Številka: Up-855/04-10

Datum: 2. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa Odvetniška pisarna B. & B., d.n.o. – o.p., Z., na seji dne 2. marca 2006

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1802/2004 z dne 23. 9. 2004 in sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem št. I 02/00050 z dne 12. 3. 2003 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Grosupljem v novo odločanje.

1. Upnik v izvršilnem postopku je po izbrisu družbe C., d.o.o., V., iz sodnega registra, zoper katero je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, predlagal nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pritožnico (tedaj dolžnico), ki je poslovni delež v omenjeni družbi podedovala po pokojnem zakoncu. Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo zoper pritožnico, njen ugovor zoper ta sklep pa zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo zoper to odločitev prvostopenjskega sodišča.
2. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 23. člena Ustave. Sodišču očita, da je ravnalo arbitrarno, saj je uporabilo določbo 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod), ne da bi upoštevalo dejanski življenjski stan pritožnice, iz katerega je razvidno, da niso podani pogoji za odgovornost pritožnice kot t. i. aktivne družbenice v smislu odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211). Meni, da se ta odločba nanaša prav na družbenike, ki so to postali na podlagi dedovanja. Višjemu sodišču očita, da je kršilo načelo enakosti pred zakonom s tem, ko je zavrnilo njene ugovore o njeni odgovornosti za dolgove le do višine vrednosti zapuščine po pokojnem zakoncu. Tako stališče naj bi vodilo do neutemeljenega razlikovanja med dediči, katerih položaj bi bil odvisen zgolj od dogodkov, na katere ne morejo vplivati. Če bi družbenik izbrisane družbe umrl po izbrisu družbe iz sodnega registra, bi njegov dedič odgovarjal za dolgove družbe le do višine podedovanega premoženja, če pa bi družbenik umrl pred izbrisom, bi njegov dedič za dolgove družbe odgovarjal neomejeno z vsem svojim premoženjem. Pritožnica tudi trdi, da sodišče ni upoštevalo njenih predloženih dokazov oziroma da jih je štelo za nepomembne in tudi ni utemeljilo, zakaj jo je štelo za aktivno družbenico in s čim bi še lahko dokazala obstoj negativnega dejstva, da ni aktivna družbenica. Zatrjuje, da stališče Višjega sodišča, po katerem je aktivna družbenica zgolj zato, ker je šlo za enoosebno družbo, pomeni, da je podedovala »aktivnost« pokojnega moža kot edinega družbenika izbrisane družbe. Trdi, da tudi edine možnosti vpliva na poslovanje izbrisane družbe, to je stečaja družbe, zaradi stališča sodne prakse ne bi mogla predlagati (sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 78/2003 z dne 25. 11. 2003). Po mnenju pritožnice izvršilni postopek zaradi načela stroge formalne legalitete ne prenese ponovnega iskanja dolžnika oziroma ugotavljanja, kdo so aktivni oziroma pasivni družbeniki.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-855/04 z dne 25. 1. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Višjemu sodišču v Ljubljani, na podlagi 22. člena Ustave pa nasprotniku v izvršilnem postopku (upniku). Na ustavno pritožbo ne Višje sodišče v Ljubljani ne upnik nista odgovorila.

