Številka: Up-724/04-18

U-I-322/05
Datum: 9. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem v zvezi z ustavno pritožbo A. A. iz Ž., in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., na seji dne 9. marca 2006

1. Prvi stavek tretjega odstavka 97. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04, 40/04 – ur. p. b. in 17/06) je v neskladju z Ustavo.
2. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave neskladnosti iz 1. točke izreka te odločbe mora sodišče tudi v primeru poplačila enega upnika izdati sklep o poplačilu.
4. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 866/2004 z dne 7. 7. 2004 in sklep Okrajnega sodišča v Domžalah št. 0001 I 2000/00016 z dne 4. 3. 2004 se razveljavita.
5. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Domžalah v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo, ker je upnica umaknila predlog za izvršbo. Pritožbo pritožnika (v izvršilnem postopku dolžnika) je Višje sodišče zavrglo, ker je ugotovilo, da pritožnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da ne ve, kaj se je zgodilo z denarjem – kupnino – od prodanih zarubljenih predmetov. Terjatev, obresti in stroški naj ne bi presegli zneska kupnine. Zato bi mu moral izvršitelj izročiti preostali del kupnine, saj je do njega upravičen. Z izpodbijanim sklepom naj bi bil prikrajšan za odločitev o tem, kako je bila porabljena kupnina. Zatrjuje kršitev 14., 15., 21., 22., 23. in 25. člena Ustave.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-724/04 in U-I-322/05 z dne 24. 11. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je skupaj s sklepom o sprejemu poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani ter skladno z 22. členom Ustave tudi nasprotni stranki v postopku (upnici). Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.
4. Ker se je v postopku preizkusa ustavne pritožbe zastavilo vprašanje, ali je obstoječa ureditev poplačila enega upnika v skladu s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, je Ustavno sodišče s sklepom št. Up-724/04 in U-I-322/05 z dne 24. 11. 2005 začelo postopek za oceno ustavnosti prvega stavka tretjega odstavka 97. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
5. Ustavno sodišče je odločitev, da na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začne postopek za oceno ustavnosti prvega stavka tretjega odstavka 97. člena ZIZ, poslalo v odgovor Državnemu zboru, in v mnenje Ministrstvu za pravosodje. Državni zbor na pobudo ni odgovoril, svoje mnenje je poslala Vlada.
6. Vlada meni, da prvi stavek tretjega odstavka 97. člena ZIZ ni v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom Ustave. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02 – v nadaljevanju ZIZ-A) naj bi bil nujna posledica zasledovanega cilja poenostavitve in pospešitve izvršilnega postopka. Sprememba, na podlagi katere poseben sklep sodišča o poplačilu ni potreben, naj bi bila posledica dejstva, da lahko tedaj, ko je upnikov več, pride do nasprotja interesov pri njihovem poplačilu. Razlog za spremembo pa naj bi bil tudi dograditev instituta izvršitelja. Izvršitelji so pridobili večja pooblastila za samostojno in s tem hitrejše ter učinkovitejše delo, hkrati pa je spremenjena zahtevana stopnja njihove izobrazbe.

