Številka: Up-625/04-13

Datum: 9. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa odvetniška družba B.-C., o. p., d. n. o., Z., na seji dne 9. marca 2006

1. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 502/2004 z dne 15. 6. 2004 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 87/2003 z dne 26. 2. 2004 se v delu, ki se nanaša na terjatev v višini 1.357.469 SIT in terjatev v višini 3.807.467 SIT, razveljavita.
2. Zadeva se v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
3. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 502/2004 z dne 15. 6. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XI Pg 87/2003 z dne 26. 2. 2004 se v delu, ki se nanaša na terjatev z dne 5. 11. 2001 v višini 7.540.401,10 SIT, zavrže.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v gospodarskem sporu tožnice) na ugotovitev, da pravna dejanja, s katerimi je stečajni dolžnik odstopil svoje terjatve do kupcev, in plačila, ki so jih izvršili navedeni kupci, ter plačila, ki jih je na tej podlagi prejela tožena stranka, nimajo učinka do stečajne mase. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na stališču, po katerem je mogoče izpodbijati le dejanja, ki jih je dolžnik storil eno leto pred začetkom stečajnega postopka, in da zato dejstvo, da je bil pred začetkom stečajnega postopka začet postopek prisilne poravnave, ni pravno odločilno.
2. Pritožnica odločitvi sodišča nasprotuje in meni, da bi moralo sodišče določbo prvega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju ZPPSL) razlagati po namenu in ne strogo jezikovno. Jezikovna razlaga ima namreč za posledico, da je dolžniku omogočeno, da izigra zakon in upniku z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave onemogoči izpodbijanje njegovih pravnih dejanj. Kadar namreč dolžnik takoj po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka (uvedba stečajnega postopka), vloži predlog za začetek postopka prisilne poravnave, se stečajni postopek ne začne, niti ga ni mogoče začeti, in to vse, dokler se postopek prisilne poravnave ne konča. Po mnenju pobudnice tako upniki več mesecev (od vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave do glasovanja o njeni potrditvi) ne morejo storiti ničesar, da bi si zavarovali »enoletni rok« za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika v stečaju. V postopku prisilne poravnave pa dolžnikovih pravnih dejanj ni mogoče izpodbijati. Z jezikovno razlago prvega odstavka 125. člena ZPPSL naj bi sodišči kršili načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Takšna razlaga ustvarja neenak položaj med upniki v primerih, ko dolžnik vloži predlog za začetek postopka prisilne poravnave, in v primerih, ko dolžnik tega ne stori. Ker naj bi sodišči ne upoštevali navedb pritožnice v zvezi z navedeno neenakostjo, naj bi kršili tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na seji dne 1. 9. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa toženi stranki v gospodarskem sporu. Višje sodišče na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorilo. Na ustavno pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka – tožena stranka. Navaja, da naj bi pritožnica trdila, da po določbah ZPPSL pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave vplivajo na pravna razmerja upnikov v stečajnem postopku. Po njenem mnenju za takšno stališče ni pravne podlage v veljavni zakonodaji, zato tudi ne more biti kršeno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Namen postopka prisilne poravnave in stečajnega postopka naj bi bil različen, temu pa naj bi bile ustrezno prilagojene pravne posledice njunih začetkov. Enoletno obdobje pred začetkom stečajnega postopka, v katerem dolžnik stori dejanje, ki je predmet izpodbijanja, naj bi zagotavljalo enakost vsem upnikom, tako tistim, kjer je vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, kot tudi tistim, kjer predlog ni vložen. ZPPSL naj bi upnikom omogočal, da po hitrem postopku iz 35. člena dosežejo ustavitev postopka prisilne poravnave iz razlogov, določenih v 34. členu. Po mnenju nasprotne udeleženke tudi ni bil kršen 22. člen Ustave. Sodišču naj ne bi bilo mogoče očitati, da ni varovalo pritožničinih pravic v postopku, zato ker ni upoštevalo njenih navedb. Zakaj jim ni sledilo, pa naj bi bilo pojasnjeno v obrazložitvi sodbe. Navaja tudi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo ustavne pritožbe, ker pritožnica ni vložila revizije, gre pa za zahtevek za vračilo zneska v stečajno maso v višini, ki presega zakonsko določen prag za vložitev revizije.
4. Ustavno sodišče je odgovor nasprotne udeleženke iz gospodarskega spora o navedbah v ustavni pritožbi posredovalo pritožnici, da se o njem izjavi. Pritožnica ni odgovorila.

5. Ustavna pritožba je nedopustna v delu, ki se nanaša na terjatev z dne 5. 11. 2001 v višini 7.540.401,10 SIT. Terjatev namreč presega zakonsko določen prag za vložitev revizije, ki je pritožnica ni vložila. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).
6. Ustavno sodišče je ugotovilo, da preostali posamični dejanji, ki sta bili predmet izpodbijanja v gospodarskem sporu (gre za terjatev v višini 1.357.469 SIT in terjatev v višini 3.807.467 SIT), ne presegata zakonsko določenega praga za dopustnost revizije v gospodarskem sporu, zato so pravna sredstva izčrpana. Pri tem je Ustavno sodišče štelo, da pritožnica ne izpodbija sodb v delu, ki se nanaša na terjatev z dne 5. 11. 2001 v višini 566.863,81 SIT. Tožbeni zahtevek je bil namreč zavrnjen, ker je bila tožba v tem delu nesklepčna, v ustavni pritožbi pa ni navedb v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na to terjatev.
7. Glede preostalih izpodbijanih dejanj (terjatev v višini 1.357.469 SIT in terjatev v višini 3.807.467 SIT) pa je izpolnjena tudi procesna predpostavka iz 44. člena ZUstS. Izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na navedeni terjatvi, temeljita na določbi prvega odstavka 125. člena ZPPSL, za katero je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-253/04 z dne 19. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 10/06) ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ZUstS ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev oziroma ugotovitev o neskladju z Ustavo učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Izjema velja za primere, ko je vložena ustavna pritožba. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba (glej npr. odločbi št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999, OdlUS VIII, 293, in št. Up-295/97 z dne 13. 10. 1999, OdlUS VIII, 294).
8. Ker so procesne predpostavke izpolnjene in ker izpodbijani sodbi temeljita na določbi, ki je v neskladju z Ustavo, ju je bilo treba v delu, ki se nanaša terjatev v višini 1.357.469 SIT in na terjatev v višini 3.807.467 SIT, razveljaviti (1. točka izreka) in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi že iz tega razloga, mu ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.