Številka: Up-719/03-18

Datum: 9. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 9. marca 2006

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 176/98 z dne 8. 5. 2003, sodba Višjega sodišča v Kopru št. Kp 48/98 z dne 13. 5. 1998 in sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 49/97 z dne 15. 10. 1997 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na pritožnika A. A., in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje.

1. Okrožno sodišče je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ) ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Zoper sodbo se je pritožil njegov zagovornik. Višje sodišče je pritožbi ugodilo glede odločbe o kazenski sankciji in izrečeno zaporno kazen znižalo na eno leto in osem mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper sodbo Višjega sodišča je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.
2. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je bil obsojen na podlagi obremenilnih izjav treh soobdolžencev, ki so jih ti podali pred preiskovalnim sodnikom v predkazenskem postopku. Eden izmed soobdolžencev naj bi nato na glavni obravnavi svojo izjavo spremenil, navzočnosti ostalih dveh soobdolžencev pa sodišče na glavni obravnavi ni uspelo zagotoviti, temveč se je oprlo na njuni izjavi, pridobljeni v predkazenskem postopku. Pritožniku naj ne bi bila dana možnost, da bi se soočil z obremenilnima pričama oziroma da bi bil navzoč na njunem zaslišanju, čeprav bi sodišče po njegovem mnenju to zlahka storilo, saj naj bi bil v času, ko sta bili priči (in hkrati soobdolženca) zaslišani, v priporu. Poleg tega naj bi sodišče njuni izjavi, ki sta ju dala kot obdolženca, upoštevalo kot izjavi prič, kljub temu, da je pravni pouk obdolžencem in pričam ter njihov siceršnji postopkovni položaj različen. Hkrati naj bi se sodišča v izpodbijanih sodbah izmikala argumentiranju odločitev, ki so za pritožnika negativne, saj naj bi večinoma uporabljala nedoločne in večpomenske izraze. S tem naj bi mu bile kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave) in pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).
3. Pritožnik je dne 7. 1. 2004 poslal še dopolnitev ustavne pritožbe, v kateri se sklicuje na nekatere odločitve Ustavnega sodišča, iz katerih naj bi dodatno izhajala utemeljenost ustavne pritožbe.
4. Senat Ustavnega sodišča je dne 12. 9. 2005 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. V sklepu o sprejemu je senat opozoril, da bo Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi zlasti presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.
5. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.
6. V skladu s 5. členom ZUstS je Ustavno sodišče vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