Presoja prvega stavka tretjega odstavka 97. člena ZIZ
7. Tretji odstavek 97. člena ZIZ določa, da poplačilo enega upnika opravi izvršitelj, če pa je upnikov več, odloči o delitvi kupnine in poplačilu upnikov sodišče s sklepom.
8. Do sprejema ZIZ-A, ki je spremenil tretji odstavek 97. člena ZIZ, je veljala ureditev, po kateri je o poplačilu upnikov, ne glede na to, ali je šlo za enega ali za več upnikov, odločalo sodišče s sklepom o poplačilu. Po sedanji ureditvi v primeru, ko je upnik en sam, poseben sklep sodišča o poplačilu ni potreben, saj opravi poplačilo izvršitelj sam, in sicer po določbi prvega odstavka 97. člena ZIZ, ki določa pravila tega poplačila. Tako se iz zneska, dobljenega s prodajo stvari oziroma iz odvzete gotovine, poravnajo po vrsti stroški izvršilnega postopka, stroški, določeni v izvršilnem naslovu, obresti do dneva unovčenja stvari in glavna terjatev. Iz obrazložitve k predlogu ZIZ-A, objavljenega v Poročevalcu DZ, št. 96/01, enako pa je tudi mnenje Vlade, izhaja, da je bil namen zakonodajalca pri tej spremembi poenostavitev in pospešitev postopka, saj naj v primeru, ko gre le za enega upnika, ne bi prihajalo do nasprotij interesov.
9. Pritrditi je treba sicer mnenju, da lahko do nasprotja interesov v izvršilnem postopku pride le tedaj, ko je upnikov več, in da so zato v takšnem primeru potrebna posebna pravila.(*1) Ta so potrebna predvsem zaradi zagotovitve vrstnega reda poplačila upnikov. Vendar z vidika ustavnosodne presoje v obravnavani zadevi to ni bistveno. Iz navedene določbe prvega odstavka 97. člena ZIZ izhaja, da je zakonodajalec prenesel na izvršitelja pomembno fazo izvršilnega postopka. V tej fazi namreč izvršitelj odloča o znesku, dobljenem s prodajo, ki ni v celoti namenjen upniku. Pri tem mora izvršitelj med drugim opraviti izračun stroškov izvršilnega postopka, kamor sodi tudi obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja, opraviti izračun obresti, predvsem pa poplačati upnikovo glavno terjatev do dolžnika. Morebitni presežek mora izvršitelj vrniti oziroma izročiti dolžniku (drugi odstavek 97. člena ZIZ). Izvršitelj tako odloča o tem, kako visok bo presežek, ki bo vrnjen dolžniku. Zato bi dolžnik moral imeti možnost preveriti, kako je izvršitelj opravil poplačilo upnika, kamor sodi tudi vprašanje, ali je bilo poplačilo opravljeno računsko pravilno in v skladu s pravili o poplačilu iz prvega odstavka 97. člena ZIZ. Tudi pri poplačilu enega upnika lahko pride do napak. Z odločanjem o dolžnikovi pravici do presežka kupnine posega izvršitelj v premoženjskopravno sfero dolžnika, saj je od njegovega ravnanja odvisna višina kupnine, ki naj bi bila vrnjena. To pomeni, da izvršitelj, čeprav gre za enega samega upnika, odloča tudi o pravicah in obveznostih dolžnika. Zato se postavlja vprašanje, ali je takšna ureditev v skladu s pravico do sodnega varstva dolžnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
10. Izvršitelj je oseba, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja (8. točka 16. člena ZIZ). Služba izvršitelja je javna služba, katere delovno področje in pooblastila ureja zakon (prvi odstavek 280. člena ZIZ), kamor na podlagi izpodbijane določbe sodi tudi poplačilo enega samega upnika. Kljub temu, da gre za javno službo, izvršitelj pri opravi poplačila enega samega upnika ne izda odločbe, temveč podatke o poplačilu le evidentira v skladu s Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 32/99 in nasl.). Zakon zoper njegovo odločitev ne določa možnosti uveljavljanja pravnega sredstva, kar pomeni, da dolžnik v izvršilnem postopku ne more uveljavljati, da mu je bil vrnjen prenizek presežek kupnine oziroma da izvršiteljevo poplačilo enega upnika ni podvrženo sodni kontroli. To je posledica dejstva, da izvršitelj pri opravi poplačila enega samega upnika odloča brez izdaje odločbe, kar pa pomeni tudi, da zoper njegovo odločitev o poplačilu ni mogoče vložiti pritožbe (ali drugega pravnega sredstva), kot je to mogoče, kadar o poplačilu več upnikov odloča sodišče s sklepom.(*2) ZIZ v 52. členu sicer ureja posebno pravno sredstvo – zahtevo za odpravo nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. Vendar ta institut zagotavlja neposredno učinkovanje pred nastopom pravnih posledic dejanj in opustitev izvršitelja (ali druge osebe, ki sodeluje v postopku).(*3) Zahteva je namreč po naravi stvari lahko učinkovita le, če je vložena pred nastopom pravnih posledic nepravilnih dejanj ali pred izdajo odločbe, ki vodi v nadaljnjo fazo postopka, v kateri odprava ni več mogoča.(*4) V obravnavanem primeru uporaba tega instituta ne pride v poštev, ker z opravo poplačila enega samega upnika pravne posledice izvršiteljevih dejanj ali opustitev že nastopijo. Nepravilnosti, ki jih ni mogoče odpraviti z zahtevo, naj bi se odpravile z dovoljenimi rednimi pravnimi sredstvi izvršilnega postopka,(*5) ki pa jih zakonodajalec v obravnavanem primeru ni določil.
11. Zato je zakonodajalec s tem, ko je določil, da o poplačilu enega samega upnika odloča izvršitelj brez posebnega pravnega akta (odločbe), ni pa določil, da ima dolžnik zoper odločitev izvršitelja možnost uveljavljanja pravnega sredstva, posegel v dolžnikovo pravico iz 25. člena Ustave, po kateri je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.
12. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je po ustaljeni ustavnosodni presoji mogoče omejiti ustavne pravice le, če je zakonodajalec pri predpisovanju omejitve zasledoval ustavno dopusten cilj in je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj (splošno načelo sorazmernosti). Ustavno sodišče je torej moralo najprej oceniti, ali obstaja kakšen ustavno dopusten razlog za to, da se v primeru, ko je treba opraviti poplačilo enega samega upnika, odvzameta pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva.
13. Kot je navedeno že v 8. točki obrazložitve, iz obrazložitve k predlogu ZIZ-A(*6) izhaja, da je bil namen zakonodajalca poenostavitev postopka, ki naj bi bila utemeljena z dejstvom, da v primeru, ko je upnik en sam, ne more priti pri njihovem poplačilu do nasprotja interesov. Poenostavitev postopka ima za posledico tudi pospešitev postopka. Poenostavitev in pospešitev postopka sta sama po sebi ustavno dopustna cilja. S tega vidika obravnavani poseg ni nedopusten, zato je treba opraviti oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg. To oceno opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test med drugim(*7) obsega presojo, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).
14. V zvezi s tem kriterijem testa sorazmernosti je najprej treba poudariti, da je tudi v izvršilnem postopku, čeprav ima v njem prednost upnik, ki ima izvršljiv pravni naslov, treba dolžniku dopustiti varstvo zoper prekomeren poseg v njegovo sfero. To je še posebej očitno v obravnavanem primeru, kjer je dolžnik zaradi pospešitve postopka prikrajšan za pravno sredstvo. Pravica do sodnega varstva pomeni eno od ključnih pravnih jamstev ter izvedbenih določil načela pravne države (2. člen Ustave). Pravica do pritožbe pa je prav tako ena izmed temeljnih pravic posameznika, ki označuje pravno državo. Zato je zakonodajalčev poseg, tj odvzem obeh pravic, že na prvi pogled očitno nesorazmeren s koristjo, tj. pospešitvijo postopka, ki naj bi zaradi njega nastala. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je določba prvega stavka tretjega odstavka 97. člena ZIZ v neskladju s 25. členom Ustave (1. točka izreka).
15. Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja, razveljavitev ni možna. Zato je Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo (48. člen ZUstS). V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZUstS je Ustavno sodišče odločilo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Ker bi lahko prišlo do zastojev v tistih izvršilnih postopkih, kjer je upnik en sam, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe (3. točka izreka). Do nove zakonske ureditve bo moralo sodišče tudi v primeru poplačila enega upnika izdati sklep o poplačilu.

