Številka: Up-273/04-28

Datum: 9. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 9. marca 2006

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1664/2003 z dne 14. 1. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. P 85/2001 z dne 13. 6. 2003 se zavrne.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora pritožnik (v pravdi toženec) tožnikoma izstaviti listino, primerno za zemljiškoknjižni vpis služnosti hoje in vožnje za vsa vozila po poti, ki poteka po njegovi nepremičnini. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je bila služnost vožnje z vsemi vozili s pogodbo ustanovljena za potrebe gradnje ter dostopa do počitniške hiše tožnikov in ne zgolj za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave), pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in kršitev določbe 2. člena Ustave (načel pravne in socialne države). Sodišče po njegovem mnenju ne bi smelo nuditi pravnega varstva neutemeljenemu in nezakonitemu zahtevku tožnikov, s katerim želita slednja legalizirati svoje predhodno protipravno dejanje. Navaja, da je zemljišče, ki sta ga tožnika kupila od pritožnikove pravne prednice, izrecno opredeljeno kot kmetijsko in da gradnja na njem ni možna. Meni, da bi tožnika glede na vsebino pogodbe o prodaji nepremičnine in o ustanovitvi služnosti lahko zahtevala le listino za vpis služnosti vožnje za potrebe kmetijske obdelave. S tem, ko naj bi sodišči pritožnikovo zatrjevanje glede obsega sporne služnosti spregledali in ugodili tožbenemu zahtevku, naj bi povzročili nezakonito razširitev služnosti. Ker sodbi po oceni pritožnika neposredno spreminjata jasen dogovor pogodbenih strank, nezakonito posegata v zasebno lastnino in v zasebno sfero posameznika.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-273/04 z dne 20. 9. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku (tožnikoma). Na ustavno pritožbo sta odgovorila tožnika iz pravdnega postopka.
4. Tožnika iz pravdnega postopka v svojem odgovoru navajata, da sodišči služnosti nista razširili in nista spremenili dogovora pogodbenih strank. Služnost, ki je predmet izpodbijane odločitve, naj bi bila po vsebini namreč povsem enaka služnosti, ustanovljeni s pogodbo. Trdita, da sta sodišči vse pritožnikove navedbe in pravna stališča v zvezi z vsebino služnosti obravnavali in jih argumentirano zavrnili. Zato po njuni oceni kršitev 22. člena Ustave očitno ni podana. Kršitve pravice do sodnega varstva pritožnik po njunem mnenju ne konkretizira. Poudarjata, da je ustavna pritožba po vsebini le kritika ugotovljenega dejanskega stanja ter uporabe prava, in opozarjata, da Ustavno sodišče ni še ena instanca rednega sodstva. Zato naj bi bilo neutemeljeno tudi zatrjevanje pritožnikov o kršitvi 33. in 34. člena Ustave.
5. Odgovor nasprotne stranke iz pravde je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku. Ta nanj odgovarja s sklicevanjem na navedbe v pravnih sredstvih, ki jih je vložil v pravdnem in v zemljiškoknjižnem postopku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj se do njih opredeli. Dodaja še, da je bil postopek pristranski in da mu je nastala velika škoda.

6. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi prava, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Prav tako ni utemeljeno pričakovanje pritožnika, da bo Ustavno sodišče presojalo njegove navedbe v pravnih sredstvih, vloženih v sodnih postopkih. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, v njej izrecno navesti.
7. Pritožnik predvsem nasprotuje ugotovitvi izpodbijanih sodb o vsebini oziroma o obsegu s pogodbo ustanovljene služnosti vožnje. V vprašanje pravilnosti razlage te pogodbe se Ustavno sodišče glede na povedano v prejšnji točki ne more spuščati. Z ustavnopravnega vidika bi bil lahko pomemben pritožnikov očitek, da sta sodišči prezrli njegove trditve o tem, da sta tožnika po pogodbi upravičena le do služnosti vožnje za potrebe kmetijske obdelave zemljišča. S tem pritožnik utemeljuje zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Navedena ustavna določba zagotavlja pravico stranke, da se v postopku izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da vzame vse navedbe stranke na znanje in se do tistih navedb, ki so po presoji sodišča bistvene za odločitev, v obrazložitvi sodbe opredeli. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče v dokaznem postopku preizkusilo resničnost pritožnikove navedbe o tem, da je predmet sporne služnosti dostop do kmetijskega zemljišča. Obrazložilo je, zakaj ji ni sledilo, in pojasnilo, zakaj šteje, da je bil namen pogodbenih strank ustanovitev služnosti za dostop do počitniške hiše. Tem ugotovitvam je pritrdilo tudi Višje sodišče in pojasnilo, da je tožbeni zahtevek konkretizacija prodajalkine pogodbene obveznosti. S tem sta sodišči ustavni zahtevi iz 22. člena Ustave zadostili.
9. Pritožnik trdi tudi, da želita tožnika s tožbenim zahtevkom legalizirati svoje predhodno protipravno ravnanje in zato meni, da sodišči zahtevku ne bi smeli nuditi pravnega varstva. Iz izpodbijanih sodb smiselno izhaja, da sodišči nista presodili, da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer. Kako naj bi s tem posegli na raven z Ustavo zavarovanih človekovih pravic, pa pritožnik ne pojasni.
10. Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi očitke o kršitvi pravic iz 23., 33. in 34. člena Ustave. Tudi ti po vsebini pomenijo le pritožnikovo nestrinjanje z odločitvijo, ker meni, da bi morali sodišči pogodbo razlagati drugače. Izpodbijani odločitvi pa ni mogoče očitati, da temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika teh ustavnih pravic nesprejemljivo. Stališče, da ima lastnik gospodujočega zemljišča pravico od lastnika služečega zemljišča zahtevati listino za vpis služnostne pravice, kakršna je bila ustanovljena s pogodbo, ni takšno. Očitek, da sta sodišči sodili pristransko, pa je pavšalen in za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.
11. Glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.