga, opravljen za plačilo, ne šteje:
1. brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
2. dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri katerih vrednost posameznega darila ne preseže 2.000 tolarjev.
6. člen
(uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba namembnosti ter zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti)
(1) Za uporabo blaga iz 8. točke drugega odstavka 4. člena tega zakona se šteje:
1. uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, pridobi, predela ali uvozi v okviru opravljanja dejavnosti za namene opravljanja svoje dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice, da odbije celotni vstopni DDV;
2. uporaba blaga za namene transakcij davčnega zavezanca, od katerih se DDV ne obračunava, če je ob nabavi ali uporabi blaga v skladu s prejšnjo točko odbil celoten vstopni DDV ali delež vstopnega DDV, določen v skladu z odbitnim deležem;
3. zadržanje blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih pravnih naslednikov (razen v primerih iz 7. člena tega zakona), ko preneha opravljati dejavnost oziroma po prenehanju identifikacije za namene DDV, če je ob nabavi ali uporabi blaga v skladu s 1. točko tega člena odbil celoten vstopni DDV ali delež vstopnega DDV, določen v skladu z odbitnim deležem.
(2) Uporaba blaga iz prvega odstavka tega člena se šteje za promet blaga, opravljen za plačilo.
7. člen
(prenos podjetja)
(1) Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni prenos, se šteje da promet blaga ni bil opravljen.
(2) V primeru iz prvega odstavka tega člena se za potrebe DDV prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika podjetja ali dela podjetja.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora prevzemnik, ki uporablja prevzeta sredstva za druge namene, kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka vstopnega DDV, plačati DDV v skladu z določbami tega zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene.
7.a člen
(prenos blaga v drugo državo članico)
(1) Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec iz svojega podjetja, v drugo državo članico.
(2) Šteje se, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico, če davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, za potrebe svoje dejavnosti, odpošlje ali odpelje blago iz Slovenije v drugo državo članico, razen za namene katere od naslednjih transakcij:
– dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju namembne države članice, pod pogoji iz drugega stavka prve alinee prvega odstavka 15. člena tega zakona in iz prvega odstavka 15.a člena tega zakona;
– dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec pod pogoji iz tretje alinee prvega odstavka 15. člena tega zakona;
– dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec v Sloveniji pod pogoji iz 31. ali 31.a člena tega zakona;
– opravljanja storitev za davčnega zavezanca in vključujoč storitve, ki se na tem blagu dejansko opravijo v namembni državi članici, če se blago, na katerem so bile storitve opravljene, ponovno vrne istemu davčnemu zavezancu v državo članico, v kateri se je začel prevoz ali odpošiljanje blaga;
– začasne rabe tega blaga na ozemlju namembne države članice zaradi opravljanja storitev v tej državi članici, ki jih opravlja davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji;
– začasne rabe tega blaga na ozemlju druge države članice za obdobje, ki ne presega 24 mesecev, če bi se za začasni uvoz enakega blaga iz tretje države lahko uporabil postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev;
– dobave plina preko distribucijskega sistema za zemeljski plin ali dobave električne energije pod pogoji iz četrte in pete alinee prvega odstavka 15. člena tega zakona.
(3) Če eden od pogojev iz drugega odstavka tega člena ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. V tem primeru se šteje, da je prenos opravljen v trenutku, ko pogoji niso več izpolnjeni.
2. Promet storitev
8. člen
(promet storitev)
(1) Promet storitev pomeni opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu 4., 5. in 6. člena tega zakona.
(2) Za promet storitev se med drugim šteje tudi:
1. prenos, odstopanje, koriščenje in odrekanje avtorskih pravic, patentov, licenc, zaščitnih znakov in drugih premoženjskih pravic (v nadaljnjem besedilu: premoženjske pravice);
2. promet storitev na podlagi odločitve državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma na podlagi zakona;
3. uporaba storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene;
4. zamenjava storitev.
9. člen
(uporaba storitev za neposlovne namene)
(1) Za uporabo storitev iz 3. točke drugega odstavka 8. člena tega zakona se šteje:
1. uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za opravljanje storitev v zasebne namene ali v zasebne namene zaposlenih oziroma uporaba za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti;
2. promet storitev, ki ga davčni zavezanec opravi brez ali za zmanjšano plačilo za zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih oziroma za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti.
(2) Uporaba blaga iz 1. točke in promet storitev iz 2. točke prvega odstavka tega člena se šteje za promet storitev, opravljen za plačilo.
10. člen
(promet storitev v svojem imenu in za račun druge osebe)
Pri prometu storitev, kjer davčni zavezanec deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se šteje, da prejme in opravi te storitve sam.
3. Uvoz blaga
11. člen
(definicija)
Uvoz blaga pomeni:
1. vsak vnos blaga v Skupnost, ki v skladu s carinskimi predpisi nima statusa blaga Skupnosti ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa znotraj Skupnosti ni sproščeno v prost promet v skladu s carinskimi predpisi;
2. vsak vnos drugega blaga, kot je blago iz prejšnje točke, v Skupnost iz tretjega ozemlja.
4. Pridobitev blaga znotraj Skupnosti
11.a člen
(pridobitev blaga znotraj Skupnosti)
(1) Pridobitev blaga znotraj Skupnosti pomeni pridobitev lastninske pravice na premičninah, ki jih prejemniku odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam prejemnik ali druga oseba za račun enega od njiju.
(2) Ne glede na 1. točko 3.a člena tega zakona, se DDV ne obračunava in ne plačuje od:
1. blaga, ki ga znotraj Skupnosti pridobi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če bi bila dobava takšnega blaga, če bi bil promet opravljen med osebami v Sloveniji, oproščena plačila DDV v skladu s 4. do 10. točko 31. člena tega zakona;
2. drugega blaga, razen blaga iz prejšnje točke, ki ga znotraj Skupnosti pridobi davčni zavezanec iz drugega odstavka 45. člena tega zakona za namene opravljanja dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki se obdavčuje po sistemu pavšalne ureditve v skladu s 46. členom tega zakona, davčni zavezanec, ki opravlja izključno dobave blaga ali storitev, pri katerih ni pravice do odbitka vstopnega DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar le:
– če skupni znesek pridobitev v tekočem koledarskem letu ne preseže 10.000 evrov v tolarski protivrednosti in
– pod pogojem, da skupni znesek pridobitev blaga znotraj Skupnosti v preteklem koledarskem letu, ni presegel zneska iz prejšnje alinee.
(3) Znesek iz 2. točke drugega odstavka tega člena pomeni skupni znesek, brez DDV, ki ga je treba plačati ali je bil plačan za pridobljeno blago v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano. Znesek ne vključuje vrednosti nabavljenih novih prevoznih sredstev in vrednosti nabavljenih trošarinskih izdelkov znotraj Skupnosti.
(4) Ne glede na določbe 2. točke drugega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odloči za obračunavanje DDV v skladu s 1. točko 3.a člena tega zakona. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej prijaviti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu prijave.
(5) Prevozna sredstva so:
– kopenska motorna vozila s prostornino motorja nad 48 kubičnih centimetrov ali močjo motorja nad 7,2 kilovata, namenjena za prevoz oseb ali blaga;
– plovila, daljša od 7,5 metrov, razen plovil iz 5. točke 31. člena tega zakona;
– zrakoplovi, katerih vzletna teža presega 1550 kilogramov, razen zrakoplovov iz 6. točke 31. člena tega zakona.
(6) Prevozna sredstva iz petega odstavka tega člena se štejejo za nova, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:
– plovila in zrakoplovi so dobavljeni pred potekom treh mesecev po datumu, ko so bili prvič dani v uporabo, kopenska motorna vozila pa pred potekom šest mesecev po datumu, ko so bila prvič dana v uporabo, in
– da s kopenskimi motornimi vozili ni prevoženih več kot 6000 kilometrov, s plovili ni preplutih več kot 100 ur in z zrakoplovi ni preletenih več kot 40 ur.
(7) Trošarinski izdelki iz 3. točke 3.a člena tega zakona so izdelki, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja trošarine.
11.b člen
(transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Skupnosti)
Za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, opravljeno za plačilo, se šteje tudi:
– uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, ki ga odpošlje ali odpelje ta davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice, na ozemlju katere je bilo blago izdelano, črpano, predelano, kupljeno, pridobljeno, ali kamor ga je davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti v to drugo državo članico;
– blago, ki ga pridobijo oborožene sile države članice Severnoatlantske zveze za njihove potrebe ali potrebe njihovega spremnega civilnega osebja, ki ga niso pridobile pod splošnimi pravili obdavčevanja na domačem trgu ene od držav članic, če pri uvozu tega blaga ne bi mogle uveljavljati oprostitve v skladu s podtočko e) 3. točke 28. člena tega zakona.
III. PLAČNIKI DDV
12. člen
(osebe, ki morajo plačati DDV)
(1) Osebe, ki morajo plačati DDV, so:
1. davčni zavezanec, ki opravi obdavčen promet blaga oziroma storitev, razen v primerih iz 2., 3., 4. in 7. točke tega odstavka;
2. davčni zavezanec, ki so mu opravljene storitve iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona;
3. osebe, identificirane za namene DDV v Sloveniji, ki so jim opravljene storitve iz 18.a, 18.b, 18.c in 18.d člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
4. prejemnik blaga, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
– opravljena je dobava blaga pod pogoji iz 28.c člena tega zakona;
– dobava blaga je bila opravljena drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki je identificirana za namene DDV v Sloveniji, in
– račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, vsebuje predpisane podatke.
5. vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV;
6. vsaka oseba, ki pridobi blago znotraj Skupnosti, če je ta nabava obdavčena v Sloveniji;
7. osebe, identificirane za namene DDV v Sloveniji, ki jim je dobavljeno blago pod pogoji iz četrte in pete alinee prvega odstavka 15. člena tega zakona, če to dobavo blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.
(2) Če je oseba, ki je v skladu s prvim odstavkom tega člena dolžna plačati DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, lahko ne glede na določbe prvega odstavka tega člena imenuje davčnega zastopnika kot osebo, ki je dolžna plačati DDV. Če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne imenuje davčnega zastopnika, plača DDV prejemnik blaga oziroma storitev.
(3) Pri uvozu mora DDV plačati uvoznik, to je carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga.
IV. DAVČNI ZAVEZANCI
13. člen
(definicija)
(1) Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja katerokoli dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.
(2) Dejavnost po prvem odstavku tega člena obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
(3) Državni organi in organizacije ter organi lokalnih skupnosti se ne štejejo za davčne zavezance v skladu s prvim odstavkom tega člena, kadar opravljajo dejavnosti oziroma transakcije v okviru svojih pristojnosti, javne agencije in druge osebe javnega prava pa, kadar opravljajo upravne naloge na podlagi javnega pooblastila, čeprav opravljajo te naloge proti plačilu (takse, prispevki in druge dajatve). Če ti organi ali osebe opravljajo katero od dejavnosti iz drugega odstavka tega člena oziroma promet, pri katerem bi njihovo obravnavanje kot davčnih nezavezancev za DDV, vodilo k izkrivljanju konkurence, se v teh primerih le-ti štejejo za davčne zavezance.
(4) Davčni zavezanci so tudi organizatorji storitev po 3.a točki drugega odstavka 17. člena tega zakona.
13.a člen
(davčni zavezanec, ki občasno dobavi novo prevozno sredstvo)
Davčni zavezanec je tudi vsaka oseba, ki pod pogoji iz 2. točke 31.a člena tega zakona občasno dobavi novo prevozno sredstvo.
V. KRAJ OBDAVČITVE
14. člen
(splošno)
(1) DDV se obračunava in plačuje po kraju, kjer je bil opravljen promet blaga oziroma promet storitev oziroma po kraju, kjer se šteje, da je bil promet opravljen po tem zakonu.
(2) Slovenija se šteje za en kraj opravljenega prometa, če ni s tem zakonom drugače določeno.
15. člen
(kraj dobave blaga)
(1) Za kraj dobave blaga se šteje:
– kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku, ne glede na to, ali odpošiljanje ali prevoz opravi dobavitelj, prejemnik ali kdo drug za račun enega od njiju. Kadar blago instalira ali sestavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali sestavljeno;
– kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava, če se blago ne odpošilja ali prevaža;
– kraj, v katerem se prevoz potnikov začne, če se dobava blaga opravi na krovu plovila, na krovu zrakoplova ali na vlaku med delom prevoza potnikov v Skupnosti.
V primeru povratnega potovanja se povratna vožnja šteje za ločen prevoz.
– pri dobavi plina preko distribucijskega sistema za zemeljski plin ali dobavi električne energije davčnemu zavezancu – preprodajalcu: kraj, kjer ima davčni zavezanec – preprodajalec sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno, oziroma če takega kraja ni kraj, kjer ima stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.
Izraz »davčni zavezanec – preprodajalec« po tej alinei pomeni davčnega zavezanca, katerega osnovna dejavnost v zvezi z nabavami plina in električne energije je preprodaja takšnega blaga, in katerega lastna poraba tega blaga je neznatna;
– pri dobavi plina preko distribucijskega sistema za zemeljski plin ali dobavi električne energije, ki ni dobava iz prejšnje alinee: kraj, kjer naročnik dejansko rabi in porabi plin ali električno energijo.
Kadar navedeni naročnik ne porabi plina ali električne energije v celoti, se šteje, da sta bila neporabljen plin ali električna energija rabljena in porabljena v kraju, kjer ima sedež ali stalno poslovno enoto, za katero sta plin ali električna energija dobavljena. Če takega kraja ni, se šteje, da sta bila plin ali električna energija rabljena in porabljena v kraju, kjer ima stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.
(2) Izrazi iz tretje alinee prvega odstavka tega člena pomenijo:
– »del prevoza potnikov v Skupnosti« pomeni del prevoza, ki se brez postanka na tretjem ozemlju opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne in krajem, v katerem se prevoz potnikov konča, pri čemer se kot kraj, v katerem se prevoz potnikov konča, šteje zadnji predvideni kraj znotraj Skupnosti, kjer potniki, ki so vstopili v Skupnost izstopijo pred delom poti izven Skupnosti;
– »kraj, v katerem se prevoz potnikov začne« pomeni prvi kraj, v katerem bodo potniki znotraj Skupnosti predvidoma vstopili po delu poti izven Skupnosti.
(3) Kadar je kraj odhoda pošiljke ali prevoza blaga v tretji državi, se ne glede na prvo alineo prvega odstavka tega člena šteje, da je kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, kot je opredeljen v tretjem odstavku 12. člena tega zakona in kraj vsakršnih kasnejših dobav, v državi članici uvoza blaga.
15.a člen
(kraj dobave blaga pri dobavi blaga iz druge države članice)
(1)Ne glede na prvo alineo prvega odstavka in tretji odstavek 15. člena tega zakona se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice, ki ni namembna država članica, tam, kjer se odpošiljanje ali prevoz konča, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
– blago je dobavljeno davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, če so izpolnjeni pogoji za izjemo iz drugega odstavka 11.a člena tega zakona, ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec in
– predmet dobave niso nova prevozna sredstva in blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo sestavljeno ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.
(2) Kadar je tako dobavljeno blago odposlano ali odpeljano iz tretje države in ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica kupca blaga, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.
(3) Prvi in drugi odstavek tega člena ne veljata za dobave blaga, razen trošarinskih izdelkov, kadar skupna vrednost (brez DDV) takšnega blaga, v tekočem koledarskem letu ne presega protivrednosti 35.000 evrov v tolarjih, pod pogojem, da tudi v preteklem koledarskem letu ni presegla te vrednosti.
(4) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka tega člena, lahko kraj takšne dobave določi v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu priglasitve.
16. člen
(kraj uvoza blaga)
(1) Kraj uvoza blaga je ozemlje tiste države članice, v kateri je blago vnešeno v Skupnost.
(2) Če je za blago iz 1. točke 11. člena tega zakona ob vnosu v Skupnost začet eden od postopkov iz prvega odstavka 32. člena tega zakona, postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali zunanji tranzitni postopek, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza takega blaga v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki končajo.
(3) Če je za blago iz 2. točke 11. člena tega zakona ob vnosu v Skupnost začet eden od postopkov iz tretjega ali četrtega odstavka 32.a člena tega zakona, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza v državi članici, na ozemlju katere se ti postopki končajo.
17. člen
(kraj opravljanja storitev)
(1) Za kraj, kjer je storitev opravljena, se šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je opravljena storitev, oziroma če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se za kraj opravljanja storitev šteje:
1. kraj, kjer nepremičnina leži, če gre za opravljanje storitev neposredno povezanih z nepremičnino, vključno s storitvami, kot so: posredovanje nepremičnin, cenitev nepremičnin ter pripravljalna dela v gradbeništvu, kot so storitve arhitektov in pooblaščenih nadzornikov;
2. kraj, kjer se opravi prevozna storitev, pri čemer se upošteva prevožena razdalja;
3. kraj, kjer so storitve dejansko opravljene, če gre za:
a) storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavnih prireditev, vključno z dejavnostjo organizatorjev teh storitev;
b) pomožne prevozne storitve, kot so storitve nakladanja, razkladanja, pretovarjanja in druge storitve v zvezi z navedenimi ali drugimi storitvami v povezavi s prevozom;
c) cenitev premičnin;
d) storitve, ki se opravljajo na premičninah.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se pri storitvah:
1. prenosa, izkoriščanja ter opustitve premoženjskih pravic;
2. ekonomskega propagiranja;
3. svetovalcev, inženirjev, odvetnikov in notarjev, revizorjev in računovodij, tolmačev, prevajalcev in podobnih storitvah, storitvah računalništva in dajanja informacij;
4. v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo opravljanja dejavnosti;
5. bančnih, finančnih in zavarovalnih storitvah, vključno pozavarovalnih storitvah, razen najema trezorjev;
6. posredovanja delovne sile;
7. telekomunikacij;
Telekomunikacije so vsak prenos, oddajanje ali sprejemanje znakov, signalov, pisane besede, slike, zvoka ali sporočil po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s prenosom pravice do uporabe sredstev za takšen prenos, oddajanje ali sprejemanje. Telekomunikacije vključujejo tudi priključitev na globalno informacijsko mrežo.
8. najema premičnih stvari, razen najema vseh oblik prevoznih sredstev;
9. posredovanja v zvezi s storitvami iz tega odstavka, ki jih opravljajo posredniki v imenu in za račun naročnika;
10. oddajanja radijskih in televizijskih programov;
11. ki so elektronsko opravljene;
za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima naročnik sedež ali stalno poslovno enoto, za katero je storitev opravljena, oziroma če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva, če so storitve opravljene za naročnika s sedežem izven Skupnosti ali za davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici;
12. zagotavljanje dostopa do in prevoz ali prenos preko distribucijskih sistemov za zemeljski plin ali električno energijo in opravljanje drugih, s tem neposredno povezanih storitev.
(4) Za kraj opravljanja storitev iz 11. točke tretjega odstavka tega člena, ki jih davčni zavezanec, ki ima sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je opravljena storitev, izven Skupnosti, oziroma če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva izven Skupnosti, opravi osebi, ki ni davčni zavezanec, ima pa sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebiva v državi članici, se šteje kraj, kjer ima oseba, ki ni davčni zavezanec, sedež, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.
18. člen
(posebna pravila)
(1) Za storitve iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona (razen storitev iz 11. točke tretjega odstavka 17. člena tega zakona, kadar se opravljajo osebam, ki niso davčni zavezanci) in za dajanje v najem vseh oblik prevoznih sredstev se šteje, da je:
– kraj opravljanja storitev, ki bi bil po 17. členu tega zakona na ozemlju Slovenije, izven Skupnosti, če se storitev dejansko uporabi in uživa izven Skupnosti;
– kraj opravljanja storitev, ki bi bil po 17. členu tega zakona izven Skupnosti, na ozemlju Slovenije, če se storitev dejansko uporabi in uživa v Sloveniji.