7. Bistveni pritožnikov očitek se nanaša na dejstvo, da je pomembno obremenilno gradivo zoper njega izhajalo iz izjav dveh soobdolžencev, ki sta jih dala pred preiskovalnim sodnikom, še preden je bil izdan sklep o uvedbi preiskave, medtem ko je bila glavna obravnava opravljena brez njune navzočnosti. Pritožnik naj ne bi v nobeni izmed faz postopka imel možnosti soočiti se z navedenima soobdolžencema in jima zastavljati vprašanj. Po njegovem mnenju naj bi takšno ravnanje med drugim pomenilo kršitev pravic iz 6. člena EKČP.
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02 in OdlUS XI, 266) opozorilo na določbo točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki med drugim določa, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.(*1) Takšno jamstvo, kot je ugotovilo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi, v Ustavi ni izrecno navedeno. Vendar se skladno z 8. členom Ustave ta določba EKČP uporablja neposredno.
9. O pravici do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP je Ustavno sodišče odločalo tudi v odločbi št. Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 11/06). Ugotovilo je, da obdolženec ni mogel zaslišati tajnih policijskih sodelavcev, katerih izjave so bile bistveni obremenilni dokaz v postopku zoper njega. Izpodbijane sodbe je zato razveljavilo in zadevo (glede pritožnika) vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.
10. Določba točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP govori o pravici zasliševati obremenilno pričo. V konkretnem primeru sta izjave, ki naj bi bile za pritožnika bistveno obremenilne, dala soobdolženca. Zastavlja se vprašanje, ali navedeno jamstvo EKČP velja tudi za postavljanje vprašanj soobdolžencu.
11. Procesni položaj posameznega obdolženca, ko podaja izjave v kazenskem postopku, se v posameznih pravnih redih razlikuje. Tako se npr. v adversarnih postopkih obdolženca na glavni obravnavi praviloma sploh ne zaslišuje, sam pa to lahko zahteva in je v takem primeru v položaju (drugih) prič. Ustava obdolžencu v četrti alineji 29. člena zagotavlja, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Ko se obdolženca zaslišuje v preiskavi (drugi odstavek 227. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) ali na glavni obravnavi (prvi in tretji odstavek 323. člena ZKP), se ga pouči, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja. Zagovarja se, če to želi. V takem primeru ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde (drugi odstavek 227. člena ZKP). Če se posamezni obdolženec zagovarja in pri tem poda izjave, s katerimi obremenjuje soobdolžence, so te izjave po ureditvi ZKP lahko enako kakor izjave oseb, ki imajo formalni položaj prič, obremenilni dokaz zoper te soobdolžence.
12. Verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, je v primerjavi z izjavami prič lahko posebej vprašljiva. Obdolženec spričo privilegija zoper samoobtožbo, ki ga Ustava zagotavlja v četrti alineji 29. člena, ni dolžan po resnici povedati vsega, kar ve o zadevi, prav tako pa ima lahko v konkretnem primeru interes izpovedati v škodo soobdolžencem. Zato je z vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo drugi soobdolženci možnost neposredno izpodbijati tudi takšne izjave. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). To je v zadevi Lucà proti Italiji odločilo, da gre obdolžencu pravica iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP tudi tedaj, kadar je obremenilne izjave podal soobdolženec, pri čemer ni pomembno, ali je ta imel formalni status priče, saj ima pojem »priča« avtonomen pomen v smislu EKČP in se razteza na vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilca v kazenskem postopku.(*2) Podobno široko je jamstvo iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP razlagalo tudi Ustavno sodišče v omenjeni odločbi št. Up-207/99, kjer je zapisalo, da mora imeti obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja (brez omejitve, da mora imeti ta avtor položaj priče).
13. Glede na povedano v točkah 11 in 12 te obrazložitve mora sodišče tudi v primeru, ko posamezni obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje. V takem primeru za obdolženca, ki so mu zastavljena vprašanja, velja privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave in sme posledično zavrniti odgovor na katerokoli vprašanje (ali sploh na vsa, saj se ni dolžan zagovarjati). V slednjem primeru pa soobdolženci v celoti ali deloma ne morejo uveljaviti svoje pravice iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Za to pravico so prikrajšani tudi v primeru, če obdolženec, ki je v preiskavi dal obremenilne izjave zoper druge soobdolžence, na glavno obravnavo ne pride in ga posledično ne morejo zasliševati v zvezi z obremenilnimi izjavami. Če soobdolženci ne morejo uveljavljati tega pravnega jamstva, gre za kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.
14. Glede na navedeno je treba v tem primeru ugotoviti, ali je prvostopenjsko sodišče, ki je izvajalo dokazni postopek, pritožniku omogočilo, da zastavlja vprašanja soobdolžencema. Če pa tega ni storilo, je treba ugotoviti, ali se je sodišče v sodbi kljub temu oprlo na izjavi soobdolžencev, ki sta ju dala pred preiskovalnim sodnikom.