4. Višje sodišče se je postavilo na stališče, da pritožničine pritožbene trditve, da na poslovanje družbe ni imela nobenega vpliva, da družba ni poslovala že štiri leta prej, preden je podedovala poslovni delež svojega moža v njej, in da ji nista bila vročena sklepa o začetku postopka izbrisa in o izbrisu iz sodnega registra, predstavljajo nedovoljeno novoto v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), saj sklepu o izvršbi ni ugovarjala iz teh razlogov.
5. To stališče Višjega sodišča je v neskladju z Ustavo, saj pritožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o svojem statusu pasivne družbenice že v postopku na prvi stopnji. Ustavno skladnost ureditve nadaljevanja izvršilnega postopka zoper novega dolžnika je Ustavno sodišče presojalo v odločbi št. U-I-351/04 in Up-357/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05). Zavzelo je stališče, da odločanje o prehodu obveznosti na novega dolžnika zahteva postopek, ki je vsebinsko enak postopku odločanja o ugovoru dolžnika proti sklepu o izvršbi z upoštevanjem ustreznih procesnih jamstev. Ker zakonska ureditev tega ne omogoča, je presodilo, da je določba četrtega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. ─ ZIZ) v neskladju z 22. in s 25. členom Ustave. Za čas do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo je določilo tudi način izvršitve te odločbe, po katerem mora sodišče pri odločanju o nadaljevanju prekinjenega postopka novemu dolžniku dati možnost, da se izjavi že v postopku na prvi stopnji.
6. Pritožnica je sicer res vstopila v izvršilni postopek še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi,(*1) vendar ugovora, da ni imela vpliva na poslovanje družbe in da zato v družbi ni mogla imeti statusa aktivne družbenice, ni mogla uveljavljati že na prvi stopnji.(*2) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00, s katero je to med drugim razveljavilo določbi četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod, kolikor sta se nanašali na t. i. pasivne družbenike, je bila sprejeta dne 9. 10. 2002, šele s tem pa so družbeniki izbrisanih družb dobili možnost ugovarjati, da na poslovanje družbe niso imeli vpliva. Ugovor zoper sklep o izvršbi je pritožnica vložila dne 14. 5. 2002, torej še preden je bila izdana odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00. O njenem ugovoru je prvostopenjsko sodišče odločilo dne 12. 3. 2003 in v pritožbi, ki je bila prva pritožničina vloga po izdaji omenjene odločbe Ustavnega sodišča, se je pritožnica nanjo tudi sklicevala in zatrjevala, da je bila v družbi pasivna družbenica. Te njene navedbe zato niso pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP, saj jih pred 9. 10. 2002 brez svoje krivde ni mogla navajati, ker je bila šele tedaj izdana navedena odločba Ustavnega sodišča, ki je prvič uvedla razlikovanje med aktivnimi in pasivnimi družbeniki in s tem spremenila ZFPPod.
7. Višje sodišče je pritožničine navedbe najprej označilo kot pritožbeno novoto, nato pa je navedlo, da tudi če bi pritožnica ugovarjala sklepu o izvršbi iz teh razlogov, z ugovorom ne bi mogla uspeti. Vendar bi v skladu s predpisanim načinom izvršitve iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-351/04 in Up-357/03 sodišče pritožnici moralo dati možnost, da se o prehodu terjatve nase izreče pred prvostopenjskim sodiščem, da bi zoper odločitev sodišča o njeni pasivni legitimaciji imela še možnost pritožbe. S tem, ko je Višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo, je pritožnici onemogočilo uveljavljati ta ugovor pred sodiščem prve stopnje in ji s tem kršilo pravico, da se izjavi, ter pravico do pritožbe, varovani z 22. in s 25. členom Ustave.
8. Ustavno sodišče je zato razveljavilo drugostopenjski sklep in, ker je ugotovilo, da bi morala pritožnica imeti možnost izjaviti se tudi na prvi stopnji, je razveljavilo tudi prvostopenjski sklep in je zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Grosupljem v novo odločanje. Okrajno sodišče bo moralo odločiti o ugovoru pritožnice, da ni imela vpliva na poslovanje družbe C. d.o.o., ki je bila dne 31. 5. 2001 izbrisana iz sodnega registra in katere poslovni delež je podedovala, in da zato tudi ne more šteti za aktivno družbenico in odgovarjati za obveznosti navedene družbe. Pri tem bo moralo upoštevati razloge citirane odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-351/04 in Up-357/03 in odločiti v skladu z načinom izvršitve iz
3. točke izreka navedene odločbe ter upoštevati kriterije, ki jih je za ugotavljanje pasivnosti oziroma aktivnosti družbenikov družbe, izbrisane iz sodnega registra po ZFPPod, opredelilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-135/00 (predvsem 42. in 74. točka obrazložitve).
9. Ker je Ustavno sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik
dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Drugače kot v zadevi iste pritožnice, o kateri je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. Up-575/03 z dne 19. 1. 2006.

(*2) Enako kot v zadevi št. Up-575/03.