(2) Določba druge alinee prvega odstavka tega člena se uporablja tudi za storitve telekomunikacij in oddajanja radijskih in televizijskih programov iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona, ki jih davčni zavezanec, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere je opravljena storitev, izven Skupnosti, oziroma če takega kraja ni, ima stalno prebivališče ali običajno prebiva izven Skupnosti, opravi osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivajo v Sloveniji.
18.a člen
(kraj opravljanja storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti)
(1) Ne glede na 2. točko drugega odstavka 17. člena tega zakona se šteje, da je storitev prevoza blaga znotraj Skupnosti opravljena tam, kjer je kraj odhoda.
(2) Izrazi v tem členu imajo naslednji pomen:
– »prevoz blaga znotraj Skupnosti« pomeni prevoz, pri katerem sta kraj odhoda in namembni kraj na ozemlju dveh različnih držav članic.
Kot prevoz blaga znotraj Skupnosti se šteje tudi prevoz blaga, kjer sta kraj odhoda in namembni kraj na ozemlju Slovenije, če je takšen prevoz neposredno povezan s prevozom blaga, kjer sta kraj odhoda in namembni kraj na ozemlju dveh različnih držav članic;
– »kraj odhoda« pomeni kraj, v katerem se prevoz blaga dejansko začne;
– »namembni kraj« pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko konča.
(3) Če se prevoz blaga opravi za naročnika, identificiranega za DDV v državi članici, ki ni država članica odhoda, se ne glede na prvi odstavek tega člena šteje, da je storitev prevoza opravljena na ozemlju države, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je bila zanj storitev opravljena.
18.b člen
(kraj opravljanja pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti)
Če so pomožne storitve pri prevozu blaga znotraj Skupnosti opravljene za naročnika, identificiranega za DDV v drugi državi članici, kot je država članica, kjer so storitve dejansko opravljene, se ne glede na 3.b točko drugega odstavka 17. člena tega zakona šteje, da so storitve opravljene na ozemlju države, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je bila zanj storitev opravljena.
18.c člen
(kraj opravljanja storitev, ki jih opravijo posredniki)
(1) Ne glede na prvi odstavek 17. člena tega zakona se šteje, da je kraj opravljanja storitev, ki jih opravijo posredniki, ki delujejo v imenu in za račun drugih oseb:
– kraj odhoda, kadar so storitve posrednika del storitev prevoza blaga znotraj Skupnosti;
– kraj, kjer se pomožne storitve dejansko opravijo, kadar so storitve posrednika del pomožnih storitev pri prevozu blaga znotraj Skupnosti;
– kraj, kjer se transakcije opravijo, kadar so storitve posrednika del drugih transakcij, razen transakcij iz prejšnjih alinej ali iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona.
(2) Če se storitev posrednika opravi za naročnike, identificirane za DDV, in je identifikacijsko številko izdala druga država članica, kot je država, kjer bi se v skladu s prvim odstavkom tega člena štelo, da je kraj opravljene storitve, se ne glede na prvi odstavek tega člena šteje, da je kraj opravljene storitve na ozemlju države, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je bila zanj storitev opravljena.
18.d člen
(kraj opravljanja storitev pri cenitvah ali storitvah na premičninah)
Ne glede na 3.c in 3.d točko drugega odstavka 17. člena tega zakona se šteje, da je kraj opravljanja storitev pri cenitvah ali storitvah na premičninah, ki se opravijo za naročnike, identificirane za DDV v drugi državi članici, kot je država članica, v kateri so storitve dejansko opravljene, na ozemlju države članice, ki je naročniku izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je bila zanj storitev opravljena, če se blago odpošlje ali odpelje iz države članice, v kateri so bile storitve dejansko opravljene.
18.e člen
(kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti)
(1) Za kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je nabavila.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago, to blago pridobi, razen če dokaže, da je bila nabava obdavčena v drugi državi članici v skladu s prvim odstavkom tega člena.
(3) Šteje se, da je pridobitev blaga znotraj Skupnosti obdavčena v skladu s prvim odstavkom tega člena, če:
– pridobitelj dokaže, da je pridobil blago znotraj Skupnosti zaradi kasnejše dobave v državo članico iz prvega odstavka tega člena, in za katero je bil določen prejemnik kot oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s peto alineo 28.c člena tega zakona,
– je pridobitelj izpolnil obveznosti glede predložitve kvartalnega poročila iz 39.b člena tega zakona.
VI. OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST
OBRAČUNA DDV
19. člen
(splošno)
(1) Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.
(2) Če je račun izdan pred opravljeno dobavo blaga oziroma pred opravljeno storitvijo, nastane obveznost obračuna DDV, ko je izdan račun.
(3) Če račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev opravljena, se DDV obračuna najkasneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.
(4) Za dobave blaga, razen dobav iz 3. točke drugega odstavka 4. člena tega zakona, in opravljanje storitev, pri katerih se izdajajo zaporedni obračuni ali se izvršijo zaporedna plačila, se šteje, da so opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katerega se taki obračuni ali plačila nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega leta.
(5) Če je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila.
(6) Pri prometu blaga oziroma storitev po 5., 6. in 9. členu tega zakona nastane obveznost obračuna DDV v davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.
19.a člen
(obveznost obračuna DDV pri pridobivanju in dobavah blaga znotraj Skupnosti)
(1) Obdavčljivi dogodek nastane, ko je blago znotraj Skupnosti pridobljeno. Šteje se, da je bilo blago znotraj Skupnosti pridobljeno takrat, ko bi se za podobno blago štelo, da je bilo dobavljeno v skladu z 19. členom tega zakona, če bi šlo za dobavo na ozemlju Slovenije.
(2) Za pridobitev blaga znotraj Skupnosti obveznost obračuna DDV nastane 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena obveznost obračuna DDV nastane, ko je izdan račun, če je ta račun izdan osebi, ki pridobiva blago, pred potekom roka iz drugega odstavka tega člena.
(4) Ne glede na 19. in 20. člen tega zakona nastane obveznost obračuna DDV za dobave blaga, opravljene pod pogoji iz 31.a člena tega zakona, 15. dan meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.
(5) Ne glede na četrti odstavek tega člena, obveznost obračuna DDV nastane, ko je izdan račun, če je ta račun izdan pred potekom roka iz četrtega odstavka tega člena.
20. člen
(uvoz blaga)
(1) Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko je blago uvoženo. Če je za blago ob vnosu v Skupnost začet eden od postopkov iz drugega ali tretjega odstavka 16. člena tega zakona, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko se za to blago ti postopki končajo.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena nastane obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna davka za uvoženo blago, ki je zavezano carini, kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenim v okviru skupne politike takrat, ko nastane obdavčljivi dogodek za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev.
(3) Za blago, ki ni zavezano plačilu katerihkoli dajatev iz drugega odstavka tega člena, nastane obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka takrat, ko bi v skladu s carinskimi predpisi nastala obveznost za obračun carine, če bi bila predpisana.
VII. DAVČNA OSNOVA
21. člen
(davčna osnova ter popravek davčne osnove)
(1) Osnova za DDV (v nadaljnjem besedilu: davčna osnova) je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti:
1. trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV;
2. posredni stroški kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve;
3. (črtana).
(3) Če plačilo za opravljen promet blaga oziroma storitev ni izvršeno v denarju ali ni v celoti izvršeno v denarju, je davčna osnova enaka tržni vrednosti blaga oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa.
(4) Pri zamenjavi blaga oziroma storitev je davčna osnova vrednost prejetega blaga oziroma storitev.
(5) Pri prometu blaga oziroma storitev, ki ga opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejemnik blaga oziroma storitev moral izvršiti dobavitelju.
(6) Pri prometu blaga iz 5. in 6. člena tega zakona je davčna osnova nabavna cena zadevnega ali podobnega blaga, ki ne vključuje DDV oziroma lastna cena blaga v času in kraju opravljenega prometa, pri prometu storitev iz 9. člena tega zakona pa stroški davčnega zavezanca za opravljeno storitev.
(7) Če je zaradi neposlovnih razlogov plačilo manjše od tržne vrednosti ali če ni plačila, je davčna osnova tržna vrednost blaga oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa.
(8) Če plačilo za opravljen promet blaga oziroma storitev preseže znesek, do katerega bi bil davčni zavezanec upravičen, je davčna osnova prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV na ta promet.
(9) V davčno osnovo se ne vštevajo:
1. znižanja cen in popusti, odobreni na računu v času opravljenega prometa, finančni popusti za predčasno plačilo (plačilo pred rokom zapadlosti);
2. zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v njegovem imenu in za njegov račun, in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij.
(10) Če se davčna osnova naknadno spremeni zaradi vračila, preklica naročila, popustov, nezmožnosti plačila ali znižanja cene po dobavi, lahko davčni zavezanec, ki je opravil promet blaga ali storitev, popravi (zmanjša) znesek DDV. Davčni zavezanec lahko popravi oziroma zmanjša znesek DDV, če davčni zavezanec, kateremu je bil opravljen promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in če o tem pisno obvesti dobavitelja.
(11) Ne glede na deseti odstavek tega člena lahko davčni zavezanec zaradi nezmožnosti poplačila popravi (zmanjša) znesek DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko postopa tudi davčni zavezanec, če pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljen promet blaga oziroma storitev, v zvezi s katerim je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.
(12) Če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu blaga, ki ga je davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na podlagi carinskega dokumenta ali odločbe carinskega organa lahko popravi odbitek vstopnega DDV za nastalo razliko.
(13) V davčno osnovo se ne vštevajo stroški vračljive embalaže, ki se pri dobavitelju blaga v vračljivi embalaži vodijo evidenčno.
21.a člen
(davčna osnova pri pridobivanju blaga znotraj Skupnosti)
(1) Določbe 21. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za pridobivanje blaga znotraj Skupnosti.
(2) V skladu s 1. točko drugega odstavka 21. člena tega zakona se v davčno osnovo vključi trošarina, ki jo dolguje ali jo je plačala oseba, ki je znotraj Skupnosti pridobila trošarinski izdelek. Če je po pridobitvi blaga znotraj Skupnosti kupcu vrnjena trošarina, ki je bila plačana v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano, se davčna osnova ustrezno zmanjša.
(3) Za pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz 11.b člena tega zakona ter za dobave blaga iz 4. točke 31.a člena tega zakona se davčna osnova določi v skladu s šestim odstavkom 21. člena tega zakona ter drugim in devetim odstavkom 21. člena tega zakona.
(4) Če je pridobitev obdavčena v skladu s prvim odstavkom 18.e člena tega zakona v državi članici, kjer se konča odpošiljanje ali prevoz, potem ko je bila obdavčena v skladu z drugim odstavkom 18.e člena tega zakona, se davčna osnova v državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je oseba, ki pridobiva blago, blago nabavila, ustrezno zmanjša.
22. člen
(davčna osnova pri uvozu blaga)
(1) Davčna osnova pri uvozu blaga iz 1. in 2. točke 11. člena tega zakona je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Skupnosti.
(2) Davčna osnova iz prvega odstavka tega člena vključuje, če že niso vključeni:
1. davke, trošarine, prelevmane in druge dajatve, ki se plačajo izven države članice uvoza in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV;
2. dodatne stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza.
»Prvi namembni kraj« pomeni kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v državo članico uvoza. Če tak kraj ni naveden, se za prvi namembni kraj šteje kraj prvega pretovora blaga v državi članici uvoza.
V skladu s to točko se v davčno osnovo pri uvozu blaga vključijo tudi dodatni stroški, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.
(3) Pri uvozu blaga se iz davčne osnove izključijo, če že niso izključeni, znižanja cen in popusti v skladu s 1. točko devetega odstavka 21. člena tega zakona.
(4) Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Skupnosti na oplemenitenje po tem, ko je bilo izven Skupnosti popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno, je davčna osnova iz prvega odstavka tega člena vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove, določena v skladu s carinskimi predpisi.
23. člen
(preračun vrednosti tuje valute v domačo valuto)
(1) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva tečaj, določen v skladu s carinskimi predpisi za izračun carinske vrednosti blaga.
(2) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva srednji tečaj Banke Slovenije na dan nastanka davčne obveznosti.
VIII. STOPNJA DDV
24. člen
(splošna stopnja DDV)
DDV se obračunava in plačuje po stopnji 20% od vsakega prometa blaga, storitev in uvoza blaga, razen od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katerega je s tem zakonom določeno, da se ne obračunava in plačuje DDV ter od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katerega je predpisana nižja stopnja DDV.
24.a člen
(stopnja DDV za blago, pridobljeno znotraj Skupnosti)
(1) DDV za blago, pridobljeno znotraj Skupnosti, se obračunava in plačuje po stopnji, ki velja, ko nastane obveznost obračuna davka.
(2) Za blago, pridobljeno znotraj Skupnosti, se uporablja enaka stopnja DDV, kot če bi enako blago dobavil drug davčni zavezanec na ozemlju Slovenije.
25. člen
(nižja stopnja DDV)
Po stopnji 8,5% se obračunava in plačuje DDV od:
1. hrane (vključno s pijačo, razen alkoholnih pijač) za ljudi in živali; živih živali, semen, rastlin in primesi, ki so (običajno) namenjene za pripravo hrane; izdelkov, ki se (običajno) uporabljajo kot dodatki k hrani ali kot njen nadomestek; priprave jedi;
2. dobave vode;
3. zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje in preprečevanje bolezni v humani in veterinarski medicini, vključno z izdelki za nadzorovanje rojstev in z izdelki za higiensko zaščito;
4. medicinske opreme, pripomočkov in drugih sredstev, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem;
5. prevoza oseb in njihove osebne prtljage;
6. knjig (vključno z brošurami, letaki in podobnim tiskanim materialom, otroškimi slikanicami ter otroškimi knjigami za risanje in barvanje, tiskanimi notami ter notnimi rokopisi, zemljevidi ter hidrografskimi in podobnimi kartami), časopisov in periodičnih publikacij (vključno s knjižnično izposojo teh gradiv, če le-ta ni oproščena plačila DDV v skladu s 26. členom tega zakona) razen tistih, ki v celoti ali v večini vključujejo reklamne vsebine;
7. vstopnin za razstave, gledališča, muzeje, za ogled naravnih znamenitosti, kinematografske in glasbene prireditve, cirkuse, sejme, zabaviščne parke, živalske vrtove in podobne kulturne prireditve ter športne prireditve;
8. avtorskih pravic književnikov in skladateljev ter storitev izvajalskih umetnikov;
9. uvoza umetniških predmetov, zbirk in starin iz četrtega, petega in šestega odstavka 48. člena tega zakona;
10. umetniških predmetov iz četrtega odstavka 48. člena tega zakona, če jih proda:
– avtor ali njegovi zakoniti oziroma pravni nasledniki ali
– davčni zavezanec, ki ni preprodajalec, če prodajo opravi priložnostno, in če je te predmete uvozil sam ali so mu jih prodali avtorji ali njegovi zakoniti oziroma pravni nasledniki, ali če je imel pri nabavi pravico do popolnega odbitka vstopnega DDV;
11. stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh;
12. živali za pitanje, semen, sadik, gnojil, fitofarmacevtskih sredstev ter storitev, ki so namenjene izključno uporabi v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu;
13. dajanja nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih, vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih obratih ter oddajanjem prostorov za šotore, prikolice in podobne premične objekte;
14. uporabe športnih objektov;
15. storitev pokopa in upepelitve skupaj s prometom blaga, ki je neposredno povezan s pokopom ali upepelitvijo in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev;
16. storitev javne higiene.
IX. OPROSTITVE DDV
26. člen
(oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem interesu)
(1) Plačila DDV je oproščena:
1. bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije;
2. zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti;
3. oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter človeškimi organi za presajanje;
4. storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni tehnik oziroma zobozdravnik;
5. storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine oseb, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive, in so neposredno namenjene za opravljanje njihove dejavnosti, če te skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža skupnih stroškov in ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
6. socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za starejše, in promet blaga, ki je z njimi neposredno povezan, ki jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije, ali ki jih opravljajo druge nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za samopomoč;
7. storitve in blago, ki je neposredno povezano z varstvom otrok in mladostnikov, ki jih kot javno službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne organizacije;
8. predšolska vzgoja, šolsko in univerzitetno izobraževanje in usposabljanje, vključno s prometom blaga in storitev, ki so neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem ter usposabljanjem, ki jih v skladu s predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
9. zasebno poučevanje s strani oseb, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko ali univerzitetno izobraževanje;
10. zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom zadovoljevanja duhovnih potreb;
11. storitve in promet blaga, ki je neposredno povezan s temi storitvami, ki ga opravijo nepridobitne organizacije s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave svojim članom kot povračilo za članarino, določeno v skladu z njihovimi pravili, če ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
12. storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s športom ali se udeležujejo športne vzgoje;
13. kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih opravljajo javni zavodi in druge s strani države priznane kulturne institucije;
14. promet storitev in blaga, ki ga opravljajo organizacije, katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
15. reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v za te namene posebej prirejenih vozilih in plovilih;
16. prispevek za programe RTV Slovenija.
(2) Promet storitev ali blaga po 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka tega člena, ki ga opravijo davčni zavezanci, ki niso omenjeni v prvem odstavku tega člena, je oproščen plačila DDV, če:
– njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev;
– jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti;
– zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV;
– ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco, na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance za DDV.
(3) Promet storitev ali blaga ni oproščen plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena, če:
– ni nujen za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez tega prometa;
– je osnovni namen prometa, da organizacija pridobi dodatni prihodek z opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam, davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.
(4) Osebe iz drugega odstavka tega člena lahko uveljavljajo oprostitev plačila DDV po tem členu na podlagi predhodne priglasitve davčnemu organu.
27. člen
(druge oprostitve DDV)
(1) Plačila DDV so oproščeni tudi:
1. zavarovalni in pozavarovalni posli, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov;
2. najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom), razen:
– nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
– dajanja v najem parkirnih prostorov, garaž in parkirišč;
– dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev;
– najema sefov;
3. promet blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 26. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma proizvodnji katerega ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu s šestim odstavkom 40. člena tega zakona;
4. finančne storitve, in sicer:
a) dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec;
b) izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;
c) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa;
d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen bankovcev in kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti kovine, iz katere so izdelani;
e) transakcije (razen upravljanja, hrambe, investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), vključno s posredovanjem, z delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski pravici na blagu in pravicami in deleži iz 4. točke drugega odstavka 4. člena tega zakona;
f) upravljanje investicijskih skladov;
5. kolki in druge podobne znamke;
6. igre na srečo;
7. promet objektov ali delov objektov in zemljišč na katerih so postavljeni, razen če je promet opravljen, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je promet opravljen, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve;
8. promet zemljišč, razen stavbnih zemljišč;
9. dobava zlata Banki Slovenije.
(2) Ne glede na določbe 2., 7. in 8. točke prvega odstavka tega člena se lahko davčni zavezanec dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV, da bo od prometa, ki bi moral biti oproščen plačila DDV v skladu z 2., 7. oziroma 8. točko prvega odstavka tega člena, obračunal DDV po predpisani stopnji.
(3) Davčni zavezanec obračuna DDV v skladu z drugim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljenim prometom podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu.