15. Ob vpogledu v spis je Ustavno sodišče ugotovilo, da so policisti dne 3. 6. 1997 vzeli prostost poznejšima obdolžencema J. B. in P. F., italijanskima državljanoma. Policisti so ju 5. 6. 1997 pripeljali k preiskovalnemu sodniku, ki ju je zaslišal in je nato zoper njiju odredil pripor. Pripor je dne 7. 6. 1997 odpravil zunajobravnavni senat, ker naj bi zoper njiju razlog begosumnosti ne bil izkazan. Istega dne so policisti vzeli prostost pritožniku, ga pripeljali k preiskovalnemu sodniku, ki ga je zaslišal in zoper njega odredil pripor, v katerem je ostal do konca postopka na prvi stopnji. Okrožno sodišče je dne 15. 9. 1997 skušalo opraviti glavno obravnavo, a jo je preložilo, ker obdolženca J. B. in P. F. nista pristopila. Tudi ob naslednjem poskusu dne 6. 10. 1997 navedena obdolženca nista pristopila in je sodišče glavno obravnavo preložilo. Ker je kasneje istega dne prejelo sporočilo navedenih obdolžencev, da soglašata z izvedbo glavne obravnave brez njune navzočnosti, je sodišče že naslednji dan pričelo z glavno obravnavo. Temu je nasprotoval pritožnik in se skliceval na svojo pravico, da navedenima obdolžencema zastavlja vprašanja. Obravnavni senat je njegov predlog za preložitev glavne obravnave zavrnil z obrazložitvijo, da sta bila navedena obdolženca že zaslišana pred preiskovalnim sodnikom, na naroku sta bila navzoča njuna zagovornika, navzočnost teh dveh obdolžencev pa po mnenju obravnavnega senata ni bila nujna. Na naslednjem naroku glavne obravnave dne 10. 10. 1997, potem ko je že opravilo zaslišanje drugih prič, je prvostopenjsko sodišče prebralo še izjavi obdolženih J. B. in P. F. Pritožnik je ponovno predlagal njuno neposredno zaslišanje, kar je senat zavrnil. Dne 15. 10. 1997 je sodišče izreklo sodbo, v kateri je pritožnika skupaj z več drugimi soobdolženci spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, obdolžena J. B. in P. F. pa je obtožbe oprostilo. Iz sodbe Okrožnega sodišča izhaja, da sta bili izjavi J. B. in P. F. med obremenilnimi dokazi, na katere je to sodišče oprlo obsodilno sodbo zoper pritožnika.
16. Na dejstvo, da mu ni bila dana možnost zasliševati obdolžena J. B. in P. F., je pritožnik opozoril v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Višje sodišče je pritožnikov očitek obravnavalo v prvi vrsti na ravni obstoja pogojev za sojenje navedenima obdolžencema v nenavzočnosti. Po stališču Višjega sodišča sta v konkretnem primeru sojenje v nenavzočnosti soobdolženca sama predlagala, za takšno sojenje pa naj bi bili po stališču Višjega sodišča podani tudi vsi drugi pogoji.
17. Podrobneje je pritožnikov očitek obravnavalo Vrhovno sodišče. To je ugotovilo, da je dokaze v kazenskem postopku mogoče izvajati posredno le izjemoma in da je ne glede na zakonsko dopustna odstopanja od načela neposrednosti, kot izhajajo iz 340. člena ZKP, treba obtožencu zagotoviti primerne in zadostne možnosti, da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izjave dale. Pri tem se je Vrhovno sodišče oprlo na točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, obenem pa je poudarilo, da je to jamstvo treba uporabiti na podlagi 8. člena Ustave neposredno. Posledično je pritrdilo pritožniku, da mu je bila z zavrnitvijo predloga za zaslišanje soobdolžencev kršena pravica obrambe.
18. Kljub temu Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugodilo, saj naj bi kršitev ne vplivala na zakonitost sodbe. Izpovedbi soobdolžencev naj bi bila pomembna, a ne edina obremenilna dokaza zoper pritožnika. Vrhovno sodišče je v nadaljevanju navedlo, kateri naj bi bili dodatni obremenilni dokazi. Obremenilne trditve J. B. in P. F. naj bi potrjevali izpovedbi soobdolženega V. O. in priče R. Z., zapisnik o ogledu kraja storitve kaznivega dejanja ter strokovna mnenja, ki naj bi potrjevala, da je bil predmet prodaje heroin. Poleg tega naj pritožnik ne bi izkazal, katera odločilna dejstva naj bi želel dokazovati z neposrednim zaslišanjem soobdolžencev.
19. Iz ustaljene presoje ESČP(*3) izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Po presoji ESČP gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.(*4)
20. Kot izhaja iz vseh treh izpodbijanih sodb,(*5) so te vse druge dokaze, naštete v 18. točki te obrazložitve, navajale predvsem v potrditev izpovedb J. B. in P. F. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da sta bili izpovedbi teh dveh prič bistvena dokaza zoper pritožnika (da je šlo za pomemben dokaz, priznava tudi Vrhovno sodišče).(*6) Skladno z ustaljeno presojo ESČP je zato šlo za kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem tudi za kršitev 29. člena Ustave.
21. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, je to od pritožnika še pričakovalo, da obrazloži, katera odločilna dejstva naj bi želel dokazovati z neposrednim zaslišanjem soobdolžencev. Vendar se, kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v navedeni odločbi št. Up-518/03, breme utemeljevanja lahko naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza (pogoje v zvezi s tem je Ustavno sodišče postavilo že v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129), ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave (kar je v konkretnem primeru storilo z branjem izjav J. B. in P. F., ki sta jih dala preiskovalnemu sodniku) in jih tako dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora skladno z EKČP in z ustaljeno prakso ESČP obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja.
22. Ker Okrožno sodišče pritožniku ni omogočilo zaslišanja J. B. in P. F., je kršilo njegovo pravico do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Kršitev sta potrdili Višje in Vrhovno sodišče s svojima sodbama v postopku s pravnimi sredstvi. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo v delu, ki se nanaša na pritožnika, vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje. To bo pri novem odločanju moralo pritožniku omogočiti, da zasliši J. B. in P. F., če pa takšnega zaslišanja ne bo moglo izvesti, svoje sodbe ne bo moglo opreti na njuni izpovedbi.
23. Ker je bilo izpodbijane sodbe treba razveljaviti že zaradi kršitve, navedene v prejšnji točki obrazložitve, ni bilo treba ugotavljati, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve človekovih pravic.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Tretji odstavek 6. člena EKČP določa: »Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:
…
d) da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče.«