Ustavna pritožba
16. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev poplačila v izvršilnem postopku, ko gre za enega samega upnika, v neskladju z Ustavo. V obravnavani zadevi je bila izvršba ustavljena, kar pomeni tudi konec izvršilnega postopka v celoti. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba (glej npr. odločbi št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, OdlUS VIII, 293, in št. Up-295/97 z dne 13. 10. 1999, OdlUS VIII, 294).
17. V obravnavani zadevi je mogoče pritožniku v zvezi s poplačilom upnice zagotoviti pravico do pritožbe le tako, da se izpodbijani sodni odločbi razveljavita in da o poplačilu upnice odloči sodišče s sklepom, zoper katerega bo pritožnik lahko vložil pritožbo. Zato je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo (4. točka izreka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (5. točka izreka). Pri novem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo najprej odločiti o poplačilu upnice in izdati sklep o poplačilu, pritožnik (kot tudi upnica) pa bo imel zoper sklep možnost vložiti pritožbo. Šele nato bo mogoče izvršilni postopek končati. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa že iz tega razloga razveljavilo, mu ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila kršena katera izmed drugih človekovih pravic, kot to zatrjuje pritožnik.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) B. Starović: Komentar zakona o izvršnom postopku (zakonodavstvo, teorija, praksa), II. prerađeno i dopunjeno izdanje, Novi Sad 1991, str. 279.

(*2) Po prvem odstavku 9. člena ZIZ je namreč zoper sklep, izdan na prvi stopnji, dovoljena pritožba, razen če zakon določa drugače. V primeru sklepa o poplačilu več upnikov pa določbe ZIZ, ki bi izključila pritožbo, ni, zato je zoper sklep o poplačilu vedno dovoljena pritožba.

(*3) A. Galič, M. Jan in H. Jenull: Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A) s komentarjem in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 173.

(*4) B. Starović, id., str. 142

(*5) A. Galič, M. Jan in H. Jenull, id., str. 174.

(*6) Poročevalec DZ, št. 96/01, str. 73.

(*7) Za preostala kriterija testa sorazmernosti glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).