28. člen
(oprostitve DDV pri uvozu blaga)
Plačila DDV je oproščeno:
1. sprostitev blaga v prost promet, če bi dobava takšnega blaga, ki bi jo na ozemlju Slovenije opravil davčni zavezanec, bila v vsakem primeru oproščena plačila DDV;
2. ponovno uvoženo blago, ki ga v nespremenjenem stanju uvaža oseba, ki ga je izvozila, in če je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;
3. uvoženo blago, ki je oproščeno plačila carine in je namenjeno:
a) za službene potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev ter posebnih misij, akreditiranih v Sloveniji. Za konzularna predstavništva, ki jih vodijo častni konzularni funkcionarji, oprostitev v skladu s to podtočko velja le za blago, ki ga pošilja država pošiljateljica, razen prevoznih sredstev, če za to blago ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, izda soglasje;
b) za službene potrebe mednarodnih organizacij, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Slovenijo;
c) za osebne potrebe tujega osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev ter posebnih misij, akreditiranih v Sloveniji, vključno z njihovimi družinskimi člani;
d) za osebne potrebe tujega osebja mednarodnih organizacij, vključno z njihovimi družinskimi člani, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Slovenijo;
e) oboroženim silam drugih držav članic Severnoatlantske zveze za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri zagotavljanju skupne obrambe;
Oprostitve iz podtočk c) in d) te točke ne morejo uveljaviti državljani Slovenije oziroma tuji državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Oprostitev po tej točki se uveljavlja na podlagi potrdil ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve. Blago, ki je oproščeno DDV v skladu s to točko, se ne sme odtujiti; odtuji se lahko samo, če se plača DDV oziroma po poteku treh let od dneva uvoza blaga. Če je v skladu z mednarodno pogodbo mogoče oprostitev uveljavljati le ob pogoju vzajemnosti, le-to potrdi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in način za uveljavljanje oprostitve DDV ter določi količinske omejitve za posamezne vrste blaga, za katero upravičenci iz prvega pododstavka te točke lahko uveljavijo oprostitev DDV.
4. uvoz ulova ribiških ladij in ribiških čolnov, s katerimi se opravlja dejavnost ribištva v pristanišče, če je ulov nepredelan ali predmet le tistih postopkov, ki so potrebni, da se ohrani njegova kvaliteta in če ni bil pred uvozom opravljen promet v skladu s tem zakonom;
5. storitve v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev vključena v davčno osnovo v skladu z 2. točko drugega odstavka 22. člena tega zakona;
6. zlato in druge plemenite kovine, bankovci in kovanci, ki jih uvaža Banka Slovenije;
7. uvoz plina preko distribucijskega sistema za zemeljski plin ali uvoz električne energije.
28.a člen
(posebna določba)
Če je blago uvoženo iz tretje države ali tretjega ozemlja na ozemlje države članice, ki ni namembna država članica, je tak uvoz oproščen plačila DDV, če je dobava, ki jo opravi uvoznik, kot je opredeljen v tretjem odstavku 12. člena tega zakona, oproščena plačila DDV v skladu z 31.a členom tega zakona.
28.b člen
(oprostitve DDV pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti)
Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj Skupnosti:
a) katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec na ozemlju države, v vsakem primeru oproščena plačila DDV;
b) katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV v skladu z 28. in 29. členom tega zakona;
c) pri katerem bi oseba, ki pridobi blago, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 40. člena tega zakona, v vsakem primeru imela pravico do vračila celotnega DDV, katerega obveznost nastane v skladu s 3.a in četrtim odstavkom 11.a člena tega zakona.
28.c člen
(druge oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Skupnosti)
Plačila DDV so oproščene pridobitve blaga v Skupnosti, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
– blago pridobi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju Slovenije, vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici,
– blago pridobi za namene nadaljnjih dobav blaga, ki jih opravi ta davčni zavezanec na ozemlju Slovenije,
– blago, ki ga ta davčni zavezanec tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice kot je država, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno osebi, ki je prejemnik nadaljnjih dobav,
– prejemnik nadaljnjih dobav blaga je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki je identificirana za DDV v Sloveniji, in
– oseba, ki je dolžna plačati davek za dobave, ki jih opravi davčni zavezanec iz prve alinee tega člena, je prejemnik blaga iz 4. točke prvega odstavka 12. člena tega zakona.
29. člen
(oprostitve DDV pri sprostitvi uvoženega blaga v prost promet)
Pri sprostitvi uvoženega blaga v prost promet se v skladu s pogoji in roki, določenimi v predpisu iz 66. člena tega zakona, plačila DDV oprosti:
1. pošiljke neznatne vrednosti, poslane neposredno iz tujine. Oprostitev se ne nanaša na tobak in tobačne izdelke, alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode. Skupna vrednost blaga v posamezni pošiljki, ki se šteje za neznatno, ne sme presegati zneska, ki ga določi minister, pristojen za finance;
2. rabljeno osebno premoženje, ki pripada fizični osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev, in ki se seli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti;
3. predmete, ki pripadajo osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo zaradi sklenitve zakonske zveze. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje dejavnosti;
4. predmete, ki jih fizična oseba, ki stalno živi v Sloveniji, pridobi z dedovanjem. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, prevozna sredstva, opremo, zaloge surovin, polizdelkov in končnih izdelkov, živino in kmetijske pridelke, ki presegajo običajne družinske potrebe;
5. učne pripomočke, ki jih za lastne potrebe prinesejo s seboj dijaki in študenti, ki prihajajo v Slovenijo z namenom šolanja;
6. blago v osebni prtljagi potnika, ki se uvaža v nekomercialne namene in je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila carine;
7. nekomercialno blago v pošiljkah, ki jih fizična oseba s prebivališčem v tujini brezplačno pošilja fizični osebi na carinskem območju do vrednosti, za tobak in tobačne izdelke, alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode pa do količin, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
8. častna odlikovanja in nagrade, če njihova narava ali posamična vrednost kaže na to, da niso uvožene za komercialne namene; priložnostna darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov, če ne odražajo komercialnega namena; ob pogoju vzajemnosti predmete, namenjene šefom tujih držav oziroma njihovim predstavnikom za njihove potrebe v času uradnega obiska v Sloveniji. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače ter tobak in tobačne izdelke;
9. terapevtske substance človeškega izvora in reagente za določanje krvnih skupin ter tipov tkiv, ki se uporabljajo za nekomercialne medicinske ali znanstvene namene; farmacevtske izdelke za zdravstveno oziroma veterinarsko uporabo na mednarodnih športnih prireditvah; laboratorijske živali, živalske, biološke in kemične substance, poslane brezplačno, ki so namenjene znanstvenim raziskavam, ter vzorci referenčnih substanc, namenjenih kontroli kvalitete medicinskih proizvodov, ki jih je odobrila Svetovna zdravstvena organizacija;
10. blago, ki ga brezplačno pridobijo državni organi, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno razdelitev osebam, potrebnim pomoči, ali blago, poslano brezplačno in brez vsakih komercialnih namenov, z namenom, da se uporabi izključno zaradi zadovoljitve njihovih delovnih potreb ali izvrševanja njihovih nalog. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke, kavo in pravi čaj ter motorna vozila (razen reševalna vozila). Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV;
11. blago, ki ga uvozijo državni organi in organizacije, dobrodelne in človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno razdelitev med žrtve naravnih in drugih nesreč in vojn, ali blago, ki ostane last teh organizacij, dano pa je na razpolago prej omenjenim žrtvam. Oprostitev se ne nanaša na material in opremo, namenjeno za obnovo območij, ki jih je prizadela naravna in druga nesreča. Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila DDV;
12. predmete, ki so posebej izdelani za izobraževanje, usposobljanje ali zaposlovanje slepih in gluhih oziroma drugih fizično ali duševno prizadetih oseb, če so bili pridobljeni brezplačno ter uvoženi s strani ustanov oziroma organizacij, katerih dejavnost je izobraževanje oziroma nudenje pomoči tem osebam in če s strani donatorjev ni izražen komercialni namen;
13. opremo, ki jo imetnik uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pa le-to preseli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na prevozna sredstva, gorivo, zaloge blaga, izdelkov in polizdelkov ter živino, katere imetniki so trgovci;
14. rastlinske in živinorejske proizvode, ki jih pridobijo kmetje – državljani Republike Slovenije na svojih posestvih v obmejnem območju sosednje države ter naraščaj in druge proizvode, pridobljene od živine, ki jo imajo na teh posestvih zaradi poljskih del, paše ali prezimovanja; semena, gnojiva in podobni izdelki za obdelavo tal, ki jo uporabljajo kmetje – tuji državljani na svojih posestvih v Sloveniji;
15. vzorce blaga neznatne vrednosti, ki so namenjeni za pridobivanje naročil tovrstnega blaga, in ki so glede izgleda in količine neuporabni za kakršnekoli druge namene;
16. tiskovine in reklamni material, ki ga pošilja oseba s sedežem poslovanja izven Slovenije;
17. blago, namenjeno uporabi na sejmu, razstavi ali podobni prireditvi. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke ter goriva in kuriva;
18. blago, ki je zaradi določitve njihove sestave, kvalitete ali drugih tehničnih značilnosti, namenjeno preizkušanju, preiskovanju ali testiranju, ki se v celoti porabi oziroma uniči. Oprostitev se ne nanaša na blago, uporabljeno pri preizkušanju, analiziranju ali testiranju zaradi pospeševanja prodaje;
19. predmete in spremljajoče dokumente, ki se v zvezi s pridobitvijo ali varstvom blagovnih znamk, patentov in modelov pošiljajo organizacijam za varstvo pravic intelektualne lastnine;
20. turistično informativno dokumentacijo, ki je namenjena za brezplačno razdelitev, in katere glavni namen je predstaviti tujo turistično ponudbo;
21. dokumente, ki se pošiljajo državnim organom; publikacije tujih državnih organov in mednarodnih organov in organizacij; obrazce za izvajanje pooblastil državnih organov; dokazni predmeti v sodnih postopkih; tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami; uradne tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije; dokumente, arhive, ter obrazce za uporabo na mednarodnih srečanjih, konferencah ali kongresih; načrte, tehnične slike, modele in podobne dokumente za namene sodelovanja na mednarodnem natečaju, ki se organizira v Sloveniji; tiskane obrazce, ki se v skladu z mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v mednarodnem prometu vozil in blaga; fotografije in diapozitive, ki se pošiljajo tiskovnim agencijam ali časopisnim hišam; zbirateljske predmete in umetniška dela, ki niso namenjena prodaji in so uvožena brezplačno s strani muzejev, galerij in drugih inštitucij ter so namenjeni za brezplačne oglede; zidni zemljevidi, filmi (razen kinematografskih) in drugi avdiovizualni izdelki vzgojno-izobraževalnega značaja, ki jih izdela OZN ali njene specializirane agencije;
22. material, potreben za natovarjanje ter zavarovanje blaga med transportom; stelja in krma za živali med transportom, naložena na prevozno sredstvo, ki se uporablja za prevoz živali iz tuje države v Slovenijo ali preko Slovenije;
23. goriva in maziva v rezervoarjih, ki so tovarniško vdelani v motorna vozila;
24. material za postavitev, vzdrževanje ali okrasitev spominskih obeležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev iz drugih držav; krste s posmrtnimi ostanki in žare s pepelom pokojnika ter pogrebni artikli, ki običajno spremljajo krste in žare.
30. člen
(črtan)
31. člen
(oprostitve pri izvozu iz Skupnosti in podobnih transakcijah ter pri mednarodnih prevozih)
Plačila DDV je oproščena:
1. dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj izven Skupnosti prodajalec ali druga oseba za njegov račun;
2. dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj izven Skupnosti kupec, ki nima sedeža na ozemlju Slovenije ali druga oseba za njegov račun, razen blaga, ki ga prevaža kupec sam in je namenjeno za opremljanje, oskrbovanje z gorivom ali druge vrste oskrbovanja zasebnih čolnov, zasebnih zrakoplovov ali katerihkoli drugih prevoznih sredstev za zasebno rabo;
Če gre za blago, ki ga potnik prenaša v svoji osebni prtljagi, se oprostitev plačila davka v skladu s to točko uveljavlja na način vračila DDV, če so izpolnjeni pogoji, določeni v skladu s 55. členom tega zakona;
3. storitev dodelave blaga (premičnin), ki ga je izvajalec ali naročnik storitve pridobil oziroma uvozil z namenom, da se na ozemlju Skupnosti na tem blagu opravi takšna dodelava, vendar le v primeru, če naročnik storitve nima sedeža na ozemlju Slovenije in če blago odpošlje ali odpelje izven Skupnosti izvajalec ali naročnik storitve ali druga oseba za račun enega od njiju;
4. dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje:
a) plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo ali so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti;
b) plovil za reševanje ali pomoč na morju ali za priobalni ribolov, razen za oskrbovanje ladij za priobalni ribolov;
c) vojaških plovil, kot so opredeljena pod tarifno številko 89.01 A skupne carinske tarife, ki zapustijo državo in so namenjena v tuja pristanišča oziroma sidrišča.
5. dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem plovil iz podtočke a) in b) prejšnje točke ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, vključno z ribiško opremo, ki je vgrajena ali se v ali na njih uporablja;
6. dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalski prevozniki za zračne prevoze na mednarodnih zračnih progah za plačilo ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena v zrakoplov ali se v ali na njih uporablja;
7. dobava blaga zaradi oskrbovanja z gorivom in drugega oskrbovanja zrakoplovov iz prejšnje točke;
8. opravljanje storitev, razen storitev iz 5. točke tega člena, za neposredne potrebe plovil iz navedene točke ali njihovega tovora;
9. opravljanje storitev, razen storitev iz 6. točke tega člena, za neposredne potrebe zrakoplovov iz navedene točke ali njihovega tovora;
10. dobave blaga in storitev, ki so namenjene:
– za službene potrebe diplomatskih in konzularnih predstavništev ter posebnih misij, akreditiranih v Sloveniji, razen konzularnih predstavništev, ki jih vodijo častni konzularni funkcionarji;
– za službene potrebe mednarodnih organizacij in drugih subjektov mednarodnega javnega prava, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Republiko Slovenijo;
– za osebne potrebe tujega osebja diplomatskih in konzularnih predstavništev ter posebnih misij, akreditiranih v Sloveniji, vključno z njihovimi družinskimi člani;
– za osebne potrebe tujega osebja mednarodnih organizacij, vključno z njihovimi družinskimi člani, če to določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Slovenijo;
– za potrebe oboroženih sil drugih držav, pogodbenic Severnoatlantske zveze ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri zagotavljanju skupne obrambe;
– v drugo državo članico in namenjene za oborožene sile katerekoli države članice, ki je pogodbenica Severnoatlantske zveze, razen namembne države članice, za potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri zagotavljanju skupne obrambe.
Oprostitve DDV iz tretje in četrte alinee te točke ne morejo uveljaviti državljani Slovenije oziroma tuji državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji.
11. dobave zlata centralnim bankam;
12. dobave blaga pooblaščenim organizacijam, ki ga le-te izvozijo iz Skupnosti kot del njihovih človekoljubnih, dobrodelnih dejavnosti ali dejavnosti poučevanja, ki jih izvajajo izven Skupnosti. Dovoljenje se izda organizaciji, ki izpolnjuje predpisane pogoje, in sicer za vsako dobavo blaga posebej ali pa za določeno obdobje. Oprostitev po tej točki se izvede tako, da se pooblaščenim organizacijam vrne plačani DDV, ki ga le-te niso mogle uveljaviti kot odbitek vstopnega DDV v skladu s 40. členom tega zakona;
13. opravljanje storitev, vključno prevoznih storitev in pomožnih storitev, razen opravljanja storitev, ki so oproščene v skladu s 26. in 27. členom tega zakona, če so te neposredno povezane z izvozom oziroma uvozom blaga v smislu drugega in tretjega odstavka 16. člena tega zakona;
14. storitve, ki jih opravijo zastopniki in drugi posredniki, ki delujejo v imenu in za račun druge osebe, če so te storitve del transakcij iz tega člena ali transakcij, opravljenih izven Skupnosti. Ta oprostitev se ne nanaša na potovalne agente, ki dobavljajo v imenu in za račun potnika storitve, ki se opravijo v drugih državah članicah.
31.a člen
(oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti)
Plačila DDV so oproščene:
1. dobave blaga, kot so opredeljene v 4., 5. in 6. členu tega zakona, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za račun enega od njiju, v drugo državo članico, drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki kot taka deluje v drugi državi članici, kot je država, v kateri se odpošiljanje ali prevoz začne.
Ta oprostitev se ne nanaša na dobave blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 45. členom tega zakona ali na dobave blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve znotraj Skupnosti niso predmet DDV;
2. dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun, v drugo državo članico, davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve znotraj Skupnosti niso predmet DDV ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec;
3. dobave trošarinskih izdelkov, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec, kupec ali druga oseba za račun enega od njiju, v drugo državo članico, davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, in izpolnjujejo pogoje za izjemo po drugem odstavku 11.a člena tega zakona, kadar je za odpošiljanje ali prevoz izdelkov izdan spremni dokument, trošarina plačana v državi odpošiljanja in zavarovano njeno plačilo v namembni državi v skladu z zakonom, ki ureja trošarine.
Ta oprostitev se ne nanaša na trošarinske izdelke, ki jih dobavijo davčni zavezanci, ki so oproščeni obračunavanja DDV v skladu s prvim odstavkom 45. člena tega zakona.
4. prenos blaga v smislu 7.a člena tega zakona, za katerega bi se priznavale oprostitve v skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.
31.b člen
(oprostitve plačila DDV od prevoznih storitev znotraj Skupnosti)
Plačila DDV so oproščene prevozne storitve znotraj Skupnosti pri pošiljanju ali prevozu blaga na ali z otokov, ki so del avtonomnega področja Azorov in Madeire, kot tudi pošiljanje ali prevoz blaga med temi otoki.
32. člen
(druge posebne oprostitve)
(1) Plačila DDV je oproščen uvoz blaga, ki je namenjeno, da:
a) se predloži carinskemu organu in, kadar je to dovoljeno v skladu s carinskimi predpisi, da v začasno hrambo;
b) se vnese v prosto carinsko cono;
c) se zanj začne postopek carinskega skladiščenja ali postopek uvoza zaradi izvoza po sistemu odloga.
(2) Oprostitev se nanaša tudi na promet storitev, povezanih s prometom blaga po prvem odstavku tega člena in na dobavo blaga iz prvega odstavka tega člena ter promet storitev v prostih conah, prostih in carinskih skladiščih na blagu iz prvega odstavka tega člena.
(3) Oprostitev plačila DDV v skladu s tem členom se lahko uveljavi le, če blago ni sproščeno v prost promet oziroma ni namenjeno končni potrošnji in če je znesek DDV, ki se zaračuna ob zaključku transakcij, navedenih v tem členu, enak znesku DDV, ki bi ga bilo treba obračunati, če bi bila vsaka od teh transakcij obdavčena v Sloveniji.
(4) Plačila DDV je oproščeno tudi blago, namenjeno prodaji v prostih carinskih prodajalnah na letališču, odprtem za mednarodni zračni promet oziroma v pristanišču, odprtem za mednarodni promet, pod pogojem, da ga potniki v dovoljenih količinah kot osebno prtljago odnesejo v drugo državo z zrakoplovom oziroma z ladjo.
(5) Za potnika iz četrtega odstavka tega člena se šteje potnik, ki ima vozovnico, na kateri je navedeno namembno letališče oziroma pristanišče druge države.
32.a člen
(uporaba tega zakona za blago, uvoženo iz tretjih ozemelj oziroma izvoženo v tretja ozemlja)
(1) Blago iz 2. točke 11. člena tega zakona, ki se uvaža v Slovenijo iz tretjega ozemlja, ki sicer tvori sestavni del carinskega območja Skupnosti, vendar zanj v skladu s 1. členom tega zakona ne veljajo splošna pravila obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Skupnosti, se obravnava v Sloveniji v skladu z drugim do četrtim odstavkom tega člena.
(2) Formalnosti, ki se nanašajo na vnos blaga iz prvega odstavka tega člena v Skupnost, so določene z evropskimi carinskimi predpisi, ki urejajo uvoz blaga na carinsko območje Skupnosti.
(3) Če je namembni kraj pri prevozu ali pošiljanju blaga iz prvega odstavka tega člena v drugi državi članici, kot je država članica, v kateri je blago vnešeno v Skupnost, se blago prevaža znotraj Skupnosti v skladu z določbami evropskih carinskih predpisov, ki urejajo notranji tranzitni postopek, vendar le, če je v skladu s temi predpisi za to blago ob vnosu v Skupnost vložena tranzitna deklaracija.
