Številka: Up-353/04-15
Datum: 13. 4. 2006

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe A., poslovodenje in svetovanje, d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 13. aprila 2006

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 56/2004 z dne 4. 3. 2004 se razveljavi v delu, v katerem je spremenjena sodba sodišča prve stopnje, in se zadeva v tem delu vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. V gospodarskem sporu, ki je sledil ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnice (v pravdi tožnice) za plačilo 349.310,50 SIT, zavrnilo pa je zahtevek iz nasprotne tožbe. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnice zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
2. Pritožnica Višjemu sodišču očita, da je v navedenem gospodarskem sporu, ki je spor majhne vrednosti, z drugačno dokazno oceno ugotavljalo dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Višje sodišče naj bi zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo s tem, da kopije zabeležk tožeče stranke ne dokazujejo, da je tožeča stranka toženo stranko opozarjala na pomanjkljivosti in odprta vprašanja glede izvajanja pogodbe. To je po mnenju pritožnice drugačen dejanski zaključek. Ob tem pa naj bi pritožbeno sodišče prezrlo, da sodba ne temelji le na navedenih zapiskih tožeče stranke, temveč tudi na mnenju izvedenke, katere ugotovitve je sodišče prve stopnje sprejelo in jih pritožbeno sodišče ne more spremeniti. Zatrjevana prekoračitev pristojnosti Višjega sodišča naj bi imela za posledico odločitev, ki odstopa od vseh primerljivih zadev, ki sodijo med spore majhne vrednosti. Višjemu sodišču očita kršitev več določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Med drugim naj bi pritožbeno sodišče z drugačno dokazno oceno preseglo dejanske trditve in ugovore tožene stranke v postopku. Zatrjuje kršitev 2., 22., 23. in 25. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 23. 2. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, in jima omogočilo, da na Ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je Višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato se Ustavno sodišče pri presoji omejuje le na navedeni del sodbe.
5. V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da pritožbeno sodišče ne more posegati v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
6. V navedenem gospodarskem sporu je bilo sporno, ali je tožeča stranka pravilno izpolnila obveznosti po pogodbi (ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka) in ali je tožeča stranka toženo stranka opozarjala na pomanjkljivosti in odprta vprašanja, ki so se pojavila pri izvajanju pogodbe, od česar je odvisno, ali je pritožnica upravičena do plačila za opravljene storitve. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je pritožnica s predložitvijo kopij lastnih zabeležk izkazala, da je toženo stranko opozarjala na pomanjkljivosti oziroma na odprta vprašanja, tožena stranka pa ni izkazala, da je reagirala na tovrstna opozorila. Višje sodišče pa je sprejelo stališče, po katerem je sodišče prve stopnje na dejstvo pravilne izpolnitve pogodbe zmotno sklepalo iz predloženih listin tožeče stranke in po katerem kopije lastnih zabeležk kot enostranska listina ne dokazujejo, da je tožeča stranka toženo stranko opozarjala na pomanjkljivosti oziroma odprta vprašanja, ki so se pojavila pri izvajanju pogodbe. Iz tega je pritožbeno sodišče zaključilo, da odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožeča stranka izpolnila obveznosti iz pogodbe, ni pravilna. Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na 2. točko 358. člena ZPP.
7. Po 2. točki 358. člena ZPP mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Ta določba torej pooblašča pritožbeno sodišče, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje brez obravnave, če drugače oceni listine ali posredno izvedene dokaze, vendar le če se odločba opira le na te dokaze.
8. V ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (8. člen). V sistemu proste dokazne ocene je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev.(*1) Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna.(*2) Če gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.(*3) Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva, ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili, je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. (*4) V sodni praksi(*5) in teoriji je kot splošno uveljavljeno stališče, da pomeni izpodbijanje dokazne ocene sodišča uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.
9. Višje sodišče je s tem, ko je drugače ocenilo dokazno vrednost zabeležk tožeče stranke, spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Na podlagi tega je drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, od katerega je odvisna odločitev. S tem je Višje sodišče v nasprotju z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP poseglo v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na to je izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da je zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
10. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano odločitev Višjega sodišča razveljavilo v delu, v katerem je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, in mu zadevo v tem delu vrnilo v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo pritožbeno sodišče spoštovati določbe pravnega reda, ki mu prepovedujejo poseganje v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
11. Ker je Ustavno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Tako J. Zobec v dr. L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 84.

(*2) Ibidem, str. 95.

(*3) Ibidem, str. 95.

(*4) Ibidem, str. 95 in 96.

(*5) Glej npr. sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003 in sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 303/96 z dne 27. 11. 1997.

(*6) Šteje se, da je za zemljiške parcele, ki so nezazidana stavbna zemljišča, zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Če je za območje, na katerem ležijo te zemljiške parcele sprejet občinski prostorski red, se šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, če ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav (četrti odstavek 218.b. člena ZGO-1).