Številka: Up-467/04-19
Datum: 2. 2. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 2. februarja 2006

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 208/2003 z dne 6. 4. 2004 se razveljavi.
2. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožnica je s tožbo pred delovnim sodiščem od delodajalca zahtevala nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer plačilo 2.205.975,29 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 1997 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 254.170,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek pritožnice je zavrnilo. Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Pritožničino revizijo zoper sodbo Višjega sodišča je Vrhovno sodišče zavrglo in navedlo naslednje razloge: da pritožnica v reviziji ni navedla zneska, glede katerega meni, da ji je bil prenizko prisojen; da v uvodu revizije ni navedla vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe in da tega ne vsebuje niti izrek prvostopenjske sodbe; da pritožnica z zahtevo za ugoditev reviziji nalaga Vrhovnemu sodišču obveznost, da oceni vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, česar pa revizijsko sodišče ne sme storiti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Pritožničino revizijo je zato štelo za nepopolno in jo kot takšno brez predhodnega poziva revidentu na dopolnitev, zavrglo. Pri tem se je sklicevalo tudi na pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča dne 26. 6. 2002.(*1)
2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi trdi, da je v reviziji izrecno navedla, da je sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo 2.205.975,29 SIT ugodilo le do zneska 254.170,30 SIT, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako naj bi v reviziji navedla, da je zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe vložila pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče zavrnilo. V reviziji naj bi Vrhovnemu sodišču tudi predlagala spremembo izpodbijanih sodb, tako da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Iz takšnih revizijskih navedb naj bi izhajalo, da je izpodbijani del pravnomočne sodbe razlika med obema navedenima zneskoma, ki bistveno presega minimalni znesek za vložitev revizije. V ustavni pritožbi tudi navaja, da njenega primera ni mogoče primerjati z zadevo, v zvezi s katero je bilo sprejeto pravno mnenje Vrhovnega sodišča dne 26. 6. 2002, na katerega se v obrazložitvi sklepa sklicuje Vrhovno sodišče. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 1. 9. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v delovnem sporu (delodajalcu). Omenjena na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje presoji Vrhovnega sodišča, da je revizija nepopolna in da jo je zato treba zavreči. Vrhovnemu sodišču v zvezi s tem očita nepravilno uporabo procesnega prava in kršitev 22. člena Ustave.
5. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve procesnega prava same po sebi. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vsebina navedb v ustavni pritožbi o tem, da je pravno stališče sodišča, na katerem temelji izpodbijani sklep, napačno in pravno zmotno, pa zadošča za to, da Ustavno sodišče preizkusi, ali je stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep, očitno napačno. V tem primeru bi bil pritožničin očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave utemeljen.
6. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nepopolno z utemeljitvijo, da ne sme samo ocenjevati vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Pri tem se je sklicevalo na 371. člen ZPP, ki določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo. zato naj bi bila revizija, v kateri ni navedena vrednost spornega predmeta, nepopolna.
7. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Po določbi 2. točke 335. člena ZPP, ki se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporablja tudi v postopku z revizijo, pa mora revizija vsebovati izjavo, ali se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu. Gre za dve različni določbi, ki imata različen namen: navedba vrednosti spornega predmeta je potrebna za presojo dopustnosti revizije, revizijska izjava pa za določitev mej revizijske presoje. Glede na to mora biti iz revizije razvidno, v katerem delu se izpodbijana soba izpodbija in da vrednost izpodbijanega dela sodbe presega znesek, ki je pogoj za dopustnost revizije.
8. V konkretnem primeru je pritožnica v reviziji navedla, da je s tožbo zahtevala plačilo 2.205.975,29 SIT, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo njenemu zahtevku le do zneska 254.170,30 SIT, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo in da se ne strinja s sodbo drugostopenjskega sodišča, s katero je to zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Iz revizije je bilo torej razvidno, da je revidentka izpodbijala izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen v celoti. Ker je bilo na prvi pogled očitno, da vrednost tega dela presega 1.000.000 SIT, kar je po določbi 367. člena ZPP pogoj za dopustnost revizije, Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo o njej meritorno odločiti.
9. Glede na navedeno je stališče Vrhovnega sodišča, da je pritožničina revizija nepopolna, očitno napačno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Krisper Krambergerjeva je dala pritrdilno ločeno mnenje.

(*1) Pravna mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I/2002, str. 18 in 19.