Številka: Up-694/04-12
Datum: 16. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A. – A. A., d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 16. marca 2006

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 594/2003 z dne 22. 4. 2004, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 806/2003 z dne 4. 6. 2003 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2613/2001 z dne 7. 1. 2003 se razveljavijo.
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožničino tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da je pritožnica vložila tožbo po preteku prekluzivnega enoletnega roka, določenega v 285. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR). Višje in Vrhovno sodišče sta pritožničino pritožbo oziroma revizijo zavrnili.
2. Pritožnica navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da je bila prodajna pogodba kot odplačni pravni posel sklenjena navidezno, ter je v tej zvezi predlagala izvedbo dokaza o plačilu kupnine, kar naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tudi revizijsko sodišče naj se do njene navedbe o navidezno sklenjeni pogodbi v reviziji ne bi opredelilo. Pritožnica navaja, da bi bila v primeru ugotovitve, da je bila izpodbijana pogodba simulirani, torej neodplačni pravni posel, tožba vložena pravočasno. Pritožnica je ustavni pritožbi priložila dve sodni odločbi Vrhovnega sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da je Vrhovno sodišče neutemeljeno odstopilo od uveljavljene sodne prakse. S temi navedbami utemeljuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-694/04 z dne 20. 12. 2005 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo, v skladu z 22. členom Ustave pa tudi nasprotni udeleženki iz pravde, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je ustavna pritožba neutemeljena, ker naj bi pritožnica z njo izpodbijala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.
4. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je na podlagi pritožničinih navedb, da se sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je šlo pri prodajni pogodbi za odplačni ali neodplačni (simulirani) pravni posel, niso opredelila do njenih navedb in dokaznih predlogov, ker niso izvedla, ocenila in presodila dokazov o relevantnih dejstvih, izpodbijane sodne odločbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
5. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank, na podlagi izvedenega kontradiktornega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka in v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Ustavno sodišče je na podlagi vpogleda v pravdni spis št. P 2613/2001 Okrožnega sodišča v Ljubljani ugotovilo, da je pritožnica že v postopku na prvi stopnji predlagala izvedbo dokaza o predložitvi plačila kupnine, s katerim je poskušala dokazati dejansko pravno naravo izpodbijanega pravnega posla. Okrožno sodišče je na naroku dokazni predlog zavrnilo, v obrazložitvi sklepa pa se je ukvarjalo izključno z vidikom pravočasne vložitve tožbe. Višje sodišče je v zvezi s pritožbeno navedbo zapisalo, da »dvomi in mnenja v zvezi s simuliranostjo pogodbe, izraženi v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2002, ne pomenijo zatrjevanja neodplačnega pravnega posla«; tega pa brez izvedbe predlaganega dokaza po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče zaključiti.
6. S tem, ko Okrožno sodišče v Ljubljani ni obrazložilo zavrnitve predlaganega dokaza, ki bi po oceni Ustavnega sodišča lahko bil pomemben za ugotavljanje dejanske narave pravnega posla in od katerega je odvisno vprašanje o pravočasni vložitvi tožbe, Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče pa nista odgovorila na izrecno pritožničino pritožbeno oziroma revizijsko navedbo v zvezi z izvedbo predlaganega dokaza, so sodišča pritožnici kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.