Številka: Up-1105/05-15
Datum: 2. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. na seji dne 2. marca 2006

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1043/2005 z dne 20. 10. 2005 se zavrne.

1. Organ za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti (v nadaljevanju organ za BPP) je z odločbo št. BPP 29/2004-40 z dne 10. 2. 2005 zavrnil prošnjo pritožnika in njegove žene (v nadaljevanju prosilca) za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje in za oprostitev vseh stroškov postopka v sporu za plačilo odškodnine zaradi zdravniške napake oziroma zaradi malomarnega zdravljenja njunega sina. Štel je, da prosilca ne izpolnjujeta finančnega pogoja iz prvega odstavka 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in nasl. – v nadaljevanju ZBPP), ker je treba stanovanje, v katerem sama ne živita in je last pritožnika, upoštevati kot njegovo premoženje. Z odločbo št. BPP 29/2004-42 z dne 10. 2. 2005 je bilo ugotovljeno, da sta prosilca neupravičeno prejela brezplačno denarno pomoč in da sta jo dolžna vrniti. Obe odločbi sta prosilca izpodbijala v postopku pred Upravnim sodiščem, ki je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je odločitev Upravnega sodišča potrdilo. Obe sodišči sta se strinjali s pravnim stališčem organa za BPP, da je treba stanovanje, v katerem prosilec ne živi, upoštevati kot njegovo premoženje, kljub temu da prosilec iz naslova najema prejema dohodke. Pritrdili sta tudi stališču, da se pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva najemnina kot dohodek iz premoženja, temveč se na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZBPP v lastni dohodek šteje le dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec dolžan po predpisih o dohodnini plačevati davek od dohodkov iz dejavnosti in dohodek iz kmetijske dejavnosti. Vrhovno sodišče je navedeni stališči potrdilo še z razlago prve alineje drugega odstavka 19. člena ZBPP, po kateri se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje. Iz navedene določbe po stališču Vrhovnega sodišča izhaja, da druga stanovanja, ki jih ima v lasti prosilec ali njegova družina, pomenijo premoženje, ki ga je treba pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevati.
2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) in kršitev 56. člena Ustave (pravice otrok). Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave utemeljuje z navedbami, da je zaradi izpodbijane odločitve v neenakopravnem položaju z upravičenci do socialne pomoči, ki dobijo brezplačno pravno pomoč že na podlagi odločbe o socialni pomoči. Pri odločitvi o upravičenosti do socialne pomoči tistih prosilcev, ki so lastniki dveh stanovanj, naj bi se namreč upoštevala le najemnina, ne pa vrednost stanovanja. Ker je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi stališča, da je treba pritožnikovo stanovanje, ki mu daje dohodek (najemnino), upoštevati kot premoženje iz prvega odstavka 19. člena ZBPP, naj bi ga obravnavalo neenakopravno v primerjavi z navedenimi upravičenci do socialne pomoči, ki zaprosijo za brezplačno pravno pomoč, in mu s tem kršilo pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Takšno stališče naj bi bilo tudi v neskladju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Kršitev 56. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da brezplačno pravno pomoč potrebuje za zagotovitev pravic svojega sina, in sicer da doseže pravično odškodnino zaradi nevestnega zdravljenja.
3. V dopolnitvi ustavne pritožbe pritožnik ponavlja razloge, ki jih je navedel že v ustavni pritožbi. Navaja, da so stališča glede vsebine tretjega odstavka 15. člena in 19. člena ZBPP, na katerih temelji izpodbijana sodba, napačna. Zatrjuje tudi kršitev 2. člena Ustave.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1105/05 z dne 20. 12. 2005 sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo Vrhovnemu sodišču ter v skladu z 22. členom Ustave stranki z nasprotnim interesom v upravnem sporu (Organu za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti) in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

5. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da je treba stanovanje, v katerem pritožnik ne živi, upoštevati kot njegovo premoženje, kljub temu, da iz naslova najema prejema dohodke. Po mnenju organa za BPP in sodišč se pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva najemnine kot dohodka iz premoženja, temveč se na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZBPP v lastni dohodek šteje le dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec dolžan po predpisih o dohodnini plačevati davek od dohodkov iz dejavnosti in dohodek iz kmetijske dejavnosti. Takšna razlaga določb ZBPP naj bi izhajala tudi iz prve alineje drugega odstavka 19. člena ZBPP, po kateri se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje. Navedeno določbo je treba po stališču Vrhovnega sodišča razumeti tako, da druga stanovanja, ki jih ima v lasti prosilec ali njegova družina, pomenijo premoženje, ki ga je treba pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevati.
6. Pritožnik z večino navedb ustavne pritožbe izraža nestrinjanje z navedenimi pravnimi stališči. Te navedbe po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe materialnega prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.
7. Temeljni očitek pritožnika, ki bi lahko bil ustavnopravno pomemben, pa je, da je zaradi izpodbijane odločitve v neenakopravnem položaju z upravičenci do socialne pomoči, ki dobijo brezplačno pravno pomoč že na podlagi odločbe o socialni pomoči. S takšno primerjavo pritožnik po vsebini zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki zahteva, da sodišča v enakih primerih odločajo enako. Vendar pritožnik kršitve navedene ustavne pravice ne izkaže. Predmet presoje v obravnavanem primeru je namreč izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) le v primeru, če bi Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo odločilo drugače, kot sicer odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v podobnih ali enakih primerih. Pritožnik sicer zatrjuje, da zaradi različne razlage jezikovno enakih določb 23. člena ZSV in 19. člena ZBPP sodišče neenako odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, vendar tega očitka ne izkaže. Ustavnemu sodišču je predložil odločbo Centra za socialno delo, iz katere naj bi bila razvidna pritožnikova zatrjevana razlaga 23. člena ZSV. Vendar pa pritožnik s sklicevanjem na odločbo upravnega organa oziroma nosilca javnega pooblastila ne more očitati odstopa od sodne prakse Vrhovnemu sodišču. Očitka o odstopu od ustaljene sodne prakse namreč ni mogoče utemeljevati z drugačnimi odločitvami upravnih organov. Pritožnik bi moral izkazati, da je Vrhovno sodišče, ki je zadnje odločalo o njegovi zadevi, v enakih primerih odločalo drugače. Tega pa niti ne zatrjuje. Glede na navedeno je Ustavno sodišče očitek pritožnika o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave zavrnilo kot neutemeljen.
8. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 56. člena Ustave, ki jo utemeljuje z navedbo, da brezplačno pravno pomoč potrebuje za zagotovitev pravic svojega sina. Tudi ta pritožnikov očitek Ustavno sodišče zavrača. Za kršitev navedene ustavne določbe bi šlo v primeru, če bi izpodbijane odločitve temeljile na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika te ustavne določbe. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre. Dejstvo, da je odločitev sodišča drugačna od tiste, s katero bi se pritožnik strinjal, pa zatrjevane kršitve pravice iz 56. člena Ustave ne izkazuje.
9. Ker je ustavna pritožba očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Ribičič in sodnica Wedam Lukić, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.