(4) Če je za blago iz prvega odstavka tega člena v trenutku vnosa v Skupnost začet postopek, zaradi katerega bi, če bi bilo blago uvoženo v smislu 1. točke 11. člena tega zakona, zavezanec za blago lahko uveljavil oprostitev iz prvega odstavka 32. člena tega zakona, velja oprostitev iz prvega odstavka 32. člena tega zakona tudi za blago iz prvega odstavka tega člena.
(5) Blago, razen blaga iz 1. točke 11. člena tega zakona, ki se iz Slovenije pošlje na tretje ozemlje, ki sicer tvori sestavni del carinskega območja Skupnosti, vendar zanj v skladu s 1. členom tega zakona ne veljajo splošna pravila obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Skupnosti, se obravnava v Sloveniji v skladu s šestim in sedmim odstavkom tega člena.
(6) Formalnosti v zvezi z izvozom blaga iz petega odstavka tega člena na tretje ozemlje so določene z evropskimi carinskimi predpisi, ki urejajo izvoz blaga iz carinskega območja Skupnosti.
(7) Če je bilo blago začasno izvoženo na tretje ozemlje z namenom, da bo ponovno uvoženo v Slovenijo, se za blago iz petega odstavka tega člena upoštevajo določbe, ki sicer urejajo obdavčitev oziroma oprostitev plačila DDV za ponovni uvoz blaga, ki je bilo prvotno začasno izvoženo iz carinskega območja Skupnosti.
X. IZDAJA RAČUNOV
33. člen
(obveznost izdajanja računov)
(1) Davčni zavezanec mora za vsak promet blaga oziroma storitev, ki ga opravi, zagotoviti, da je izdan račun.
(2) Če je račun izdan davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, mora vsebovati podatke, predpisane v 34. členu tega zakona, če je izdan drugim osebam pa podatke, predpisane v 35. členu tega zakona, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Račun mora biti izdan tudi za dobave blaga iz prvega odstavka 15.a člena tega zakona in za blago dobavljeno pod pogoji iz 31.a člena tega zakona.
(4) Davčni zavezanec mora zagotoviti, da je izdan račun tudi za vsako predplačilo, ki ga prejme pred opravljenim prometom blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec.
(5) Če davčni zavezanec opravi več posameznih dobav blaga ali storitev, lahko izda skupni račun pod pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.
(6) Račun izda davčni zavezanec, ki opravi dobavo, lahko pa ga izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev ali tretja oseba v imenu in za račun davčnega zavezanca, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določi minister, pristojen za finance.
(7) Kot račun se šteje tudi vsak dokument oziroma sporočilo, ki dopolnjuje ali se izrecno in nedvoumno nanaša na prvoten račun.
34. člen
(podatki na računu, ki je izdan davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec)
(1) Davčni zavezanec, ki izda račun davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, mora na računu navesti naslednje podatke:
1. datum izdaje;
2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero davčni zavezanec opravi dobavo blaga ali storitev;
4. identifikacijsko številko za DDV naročnika oziroma kupca, če je naročnik oziroma kupec plačnik DDV za nabavljeno blago oziroma storitve ali če mu je dobavljeno blago v skladu z 31.a členom tega zakona;
5. ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega naročnika;
6. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev;
7. datum opravljene dobave blaga oziroma datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana oziroma datum prejetega predplačila, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma izdaje računa;
8. davčno osnovo, od katere se obračunava DDV po posamezni stopnji ali na katero se nanaša posamezna oprostitev, ceno na enoto blaga ali storitve brez DDV, in kakršnakoli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na enoto;
9. uporabljeno stopnjo DDV;
10. znesek DDV, razen če je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi, drugače določeno.
(2) Če davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev, za katero je predpisana oprostitev plačila DDV, mora biti na računu navedena določba tega zakona, ki določa oprostitev.
(3) Če davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev, za katero je predpisano, da je plačnik DDV naročnik, mora biti na računu navedena določba tega zakona, na podlagi katere je plačnik DDV naročnik.
(4) Davčni zavezanec, ki obračunava DDV od dosežene razlike v ceni, mora na računu navesti določbo tega zakona, na podlagi katere obračunava DDV od razlike v ceni.
(5) Če je plačnik DDV davčni zastopnik v smislu drugega odstavka 12. člena tega zakona, mora izdajatelj računa na računu navesti njegovo identifikacijsko številko za DDV ter njegovo ime in naslov.
35. člen
(podatki, ki jih mora vsebovati račun, izdan drugim osebam)
(1) Davčni zavezanec, ki izda račun drugim osebam, razen osebam iz prvega odstavka 34. člena tega zakona, mora na računu navesti naslednje podatke:
1. datum izdaje;
2. zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
3. identifikacijsko številko za DDV, pod katero davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev;
4. ime in naslov davčnega zavezanca;
5. prodajno vrednost blaga oziroma storitve z vključenim DDV ter
6. znesek vračunanega DDV.
(2) Če davčni zavezanec opravlja promet in storitev po različnih davčnih stopnjah, mora prodajno vrednost z vključenim DDV izkazati ločeno po davčnih stopnjah in izkazati ločeno tudi vrednost DDV.
(3) Če davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev, za katero je predpisana oprostitev plačila DDV, mora na računu navesti določbo tega zakona, ki določa oprostitev.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko prejemnik blaga oziroma storitev, ki ni zavezanec za DDV, zahteva, da mu davčni zavezanec izda račun v skladu s 34. členom tega zakona, če prejemnik potrebuje takšen račun zaradi uveljavljanja ugodnosti v skladu s tem zakonom (npr. 10. točka 31. člena in 55. člen tega zakona).
35.a člen
(posebne določbe)
(1) Znesek DDV na računu mora biti izkazan v tolarjih.
(2) Računi se lahko izdajo v papirni obliki, lahko pa tudi v elektronski obliki, če s tem soglaša kupec oziroma naročnik. Pogoje za pošiljanje in izdajanje računov v elektronski obliki predpiše minister, pristojen za finance.
(3) Podatke, ki jih mora vsebovati račun, ki ga izda davčni zavezanec iz 13.a člena tega zakona, predpiše minister, pristojen za finance.
(4) Minister, pristojen za finance, lahko določi izjeme od obveznosti izdajanja računov, če se podatki o prodaji blaga oziroma storitev lahko zagotovijo na drug način in ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona.
XI. DAVČNO OBDOBJE, OBRAČUNAVANJE IN PLAČEVANJE DAVČNE OBVEZNOSTI
36. člen
(obdobje obdavčevanja)
(1) Davčni zavezanec mora obračunavati davčno obveznost v davčnem obdobju.
(2) Davčno obdobje je koledarski mesec, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno 10,000.000 tolarjev, je davčno obdobje koledarsko polletje, za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel promet blaga oziroma storitev od 10,000.000 tolarjev do vključno 20,000.000 tolarjev, je davčno obdobje koledarsko trimesečje. Za davčnega zavezanca, ki šele začne opravljati obdavčljivo dejavnost, je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev davčno obdobje koledarski mesec. Ne glede na določbe prvega stavka tega odstavka je za davčnega zavezanca, za katerega je predpisano davčno obdobje koledarsko polletje in pridobiva oziroma dobavlja blago znotraj Skupnosti, davčno obdobje koledarsko trimesečje.
(4) Za davčnega zavezanca, nad katerim se začne likvidacijski ali stečajni postopek, se davčno obdobje zaključi z dnem začetka likvidacijskega ali stečajnega postopka. Ob zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka se davčno obdobje zaključi z datumom sklepa o zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka.
(5) Za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji ter za prejemnika blaga oziroma storitev, ki ni identificiran za namene DDV in je plačnik DDV na podlagi 2. točke prvega odstavka ali na podlagi drugega stavka drugega odstavka 12. člena tega zakona, je davčno obdobje za plačilo DDV koledarski mesec.
(6) Davčni zavezanec, na katerega se nanaša četrti odstavek 53. člena tega zakona in ki izpolnjuje pogoje za obračunavanje DDV v trimesečnem oziroma polletnem davčnem obdobju, se lahko odloči za obračunavanje DDV v enomesečnem davčnem obdobju. V tem primeru mora pisno obvestiti pristojni davčni organ v roku 15 dni pred prehodom na mesečni obračun DDV. Obdobje obračunavanja DDV po tem odstavku ne sme biti krajše od 12 mesecev.
(7) Promet blaga oziroma storitev po tem členu je promet, ki je izkazan v obračunu DDV za preteklo koledarsko leto.
37. člen
(obračunavanje DDV)
(1) Davčni zavezanec obračunava DDV na podlagi zneskov na izdanih računih za opravljen promet blaga oziroma storitev v davčnem obdobju, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Za zneske na izdanih računih po prvem odstavku tega člena se štejejo tudi zneski predplačil ter vrednost opravljenega prometa blaga oziroma storitev po 5., 6. in 9. členu tega zakona.
38. člen
(predložitev obračuna DDV)
(1) Davčno obveznost za davčno obdobje je davčni zavezanec dolžan izkazati v mesečnem, trimesečnem oziroma polletnem obračunu DDV; v mesečnem oziroma trimesečnem obračunu morajo izkazati davčno obveznost tudi osebe iz 3., 4. in 6. točke prvega odstavka 12. člena tega zakona.
(2) Obračun iz prvega odstavka tega člena je davčni zavezanec dolžan predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(3) Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je za obdobje, za katerega predloži obračun, dolžan plačati DDV.
(4) V primeru prenehanja identifikacije za namene DDV je davčni zavezanec dolžan predložiti obračun do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je prenehala identifikacija za namene DDV.
(5) Davčni zavezanec, nad katerim se začne likvidacijski ali stečajni postopek, je dolžan predložiti obračun v 20 dneh od dneva začetka likvidacijskega ali stečajnega postopka. Ob zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka pa je davčni zavezanec dolžan predložiti obračun do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je izdan sklep o zaključku likvidacijskega ali stečajnega postopka.
(6) Obračun DDV mora vsebovati vse potrebne podatke za obračun davčne obveznosti.
(7) Obliko in vsebino davčnih obračunov predpiše minister, pristojen za finance.
(8) Obračun DDV lahko davčni zavezanec predloži tudi v elektronski obliki preko elektronskih sredstev, pod pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.
39. člen
(plačevanje davčne obveznosti)
(1) Davčna obveznost za davčno obdobje dospe v plačilo zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(2) V roku iz prvega odstavka tega člena plača DDV tudi oseba iz 2., 3., 4. in 6. točke prvega odstavka in drugega odstavka 12. člena tega zakona.
(3) Pri uvozu blaga se DDV obračunava in plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev.
39.a člen
(obdobje poročanja za dobave blaga znotraj Skupnosti)
(1) Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, mora davčnemu organu poročati o vseh dobavah blaga, ki jih opravi osebam, identificiranim za namene DDV v drugi državi članici, v obdobju poročanja.
(2) Obdobje poročanja je koledarsko trimesečje.
39.b člen
(predložitev kvartalnega poročila)
(1) Dobave blaga znotraj Skupnosti mora davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, izkazati v kvartalnem poročilu za obdobje poročanja.
(2) Kvartalno poročilo iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, predložiti davčnemu organu do 10. dne drugega meseca, ki sledi obdobju poročanja.
(3) V kvartalnem poročilu mora davčni zavezanec navesti vse potrebne podatke za poročanje o dobavah blaga znotraj Skupnosti osebi, identificirani za namene DDV v drugi državi članici in popravke podatkov za pretekla obdobja poročanja. V kvartalno poročilo se vpisujejo podatki o skupni vrednosti dobav, razčlenjenih po prejemnikih blaga.
(4) Kvartalno poročilo iz prvega odstavka tega člena lahko davčni zavezanec v roku iz drugega odstavka tega člena predloži tudi v elektronski obliki preko elektronskih sredstev, pod pogoji, ki jih predpiše minister, pristojen za finance.
(5) Vsebino in obliko kvartalnega poročila predpiše minister, pristojen za finance.
XII. ODBITEK VSTOPNEGA DDV
40. člen
(pravica do odbitka vstopnega DDV)
(1) Pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago.
(2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (v nadaljnjem besedilu: vstopni DDV), in sicer:
1. vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju Slovenije v zvezi z blagom oziroma storitvami, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
2. vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju Slovenije v zvezi z uvozom blaga;
3. vstopni DDV, ki ga je dolžan plačati v skladu s 1. točko 6. člena in 11.b členom tega zakona;
4. vstopni DDV, ki ga je dolžan plačati v skladu s prvim odstavkom 3.a člena in četrtim odstavkom 11.a člena tega zakona.
(3) Vsak davčni zavezanec ima tudi pravico do odbitka vstopnega DDV iz drugega odstavka tega člena, če se blago in storitve uporabijo za namene:
1. transakcij, ki jih je v zvezi z dejavnostjo iz drugega odstavka 13. člena tega zakona opravil izven Slovenije, ob pogoju, da bi bil upravičen do odbitka vstopnega DDV, če bi bile opravljene v Sloveniji;
2. transakcij, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 5. točko 28. člena, 31. členom, prvim, drugim in četrtim odstavkom 32. člena, 32.a členom ali v skladu z 31.a in 31.b členom tega zakona;
3. katerihkoli od transakcij, ki so oproščene v skladu s 1. in 4.a do 4.e točko 27. člena tega zakona, če ima naročnik sedež izven Skupnosti ali če so te transakcije neposredno povezane z blagom, namenjenim za izvoz v državo izven Skupnosti.
(4) DDV iz tretjega odstavka tega člena se davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža na ozemlju Slovenije oziroma davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža na ozemlju Skupnosti in zato ne morejo uveljavljati odbitka vstopnega DDV, vrne v skladu s 54. členom tega zakona.
(5) Za blago in storitve, ki jih davčni zavezanec uporabi ali jih bo uporabil tako za transakcije iz drugega in tretjega odstavka tega člena, pri katerih se DDV lahko odbije, kot za transakcije, pri katerih se DDV ne sme odbiti, se lahko odbije samo takšen delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam. Ta delež se določi v skladu z 41. členom tega zakona za vse transakcije, ki jih opravlja davčni zavezanec.
(6) Davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od:
1. jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, zasebnih zrakoplovov, osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil oziroma od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo, vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa usposabljanja iz vožnje v skladu z veljavnimi predpisi ter kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti javnega linijskega in posebnega linijskega prevoza. Če se vozilo ne uporablja izključno za opravljanje dejavnosti javnega in posebnega linijskega prevoza, zavezanec lahko uveljavlja odbitek v delu, ki se nanaša na opravljanje te dejavnosti;
2. stroškov za reprezentanco (pri čemer se kot stroški za reprezentanco štejejo zgolj stroški za pogostitev in zabavo ob poslovnih ali družabnih stikih), stroškov za prehrano (vključno s pijačo) ter stroškov za nastanitev.
(7) Za uveljavljanje svoje pravice do odbitka vstopnega DDV mora davčni zavezanec:
1. za odbitke po 1. točki drugega odstavka tega člena, imeti račun;
2. za odbitke po 2. točki drugega odstavka tega člena, imeti uvozni dokument, na katerem je naveden kot prejemnik ali uvoznik in na katerem je naveden znesek oziroma omogoča izračun zneska dolgovanega davka;
3. za odbitke po 3. točki drugega odstavka tega člena, izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
4. če je v primerih iz 12. člena tega zakona dolžan plačati DDV kot naročnik ali kupec, izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
5. za odbitke po 4. točki drugega odstavka tega člena, izkazati v obračunu DDV podatek o znesku DDV, ki ga dolguje za blago, ki ga je pridobil znotraj Skupnosti, in imeti račun.
(8) Davčni zavezanec iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona lahko odbije kot vstopni DDV znesek pavšalnega nadomestila v davčnem obdobju, v katerem je pavšalno nadomestilo plačal.
(9) Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s sedmim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne odbije vstopnega DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek vstopnega DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne kasneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV.
(10) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača.
(11) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme odbiti tega višjega zneska kot vstopni DDV, ne glede na to, da je bil DDV plačan.
40.a člen
(dobava novih prevoznih sredstev)
(1) Davčni zavezanec iz 13.a člena tega zakona sme odbiti DDV, ki je vključen v nabavni ceni ali plačan pri uvozu ali pri nabavi prevoznega sredstva znotraj Skupnosti, do zneska, ki ne presega DDV, ki bi ga moral plačati, če dobava ne bi bila oproščena.
(2) Pravica do odbitka nastane in se lahko uveljavi v trenutku dobave.
(3) Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za finance.
41. člen
(izračun odbitnega deleža vstopnega DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki opravlja obdavčeno in oproščeno dejavnost, določi znesek vstopnega DDV, ki se nanaša na obdavčeno in oproščeno dejavnost, v zvezi s katero ima pravico do odbitka vstopnega DDV, ki se lahko uveljavlja v skladu s sedmim odstavkom 40. člena tega zakona, z odbitnim deležem, razen če v svojem knjigovodstvu ali izvenknjigovodski evidenci zagotovi podatke o vstopnem DDV in znesku vstopnega DDV, za katerega mu je priznana pravica do odbitka vstopnega DDV.
(2) Odbitni delež DDV se določi za ves promet blaga oziroma storitev tako, da je:
1. v števcu: celotni znesek letnega prometa, ki se nanaša na promet, od katerega ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV, brez DDV;
2. v imenovalcu: znesek, ki je vključen v števec in celotni znesek letnega prometa, od katerega davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV, vključno s subvencijami in dotacijami, razen subvencij iz prvega odstavka 21. člena tega zakona.
(3) V izračun odbitnega deleža se ne všteva:
1. znesek, ki se nanaša na opremo, ki jo je davčni zavezanec odtujil v okviru opravljanja svoje dejavnosti;
2. znesek prometa finančnih storitev, če se opravljajo občasno;
3. znesek prometa nepremičnin, če se promet opravlja občasno.
(4) Odbitni delež DDV se določi na letni podlagi kot odstotek in se zaokroži navzgor na celo število.
(5) Odbitni delež za tekoče leto se začasno določi na podlagi podatkov o prometu preteklega leta (v nadaljnjem besedilu: začasni odbitni delež). Če podatkov o prometu preteklega leta ni ali, če so v znesku neznatni, začasni odbitni delež določi davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca. Odbitni delež se dokončno določi, ko so znani podatki o dejanskem obsegu prometa v letu, za katero se določa odbitni delež (v nadaljnjem besedilu: dejanski odbitni delež). Če se ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV na podlagi začasnega odbitnega deleža obračunan v višjem ali nižjem znesku, kot bi smel biti glede na dejanske podatke o obsegu prometa v tekočem letu, se odbitek vstopnega DDV ustrezno popravi v davčnem obdobju, v katerem se ugotovi dejanski odbitni delež.
(6) Ne glede na drugi odstavek tega člena, lahko davčni zavezanec določi odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti, če vodi ločeno knjigovodstvo za vsako področje dejavnosti in če priglasi izbran način določanja odbitnega deleža davčnemu organu. Davčni zavezanec lahko začne izračunavati odbitni delež v skladu s tem odstavkom v prvem davčnem obdobju, ki sledi davčnemu obdobju, v katerem je svojo izbiro priglasil davčnemu organu, če je davčni organ prejel priglasitev vsaj 15 dni pred začetkom novega davčnega obdobja, sicer pa z začetkom naslednjega davčnega obdobja. Davčni zavezanec mora izračunavati odbitni delež v skladu z načinom, ki ga je izbral v skladu s tem odstavkom najmanj 12 mesecev. Če davčni zavezanec želi ponovno spremeniti izbrani način določanja odbitnega deleža, mora tudi to spremembo priglasiti davčnemu organu.
(7) Davčni organ lahko na podlagi priglasitve iz šestega odstavka tega člena prepove davčnemu zavezancu uporabo izbranega načina določanja odbitnega deleža, če davčni zavezanec z izbranim načinom ne omogoča izvajanja nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem DDV v skladu z zakonom.
