Številka: Up-324/05-23
Datum: 6. 4. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., na seji dne 6. aprila 2006

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 658/2003 z dne 12. 1. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo sojenje.

1. Pritožnici sta z dvema prodajnima pogodbama kupili dva poslovna prostora v izmeri 75 m² in dva hodnika v izmeri 15 m². Po sklenitvi pogodbe se je izkazalo, da prodajalca nista bila lastnika obeh hodnikov, saj sta hodnika kot skupna prostora solastnina vseh lastnikov poslovne stavbe. Pritožnici sta v pravdnem postopku zahtevali razveljavitev prodajnih pogodb v delu, ki se nanaša na prodajo 15 m² hodnika, in v delu, ki se nanaša na kupnino, višjo od vrednosti samih poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo, Višje sodišče pa je po pritožbi tožencev (prodajalcev) sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe v delu, ki se nanaša na prodajo 15 m² hodnika, zavrnilo, v delu, ki se nanaša na kupnino, pa sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
2. Zoper sodbo Višjega sodišča sta pritožnici vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Odločilo je, da si pritožnici z navedbo skupne vrednosti spornega predmeta (tj. s seštevkom zahtevkov za delno razveljavitev glede kupnine po obeh pogodbah) nista zagotovili pravice do revizije. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti po presoji Vrhovnega sodišča ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), po kateri mora biti vrednost spornega predmeta posebej navedena za vsakega od tožencev, in ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.
3. Pritožnici vlagata ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Ne strinjata se s stališčem, ki je po njunem mnenju posledica napačne razlage določb ZPP, da ima v njunem primeru navedba skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Vrednost zahtevkov proti vsakemu izmed tožencev naj bi bila jasno razvidna iz tožbenih navedb, vsak izmed zahtevkov pa naj bi presegal 1.000.000 SIT. Opozarjata tudi na dolžnost prvostopenjskega sodišča, da se prepriča o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta oziroma da jo določi, in na dejstvo, da je sodišče v obravnavanem primeru skupno navedbo vrednosti spornega predmeta sprejelo in od nje obračunavalo tudi sodne takse. Vrhovnemu sodišču očitata, da je pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta odstopilo od enotne sodne prakse. Sodba Višjega sodišča naj bi kršila pravico do zasebne lastnine drugih lastnikov poslovnih prostorov in stanovanj v stavbi. Zatrjujeta kršitve drugega odstavka 14. člena, 22., 25. in 33. člena Ustave.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-324/05 z dne 28. 6. 2005 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ustavna pritožba je bila v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču. Vrhovno sodišče v odgovoru na navedbe v ustavni pritožbi pojasnjuje, da je v položajih, zajetih z drugim odstavkom 41. člena ZPP, v nekaterih primerih kljub skupni, nediferencirani navedbi vrednosti spornega predmeta ugotovljivo, koliko znaša vrednost spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek oziroma zoper vsakega posameznega toženca (kombinacije denarnih zahtevkov oziroma zahtevkov z določeno vrednostjo in nedenarnih zahtevkov brez navedbe vrednosti spornega predmeta), v vseh drugih primerih kumulacij pa mora biti vrednost spornega predmeta navedena ločeno za vsakega od nedenarnih zahtevkov. V slednjih primerih naj se namreč ne bi vedelo, na katerega od več zahtevkov (oziroma tožencev) se navedena vrednost nanaša, oziroma v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek (oziroma toženca). V takšnih primerih je po stališču Vrhovnega sodišča položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena. Poleg tega pa naj v obravnavani zadevi tudi ob razlagi, ki jo ponujata pritožnici, vrednost spornega predmeta tistega dela zahtevka, ki ga izpodbijata z revizijo, ne bi presegla revizijskega praga, določenega v drugem odstavku 367. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta, kot jo navajata pritožnici, naj bi bila izpeljana izključno iz zahtevkov za znižanje kupnine, Višje sodišče pa je sodbo v tem delu razveljavilo. V zvezi z očitkom, da je prav v zadevah, na katere se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa samo sklicuje, ob enotno navedeni vrednosti spornega predmeta samo ugotavljalo vrednost posameznih zahtevkov, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so zadeve navedene le kot argument za stališče, da se pri formalnem sosporništvu vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Odgovor Vrhovnega sodišča je bil poslan pritožnicama in nasprotnima udeležencema, ki nanj niso odgovorili.
5. V skladu z določbo 22. člena Ustave je bila ustavna pritožba poslana nasprotnima strankama v pravdnem postopku Č. Č.-Č. in D. D.-D. V odgovoru na navedbe v ustavni pritožbi navajata, da je izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča pravilen in zakonit in da pritožnici v ustavni pritožbi kršitve človekovih pravic zatrjujeta le pavšalno. Odgovor nasprotnih udeležencev je bil poslan pritožnicama, ki nanj nista odgovorili.

