Številka: Up-600/04-26
Datum: 23. 3. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 23. marca 2006

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Up 3/2003 z dne 27. 5. 2004 in sodba Vrhovnega sodišča št. U 3/2003 z dne 14. 5. 2003 se razveljavita.
2. Odlok Državnega zbora o razrešitvi člana Računskega sodišča Republike Slovenije št. 700-04/93-17/15 z dne 11. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 16/99) je bil v neskladju z Ustavo.

1. Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče na prvi stopnji zavrnilo pritožnikovo tožbo, vloženo zoper Odlok Državnega zbora o razrešitvi pritožnika s funkcije člana Računskega sodišča Republike Slovenije št. 700-04/93-17/15 z dne 11. 3. 1999 (v nadaljevanju Odlok). Strinjalo se je s stališčem iz prvostopenjske sodbe, da postopek razrešitve pritožnika, kljub temu da razrešitve ni predlagal Predsednik republike, ni bil nezakonit. Zavrnilo je tudi pritožbene očitke o nezakonitosti postopka razrešitve, ker pritožnik ni imel možnosti sodelovati na seji Komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju KVIAZ).
2. Zoper omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča v zvezi z Odlokom vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Vrhovnemu sodišču očita, da je zavzelo nepravilno stališče glede vprašanja upravičenega predlagatelja postopka za razrešitev člana Računskega sodišča. Navaja tudi, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje na seji KVIAZ-a. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-600/04 z dne 6. 12. 2005 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa Državnemu zboru kot nasprotni stranki v upravnem sporu. Omenjena na ustavno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožnik trdi, da je bila njegova razrešitev s funkcije člana Računskega sodišča nezakonita, ker se je postopek razrešitve začel brez predloga Predsednika republike. Meni, da bi moral razrešitev Državnemu zboru predlagati Predsednik republike, ki je bil na podlagi 5. člena Zakona o Računskem sodišču (Uradni list RS, št. 48/94 – v nadaljevanju ZRacS) Državnemu zboru pristojen predlagati imenovanje članov Računskega sodišča.
5. Ustava je med pristojnosti Predsednika republike uvrstila tudi predlagalne pristojnosti (kadrovsko iniciativo) v organizaciji izvršilne in sodne oblasti. Predsednik republike predlaga Državnemu zboru v izvolitev kandidata za Predsednika vlade (111. člen), pet članov sodnega sveta (131. člen) in kandidate za sodnike Ustavnega sodišča (163. člen). Določbe Ustave o predlagalni vlogi Predsednika republike je, razen kadar Ustava postopek razrešitve funkcionarja izrecno ureja drugače (glej določbi 116. in 118. člena Ustave o prenehanju funkcije Predsednika Vlade), treba razlagati tako, da predlagalna vloga Predsednika republike vsebuje tako pravico predlagati kandidata v izvolitev oziroma v imenovanje kot tudi pravico predlagati njegovo razrešitev. Pravico predlagati razrešitev je namreč mogoče šteti za korelativ pravice predlagati izvolitev oziroma imenovanje. Tisti, ki ima pravico predlaganja določene osebe za neko funkcijo, naj ima tudi pravico, da predlaga njeno razrešitev, če meni, da ni več primerna za opravljanje te funkcije. Drugačna razlaga bi lahko bila tudi v nasprotju z zahtevo po samostojnosti in neodvisnosti organov, v katerih so zaposleni takšni funkcionarji. To velja še posebej za funkcionarje v organih, ki opravljajo funkcije, ki lahko posegajo v odločitve Državnega zbora oziroma Vlade (npr. ustavni sodniki). Pri teh funkcionarjih je namreč potreba po njihovi neodvisnosti in samostojnosti še toliko bolj poudarjena. Glede na to, da je možnost obstoja političnih razlogov za razrešitev teh funkcionarjev po naravi stvari bistveno večja znotraj Državnega zbora kot pri Predsedniku republike, gre odločitev ustavodajalca, da določi predlagalno pristojnost Predsednika republike pri imenovanju teh funkcionarjev, razumeti kot enega izmed ukrepov za zagotavljanje neodvisnosti teh funkcionarjev. Učinek te določbe bi bil bistveno zmanjšan, če bi bila razrešitev teh funkcionarjev mogoča brez predloga Predsednika republike.
6. V obravnavani zadevi je pristojnost Predsednika republike predlagati Državnemu zboru kandidate za člane Računskega sodišča določil ZRacS (5. člen). Pri tem je lahko sicer vprašljivo, ali je (upoštevaje ustavne določbe o pristojnostih Predsednika republike) z zakoni dopustno določati nove pristojnosti Predsednika republike. Vendar pa to ni predmet spora v tej zadevi. Sporno vprašanje, na katerega mora odgovoriti Ustavno sodišče, je namreč le, ali iz zakonskega pooblastila Predsedniku republike predlagati kandidate za člane Računskega sodišča izhaja tudi pristojnost Predsednika republike predlagati njihovo razrešitev. Kot je navedeno v prejšnji točki obrazložitve, pomeni pravica predlagati razrešitev korelativ pravice predlagati izvolitev oziroma imenovanje. Drugačna razlaga je še posebej sporna v primerih, ko je predlagalno vlogo Predsednika republike v postopkih imenovanja (izvolitve) oziroma razrešitve določenih funkcionarjev treba razumeti kot enega izmed ukrepov, ki je uzakonjen zaradi zagotavljanja neodvisnosti funkcionarjev in s tem organov, v katerih so zaposleni. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Zahteva po neodvisnosti Računskega sodišča izhaja namreč že iz same Ustave (tretji odstavek 150. člena).
7. Glede na navedeno v prejšnjih točkah obrazložitve bi moral razrešitev pritožnika Državnemu zboru predlagati Predsednik republike. Omenjena opustitev pomeni postopkovno kršitev, ki je hkrati tudi v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V neskladju s to ustavno pravico je tudi Odlok, izdan v postopku, v katerem je bila pritožniku kršena omenjena ustavna pravica. Enako velja za izpodbijani sodbi, ki omenjene kršitve nista sanirali.
8. Izpodbijani sodbi, s katerima je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče razveljavilo (1. točka izreka). Glede na prvi odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) bi lahko Vrhovno sodišče v postopku ponovnega odločanja izpodbijani odlok le odpravilo. Odprava odloka bi imela za posledico vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred njegovo izdajo. Vzpostavitev takšnega stanja pa zaradi spremembe zakona, ki ureja Računsko sodišče, in reorganizacije Računskega sodišča ni mogoča. Ker v primeru, kakršen je obravnavani, Vrhovno sodišče nima zakonske podlage za izdajo ugotovitvene sodbe, Ustavno sodišče, kljub razveljavitvi izpodbijanih sodb, ni ravnalo po določbi prvega odstavka 59. člena ZUstS, po kateri v primeru razveljavitve sodne odločbe zadevo vrne pristojnemu sodišču v novo odločanje, temveč je ob uporabi določb 47. člena v zvezi z 49. členom ZUstS sámo ugotovilo, da je bil Odlok v neskladju z Ustavo (2. točka izreka).
9. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da so Odlok in izpodbijani sodbi v neskladju z Ustavo že zato, ker se postopek pritožnikove razrešitve ni začel na predlog Predsednika republike, se mu z drugimi očitki pritožnika ni bilo treba ukvarjati.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in 47. v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan, ki je dala odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Tratnik je bil izločen.