42. člen
(popravek odbitka vstopnega DDV)
(1) Odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec izvršil v skladu s tem zakonom, se mora ustrezno popraviti:
1. če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen;
2. če se po davčnem obračunu izkaže, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kot so odpovedi nakupov in znižanja cen.
(2) Če se znotraj obdobja pet let od koledarskega leta pričetka uporabe opreme spremenijo pogoji, ki so bili v tem letu merodajni za odbitek vstopnega DDV, se za obdobje po spremembi izvrši popravek vstopnega DDV. Pri nepremičninah se namesto obdobja pet let upošteva obdobje 20 let.
(3) Za pričetek uporabe opreme oziroma nepremičnin po drugem odstavku tega člena, se šteje davčno obdobje, v katerem je izvršen (oziroma ni izvršen) odbitek vstopnega DDV.
(4) Za opremo po drugem odstavku tega člena se šteje oprema, ki se po računovodskih predpisih uvršča med opredmetena osnovna sredstva davčnega zavezanca.
(5) Popravek odbitka vstopnega DDV se ne izvrši, če znaša razlika do 1.500 tolarjev.
(Opomba: odločba US, št. U-I-412/02-13, Uradni list RS, št. 75/04 – razveljavitev drugega odstavka 42. člena, kolikor je treba na njegovi podlagi izvršiti popravek vstopnega davka na dodano vrednost, če so spremenjeni pogoji, merodajni za odbitek vstopnega davka na dodano vrednost, rezultat sistemskih sprememb predpisov)
43. člen
(odbitek vstopnega DDV pri začetku opravljanja obdavčljive dejavnosti)
(1) Z dnem veljavnosti identifikacije za namene DDV pridobi davčni zavezanec pravico do sorazmernega odbitka vstopnega DDV za blago, ki ga ima na zalogi na dan pred identifikacijo. Sorazmerni odbitek vstopnega DDV določi davčni organ na podlagi knjigovodskih podatkov davčnega zavezanca in podatkov o primerljivih zalogah blaga za opravljanje istovrstne dejavnosti pri drugih davčnih zavezancih.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena sme odbiti vstopni DDV sorazmerno opravljenemu prometu, nima pa na tej podlagi pravice do vračila davka.
44. člen
(črtan)
XIII. POSEBNI POSTOPKI OBDAVČEVANJA
1. Posebna ureditev za male davčne zavezance
45. člen
(oprostitev obračunavanja DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oziroma ni verjetno, da bo presegel 5,000.000 tolarjev obdavčljivega prometa, ne sme obračunavati DDV, na izdanih računih ne sme izkazovati DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom tega zakona in mu za potrebe tega zakona ni treba voditi knjigovodstva v skladu s 56. členom tega zakona.
(2) Davčni zavezanec, predstavnik gospodinjstva, ki opravlja dejavnost kmetijstva in gozdarstva, za katero se plačuje davek od dohodka po katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, ne obračunava DDV, če skupni katarstski dohodek vseh članov gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 1,500.000 tolarjev. Tak davčni zavezanec ne sme obračunavati DDV, na izdanih računih ne sme izkazovati DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom tega zakona in mu za potrebe tega zakona ni treba voditi knjigovodstva v skladu s 56. členom tega zakona. Z gospodinjstvom je mišljena skupnost življenja, pridobivanja in trošenja sredstev.
(3) Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj 60 mesecev.
(4) Če povezane osebe opravljajo promet blaga iste vrste oziroma promet storitev iste narave, se za namene tega člena skupni znesek vrednosti opravljenega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih oseb.
(5) Določbe prvega odstavka tega člena se ne nanašajo na davčne zavezance, ki v Sloveniji nimajo sedeža.
45.a člen
(nova prevozna sredstva)
Določbe 45. člena tega zakona se ne nanašajo na dobave novih prevoznih sredstev, kot so opredeljena v šestem odstavku 11.a člena tega zakona, ki so opravljene pod pogoji iz 31.a člena tega zakona.
46. člen
(pavšalno nadomestilo)
(1) Davčni zavezanec iz drugega odstavka 45. člena tega zakona ima ob dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in gozdarskih storitev, ki so rezultat dejavnosti, za katero se plačuje davek od dohodka po katastrskem dohodku kmetijskih in gozdnih zemljišč, pravico do pavšalnega nadomestila vstopnega DDV (v nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod pogoji in na način, določen s tem členom.
(2) Pravico do pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni zavezanci iz drugega odstavka 45. člena tega zakona, ki opravijo promet blaga in storitev iz prvega odstavka tega člena davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačevati DDV v skladu s tem zakonom.
(3) Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega odstavka tega člena, so dolžni plačilu za ta promet prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od odkupne vrednosti.
(4) Davčni zavezanci iz tretjega odstavka tega člena imajo pravico, da pavšalno nadomestilo odbijejo kot vstopni DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
(5) Davčni zavezanci iz drugega odstavka 45. člena tega zakona imajo pravico do pavšalnega nadomestila, če so predhodno pridobili dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja mora za obdobje veljavnosti dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega nadomestila in ga predložiti davčnemu organu do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto.
(6) Podrobnejše določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena izda minister, pristojen za finance.
46.a člen
(priznavanje pavšalnega nadomestila v prometu z drugimi državami članicami)
(1) Ne glede na drugi odstavek 46. člena tega zakona imajo pravico do pavšalnega nadomestila tudi davčni zavezanci iz petega odstavka 46. člena tega zakona, ki pod pogoji iz 31.a člena tega zakona dobavijo kmetijske in gozdarske pridelke davčnim zavezancem v drugo državo članico ali pravnim osebam, ki niso zavezanci za DDV, ali ki opravijo kmetijske oziroma gozdarske storitve davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV v drugi državi članici.
(2) Davčni zavezanci-kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prejšnjega odstavka morajo plačilu za blago oziroma storitev prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 4% od odkupne vrednosti.
(3) Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico do vračila pavšalnega nadomestila, ki so ga plačali imetniku dovoljenja za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila, pri čemer se za priznavanje pravice do vračila pavšalnega nadomestila smiselno upošteva 54. člen tega zakona.
(4) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega člena.
2. Posebna ureditev za potovalne agencije
47. člen
(storitve potovalnih agencij in organizatorjev potovanj)
(1) Potovalna agencija in organizator potovanja (v nadaljnjem besedilu: potovalna agencija), ki deluje v svojem imenu, pri zagotavljanju ponudbe pa določene storitve, povezane z izvedbo potovanja, zaupa v izvedbo drugim davčnim zavezancem, obračunava in plačuje DDV v skladu s tem členom. Določbe tega člena se ne nanašajo na potovalno agencijo, ki deluje kot posrednik (v imenu in za račun potnika) in pri obračunavanju DDV upošteva 2. točko devetega odstavka 21. člena tega zakona.
(2) Vse storitve, ki jih opravi potovalna agencija v zvezi s potovanjem, se štejejo za eno storitev potovalne agencije potniku. Šteje se, da je ta storitev opravljena v kraju, kjer ima potovalna agencija sedež ali poslovno enoto, če je storitev opravila iz poslovne enote.
(3) Potovalna agencija obračuna DDV od zneska, ki predstavlja razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za storitve, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.
(4) Če so transakcije, ki jih potovalna agencija zaupa v izvedbo drugim davčnim zavezancem, opravljene izven Skupnosti, se storitev potovalne agencije šteje kot oproščena storitev posredovanja v skladu s 14. točko 31. člena tega zakona. Če so te transakcije opravljene tako znotraj Skupnosti kot izven nje, je oproščen samo tisti del storitev potovalne agencije, ki se nanaša na transakcije izven Skupnosti.
(5) Potovalna agencija nima v nobeni državi članici pravice do odbitka vstopnega DDV, niti do vračila DDV, ki ji ga zaračunajo drugi davčni zavezanci od storitev, ki so jih nudili neposredno potniku.
3. Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine
48. člen
(rabljeno blago, umetniški predmeti, zbirke in starine)
(1) Davčni zavezanec, ki v okviru opravljanja svoje dejavnosti kupuje ali pridobiva ali uvaža rabljeno blago in/ali umetniške predmete, zbirke ali starine z namenom nadaljnje prodaje (v nadaljnjem besedilu: preprodajalec), ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje za lasten račun ali za račun druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo, obračunava DDV v skladu s tem ter 49. členom tega zakona.
(2) Rabljeno blago je premična stvar, ki je primerna za nadaljnjo uporabo takšna, kot je, ali po popravilu, razen umetniških predmetov, zbirk ali starin ter plemenitih kovin in dragega kamenja.
(3) Plemenite kovine so platina, zlato, paladij in srebro ter zlitine plemenite kovine z drugo plemenito kovino. Drago kamenje so diamanti, rubini, safirji in smaragdi, obdelani ali neobdelani, če niso vdelani oziroma nanizani.
(4) Umetniški predmeti so:
1. slike, risbe in pasteli, kolaži in podobne dekorativne plošče, ki se uvrščajo v tarifno oznako 9701 kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljnjem besedilu: tarifna oznaka), če so jih avtorji izdelali v celoti ročno, razen: načrti in risbe za arhitekturo, strojegradnjo, industrijo, topografijo ali podobne namene; ročno slikani ali okrašeni izdelki; gledališke kulise in podobno iz pobarvanega ali poslikanega platna;
2. izvirna grafična dela, odtisi in litografije iz tarifne oznake 9702 00 00, če jih avtor izdela ročno v omejenem številu v črnobeli barvi ali v barvi ene ali več plošč, ne glede na postopek in material, ki je bil uporabljen, razen če je bil uporabljen mehanični ali fotomehanični postopek;
3. izvirne plastike in kipi iz kakršnegakoli materiala iz tarifne oznake 9703 00 00, če jih izdela avtor ter skulpturni odlitki, katerih izdelava je omejena na osem kopij, če jo nadzoruje avtor ali njegov naslednik;
4. tapiserije iz tarifne oznake 5805 00 00 in ročno izdelani tekstilni stenski predmeti iz tarifne oznake 6304 00 00 na podlagi izvirnega umetniškega dela pod pogojem, da ni več kot osem kopij vsakega;
5. unikatni keramični predmeti, izdelani izključno s strani avtorja in z njegovim podpisom;
6. poslikave na baker, izdelane izključno ročno, omejene na osem oštevilčenih kopij, na katerih je podpis avtorja ali studia, razen izdelkov draguljarjev (dragotine, nakit), zlatarjev in srebrarjev;
7. umetniške fotografije, ki jih posname oziroma natisne avtor, ali so posnete pod njegovim nadzorstvom, če so podpisane in oštevilčene ter omejene na 30 kopij, v vseh velikostih.
(5) Zbirke so:
1. poštne znamke in kolki, priložnostni pisemski ovitki prvega dne, natisnjene frankirane pisemske pošiljke in podobno iz tarifne oznake 9704 00 00, rabljene, ali če niso rabljene, take, ki niso v obtoku oziroma niso namenjene za uporabo;
2. zbirke in zbirateljski predmeti iz tarifne oznake 9705 00 00, ki imajo zoološki, botanični, mineraloški, anatomski, zgodovinski, arheološki, paleontološki, etnografski ali numizmatični pomen.
(6) Starine so predmeti iz tarifne oznake 9706 00 00, ki so stari več kot 100 let, razen umetniških predmetov ali zbirk.
(7) Preprodajalec obračunava DDV od ustvarjene razlike v ceni v skladu s tem ter z 49. členom tega zakona le, če je blago iz prvega odstavka tega člena na davčnem območju Slovenije pridobil od:
1. osebe, ki ni davčni zavezanec, ali
2. drugega davčnega zavezanca, ki v skladu s tem zakonom za to blago ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV, ali
3. davčnega zavezanca iz prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona, če gre za poslovna sredstva, ali
4. drugega preprodajalca, ki je od opravljenega prometa blaga obračunal DDV od razlike v ceni.
49. člen
(davčna osnova za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine)
(1) Davčna osnova za promet blaga iz prvega odstavka 48. člena tega zakona je razlika v ceni, ki jo doseže preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni. Razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna preprodajalec za navedeno blago, in nabavno ceno.
(2) Prodajna cena pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo davčni zavezanec – preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s tem prometom, davki in vsemi drugimi dajatvami, posrednimi stroški nabave, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz devetega odstavka 21. člena tega zakona.
(3) Nabavna cena pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno v drugem odstavku tega člena, ki ga je ali ga bo prejela oseba iz sedmega odstavka 48. člena tega zakona od davčnega zavezanca – preprodajalca.
(4) Če je nabavna cena večja od prodajne cene zadevnega blaga, se šteje, da je davčna osnova enaka 0.
50. člen
(drugi primeri prometa umetniških predmetov, zbirk in starin)
(1) Ne glede na sedmi odstavek 48. člena tega zakona, lahko davčni zavezanec – preprodajalec obračunava DDV od dosežene razlike v ceni, tudi od prometa:
1. umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih uvozi sam;
2. umetniških predmetov, ki jih pridobi neposredno od avtorjev ali njihovih zakonitih naslednikov;
3. umetniških predmetov, ki jih pridobi od drugega davčnega zavezanca, ki ni preprodajalec, če je bil promet, ki ga je opravil ta, drugi davčni zavezanec, obdavčen po nižji stopnji v skladu z drugo alineo 10. točke 25. člena tega zakona.
(2) Oseba iz prvega odstavka tega člena lahko kadarkoli pristojnemu davčnemu organu predloži prijavo, da bo obračunavala DDV po tem členu. DDV po tem členu začne obračunavati prvega dne prvega naslednjega meseca po vložitvi prijave. Obdobje obračunavanja DDV po tem členu ne sme biti krajše od dveh koledarskih let.
(3) Davčni zavezanec obračunava DDV od prometa blaga po tem členu od davčne osnove, ki jo določi v skladu z 49. členom tega zakona. Od prometa umetniških predmetov, zbirk oziroma starin, ki jih je davčni zavezanec uvozil sam, je nabavna cena, ki se mora upoštevati pri izračunu razlike v ceni, enaka davčni osnovi pri uvozu, določeni v skladu z 22. členom tega zakona, povečani za obračunani (ali plačani) DDV pri uvozu.
(4) Če preprodajalec obračunava DDV po splošni ureditvi in po posebnem postopku, mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti ločeno izkazovanje prometa za vsako ureditev posebej.
50.a člen
(oprostitev plačila DDV)
Če so izpolnjeni pogoji iz 31. člena tega zakona, je promet rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, od katerega se obračunava DDV od dosežene razlike v ceni, oproščen plačila DDV.
50.b člen
(odbitek vstopnega DDV)
(1) Preprodajalec, ki obračunava DDV od dosežene razlike v ceni v skladu z 49. in s 50. členom tega zakona, nima pravice do odbitka vstopnega DDV od tega blaga.
(2) Preprodajalec, ki obračunava DDV po splošni ureditvi, sme odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem nastane obveznost za obračun davka od prometa, za katerega se je preprodajalec odločil, da bo uporabil splošni postopek obdavčevanja z DDV.
50.c člen
(izkazovanje DDV na računih)
Preprodajalec, ki obračunava DDV od dosežene razlike v ceni, na računih, ki jih izdaja, ne sme izkazovati DDV.
51. člen
(promet blaga na javni dražbi)
(1) Davčni zavezanec, ki v okviru opravljanja dejavnosti, bodisi deluje v svojem imenu ali v imenu druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo in, ki ponuja rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine, za prodajo na javni dražbi (v nadaljnjem besedilu: dražitelj), z namenom, da jih izroči najboljšemu ponudniku, lahko DDV obračunava v skladu s tem in v skladu z 52. členom tega zakona.
(2) Če dražitelj hkrati obračunava DDV po splošni ureditvi in po posebni ureditvi, mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti ločeno izkazovanje prometa ter obračuna DDV za vsako ureditev posebej.
(3) Dražitelj obračunava DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če deluje v imenu principala, ki je:
1. oseba, ki ni davčni zavezanec;
2. drug davčni zavezanec, ki v skladu s tem zakonom za to blago nima pravice do odbitka vstopnega DDV;
3. davčni zavezanec iz prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona, če gre za njegova poslovna sredstva;
4. preprodajalec iz 48. člena tega zakona.
(4) Za rabljeno blago se šteje blago iz drugega odstavka 48. člena tega zakona.
(5) Za umetniške predmete se šteje blago iz četrtega odstavka 48. člena tega zakona.
(6) Za zbirke se šteje blago iz petega odstavka 48. člena tega zakona.
(7) Za starine se šteje blago iz šestega odstavka 48. člena tega zakona.
52. člen
(davčna osnova pri prometu blaga na javni dražbi)
(1) Davčna osnova za promet blaga iz 51. člena tega zakona je ustvarjena razlika med ceno, doseženo na javni dražbi in zneskom, ki ga je plačal dražitelj principalu za opravljen promet blaga in zneskom DDV, ki ga je dolžan plačati dražitelj za svojo provizijo.
(2) Znesek, ki ga je dražitelj dolžan plačati principalu, je enak razliki med doseženo ceno blaga na javni dražbi in zneskom provizije, ki jo je ali bo pridobil dražitelj od svojega principala po pogodbi, kjer se provizija plača od prodaje.
(3) Cena, dosežena na dražbi, pomeni celotni znesek, vključno z davki in vsemi drugimi dajatvami, posrednimi stroški nabave, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih plača kupec dražitelju za to blago.
(4) Dražitelj mora za vsak promet blaga na javni dražbi izdati kupcu in principalu račun.
(5) Na računu, ki ga izda kupcu, mora navesti ceno blaga, doseženo na dražbi, davke in druge dajatve, posredne stroške nabave kot so: provizija, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih zaračuna dražitelj kupcu blaga. Na računu ne sme biti ločeno izkazan DDV.
(6) Na dokumentu, ki ga dražitelj izda principalu, mora ločeno navesti: znesek, to je ceno, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je ali jo bo prejel od principala.
(7) Če je dražitelj izdal račun principalu, ki je davčni zavezanec, se šteje, kot da ga je izdal principal.
(8) Šteje se, da principal opravi promet takrat, ko dražitelj proda blago na javni dražbi.
52.a člen
(pridobivanje in dobava rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin znotraj Skupnosti)
(1) Ne glede na 1. točko 3.a in četrtega odstavka 11.a člena tega zakona, se DDV ne obračunava in ne plačuje od pridobitve rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Skupnosti, če prodajalec deluje kot preprodajalec, pridobljeno blago pa je bilo obdavčeno v državi članici odhoda po posebni ureditvi obdavčevanja od dosežene razlike v ceni, ali če prodajalec deluje kot organizator prodaje na javni dražbi in je bilo pridobljeno blago v državi članici odhoda obdavčeno po posebni ureditvi obdavčevanja blaga na javni dražbi.
(2) Določbe 15.a ter 1., 3. in 4. točke 31.a člena tega zakona se ne uporabljajo za dobave blaga, ki se obdavčujejo v skladu s posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine.
(3) Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine se ne nanaša na dobave novih prevoznih sredstev, kot so opredeljena v šestem odstavku 11.a člena tega zakona, ki so opravljene pod pogoji iz 31.a člena tega zakona.
4. Posebna ureditev za investicijsko zlato
52.b člen
(definicije)
(1) Po tej ureditvi izraz »investicijsko zlato« pomeni:
a) zlato v obliki palic ali ploščic z maso, ki jo sprejemajo trgi plemenitih kovin, čistine, ki je enaka ali večja od 995 tisočink, predstavljeno z vrednostnimi papirji ali ne, razen majhnih palic ali ploščic z maso manj kot 1 g;
b) zlate kovance:
– s čistino enako ali večjo od 900 tisočink,
– skovane po letu 1800,
– ki so ali so bili zakonito plačilno sredstvo v državi porekla, in
– ki se običajno prodajo po ceni, ki ne presega za več kot 80% vrednosti zlata na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.
(2) Po tej ureditvi se šteje, da se taki kovanci ne prodajajo v zbirateljske namene.