6. Odločitev Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije temelji na drugem odstavku 41. člena ZPP,(*1) po katerem mora biti vrednost spornega predmeta posebej navedena za vsakega od tožencev. Po stališču Vrhovnega sodišča ima navedba zgolj ene, skupne vrednosti, enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, zato si pritožnici s takšno navedbo vrednosti spornega predmeta nista zagotovili pravice do revizije.
7. Pritožnici v ustavni pritožbi opozarjata na dolžnost prvostopenjskega sodišča, da se v primerih, ko je od navedbe vrednosti spornega predmeta odvisna pravica do revizije, prepriča o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta.
8. Člen 45 ZPP določa: "Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek in je pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka pa v tožbi navede vrednosti spornega predmeta, ravna sodišče po določbah 108. člena, ki veljajo za nepopolne vloge."
9. Sodnik mora torej ob predhodnem preizkusu tožbe paziti tudi na navedbo vrednosti spornega predmeta. Če ugotovi, da vrednost spornega predmeta ni navedena, ali da je navedena nepopolno (npr. v taksnih ali odvetniških točkah) ali nediferencirano (v primeru sosporništva ali objektivne kumulacije nedenarnih zahtevkov z različno podlago), pa je stvarna pristojnost ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora ukrepati po določbah 108. člena ZPP. (*2) Tožbo mora sodišče vrniti v dopolnitev tudi v primeru, ko je od vrednosti spornega predmeta odvisna zgolj pravica do revizije.
10. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena še v času veljavnosti starega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju ZPP/77), ki vsebinsko enake določbe, kot jo ima veljavni ZPP v 45. členu, ni vseboval. Vendar tudi že prej ni bilo dvoma, da je vrednost spornega predmeta obvezna sestavina tožbe (drugi odstavek 186. člena ZPP/77, sedaj drugi odstavek 180. člena ZPP), kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek in je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta.(*3) Zato je Ustavno sodišče že v primerih, ko je bila tožba vložena še v času veljavnosti ZPP/77, odločilo, da mora sodišče postopati po pravilih o ravnanju z nepopolnimi vlogami.(*4)
11. Vprašanje pravočasnosti poziva sodišča na dopolnitev tožbe (do začetka obravnavanja glavne stvari ali kasneje) v zvezi s pravico do revizije je Ustavno sodišče že obravnavalo. Sprejelo je stališče, da mora biti za tožnika položaj enak, ne glede na to, kako in kdaj je sodišče zahtevalo dopolnitev: če mu je dalo rok za dopolnitev in je tožbo v danem roku dopolnil, je treba šteti, kot da je bila tožba popolna že od vsega začetka (odločba št. Up-82/98).
12. V obravnavanem primeru sodišče pritožnic ni pozvalo na dopolnitev tožbe v delu, ki se nanaša na navedbo vrednosti spornega predmeta, Vrhovno sodišče pa je njuno revizijo zavrglo na podlagi stališča, da ima navedba zgolj ene, skupne vrednosti, enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Takšno stališče pa po presoji Ustavnega sodišča posega v pravico pritožnic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Tudi zanju mora biti položaj enak ne glede na to, ali ju je sodišče pozvalo na dopolnitev tožbe ali ne. Ali povedano drugače: pritožnici se smeta trpeti škodljivih posledic zaradi pasivnosti sodišča.
13. Ker je bila z izpodbijanim sklepom pritožnicama kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ga je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče bo moralo upoštevati, da pritožnici nista bili pozvani na dopolnitev tožbe in skladno z zahtevo iz 22. člena Ustave poskrbeti za enako obravnavanje pritožnic.
14. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo tega, ali so bile z izpodbijanim sklepom kršene še druge človekove pravice in temeljne svoboščine, kot sta to zatrjevali pritožnici.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

(*2) J. Zobec v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 239.

(*3) Glej odločbo št. Up-82/98 z dne 10. 5. 2000 (OdlUS IX, 137).

(*4) Ustavno sodišče je na dolžnost sodišča, da tožnika opozori na navedbo vrednosti spornega predmeta in da mu da možnost vlogo ustrezno dopolniti, opozorilo že v sklepu št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996.