(*2) Zadeva Lucà proti Italiji, sodba z dne 27. 2. 2001, par. 41 omenjene sodbe.

(*3) Prvič se je ESČP na tako stališče postavilo v zadevi Un-terpertinger proti Avstriji, sodba št. A 110 z dne 24. 11. 1986, par. 31–33, ponovilo pa ga je v mnogih drugih zadevah, med drugim v navedeni zadevi Lucà proti Italiji, par. 40.

(*4) Zadeva Mild in Virtanen proti Finski, sodba z dne 26. 10. 2005. V navedeni zadevi sta se pritožnika še z dvema osebama, M. in R., dogovorila za vlom v trgovino s krznenimi plašči, ki naj bi jo »izbrala« pritožnika. M. in R. sta izvršila vlom in pobrala večjo količino plaščev, ki so jih nato vsi skupaj skrili v garaži, ki jo je najel Mild. Kasneje so Mild, M. in R. začeli s prodajo plaščev. Policija je najprej aretirala M. in R., ki sta dejanje priznala in pri tem obreme-nila tudi Milda in Virtanenovo. M. in R. sta bila na podlagi priznanja tudi obsojena. Nato sta bila aretirana še Mild in Virtanenova. V ka-zenskem postopku zoper njiju je tožilstvo kljub njunemu sklicevanju na EKČP uporabilo izjave M. in R., ki se na vabila na zaslišanje v postopku nista odzivala. Sodišče je v postopku zaslišalo tudi lastnika trgovine V., ki je Milda in Virtanenovo prepoznal kot obiskovalca trgovine, prepoznal je tudi avto, ki je krožil okoli trgovine na dan vloma. Pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem so bile zaslišane tudi priče D., Y. in I., ki so načeloma bremenile Milda in Virtanenovo oziroma ki niso bile prepričljive pri utemeljevanju alibija (priča I.), vendar njihove izjave niso bile pretirano trdne. Finska sodišča, ki so izdala izpodbijane obsodilne sodbe, so poudarila, da izjavi M. in R. nista edina dokaza, temveč sta podprta z različnimi drugimi dokazi. ESČP je presodilo (par. 47 sodbe), da sta bili izjavi M. in R. pomemben del dokaznega gradiva (»important part of the evidence«) in da je sodišče preostale dokaze presojalno predvsem po tem, v kolikšni meri potrjujejo sporni izjavi (»the rest of the evidence is mainly analysed in terms of degree of support it lent to those statements«). Glede na navedeno je ugotovilo kršitev točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.

(*5) Sodba Okrožnega sodišča, str. 23–29;sodba Višjega sodišča, str. 4–5; sodba Vrhovnega sodišča, str. 4–5.

(*6) Ustavno sodišče se pri tem ne opredeljuje do tega, ali bi drugi dokazi sami zase zadoščali za izrek obsodilne sodbe pritožniku. Dokazna ocena je namreč stvar sodišča, ki kazenski postopek izpelje.