52.c člen
(oprostitev transakcij z investicijskim zlatom)
Plačila DDV so oproščene:
– dobave, pridobitve znotraj Skupnosti in uvoz investicijskega zlata, vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za alocirano ali nealocirano zlato, ali s katerimi se trguje na računih za zlato, predvsem posojila v zlatu in zamenjalni (swap) posli, ki vključujejo lastninsko pravico ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom, kot tudi transakcije z investicijskim zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe, ki pripeljejo do prenosa lastninske pravice ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom;
– storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugega, kadar posredujejo pri dobavah investicijskega zlata za svojega principala.
52.d člen
(pravica do izbire za obdavčitev)
(1) Ne glede na določbe 52.c člena tega zakona imajo davčni zavezanci, ki proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo kakršnokoli zlato v investicijsko zlato, pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata, če ga dobavijo drugemu davčnemu zavezancu.
(2) Pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata iz točke a) 52.b člena tega zakona imajo tudi davčni zavezanci, ki v okviru svoje dejavnosti običajno dobavljajo zlato drugemu davčnemu zavezancu za industrijske namene.
(3) Če se dobavitelj iz prvega ali drugega odstavka tega člena odloči za obdavčitev, ima pravico do izbire za obdavčitev tudi posrednik za storitve iz druge alinee 52.c člena tega zakona.
(4) Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za finance.
52.e člen
(pravica do odbitka)
(1) Davčni zavezanec sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal:
1. za investicijsko zlato, ki mu ga je dobavila oseba, ki je izbrala obdavčitev v skladu z 52.d členom tega zakona;
2. za nabavo ali pridobitev znotraj Skupnosti ali za uvoz zlata, razen investicijskega zlata, ki ga kasneje sam ali druga oseba za njegov račun predela v investicijsko zlato;
3. za storitve, ki so mu bile opravljene, kamor spadajo sprememba oblike, mase ali čistosti zlata, vključno z investicijskim zlatom, če je kasnejša dobava tega zlata oproščena po tej ureditvi.
(2) Davčni zavezanec, ki proizvaja investicijsko zlato ali predeluje zlato v investicijsko zlato, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal za nabavo ali pridobitev znotraj Skupnosti ali ob uvozu blaga ali za storitve v zvezi s proizvodnjo ali predelavo tega zlata, kot da bi bila kasnejša dobava zlata, ki je oproščeno po tej ureditvi, obdavčena.
52.f člen
(posebne obveznosti za davčne zavezance, ki trgujejo z investicijskim zlatom)
(1) Davčni zavezanci morajo voditi evidence o transakcijah z investicijskim zlatom in hraniti dokumentacijo najmanj deset let po poteku leta, na katero se te listine nanašajo.
(2) Minister, pristojen za finance, predpiše evidence iz prvega odstavka tega člena.
5. Posebna ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža znotraj Skupnosti, in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci
52.g člen
(definicije)
Po tej ureditvi imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
– »davčni zavezanec, ki nima sedeža« je davčni zavezanec, ki nima niti sedeža niti stalne poslovne enote znotraj Skupnosti in ki ni kakorkoli drugače zavezan k identifikaciji za namene DDV znotraj Skupnosti;
– »elektronske storitve« in »elektronsko opravljene storitve« so storitve iz 11. točke tretjega odstavka 17. člena tega zakona;
– »država članica za identifikacijo« je država članica, ki jo davčni zavezanec, ki nima sedeža, izbere kot državo, v kateri bo prijavil, kdaj se njegova dejavnost, ki jo znotraj Skupnosti opravlja kot davčni zavezanec po določbah te ureditve, začne;
– »država članica potrošnje« je država članica, v kateri se šteje, da so bile elektronske storitve v skladu z 11. točko tretjega odstavka 17. člena tega zakona opravljene;
– »poseben obračun DDV« je poročilo, ki vsebuje informacije, potrebne za ugotovitev zneska davka, ki pripada posamezni državi članici iz prejšnje alinee.
52.h člen
(uporaba posebne ureditve)
(1) Posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve se uporablja za vse elektronsko opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec, ki nima sedeža iz 52.i člena tega zakona opravi osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivajo v katerikoli državi članici.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža iz 52.i člena tega zakona, uporablja to ureditev za vse elektronske storitve, ki jih opravlja znotraj Skupnosti.
52.i člen
(prijava davčnemu organu)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža, ki kot državo članico za identifikacijo izbere Slovenijo, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec, prične, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne more več uporabljati. Prijavo mora posredovati v elektronski obliki preko elektronskih sredstev na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) V prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu organu ob pričetku opravljanja elektronskih storitev, mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, navesti naslednje podatke za identifikacijo: ime, poštni naslov, elektronski naslov, vključno z naslovi internetnih strani, nacionalno davčno številko, če jo ima, in izjavo, da ni identificiran za namene DDV znotraj Skupnosti. Davčni zavezanec, ki nima sedeža, je dolžan davčnemu organu sporočiti tudi vse spremembe posredovanih podatkov za identifikacijo.
(3) Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža, davčni organ dodeli individualno številko, ki služi za identifikacijo. O dodeljeni individualni številki davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža, obvesti v elektronski obliki preko elektronskih sredstev.
52.j člen
(izključitev iz posebne evidence)
(1) Davčni organ vodi posebno evidenco davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža, ki jim je bila dodeljena individualna številka v skladu s tretjim odstavkom 52.i člena tega zakona.
(2) Davčni organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža, izključi iz posebne evidence, če:
– ga ta obvesti, da ne opravlja več elektronskih storitev, ali
– davčni organ kakorkoli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti, ali
– ne izpolnjuje več zahtev, ki morajo biti izpolnjene za uporabo posebne ureditve, ali
– krši pravila posebne ureditve.
52.k člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV za elektronske storitve za vsako koledarsko trimesečje, ne glede na to, ali je v tem obdobju opravljal elektronske storitve ali ne. Obračun je dolžan predložiti v 20 dneh po koncu obračunskega obdobja, na katerega se obračun nanaša. Posebni obračun DDV je dolžan predložiti v elektronski obliki preko elektronskih sredstev na način, ki ga določi minister, pristojen za finance.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, navesti individualno številko ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo davka, skupno vrednost elektronsko opravljenih storitev v obračunskem obdobju, zmanjšano za DDV, in skupni znesek pripadajočega DDV. V posebnem obračunu DDV je davčni zavezanec, ki nima sedeža, dolžan navesti tudi uporabljene davčne stopnje in celoten znesek dolgovanega DDV.
(3) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža, izkazovati zneske v evrih.
(4) Obliko posebnega obračuna DDV določi minister, pristojen za finance.
52.l člen
(plačilo DDV)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v evrih, in ki ga določi davčni organ.
52.m člen
(vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža, ki opravlja elektronske storitve po določbah posebne ureditve, nima pravice do odbitka vstopnega DDV, lahko pa uveljavlja pravico do vračila plačanega DDV.
(2) Zahtevek za vračilo davčni zavezanec, ki nima sedeža, pošlje v elektronski obliki preko elektronskih sredstev.
(3) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano vsebino zahtevka za vračilo.
52.n člen
(vodenje evidenc)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te ureditve tako, da z njimi zagotovi vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ države članice potrošnje izvaja davčni nadzor glede pravilnosti davčnega obračuna v skladu z zakonom. Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji, kot davčnemu organu v državi članici potrošnje. Davčni zavezanec mora evidence hraniti deset let po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.
6. Ugotavljanje davčne obveznosti na podlagi prejetih in izvršenih plačil
52.o člen
(splošno)
(1) Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 50.000.000 tolarjev obdavčenega prometa, brez DDV, in ni verjetno, da bo ta znesek presegel v naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in plačevati DDV na podlagi prejetih plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v nadaljevanju: posebna ureditev po plačani realizaciji) v skladu s tem podpoglavjem na način, ki ga predpiše minister, pristojen za finance.
(2) V znesek iz prejšnjega odstavka se ne všteva prodaja osnovnih sredstev.
(3) Pri povezanih osebah se, za namene tega podpoglavja, kot znesek iz prvega odstavka tega člena šteje znesek, ki ga vse povezane osebe dosežejo skupaj. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih ali fizičnih oseb.
(4) Ne glede na 19. člen tega zakona nastane obveznost obračuna DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko prejme plačilo.
(5) Ne glede na 40. člen tega zakona nastane pravica do odbitka vstopnega DDV za davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, na dan, ko izvrši plačilo.
52.p člen
(izključitve iz posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Iz obračunavanja DDV po posebni ureditvi po plačani realizaciji so izključene naslednje transakcije: uvoz in izvoz blaga, pridobitve blaga znotraj Skupnosti in dobave blaga znotraj Skupnosti.
(2) Posebna ureditev po plačani realizaciji se ne uporablja pri:
– pogodbah o finančnem najemu (lizing), pri katerem je opravljen prenos lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka;
– pogodbah o prodaji oziroma nakupu blaga s pridržkom lastninske pravice;
– transakcijah na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe;
– prometu blaga oziroma storitev, kjer je izdan račun z obračunanim DDV, in zneska, izkazanega na računu, ni treba plačati v obdobju, ki presega 6 mesecev od datuma izdaje računa;
– prometu blaga oziroma storitev, v zvezi s katerim je račun izdan, preden je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena.
52.r člen
(pogoji za začetek uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 52.o člena tega zakona sme začeti uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji na prvi dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če:
– je predložil vse obračune DDV, ki jih je bil dolžan predložiti, in je plačal vse zapadle obveznosti iz naslova DDV;
– pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ali bil kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV;
– v obdobju 12 mesecev pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni uporabljal te posebne ureditve;
– v svojem knjigovodstvu zagotovi izpolnjevanje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji;
– vsaj 15 dni pred začetkom uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji obvesti pristojni davčni urad o davčnem obdobju, v katerem bo začel uporabljati to posebno ureditev.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazati kakršna koli plačila, ki jih prejme ali izvrši v zvezi s transakcijami, od katerih mora ugotoviti svojo davčno obveznost na podlagi izdanih in prejetih računov.
(3) Davčni zavezanec, ki predloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, sme uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji od dneva identifikacije za namene DDV, če:
– ni verjetno, da bo v naslednjih 12 mesecih presegel znesek, določen v 52.o členu tega zakona,
– pristojni davčni urad obvesti o uporabi posebne ureditve po plačani realizaciji ob predložitvi zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV.
(4) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, ne sme obračunati DDV od plačil, ki jih prejme za dobave blaga oziroma storitve, ki jih je opravil pred identifikacijo za namene DDV, ali uveljavljati odbitka vstopnega DDV za plačila, ki jih izvrši v zvezi z dobavo blaga in storitev, ki so mu bile opravljene pred identifikacijo za namene DDV.
(5) Posebna ureditev po plačani realizaciji se ne sme uporabiti retroaktivno.
(6) Če davčni organ iz obvestila davčnega zavezanca ali drugih podatkov, ki so mu na razpolago, ugotovi, da obstaja sum zlorabe posebne ureditve po plačani realizaciji, ali če mora preveriti točnost in popolnost podatkov v obvestilu, lahko davčnemu zavezancu začasno, največ pa za 2 meseca, prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.
(7) Davčni organ mora v roku iz prejšnjega odstavka izdati odločbo, s katero prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, če ugotovi, da je davčni zavezanec želel uporabiti to posebno ureditev zaradi izognitve davku, ali če ugotovi, da predpisani pogoji za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji niso bili izpolnjeni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa.
52.s člen
(začetek in prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za začetek uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, lahko začne uporabljati to ureditev ne prej kot prvi dan svojega naslednjega davčnega obdobja, ki sledi mesecu priglasitve.
(2) Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji do zadnjega dne tistega davčnega obdobja, v katerem vrednost obdavčenih dobav v zadnjih 12 mesecih preseže 50.000.000 tolarjev, brez DDV.
(3) Davčni zavezanec lahko preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji zadnji dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če obvesti pristojni davčni urad o davčnem obdobju, v katerem bo prenehal uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji.
(4) Davčni zavezanec, ki preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v katerem preneha uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek vstopnega DDV.
52.t člen
(posebni primeri o prenehanju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji)
(1) Davčnemu zavezancu preneha pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če:
– je bil med uporabo te ureditve obsojen storitve kaznivega dejanja ali kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV,
– je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, kot da ne bi uporabljal posebne ureditve po plačani realizaciji,
– davčni organ utemeljeno sumi, da je davčni zavezanec zlorabil posebno ureditev po plačani realizaciji.
(2) Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka mora v obračunu DDV, ki ga predloži za davčno obdobje, v katerem mu je prenehala pravica do uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in znesek vstopnega DDV.
52.u člen
(dokazila o izvršenih plačilih in poročanje o neplačanih računih na dan 31. decembra tekočega leta)
(1) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora v roku iz prvega odstavka 57. člena tega zakona hraniti račune, ki jih je plačal drugim davčnim zavezancem, in dokazila o opravljenih plačilih.
(2) Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani realizaciji, mora davčnemu organu poročati o vseh izdanih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega leta. Popis računov mora davčni zavezanec predložiti pristojnemu davčnemu uradu najpozneje do 31. januarja naslednjega leta.
52.v člen
(pooblastilo ministru)
Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega podpoglavja in določi način izvajanja te posebne ureditve za posebne transakcije.
XIV. VRAČILO DDV
53. člen
(vračilo vstopnega DDV)
(1) Če je znesek davčne obveznosti v davčnem obdobju manjši od zneska vstopnega DDV, ki ga sme davčni zavezanec odbiti v istem davčnem obdobju, se mu razlika všteva v plačila v naslednjih davčnih obdobjih.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se davčnemu zavezancu na njegovo zahtevo razlika vrne v 60 dneh po predložitvi obračuna DDV, in sicer:
1. davčnemu zavezancu, ki predlaga mesečne obračune DDV, če znesek za vračilo v tem davčnem obdobju presega 200.000 tolarjev;
2. davčnemu zavezancu, ki predlaga trimesečne obračune DDV, če znesek za vračilo v tem davčnem obdobju presega 100.000 tolarjev;
3. davčnemu zavezancu, ki predlaga šestmesečne obračune DDV, če znesek za vračilo v tem davčnem obdobju presega 30.000 tolarjev.
(3) Davčnemu zavezancu, ki ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka tega člena, se na njegovo zahtevo razlika vrne v 60 dneh po predložitvi obračuna DDV, ki se nanaša na zadnje davčno obdobje v koledarskem letu.
(4) Prvi do tretji odstavek tega člena se ne nanašajo na davčnega zavezanca, ki zaradi pretežnega izvoza blaga oziroma dobav blaga znotraj Skupnosti v zaporednih obračunih DDV izkazuje presežek vstopnega DDV. Davčni zavezanec – izvoznik lahko zahteva vračilo razlike takrat, ko predloži obračun DDV. Razlika se davčnemu zavezancu vrne najkasneje v 30 dneh po predložitvi obračuna.
(5) Davčnemu zavezancu, ki ne prejme razlike davka v roku iz drugega do četrtega odstavka tega člena, pripadajo obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od prvega dne po poteku 60 oziroma 30 dni od predložitve obračuna DDV.
(6) Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne razlika, zmanjšana za znesek davčnega dolga.
(7) Podrobnejše pogoje in način vračila vstopnega DDV po tem členu predpiše minister, pristojen za finance.
54. člen
(vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v Sloveniji)
(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV, zaračunanega za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo.
(2) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima pravico do vračila DDV, če:
a) v predpisanem obdobju ni opravil prometa blaga oziroma storitev, za katerega se šteje, da je bil opravljen v Sloveniji, razen:
– prevoznih in s prevozom povezanih storitev, za katere velja oprostitev v skladu s 5. točko 28. člena, 31. členom ali prvim odstavkom 32. člena tega zakona;
– storitev, od katerih mora v skladu z 2. točko 12. člena tega zakona, DDV plačati izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;
b) če se blago oziroma storitve iz prvega odstavka tega člena uporabljajo za namene:
– transakcij iz 1. točke tretjega odstavka 40. člena tega zakona;
– transakcij, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 5. točko 28. člena, 31. členom, ali prvim odstavkom 32. člena tega zakona;
– opravljanja storitev, od katerih mora v skladu z 2. točko 12. člena tega zakona DDV plačati izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;
c) če so izpolnjeni drugi pogoji, določeni v 40. členu tega zakona, ki se nanašajo na pravico do odbitka vstopnega DDV.
(3) Ta člen se ne uporablja za dobave blaga in storitev, ki so oproščene po 2. točki 31. člena tega zakona.
(4) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je upravičen do vračila DDV, če:
1. pri pristojnem davčnem organu vloži zahtevek za vračilo DDV na predpisanem obrazcu;
2. zahtevku predloži izvirnike računov oziroma uvoznih dokumentov;
3. predloži potrdilo pristojnega organa države, kjer ima sedež, da je dolžan obračunavati DDV v tej državi;
4. v obdobju, za katero prosi za vračilo DDV, ni opravil prometa blaga oziroma storitev, ki bi se štel za promet, opravljen v Sloveniji, razen prometa storitev iz podtočke a) drugega odstavka tega člena;
5. se zaveže, da bo povrnil katerikoli neupravičeno pridobljen (vrnjen) znesek DDV.
(5) Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem izven Skupnosti se prizna samo, če je zagotovljena vzajemnost.
(6) Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za uveljavljanje vračila DDV, zlasti pa rok za predložitev zahtevka za vračilo, obdobje, na katerega se lahko nanaša zahtevek, davčni organ, ki je pristojen za obravnavanje in odločanje o zahtevku, minimalni znesek, na katerega se lahko glasi zahtevek, ter rok, v katerem mora davčni organ odločiti o zahtevku in vrniti DDV, če so izpolnjeni predpisani pogoji za vračilo.
55. člen
(vračilo DDV v potniškem prometu)
(1) Kupec-fizična oseba, ki na ozemlju Skupnosti nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, ima pravico do vračila DDV od blaga, ki ga nabavi v Sloveniji, in ki ga iznese iz Skupnosti pred potekom tretjega meseca, ki sledi mesecu nakupa.
(2) Pravica do vračila DDV po tem členu se ne nanaša na mineralna olja, alkohol in alkoholne pijače ter na tobačne izdelke.
(3) Podrobnejše predpise o pogojih in načinu vračila, minimalno vrednost nakupov, za katere ima oseba iz prvega odstavka tega člena pravico do vračila DDV, vsebino zahtevka za vračilo ter obveznosti prodajalca pri vračilu DDV ter obračunu njegove davčne obveznosti predpiše minister, pristojen za finance.
XV. KNJIGOVODSTVO DAVČNEGA ZAVEZANCA IN HRAMBA DOKUMENTACIJE
56. člen
(knjigovodstvo davčnega zavezanca)
(1) Davčni zavezanec je dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV, še posebej pa:
1. o skupni vrednosti opravljenega prometa blaga oziroma storitev; vrednosti prometa blaga oziroma storitev po različnih stopnjah DDV; vrednosti opravljenega prometa blaga oziroma storitev, za katerega je predpisana oprostitev DDV;
2. o obračunanem DDV po izdanih računih za opravljen promet blaga oziroma storitev;
3. o skupni vrednosti prejetega blaga oziroma storitev; vrednosti prejetega blaga oziroma storitev z zaračunanim DDV po predpisanih stopnjah; vrednosti prejetega blaga oziroma storitev brez DDV;
4. o obračunanem DDV na računih za prejeto blago in storitve (vstopni DDV);
5. o obveznosti za plačilo in o plačilu DDV;
6. o terjatvah za vračilo vstopnega DDV ter o njegovem plačilu oziroma prenosu v naslednje davčno obdobje.
(2) Podatke iz 1. do 5. točke prvega odstavka tega člena je davčni zavezanec dolžan zagotoviti za obdobje, ki je predpisano za plačilo DDV.
(3) Davčni zavezanec, ki vodi zaloge blaga po prodajnih cenah z vračunanim davkom, je dolžan poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena, zagotoviti tudi podatke o vračunanem DDV.
(4) Zaradi zagotovitve podatkov o izdanih in prejetih računih, je davčni zavezanec dolžan voditi knjigo izdanih računov in knjigo prejetih računov.
(5) Davčni zavezanec, ki uvaža blago, je dolžan voditi posebno evidenco o vstopnem DDV, plačanem pri uvozu blaga.
(6) Vsebino knjige prejetih in knjige izdanih računov iz četrtega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za finance.
56.a člen
(zagotavljanje podatkov o dobavah in pridobivanju blaga znotraj Skupnosti)
(1) Vsak davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga v Skupnost oziroma pridobiva blago znotraj Skupnosti, mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke za nadzor pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV.
(2) Vsak davčni zavezanec mora voditi posebno evidenco o blagu, ki ga je odposlal ali odpeljal, sam ali druga oseba za njegov račun, iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico za namene transakcij iz četrte, pete in šeste alinee 7.a člena tega zakona.
(3) Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke o blagu, ki ga pridobi iz druge države članice od davčnega zavezanca, identificiranega za DDV v tej drugi državi članici, ali druge osebe za njegov račun, v zvezi s katerim je bila opravljena storitev v skladu s 3.c) ali 3.d) točko drugega odstavka 17. člena tega zakona.
57. člen
(hramba dokumentacije)
(1) Davčni zavezanec je dolžan hraniti vso prejeto in izdano dokumentacijo, še posebej pa: prejete in izdane račune, dokumente o popravkih računov, dokumente o opravljenem izvozu in uvozu, finančno dokumentacijo, dokumente, na podlagi katerih je uveljavljal oprostitev DDV, obračune DDV in vse druge knjigovodske listine, ki se kakorkoli nanašajo na promet blaga in storitev oziroma na uvoz blaga in so pomembne za obračunavanje in plačevanje DDV, najmanj deset let po poteku leta, na katero se te listine nanašajo.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, je davčni zavezanec dolžan dokumentacijo, ki se nanaša na obdavčevanje nepremičnin po tem zakonu, hraniti najmanj 20 let po poteku leta, na katero se nanaša.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena, so davčni zavezanci iz prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona v obdobju iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena dolžni hraniti vse dokumente, ki so jim bili izdani v povezavi s prometom blaga oziroma storitev, ki jim je bil opravljen ter uvozom blaga.
(4) Davčni zavezanec lahko dokumentacijo iz tega člena hrani tudi v elektronski obliki, če je v obdobju iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena davčnemu organu zagotovljen dostop do tako shranjenih podatkov brez povzročanja neupravičenih dodatnih stroškov in če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– podatki, vsebovani v elektronskem dokumentu ali zapisu, so dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo, in
– podatki so shranjeni v obliki, v kateri so bili oblikovani, poslani ali prejeti, in
– iz shranjenega elektronskega sporočila je mogoče ugotoviti, od kod izvira, komu je bilo poslano ter čas in kraj njegovega pošiljanja ali prejema, in
– uporabljena tehnologija in postopki v zadostni meri onemogočajo spremembo ali izbris podatkov, oziroma obstaja zanesljivo jamstvo glede nespremenljivosti podatkov oziroma sporočil.
XVI. IDENTIFIKACIJA ZA NAMENE DDV
58. člen
(obveznost prijavljanja in identifikacija za namene DDV)
(1) Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti začetek opravljanja dejavnosti. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z opravljanjem dejavnosti in prenehanje opravljanja dejavnosti. Davčni organ lahko davčnemu zavezancu dovoli ali pa od njega zahteva, da predloži prijavo v elektronski obliki preko elektronskih sredstev. Pogoje za predložitev prijave v elektronski obliki predpiše minister, pristojen za finance.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, in pridobiva blago znotraj Skupnosti, ki ni predmet obdavčitve v skladu z drugim odstavkom 11.a člena tega zakona, davčnemu organu prijaviti, da pridobiva blago znotraj Skupnosti, če pogoji za neobdavčitev, določeni v drugem odstavku 11.a člena tega zakona, niso več izpolnjeni.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, ki obračunava in plačuje DDV v skladu s tem zakonom, mora pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.
(4) Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki mora v skladu s tem zakonom obračunavati in plačevati DDV od pridobitve blaga znotraj Skupnosti, mora pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.
(5) Vsebino in obliko zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV predpiše minister, pristojen za finance.
59. člen
(identifikacijska številka za DDV)
(1) Davčni organ identificira s posamično identifikacijsko številko za DDV:
– vse davčne zavezance, ki na ozemlju Slovenije dobavljajo blago ali opravljajo storitve, od katerih se DDV lahko odbija, razen davčnih zavezancev iz 13.a člena tega zakona in davčnih zavezancev, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve, za katere je plačnik DDV izključno naročnik ali prejemnik blaga ali storitev;
– vse davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, in pridobivajo blago, ki je predmet obdavčitve znotraj Skupnosti in vse davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, in se odločijo, da so njihove pridobitve znotraj Skupnosti predmet obdavčitve v skladu s četrtim odstavkom 11.a člena tega zakona;
– vse davčne zavezance, ki na ozemlju Slovenije pridobivajo blago znotraj Skupnosti zaradi njihovih transakcij, ki so povezane z opravljanjem dejavnosti iz drugega odstavka 13. člena tega zakona, ki jih opravijo izven ozemlja Slovenije.
(2) Identifikacijska številka za DDV je davčna številka s prefiksom SI.
59.a člen
(prenehanje identifikacije za namene DDV)
(1) O prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po prejemu zahtevka davčnega zavezanca za prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za identifikacijo za namene DDV.
(2) Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega člena.
XVII. NADZOR NAD OBRAČUNAVANJEM IN PLAČEVANJEM DDV
60. člen
(nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV)
(1) Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in z zakonom, ki ureja davčno službo. Obračunavanje in plačevanje DDV od prevoznih storitev v mednarodnem prometu lahko v skladu s predpisom iz drugega odstavka 66. člena tega zakona nadzoruje tudi carinski organ.
(2) Davčni organ in davčni zavezanec praviloma izmenjujeta podatke v elektronski obliki.
(3) Če davčni zavezanec ne predloži obračuna DDV ali ga predloži v nepopolni obliki ali če davčni organ ugotovi, da davčna obveznost ni pravilno obračunana, kot tudi glede zamudnih obresti, pravnih sredstev in vseh vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso določena s tem zakonom, se uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in zakon, ki ureja davčno službo.
(4) Pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev.
XVIII. KAZENSKE DOLOČBE
61. člen
(davčni prekrški)
(1) Z globo od 300.000 do 10,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če:
1. ne priglasi oziroma ne priglasi pravočasno izbire za obračunavanje DDV (četrti odstavek 11.a člena in tretji odstavek 45. člena);
2. ne priglasi oziroma ne priglasi pravočasno izbire kraja dobave (četrti odstavek 15.a člena);
3. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku obračuna DDV oziroma v obračunu ne izkaže predpisanih podatkov (38. člen);
4. ne poroča oziroma ne poroča o dobavah blaga znotraj Skupnosti v predpisanem obdobju, oziroma ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku kvartalnega poročila z izkazanimi dobavami blaga znotraj Skupnosti (39.a in 39.b člen);
5. v kvartalnem poročilu ne izkaže predpisanih podatkov (tretji odstavek 39.b člena);
6. davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost prične, spremeni ali preneha (prvi odstavek 52.i člena);
7. v prijavi davčnemu organu ne predloži predpisanih podatkov za identifikacijo (drugi odstavek 52.i člena);
8. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku posebnega obračuna DDV, oziroma v obračunu ne izkaže predpisanih podatkov (52.k člen);
9. davčnemu organu ne poroča o izdanih in neplačanih računih oziroma popisa računov ne predloži v zahtevanem roku (drugi odstavek 52.u člena);
10. davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost prične, spremeni ali preneha (prvi odstavek 58. člena);
11. davčnemu organu ne prijavi, da pridobiva blago znotraj Skupnosti (drugi odstavek 58. člena);
12. davčnemu organu ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV (tretji in četrti odstavek 58. člena).
(2) Z globo od 50.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
(3) Oseba iz petega odstavka 46. člena tega zakona se kaznuje za prekršek z globo od 50.000 do 300.000 tolarjev, če ne sestavi obračuna pavšalnega nadomestila in ga ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku.
62. člen
(hujši davčni prekrški)
(1) Z globo od 500.000 do 30,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če:
1. DDV ne obračuna takrat, ko nastane obveznost v skladu z 19., 19.a oziroma 52.o členom tega zakona;
2. DDV ne obračuna od davčne osnove v skladu z 21. oziroma 21.a členom tega zakona;
3. ne zagotovi, da je izdan račun (33. člen);
4. na računu ne izkaže predpisanih podatkov (34. in 35. člen);
5. ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV (36., 37., 52.s in 52.t člen);
6. ne plača oziroma ne plača v predpisanem roku DDV (39. člen);
7. nepravilno obračuna znesek vstopnega DDV (40., 40.a, 41., 42., 43. člen in peti odstavek 52.o člena);
8. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV ter odbija vstopni DDV v nasprotju s 45. členom tega zakona;
9. zato, da bi neupravičeno začel uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji, davčnemu organu predloži napačne ali nepopolne podatke o izpolnjevanju pogojev iz 52.r člena;
10. kljub temu, da ne izpolnjuje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, obračunava DDV na podlagi prejetih plačil (52.o člen);
11. začne uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji pred začetkom davčnega obdobja, ki ga je navedel v obvestilu davčnemu organu, oziroma uporablja omenjeno ureditev tudi potem, ko ne izpolnjuje več pogojev za njeno uporabo (52.s člen);
12. ne obračunava DDV v skladu s 47. členom tega zakona;
13. kot preprodajalec rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin ne obračuna DDV v skladu z 48. do 50.c in 52.a členom tega zakona;
14. kot dražitelj ne obračuna DDV v skladu z 51., 52. in 52.a členom tega zakona;
15. na računih izkazuje DDV (50.c člen, peti odstavek 52. člena);
16. na računu ne navede ceno, doseženo na dražbi, davke in druge dajatve ter posredne stroške nabave (peti odstavek 52. člena);
17. na dokumentu ne navede ločeno ceno, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije (šesti odstavek 52. člena);
18. ne vodi evidenc o transakcijah z investicijskim zlatom oziroma ne zagotavlja hranjenja dokumentacije v predpisanem roku (52.f člen);
19. ne predloži obračuna in ne plača DDV od elektronsko dobavljenih storitev v predpisanem roku in na predpisan način (52.k in 52.l člen);
20. ne vodi evidence o transakcijah v okviru posebne ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža, ki opravljajo elektronske storitve, oziroma je ta evidenca nepopolna ali nenatančna (52.n člen);
21. ne zagotavlja hranjenja evidence o elektronsko opravljenih storitvah v predpisanem roku hranjenja (52.n člen);
22. v svojem knjigovodstvu ne zagotovi podatkov iz 56. oziroma 56.a člena tega zakona, oziroma jih ne zagotovi za predpisano obdobje;
23. ne vodi knjige prejetih in izdanih računov ter drugih evidenc (četrti in peti odstavek 56. člena in 56.a člen);
24. ne hrani poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku (52.u, 57. člen).
(2) Z globo od 50.000 do 1,000.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.
63. člen
(črtan)
64. člen
(zastaranje postopka o prekršku)
Postopek o davčnem prekršku ni dopusten, ko potečejo tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko poteče šest let od dneva storitve prekrška.
XIX. POSEBNE DOLOČBE
65. člen
(pooblastilo vladi)
(1) Vlada Republike Slovenije lahko spremeni tolarske zneske iz 2. točke drugega odstavka 5. člena, 6. točke 29. člena, petega odstavka 42. člena ter prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona, če se pomembneje spremeni razmerje tolarja proti EVRO po tečaju Banke Slovenije ali če se spremenijo predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka.
(2) Vlada Republike Slovenije lahko spremeni pavšalno nadomestilo iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona, če se pomembneje spremenijo pogoji gospodarjenja ali če se spremenita stopnji DDV.
(3) Z zakonom o izvrševanju proračuna se lahko stopnji DDV po tem zakonu povečata ali zmanjšata do 15%.
66. člen
(natančnejši predpisi)
(1) Za razvrstitev izdelkov po tem zakonu se uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife, za razvrstitev dejavnosti pa standardna klasifikacija dejavnosti.
(2) Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev predpiše minister, pristojen za finance.
Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV (Uradni list RS, št. 89/98) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
XX. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
67. člen
(kazni za davčne prekrške, storjene v obdobju do 31. decembra 1999)
(1) Ne glede na določbe 61. člena tega zakona se v obdobju do 31. decembra 1999 posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 100.000 do 4,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 500.000 do 6,000.000 tolarjev, če:
1. kupcu blaga oziroma naročniku storitve ne izroči računa (drugi odstavek 35. člena);
2. ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku obračuna DDV (38. člen);
3. nepravočasno vloži prijavo za obdavčitev po posebni ureditvi (sedmi odstavek 48. člena);
4. davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost prične, spremeni ali preneha (prvi odstavek 58. člena);
5. ne vloži prijave za registracijo v predpisanem roku (tretji in četrti odstavek 58. člena ter drugi odstavek 76. člena);
6. na dan 30. junija 1999 ne popiše izdane, neplačane račune in jih ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku (73. člen);
7. na dan 30. junija 1999 ne popiše blaga na zalogi, ne določi novih prodajnih cen ter ne predloži davčnemu organu popisnih listov in drobno-prodajnih cen v predpisanem roku (prvi in drugi odstavek 74. člena);
8. na dan 30. junija 1999 ne popiše zalog brezalkoholnih pijač in piva, mineralnih vod, sadnih sokov in sadnih napitkov ter alkoholnih pijač in vinskega destilata po prodajnih cenah s posebej izkazanim prometnim davkom, ter popisne liste ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku (prvi odstavek 75. člena);
9. na dan 30. junija 1999 ne popiše zalog tobačnih izdelkov, ne predloži popisnih listov davčnemu organu v predpisanem roku ter ne prodaja zalog tobačnih izdelkov po zatečenih cenah (tretji odstavek 75. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 do 500.000 tolarjev se za prekrške iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
68. člen
(kazni za davčne prekrške, storjene v obdobju do 31. decembra 1999)
(1) Ne glede na določbe 62. člena tega zakona se v obdobju do 31. decembra 1999 posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 300.000 do 6,000.000 tolarjev, pravna oseba pa z denarno kaznijo od 500.000 do 8,000.000 tolarjev, če:
1. DDV ne obračuna takrat, ko nastane obveznost v skladu z 19. členom tega zakona;
2. DDV ne obračuna od osnove v skladu z 21. členom tega zakona;
3. ne izda računa in če ne obdrži kopije računa (prvi odstavek 33. člena);
4. na računu ne izkaže predpisanih podatkov (34. in 35. člen);
5. ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV (36. in 37. člen);
6. nepravilno obračuna znesek vstopnega DDV (40., 41., 42., 43. in 44. člen);
7. obračunava DDV, na računih izkazuje DDV ter odbija vstopni DDV v nasprotju s 45. členom tega zakona;
8. ne obračunava DDV v skladu s 47. členom tega zakona;
9. kot preprodajalec rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin, ne obračuna DDV v skladu z 48., 49. in 50. členom tega zakona;
10. kot dražitelj ne obračuna DDV v skladu z 51. in 52. členom tega zakona;
11. na računih izkazuje DDV (deseti odstavek 48. člena, peti odstavek 52. člena);
12. na računu ne navede ceno, doseženo na dražbi, davke in druge dajatve ter neposredne stroške nabave (peti odstavek 52. člena);
13. na dokumentu ne navede ločeno ceno, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije (šesti odstavek 52. člena);
14. v svojem knjigovodstvu ne zagotovi podatkov iz 56. člena tega zakona oziroma jih ne zagotovi za predpisano obdobje;
15. ne vodi knjige prejetih in izdanih računov ter drugih evidenc (četrti in peti odstavek 56. člena);
16. ne hrani poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku (57. člen);
17. ne obračuna in plača DDV v skladu s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona;
18. na dan 30. junija 1999 kupcem ne obračuna vrednost dobavljenega blaga in opravljenih storitev (prvi odstavek 71. člena);
19. ne plača prometnega davka na način in v predpisanih rokih (drugi odstavek 72. člena);
20. ne plača zneska prometnega davka, vsebovanega v neplačanih terjatvah na dan 30. junija 1999, do 31. decembra 1999 (tretji odstavek 72. člena).
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 do 500.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.
69. člen
(vračilo DDV v obdobju do 30. junija 2000)
(1) Ne glede na določbo prvega odstavka 53. člena tega zakona se v obdobju do 30. junija 2000 razlika davka vrne davčnemu zavezancu ne prej kot v 30 dneh, vendar ne pozneje kot v 90 dneh po predložitvi obračuna DDV.
(2) Davčnemu zavezancu, ki ne prejme razlike davka v roku iz prejšnjega odstavka, pripadajo obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od prvega dneva po poteku 90 dni.
70. člen
(proste carinske prodajalne in nižja stopnja DDV v prehodnem obdobju)
(1) Ne glede na določbo četrtega odstavka 32. člena tega zakona, je do polnopravnega članstva Slovenije v Evropski uniji oproščeno plačila DDV tudi blago, ki se v dovoljenih količinah prodaja potnikom v prostih carinskih prodajalnah na mednarodnih cestnih mejnih prehodih, razen če je z mednarodno pogodbo drugače določeno.
(2) Ne glede na določbe 25. člena tega zakona se do 1. januarja 2003 od vina obračunava in plačuje DDV po stopnji 8,5%.
(3) Ne glede na določbe 6. točke 25. člena tega zakona se do članstva Slovenije v Evropski uniji obračunava in plačuje DDV po stopnji 8,5% tudi od drugih nosilcev besede, slike in zvoka.
(4) Ne glede na določbo 11. točke 25. člena tega zakona se do 31. decembra 2007 obračunava in plačuje DDV po stopnji 8,5% od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, vključno z gradnjo in popravili le-teh.
71. člen
(obračun opravljenega prometa blaga in storitev na dan 30. 6. 1999)
(1) Dobavitelji blaga in storitev morajo na dan 30. junija 1999 obračunati vrednost dobavljenega blaga in opravljenih storitev in jih zaračunati kupcem. Obveznost se nanaša tudi na storitve podizvajalcev glavnim izvajalcem storitev.
(2) Če se po 1. juliju 1999 sestavlja obračun v primerih iz prejšnjega odstavka, v katerem se izkazuje celotna vrednost dobavljenih proizvodov ali opravljenih storitev, je davčna osnova za izračun DDV le vrednost, zaračunana za obdobje po 1. juliju 1999.
(3) Davčna osnova po prejšnjem odstavku se zmanjša tudi za predplačila, plačana do 30. junija 1999, ki se nanašajo na dobavo investicijske opreme in izgradnjo nepremičnin ter storitev, ki bo opravljena po 1. juliju 1999, če je bil od predplačil obračunan in plačan davek od prometa proizvodov in storitev po zakonu o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92 – popr., 12/93 – odločba US, 71/93, 16/96, 57/97, 3/98 in 35/98).
(4) Računi, ki so bili izstavljeni in za katere niso bile opravljene dobave blaga oziroma opravljene storitve do 30. junija 1999, se razveljavijo.
(5) Dobavitelji, ki blago in storitve dobavljajo postopno in za dobave izdajajo zaporedne račune, za dobave in zaračunane akontacije do 30. junija 1999, obračunajo davek od prometa proizvodov oziroma storitev po zakonu o prometnem davku.
72. člen
(končni obračun davka od prometa proizvodov in storitev in roki za plačilo davka od prometa proizvodov in storitev)
(1) Zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku sestavijo za obdobje od 1. januarja 1999 do 30. junija 1999 končni obračun davka od prometa proizvodov in storitev in ga predložijo davčnemu organu do 20. avgusta 1999.
(2) Davek od prometa proizvodov oziroma davek od prometa storitev, za katerega je nastala obveznost za obračun do 30. junija 1999, se plača v rokih in na način, kot je določeno za plačilo davka po končnem obračunu.
(3) Znesek prometnega davka, vsebovan v neplačanih terjatvah na dan 30. junija 1999, ki ni bil plačan na podlagi končnega obračuna prometnega davka za obdobje januar-junij 1999, se plačuje ob poplačilu terjatev, v petih dneh po prejemu plačila, vendar najkasneje do 30. junija 2000.
73. člen
(popis izdanih neplačanih računov)
Zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku morajo na dan 30. junija 1999 popisati izdane neplačane račune in predplačila, v katerih je obračunan davek od prometa proizvodov za dobavljene proizvode oziroma davek od prometa storitev za opravljene storitve, in jih predložiti davčnemu organu pri predložitvi dokončnega obračuna prometnega davka za obdobje januar-junij 1999.
74. člen
(popis blaga v trgovini na drobno)
(1) Zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku, ki opravljajo dejavnost trgovine na drobno, morajo na dan 30. junija 1999 popisati blago na zalogi, ki ga vodijo po prodajnih cenah z vračunanim davkom od prometa proizvodov in storitev ter stornirati obračunani prometni davek v zalogah.
(2) Zavezanci iz prejšnjega odstavka za blago iz prejšnjega odstavka določijo prodajno ceno brez prometnega davka in na tako ugotovljeno prodajno ceno obračunajo DDV po določbah tega zakona. Če pri tem pride do povečanja drobnoprodajnih cen, morajo zavezanci popisne liste zalog in drobnoprodajnih cen, predložiti pristojnemu davčnemu organu do 10. julija 1999.
(3) Zavezanci iz prejšnjega odstavka, ki niso zavezanci za DDV, predložijo obračun DDV do 31. julija 1999 in plačajo obračunani DDV do 31. avgusta 1999.
(4) Spremembe drobnoprodajnih cen nadzoruje tržna inšpekcija v skladu z zakonom.
75. člen
(popis določenega blaga v trgovini na drobno in gostinstvu)
(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena morajo zavezanci za davek po zakonu o prometnem davku, ki so zavezanci za DDV in opravljajo trgovsko in gostinsko dejavnost, na dan 30. junija 1999 popisati zaloge brezalkoholnih pijač in piva iz tarifne številke 1, mineralnih vod iz tarifne številke 2, sadnih sokov in sadnih napitkov iz tarifne številke 3 ter alkoholnih pijač in vinskega destilata iz tarifne številke 7 tarife davka od prometa proizvodov, ki je sestavni del zakona o prometnem davku, po nabavnih cenah. Od popisanih zalog navedenih pijač morajo izkazati prometni davek, vključen v nabavnih cenah. Če se znesek prometnega davka, vključen v nabavni ceni, ne more ugotoviti, se vključen prometni davek ugotovi po preračunanih stopnjah, izračunanih na podlagi stopenj v zakonu o prometnem davku. Popisne liste zalog z izkazanim prometnim davkom morajo ti davčni zavezanci predložiti davčnemu organu do 10. julija 1999.
(2) Prometni davek, izkazan v zalogah iz prejšnjega odstavka, se šteje za vstopni DDV po tem zakonu. Zavezanci imajo pravico do odbitka tega davka in sicer sorazmerno opravljenemu prometu, nimajo pa na tej podlagi pravice do vračila.
(3) Zavezanci iz prvega odstavka tega člena morajo na dan 30. junija 1999 popisati zaloge tobačnih izdelkov iz tarifne številke 6 tarife davka od prometa proizvodov in popis zalog predložiti davčnemu organu do 10. julija 1999. Zaloge tobačnih izdelkov, ugotovljene na dan 30. junija 1999, se morajo prodajati po zatečeni ceni na dan 30. junija 1999 do porabe zalog. Prodajo zalog po zatečenih cenah nadzoruje tržna inšpekcija v skladu z zakonom.
76. člen
(prijave za registracijo za DDV)
(1) Osebe iz 13. člena tega zakona postanejo davčni zavezanci po določbah tega zakona, če so v letu 1998 dosegli promet, večji od 5,000.000 tolarjev oziroma katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč večji od 1,500.000 tolarjev.
(2) Osebe iz prejšnjega odstavka morajo najkasneje do 31. marca 1999 predložiti davčnemu organu prijavo za registracijo, razen kmetov, ki jih davčni organ uvrsti med davčne zavezance po uradni dolžnosti.
(3) Davčni organ izda osebam iz prejšnjega odstavka potrdilo o registraciji najkasneje do 31. maja 1999, drugim osebam pa do 30. junija 1999.
77. člen
(odložitev uporabe 41. člena)
Ne glede na določbe 41. člena tega zakona, se do 31. decembra 1999, odbitni delež vstopnega DDV določa na podlagi dejanskih podatkov o opravljenem prometu blaga oziroma storitev, od katerega se obračunava in plačuje DDV.
78. člen
(uporaba 43. člena)
43. člen tega zakona se ne uporablja za blago na zalogi, ki je bilo nabavljeno pred 1. julijem 1999.
79. člen
(prenehanje veljavnosti predpisov)
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
1. Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92 – popravek, 12/93 – odločba US, 71/93, 16/96, 57/97, 3/98 in 35/98);
2. Zakon o posebnem prometnem davku od izvoznih storitev (Uradni list RS, št. 45/95);
3. Pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92, 39/93, 37/95 – odločba US in 5/97 – odločba US);
4. Odredba o ortopedskih pripravah in rehabilitacijskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 6/92);
5. Odredba o zdravilih, od katerih se ne plača prometni davek (Uradni list RS, št. 6/92);
6. Odredba o proizvodih, ki spadajo med turistično propagandne in informativne publikacije (Uradni list RS, št. 6/92);
7. Odredba o proizvodih, ki spadajo med kmetijsko mehanizacijo, naprave in drugo opremo, kmetijska orodja za primarno obdelavo zemljišča ter nadomestne dele za to opremo in naprave (Uradni list RS, št. 6/92, 27/92, 49/93 in 21/95);
8. Odredba o davčnih evidencah in načinu obračuna prometnega davka pri zavezancih, ki poslovnih knjig ne vodijo po sistemu dvostavnega knjigovodstva (Uradni list RS, št. 6/92);
9. Odlok o spremembi stopnje davka od prometa električne energije (Uradni list RS, št. 11/92);
10. Sklep o izdaji enotne menične golice (Uradni list RS, št. 20/92);
11. Navodilo o postopku pri obračunavanju in plačevanju prometnega davka od meničnih golic (Banka Slovenije, Oddelek za gotovinsko poslovanje, navodilo 05-1734/92-MJ-03);
12. Odredba o kontrolnih listkih za označevanje tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 42/92);
13. Navodilo o načinu izdajanja mnenja, da posamezne barve za fasade, zidove, okna in vrata ne vsebujejo škodljivih snovi (Uradni list RS, št. 39/92);
14. Uredba o določitvi zneska davka iz tarifne številke 6 tarife davka od prometa proizvodov (Uradni list RS, št. 54/98);
15. Sklep o uskladitvi zneska iz prvega odstavka 67. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 37/95);
16. tretji odstavek 11. člena in drugi odstavek 14. člena Pravilnika o znaku dobra igrača (Uradni list RS, št. 29/96);
17. Uredba o spremembi stopenj davka od prometa določenih naftnih derivatov (Uradni list RS, št. 51/98),
uporabljajo pa se še do 30. junija 1999.
80. člen
(začetek veljavnosti)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. julija 1999, razen določb 71., 72., 73., 74., 75. in 76. člena tega zakona, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve zakona.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-A (Uradni list RS, št. 30/01) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
7. člen
(1) Davčni zavezanci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona vlagali obračune DDV za koledarsko polletje, vlagajo obračune v skladu s 1. členom tega zakona za davčna obdobja od 1. julija 2001 dalje.
(2) Davčni zavezanci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona vlagali obračune DDV za koledarsko trimesečje in je v skladu s 1. členom tega zakona njihovo davčno obdobje koledarsko trimesečje ali koledarski mesec, vlagajo obračune v skladu s 1. členom tega zakona za davčna obdobja od 1. julija 2001 dalje.
(3) Davčni zavezanci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona vlagali obračune DDV za koledarsko trimesečje in je v skladu s 1. členom tega zakona njihovo davčno obdobje koledarsko polletje, vlagajo obračune v skladu s 1. členom tega zakona za davčna obdobja od 1. julija 2001 dalje.
(4) Davčni zavezanci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona vlagali obračune DDV za koledarski mesec in je v skladu s 1. členom tega zakona njihovo davčno obdobje koledarsko trimesečje, vlagajo obračune v skladu s 1. členom tega zakona za davčna obdobja od 1. julija 2001 dalje.
(5) Davčni zavezanci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona vlagali obračune DDV za koledarski mesec in je v skladu s 1. členom tega zakona njihovo davčno obdobje koledarsko polletje, vlagajo obračune v skladu s 1. členom tega zakona za davčna obdobja od 1. julija 2001 dalje ter vložijo skupni davčni obračun za davčna obdobja od maja do junija 2001.
(6) Davčni zavezanci iz tega člena vlagajo obračune DDV za davčna obdobja pred 1. majem 2001 v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona.
8. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-B (Uradni list RS, št. 67/02) vsebuje naslednjo prehodno in končni določbi:
PREHODNA IN KONČNI DOLOČBI
47. člen
Davčni zavezanec, katerega davčno obdobje, določeno v skladu s tretjim odstavkom 36. člena zakona, ne poteče na dan pred dnevom, ko se začne uporabljati ta zakon, vloži obračun DDV po poteku davčnega obdobja v skladu z drugim odstavkom 38. člena zakona, mora pa obračunu priložiti ločene podatke o davčni obveznosti, ki se nanaša na del davčnega obdobja do začetka uporabe tega zakona ter na del davčnega obdobja po začetku uporabe tega zakona.
48. člen
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 41. člen Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2002 in 2003 (Uradni list RS, št. 103/01).
(2) Če je davčni zavezanec opravil del prometa blaga ali storitve pred 1. januarjem 2002, del pa po tem datumu, obračuna DDV za celoten promet blaga ali storitve po stopnjah, ki so v veljavi na dan 1. januarja 2002, razen če je na dan 31. decembra 2001 opravil obračun že dobavljenega blaga in opravljenih storitev ter obračunal DDV po stopnjah, ki veljajo 31. decembra 2001.
(3) Računi, ki so bili izdani pred 1. januarjem 2002, nanašajo pa se na promet blaga in storitev, ki bo opravljen 1. januarja ali kasneje, se razveljavijo.
49. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od prvega dne drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je zakon uveljavljen, razen določb 14. in 15. člena tega zakona, v delu, ki se nanaša na višino stopnje, ki se začnejo uporabljati z dnem uveljavitve tega zakona.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-C (Uradni list RS, št. 101/03) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
66. člen
(prehodni režim za uvoženo blago)
(1) Ta člen ureja obdavčitev blaga, ki je uvoženo v Slovenijo iz Skupnosti ali iz novih držav članic pred datumom pristopa k Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: pristop), vendar do vključno 30. aprila 2004 ni bilo sproščeno v prost promet.
(2) Za izvajanje tega člena imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
– »Skupnost« pomeni ozemlje držav članic Evropske skupnosti pred 1. majem 2004, kot je definirano v zakonodaji Evropske skupnosti oziroma v 1. členu tega zakona,
– »nove države članice« pomeni ozemlje držav, ki so pristopile k Evropski skupnosti s pogodbo, ki je bila podpisana 16. aprila 2003,
– »razširjena Skupnost« pomeni ozemlje držav članic Evropske skupnosti po pristopu novih držav članic.
(3) Če je bilo blago uvoženo na ozemlje Slovenije pred datumom pristopa in je bil za to blago začet postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo plačila dajatev ali eden od postopkov iz prvega odstavka 32. člena zakona, ki do datuma pristopa še ni bil zaključen, se to blago, dokler ni zaključen omenjeni postopek, obravnava po dosedanjih predpisih o DDV.
(4) Če je bil za blago pred datumom pristopa začet carinski tranzitni postopek, ki ni bil zaključen do datuma pristopa, se to blago, dokler ni zaključen omenjeni postopek, obravnava po dosedanjih predpisih o DDV.
(5) Če se v postopku ugotovi, da je blago v prostem prometu v Sloveniji ali znotraj Skupnosti, se kot uvoz blaga v smislu 1. točke 11. člena zakona šteje tudi:
– odstranitev, vključno z nezakonito odstranitvijo blaga iz postopka začasnega uvoza, ki je bil v skladu s pogoji iz drugega odstavka tega člena začet pred datumom pristopa;
– odstranitev, vključno z nezakonito odstranitvijo blaga iz enega od postopkov iz prvega odstavka 32. člena zakona, ki je bil v skladu s pogoji iz tretjega odstavka tega člena začet pred datumom pristopa;
– zaključek postopka iz četrtega odstavka tega člena, ki se je začel pred datumom pristopa v eni od novih držav članic z namenom, da davčni zavezanec v okviru svoje dejavnosti dobavi blago za plačilo v tej državi članici pred datumom pristopa;
– vsaka nepravilnost ali kršitev, ki je zagrešena med tranzitnim postopkom iz četrtega odstavka tega člena, vendar le, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnje alinee.
(6) Če prejemnik blaga, ki mu je dobavljeno pred datumom pristopa v eni od novih držav članic ali znotraj Skupnosti, uporablja to blago po datumu pristopa v Sloveniji, se ta uporaba šteje za uvoz blaga v smislu 1. točke 11. člena zakona, vendar le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– dobava tega blaga je bila oproščena DDV ali bi bila oproščena DDV v skladu določbami, ki so enakovredne določbam 1. ali 2. točke 31. člena zakona;
– blago ni bilo uvoženo v Slovenijo pred datumom pristopa.
(7) V primerih iz petega odstavka tega člena se kot kraj uvoza šteje država članica, na območju katere se zaključi postopek, ki je bil začet pred datumom pristopa.
(8) Ne glede na 20. člen zakona se uvoz blaga v smislu četrtega in petega odstavka tega člena zaključi, ne da bi zaradi tega nastal obdavčljivi dogodek, če:
– je uvoženo blago ponovno izvoženo iz razširjene Skupnosti ali
– je uvoženo blago iz prve alinee petega odstavka tega člena vrnjeno v državo članico, iz katere je bilo izvoženo, vendar le, če je blago vrnjeno osebi, ki je prvotno izvozila blago. Ta določba ne velja za prevozna sredstva;
– so prevozna sredstva, začasno uvožena v skladu s prvo alineo petega odstavka tega člena, pridobljena ali uvožena pred datumom pristopa in obdavčena v skladu s splošnimi predpisi o obdavčevanju v novi državi članici ali državi članici Skupnosti, oziroma niso bila predmet oprostitve ali povračila DDV zaradi izvoza.
Šteje se, da je pogoj iz te alinee izpolnjen, če je bilo prevozno sredstvo prvič uporabljeno pred 1. majem 1996, ali če je znesek DDV, ki bi ga bilo treba plačati zaradi uvoza, nižji od 2500 tolarjev.
67. člen
(izvajanje 2. točke drugega odstavka 11.a člena)
V letu 2004 se kot vrednost nabav iz 2. točke drugega odstavka 11.a člena zakona upošteva vrednost vseh nabav posameznega davčnega zavezanca, ugotovljena na podlagi podatkov iz carinskih deklaracij za sprostitev blaga v prost promet v letu 2003 oziroma od 1. januarja do vključno 30. aprila 2004. Za obdobje po 1. maju 2004 se vrednost nabav ugotavlja na podlagi podatkov iz knjigovodstva davčnega zavezanca.
68. člen
(izvajanje četrtega odstavka 58. člena)
(1) Vsakemu davčnemu zavezancu, ki je pred 1. majem 2004 prejel odločbo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register, mora davčni organ do 1. maja 2004 po uradni dolžnosti izdati identifikacijsko številko za DDV.
(2) Šteje se, da je davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena identificiran za namene DDV s 1. majem 2004.
69. člen
(izvajanje tretjega odstavka 15.a člena)
V letu 2004 se vrednost dobav iz tretjega odstavka 15.a člena zakona določi z upoštevanjem skupne vrednosti dobav posameznega davčnega zavezanca, ugotovljena na podlagi podatkov iz njegovih carinskih deklaracij za izvoz oziroma ponovni izvoz blaga v Slovenijo v letu 2003 oziroma od 1. januarja do vključno 30. aprila 2004. Za obdobje po 1. maju 2004 se vrednost dobav ugotavlja na podlagi podatkov iz knjigovodstva davčnega zavezanca o dobavah blaga v Slovenijo.
70. člen
(izvajanje tretjega odstavka 36. člena)
Davčni zavezanec, za katerega je v skladu s tretjim odstavkom 36. člena zakona predpisano davčno obdobje koledarsko polletje ali koledarsko trimesečje, ki bo po 1. maju 2004 pridobival oziroma dobavljal blago znotraj Skupnosti, mora obračunu DDV priložiti ločene podatke o davčni obveznosti, ki se nanaša na del davčnega obdobja do vključno 30. aprila 2004 in na del davčnega obdobja po 1. maju 2004.
71. člen
(obdobje poročanja)
Za davčnega zavezanca, ki po 1. maju 2004 dobavlja blago davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV v drugih državah članicah, je prvo obdobje poročanja iz 39.a člena zakona obdobje od 1. maja 2004 do 30. junija 2004.
72. člen
(prekrški do 1. januarja 2005)
(1) Do 1. januarja 2005 se za prekrške, določene v 61. členu zakona, z denarno kaznijo od 300.000 do 5,000.000 tolarjev kaznuje fizična oseba, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.
(2) Do 1. januarja 2005 se za prekrške, določene v 61. členu zakona, z denarno kaznijo od 300.000 do 6,000.000 tolarjev kaznuje pravna oseba, z denarno kaznijo od 100.000 do 500.000 tolarjev pa odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz 61. člena zakona.
(3) Do 1. januarja 2005 se oseba iz petega odstavka 46. člena zakona, za prekršek, določen v tretjem odstavku 61. člena zakona, kaznuje z denarno kaznijo od 50.000 do 450.000 tolarjev.
(4) Do 1. januarja 2005 se za prekrške, določene v 62. členu zakona, z denarno kaznijo od 300.000 do 12,000.000 kaznuje fizična oseba, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.
(5) Do 1. januarja 2005 se za prekrške, določene v 62. členu zakona, z denarno kaznijo od 1,000.000 do 18,000.000 tolarjev kaznuje pravna oseba, z denarno kaznijo od 200.000 do 1,000.000 tolarjev pa odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz 62. člena zakona.
(6) Določba 65. člena tega zakona se začne uporabljati 1. januarja 2005.
73. člen
(uporaba predpisov)
Do dneva začetka uporabe tega zakona se uporablja Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/2000 – odločba US, 30/01, 103/01 -ZIPRS0203, 67/02 in 30/03 – odločba US) ter predpisi izdani na njegovi podlagi.
74. člen
(začetek veljavnosti in uporabe)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. maja 2004, razen določbe 68. člena tega zakona, ki se uporablja od dneva uveljavitve tega zakona.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-D (Uradni list RS, št. 45/04) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
12. člen
(1) Določbe 2. do 6. člena tega zakona se začnejo uporabljati 1. januarja 2005, določbe 7. člena tega zakona pa naslednji dan po objavi potrditve ureditve po zaključenem postopku posvetovanj v skladu z 29. členom Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) s spremembami.
(2) Potrditev iz prejšnjega odstavka objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister, pristojen za finance.
13. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-E (Uradni list RS, št. 114/04) vsebuje naslednjo končno določbo:
5. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od prvega dne meseca, ki sledi njegovi uveljavitvi.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-F (Uradni list RS, št. 108/05) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA
9. člen
Davčni zavezanec iz 52.o člena tega zakona, ki želi začeti uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji 1. januarja 2006, o tem obvesti pristojni davčni urad do 15. decembra 2005.
10. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2006, razen 9. člena tega zakona, ki se uporablja od dneva uveljavitve tega zakona dalje.
